Opus Dei – ustanova, ki spodbuja iskanje svetosti sredi sveta

Opus Dei ima pomembno vlogo v sodobnem procesu evolucije laikata. Zato bi vas najprej želela vprašati, katere so po vašem mnenju najvidnejše značilnosti tega procesa.

Vedno sem menil, da je v procesu evolucije laikata temeljna značilnost zavedanje o dostojanstvu krščanskega poklica. Božji klic, krstni pečat in milost so razlogi, da vsak kristjan more in mora v polnosti utelešati svojo vero. Vsak kristjan mora biti alter Christus, ipse Christus, navzoč med ljudmi. Sveti oče je to nedvoumno povedal: »Dejstvu, da smo prejeli sveti krst, torej da smo bili s tem zakramentom včlenjeni v Kristusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev, je treba povrniti ves njegov pomen … To, da je kristjan, da je prejel krst, ne sme veljati za nekaj postranskega ali brez vrednosti, temveč mora globoko in radostno zaznamovati vest vsakega krščenega« (Okrožnica Ecclesiam suam, 1. del).

To prinaša globlji pogled na Cerkev kot skupnost, ki jo sestavljajo vsi verniki, tako da si vsi delimo isto poslanstvo, ki ga mora vsak opravljati skladno s svojimi osebnimi okoliščinami. Laiki se po nagibu Svetega Duha vedno bolj zavedajo, da so Cerkev, da imajo posebno, vzvišeno in potrebno poslanstvo, saj ga je hotel Bog. In vedo, da to izhaja iz njihovega položaja, ki ga imajo kot kristjani, in ne nujno iz pooblastila hierarhije, četudi je jasno, da ga morajo vršiti v edinosti s cerkveno hierarhijo in skladno z naukom učiteljstva. Brez združenosti z zborom škofov in njihovo glavo, papežem, za katoličana ne more biti združenosti s Kristusom.

Poseben način, kako laiki prispevajo k svetosti in apostolatu Cerkve, je svobodno in odgovorno delovanje v časnih strukturah, kamor prinašajo kvas krščanskega sporočila. Pričevanje krščanskega življenja, beseda, ki razsvetljuje v božjem imenu, in odgovorno delovanje v služenju drugim s prispevanjem k reševanju skupnih problemov so ravno tako izrazi tiste navzočnosti, s katero navaden kristjan izpolnjuje svoje božje poslanstvo.

Že mnogo mnogo let, vse od ustanovitve Opus Dei, premišljujem in spodbujam k premišljevanju Kristusovih besed, ki nam jih sporoča evangelist Janez: Et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum (Jn 12,32).¹ Kristus s smrtjo na križu priteguje k sebi vse stvarstvo in v njegovem imenu naj bi kristjani, ko delajo sredi sveta, vse stvari spravili z Bogom, tako da postavijo Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti.

Rad bi dodal, da poleg tega zavedanja laikov na podoben način prihaja tudi do razvoja v občutljivosti pastirjev. Zavedajo se specifičnosti laiške poklicanosti, ki jo je treba spodbujati in negovati s pastoralno skrbjo. Ta bo pripomogla k odkrivanju karizme svetosti in apostolata sredi božjega ljudstva, v neizmernih in nadvse raznolikih oblikah, v katerih nam jo Bog naklanja.

Ta nova pastorala je zelo zahtevna, a po mojem mnenju nujno potrebna. Zahteva nadnaravni dar razločevanja duhov, občutljivost za božje stvari, ponižnost, da ne bi vsiljevali svojih preferenc in bi služili temu, kar Bog spodbuja v dušah. Skratka: ljubezen do legitimne svobode božjih otrok, ki srečujejo Kristusa in postajajo prinašalci Kristusa, medtem ko hodijo po poteh, ki so med seboj nadvse različne, a vse enako božje.

Ena največjih nevarnosti, ki danes grozijo Cerkvi, bi lahko bilo ravno to, da ne bi prepoznali teh božjih zahtev po krščanski svobodi in bi z lažnim ciljem večje učinkovitosti poskušali kristjanom vsiliti uniformnost. V ozadju takšnega pristopa je ne samo nekaj legitimnega, temveč tudi hvalevrednega: želja, da bi Cerkev pričevala na tak način, da bi ganila sodobni svet. Vendar se zelo bojim, da je ta pot napačna in da lahko po eni strani pripelje do vpletanja cerkvene hierarhije v časne zadeve in do klerikalizma, ki je drugačen, a ravno tako nizkoten kot v preteklih stoletjih; po drugi strani pa lahko tak pristop laike, navadne kristjane, oddalji od sveta, v katerem živijo, ter jih spreminja v glasnike odločitev ali idej, ki so nastale zunaj tega sveta.

Zdi se mi, da se moramo mi, duhovniki, ponižno naučiti tega, da se ne ravnamo po modi. Biti moramo resnično služabniki božjih služabnikov in se spominjati Krstnikovega klica: Illum oportet crescere, me autem minui (Jn 3,30), Kristus mora rasti, jaz pa se manjšati, da bi običajni kristjani, laiki, prinašali Kristusovo navzočnost v vsa področja družbe. Ena od temeljnih duhovnikovih nalog je in vedno bo poslanstvo, da podaja nauk, pomaga pri poglabljanju v osebne in družbene zahteve evangelija, da spodbuja k razločevanju znamenj časa. Toda vse duhovniško delo je treba opravljati ob največjem spoštovanju legitimne svobode vesti: vsak človek mora Bogu odgovoriti svobodno. Razen tega pa vsak katoličan poleg te duhovnikove pomoči tudi sam prejema spoznanja od Boga in ima stanovsko milost za opravljanje posebnega poslanstva, ki mu je bilo dano kot človeku in kot kristjanu.

Kdor misli, da je za to, da bi bil Kristusov glas slišan v današnjem svetu, potrebno, da govori oziroma je vedno navzoča duhovščina, še ni dobro razumel dostojanstva nadnaravne poklicanosti vsakega krščanskega vernika.

Katero vlogo je v tem kontekstu imel in jo ima Opus Dei? Na kakšen način člani sodelujejo z drugimi organizacijami, ki delujejo na tem področju?

Ni na meni, da bi podajal zgodovinsko presojo o tem, kar je po božji milosti naredil Opus Dei. Lahko samo povem, da je namen Opus Dei spodbujati k iskanju svetosti in opravljanju apostolata med kristjani, ki živijo sredi sveta, ne glede na njihov stan ali položaj.

Delo je prišlo na svet, da bi tem kristjanom – ki so s svojo družino, prijateljskimi odnosi, poklicnim delom in s svojimi plemenitimi prizadevanji vključeni v tkanino civilne družbe – pomagalo razumeti, da je njihovo življenje, takšno, kakršno je, lahko priložnost za srečanje s Kristusom. To se pravi, da je pot svetosti in apostolata. Kristus je navzoč v vsakem poštenem človeškem opravilu. Življenje navadnega kristjana, ki se morda komu zdi vsakdanje in nepomembno, more in mora biti sveto in posvečujoče življenje.

Z drugimi besedami: da bi hodili za Kristusom, služili Cerkvi in pomagali drugim ljudem spoznati njihovo večno usodo, ni nujno potrebno zapustiti sveta ali se od njega oddaljiti niti se ni treba posvetiti neki cerkveni dejavnosti. Potreben in zadosten pogoj je izpolnjevanje poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsakemu posamezniku, in sicer na kraju in v okolju, določenem po božji previdnosti.

Ker pa večina kristjanov od Boga prejme poslanstvo, da posvečujejo svet od znotraj in ostanejo sredi časnih struktur, jim Opus Dei pomaga odkrivati to božje poslanstvo in jim pokaže, da človeški poklic – strokovni poklic, poklicanost v družini in družbi – ni v nasprotju z nadnaravnim poklicem, prej nasprotno: je njegov sestavni del.

Edino in izključno poslanstvo Opus Dei je, da to sporočilo, ki je evangeljsko sporočilo, širi med vsemi ljudmi, ki živijo in delajo v svetu, v kateremkoli okolju ali stroki. Tistim, ki razumejo ta ideal svetosti, Delo nudi duhovna sredstva ter doktrinalno, asketsko in apostolsko izobraževanje, potrebno za njegovo uresničevanje v življenju.

Člani Opus Dei ne delujejo v skupinah, temveč posamično, z osebno svobodo in odgovornostjo. Opus Dei torej ni zaprta organizacija ali organizacija, ki bi na neki način zbirala svoje člane ter jih izolirala od drugih ljudi. Korporativne dejavnosti, edine, ki jih vodi Delo,² so odprte za najrazličnejše ljudi brez kakršnekoli diskriminacije: niti socialne, niti kulturne, niti verske. Člani pa ravno zato, ker se morajo posvečevati v svetu, vedno sodelujejo z vsemi ljudmi, s katerimi so v stiku zaradi svojega dela in sodelovanja v civilnem življenju.

Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.

Vemo, da so v Opus Dei moški in ženske vseh družbenih položajev, tako samski kot poročeni. Kateri je torej skupni element, ki zaznamuje poklicanost v Delo? Katere obveznosti prevzame vsak izmed članov, da bi uresničeval cilje Opus Dei?

Naj to povem na kratko: iskanje svetosti sredi sveta, sredi ulice. Kdor prejme od Boga poseben klic v Opus Dei, ve, da mora doseči svetost v svojem lastnem stanu, v opravljanju svojega dela, bodisi ročnega bodisi umskega, ter skladno s tem tudi živi. Pravim, da ve in tako tudi živi, ker ne gre za sprejetje preprostega teoretičnega postulata, ampak za njegovo uresničevanje iz dneva v dan, v običajnem življenju.

Če hočemo doseči svetost kljub napakam in osebnim šibkostim, ki nas bodo spremljale do konca našega življenja, potem si moramo po božji milosti prizadevati za udejanjanje ljubezni, ki je polnost postave in vez popolnosti. Krepost ljubezni ni nekaj abstraktnega; pomeni resnično in popolno predanost služenju Bogu in vsem ljudem; tistemu Bogu, ki nam govori v tihoti molitve in hrupu sveta; tistim ljudem, katerih bivanje je prepleteno z našim.

Živeti krepost ljubezni – Ljubezen – pomeni živeti vse človeške in nadnaravne kreposti, ki tvorijo neko celoto in jih ni mogoče skrčiti na nekakšen seznam. Ljubezen zahteva življenje pravičnosti, solidarnosti, družinske in družbene odgovornosti, uboštva, veselja, čistosti, prijateljstva …

Takoj lahko vidimo, da udejanjanje teh kreposti vodi v apostolat. Še več: to je že apostolat. Ko namreč skušamo tako živeti sredi vsakdanjega dela, postane krščansko ravnanje dober zgled, pričevanje, konkretna in učinkovita pomoč. Tako se učimo slediti stopinjam Jezusa Kristusa, ki je delal in učil od začetka, coepit facere et docere (Apd 1,1), tako da je besedo združil z zgledom. Zato že štirideset let to delo imenujem apostolat prijateljstva in zaupnosti.

Vsi člani Opus Dei imajo to isto gorečnost za svetost in apostolat. Zato v Delu ni različnih stopenj ali kategorij članov. Obstaja le mnoštvo osebnih situacij; in temu položaju, ki ga posameznik ima v svetu, se prilagaja ena in ista poklicanost, specifična in nadnaravna. To je klic k izročitvi samega sebe, k osebnemu, svobodnemu in odgovornemu prizadevanju za izpolnjevanje božje volje, razodete za vsakega izmed nas.

Kot vidite, je pastoralni pojav Opus Dei nekaj, kar se poraja od spodaj, to se pravi iz običajnega življenja kristjana, ki živi in dela skupaj z drugimi ljudmi. Ne poteka po liniji prilagajanja svetu(desakralizacije) meniškega ali redovniškega življenja. Ni poslednja stopnja v približevanju redovnikov svetu.

Kdor prejme poklic v Opus Dei, dobi nov pogled na stvari okoli sebe: novo luč v svojih družbenih odnosih, zaposlitvi, skrbeh, žalosti in veselju. Vendar niti za trenutek ne preneha živeti sredi vsega tega; in nikakor ne moremo govoriti o prilagajanju svetu ali sodobni družbi. Nihče se ne prilagaja temu, kar je njemu lastno; v tem, kar je človeku lastno, človek preprosto je. Prejeta poklicanost je enaka tisti, ki je vzniknila v dušah ribičev, kmetov, trgovcev in vojakov, ki so v Galileji sedeli ob Jezusu Kristusu in ga slišali reči: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48).

Ponavljam, da je ta popolnost, za katero si prizadeva član Opus Dei, popolnost, ki je lastna kristjanu nasploh, se pravi popolnost, h kateri je poklican vsak kristjan in ki pomeni celostno življenje po zahtevah vere. Ne zanima nas evangeljska popolnost, ki je značilna za redovnike in nekatere ustanove redovniške narave. Še manj pa nas zanima tako imenovano življenje evangeljske popolnosti, ki se cerkvenopravno nanaša na redovniški stan.

Pot redovniškega poklica je zame blagoslovljena in potrebna v Cerkvi, in kdor je ne bi cenil, ne bi imel duha Dela. Toda ta pot ni moja niti ni pot članov Opus Dei. Lahko rečemo, da je vsak izmed članov, ko je prišel v Opus Dei, to storil pod izrecnim pogojem, da se ne spremeni njegov stan. Naša posebna značilnost je posvečevanje lastnega stanu v svetu in posvečevanje vsakega člana na kraju njegovega srečanja s Kristusom. To je zaveza, ki jo sprejme vsak član, da bi uresničeval cilje Opus Dei.

Kako je organiziran Opus Dei?

Če poklic v Delo, kot sem pravkar povedal, doseže človeka v njegovem običajnem življenju sredi njegovega dela, boste razumeli, da se Opus Dei ne gradi na osnovi odborov, zborovanj, srečanj in tako dalje. Včasih sem na začudenje nekaterih celo rekel, da je Opus Dei v tem smislu dezorganizirana organizacija. Večina članov, skoraj vsi, živijo samostojno, tam kjer bi živeli, če ne bi bili člani Opus Dei: v svojih domovih, s svojimi družinami, na kraju, kjer opravljajo svoje delo.

In tam kjer se nahaja, vsak član Dela uresničuje cilj Opus Dei: trudi se biti svet, tako da svoje življenje spreminja v vsakodneven apostolat, ki bo običajen, neznaten, če želite, toda vztrajen in božansko učinkovit. To je tisto, kar je pomembno. Da pa bi vsakdo mogel gojiti to življenje svetosti in apostolata, prejema od Opus Dei potrebno duhovno pomoč, nasvet, usmeritev. Vendar le v strogo duhovnih zadevah. V vsem drugem – pri svojem delu, v družbenih odnosih itd. – vsakdo ravna po svoji volji, vedoč, da to ni nevtralno področje, temveč posvečujoča in posvečljiva snov ter sredstvo za apostolat.

Tako vsakdo živi svoje lastno življenje s pripadajočimi stiki in obveznostmi, v Delo pa prihaja po duhovno pomoč. To zahteva določeno strukturo, ki pa nikoli ni obsežna: toliko, kolikor je nujno potrebno. Organizirano je doktrinalno versko izobraževanje, ki traja vse življenje in spodbuja dejavno, iskreno in pristno pobožnost ter gorečnost, ki neizogibno vključuje nenehno kontemplativno molitev ter osebno in odgovorno apostolsko delo brez kakršnegakoli fanatizma.

Vsi člani tudi vedo, kje lahko najdejo duhovnika Dela, s katerim se lahko pogovorijo o zadevah vesti. Nekateri člani, zelo maloštevilni v primerjavi s celoto, živijo skupaj, zato da lahko vodijo kakšno apostolsko dejavnost ali nudijo duhovno oskrbo drugim. Ustvarijo si običajen dom, kakor krščanska družina, obenem pa še naprej opravljajo svoj poklic.

V vsaki državi je regionalno vodstvo, ki je vedno kolegialne narave in mu predseduje svétnik; centralno vodstvo, katerega člani prihajajo iz najrazličnejših poklicev in držav, pa ima sedež v Rimu. Opus Dei je sestavljen iz dveh sekcij, moške in ženske, ki sta popolnoma neodvisni, tako da predstavljata dve različni združenji, ki sta povezani samo v osebi generalnega predsednika.³

Upam, da sem pojasnil, kaj pomeni dezorganizirana organizacija: da ima duh prednost pred organizacijo, da življenje članov ni ukalupljeno v napotke, načrte in sestanke. Vsakdo je prost, z drugimi ga povezuje skupni duh in skupna želja po svetosti in apostolatu, prizadeva pa si posvečevati svoje običajno življenje.

Včasih se govori o Opus Dei kot o organizaciji intelektualne aristokracije, ki želi prodreti v najvplivnejše politične, gospodarske in kulturne kroge, da bi jih nadzorovala od znotraj, četudi z dobrimi nameni. Ali to drži?

Skoraj vse ustanove, ki so na svet prinesle kako novo sporočilo ali ki so si s polnostjo krščanskega življenja prizadevale resno služiti človeštvu, so naletele na nerazumevanje, zlasti na začetku. To pojasnjuje, zakaj sprva nekateri niso razumeli nauka o apostolatu laikov, po katerem je živel in ga oznanjal Opus Dei.

Čeprav o teh stvareh nerad govorim, moram tudi povedati, da je bila v našem primeru povrhu tega prisotna vztrajna in organizirana obrekovalska kampanja. Nekateri so govorili, da delujemo v tajnosti (morda so to počeli oni sami), da hočemo zasesti visoke položaje itd. Lahko vam tudi konkretno povem, da je s to kampanjo pred približno tridesetimi leti začel neki španski redovnik, ki je pozneje zapustil svoj red in Cerkev, sklenil civilno poroko in je zdaj protestantski pastor.

Obrekovanje, ko je enkrat sproženo, po inerciji živi še nekaj časa: ker nekateri pišejo, ne da bi se o stvareh informirali, in ker ne ravnajo vsi kot kompetentni novinarji, ki se ne štejejo za nezmotljive in so dovolj plemeniti, da se popravijo, ko se prepričajo o resnici. Ravno to se je zgodilo, čeprav so ta obrekovanja ovržena s stvarnostjo, ki jo lahko vsakdo preveri, poleg tega pa se že na prvi pogled zdijo neverjetna. Naj samo še omenim, da se govorice, ki ste jih izpostavili, nanašajo zgolj na Španijo; in mišljenje, da bi bila mednarodna ustanova, kot je Opus Dei, osredotočena na probleme ene same države, gotovo kaže na ozkoglednost, provincialnost.

Med člani Opus Dei, tako v Španiji kot povsod drugod, so v večini gospodinje, delavci, majhni trgovci, uradniki, kmetje itd., torej ljudje, katerih zaposlitev nima posebne politične ali družbene teže. To, da je med člani Opus Dei veliko število delavcev, ne vzbuja pozornosti. Dejstvo, da je med njimi kak politik, pa jo. V resnici je zame poklicanost v Opus Dei, ki jo ima postrešček, enako pomembna kot poklicanost direktorja podjetja. Poklic je dan od Boga in v božjih delih ni prostora za diskriminacijo, še manj pa, če je ta zavajajoča.

Kdor ob pogledu na člane Opus Dei, ki opravljajo svoje delo na najrazličnejših področjih človeške dejavnosti, pomisli le na domneve o vplivu in nadzoru, izkazuje klavrno predstavo o krščanskem življenju. Opus Dei ne obvladuje niti ne želi obvladovati nobene časne dejavnosti. Želi samo širiti evangeljsko sporočilo: Bog hoče, da bi ga vsi ljudje na svetu ljubili in mu služili, priložnost za to pa najdejo ravno v svojih zemeljskih dejavnostih. Zato člani Dela, ki so navadni kristjani, delajo, kjer in kakor se jim zdi primerno. Delo jim nudi samo duhovno pomoč, da bi vselej ravnali po krščanski vesti.

Vseeno pa spregovorimo konkretno o primeru Španije. Nekateri redki člani Opus Dei, ki v tej državi opravljajo družbeno pomembne funkcije ali nastopajo v javnem življenju, to počnejo z osebno svobodo in odgovornostjo, vsakdo po svoji vesti, tako kot v vseh drugih državah. To pojasnjuje, zakaj v praksi zavzemajo različna in marsikdaj tudi nasprotujoča si stališča.

Nadalje bi rad opozoril, da je govorjenje o navzočnosti članov Opus Dei v španski politiki, kot da bi šlo za nek poseben pojav, izkrivljanje resničnosti, ki vodi v obrekovanje. Člani Opus Dei, ki delujejo v španskem javnem življenju, so namreč v primerjavi s skupnim številom katoličanov, ki so dejavni na tem področju, manjšina. Glede na to, da je skoraj celotno špansko prebivalstvo katoliško, je statistično logično, da so v političnem življenju udeleženi ravno katoličani. Poleg tega je na vseh ravneh španske javne uprave, od ministrov do županov, veliko katoličanov iz najrazličnejših združenj vernikov: iz nekaterih vej Katoliške akcije, iz Nacionalnega katoliškega združenja propagandistov, katerega prvi predsednik je bil sedanji kardinal Herrera, iz marijanskih kongregacij itd.

Ne želim se dlje zadrževati ob tem vprašanju, vendar bi ob tej priložnosti še enkrat poudaril, da Opus Dei ni vezan na nobeno državo, na noben režim, nobeno politično usmeritev ali ideologijo. In da njegovi člani v časnih zadevah vedno ravnajo popolnoma svobodno, pri čemer znajo prevzeti svojo odgovornost ter zavračajo vsak poskus uporabe vere v korist političnih stališč in strankarskih interesov.

Preproste stvari je včasih težko razložiti. Zato je moj odgovor na vaše vprašanje nekoliko daljši. Vsekakor pa velja omeniti, da so govorice, o katerih smo govorili, zdaj stvar preteklosti. Ta obrekovanja so že zdavnaj popolnoma diskreditirana: nihče jim ne verjame več. Mi smo od prvega trenutka dalje vselej delovali povsem odprto, saj ni bilo razloga za drugačno ravnanje, ter jasno razložili naravo in cilje našega apostolata, in vsi, ki so to želeli, so lahko izvedeli resnico. Dejansko je zelo veliko ljudi (katoličanov in nekatoličanov, kristjanov in nekristjanov), ki z naklonjenostjo in spoštovanjem gledajo na naše delo ter z nami sodelujejo.

Po drugi strani pa je razvoj v zgodovini Cerkve omogočil, da se premaga določen klerikalizem, ki skuša izmaličiti vse, kar se nanaša na laike, tako da jim pripisuje neke skrite namere. Sedaj je lažje razumeti, da tisto, kar živi in oznanja Opus Dei, ni nič več in nič manj kot to: božja poklicanost običajnega kristjana s konkretno nadnaravno zavzetostjo.

Upam, da bo prišel čas, ko se bo besedna zveza katoličani prodirajo v družbena okolja nehala uporabljati in se bodo vsi zavedali, da gre za klerikalen izraz. V vsakem primeru pa prav nič ne velja za apostolat Opus Dei. Članom Dela ni treba prodirati v časne strukture, in sicer zaradi preprostega dejstva, da so navadni državljani, enaki vsem drugim, in so zato tam že prej bili.

Če Bog v Opus Dei pokliče nekoga, ki dela v tovarni, bolnišnici ali parlamentu, to pomeni, da si bo ta človek odslej odločno prizadeval z božjo milostjo posvečevati ta poklic. Pomeni samo to, da se začne zavedati radikalnih zahtev evangeljskega sporočila, skladno s posebnim poklicem, ki ga je prejel.

Mišljenje, da to zavedanje pomeni opustitev običajnega življenja, je legitimno le za tiste, ki od Boga prejmejo redovniški poklic, ki vključuje contemptus mundi, prezir do stvari tega sveta. Če pa bi skušali ta umik iz sveta spremeniti v bistvo ali vrhunec krščanstva, bi to bilo naravnost absurdno.

Ni torej Opus Dei tisti, ki bi svoje člane pošiljal v določena okolja. Ti so že prej tam bili, ponavljam, in ni razloga, da bi to okolje zapuščali. Poleg tega se poklici v Opus Dei, ki izvirajo iz božje milosti ter apostolata prijateljstva in zaupnosti, o katerem sem prej govoril, pojavljajo v najrazličnejših okoljih.

Morda je prav ta preprostost narave in načina delovanja Opus Dei težava za tiste, ki so polni zapletenosti in se zdijo nezmožni razumeti karkoli pristnega in poštenega.

Seveda se bo vedno našel kdo, ki bistva Opus Dei ne bo razumel. To nas ne preseneča, saj je Gospod svoje že vnaprej opozoril na te težave, ko jim je dejal, da non est discipulus super Magistrum (Mt 10,24), učenec ni nad Učiteljem. Nihče ne more pričakovati, da ga bodo vsi cenili, ima pa pravico, da ga vsi spoštujejo kot osebo in kot božjega otroka. Žal obstajajo fanatiki, ki želijo svoje ideje vsiljevati na totalitaren način, in ti ne bodo nikdar razumeli ljubezni, ki jo imajo člani Opus Dei do osebne svobode drugih in zatem do svoje osebne svobode, ki jo vedno spremlja osebna odgovornost.

Spominjam se zelo nazorne anekdote. V nekem mestu, ki naj iz obzirnosti ostane neimenovano, je mestni svet razpravljal, ali naj odobri finančno pomoč vzgojnemu projektu, ki so ga vodili člani Opus Dei in je tako kot vse korporativne dejavnosti Dela predstavljal nedvomno družbeno korist. Večina svetnikov je to pomoč podpirala. Eden od njih, socialist, je kot pojasnilo za takšno stališče povedal, da je imel osebno izkušnjo o aktivnostih, ki so potekale v tem centru: »Gre za dejavnost,« je dejal, »za katero je značilno, da so njeni voditelji veliki prijatelji osebne svobode. V tem domu živijo študentje vseh veroizpovedi in vseh ideologij.« Komunistični svetniki so glasovali proti. Eden od njih je v obrazložitvi svojega negativnega glasu dejal socialistu: »Bil sem proti, kajti če je dejansko tako, potem pomeni ta dom učinkovito propagando za katolištvo.«

Kdor ne spoštuje svobode drugih ali želi nasprotovati Cerkvi, ne more ceniti apostolskega dela. A tudi v teh primerih sem ga kot človek dolžan spoštovati in ga usmerjati k resnici. Kot kristjan pa sem ga dolžan ljubiti in moliti zanj.

Hvala za to pojasnilo. Želel bi vas še vprašati, katere so tiste značilnosti duhovnega izobraževanja članov, ki onemogočajo, da bi pripadnost Opus Dei pomenila kakršenkoli materialni interes?

Vsak interes, ki ni povsem duhoven, je v celoti izključen, saj Delo zahteva veliko (nenavezanost, požrtvovalnost, odrekanje, neutrudno delo v službi duš) in ne daje ničesar. Hočem reči, da ne daje ničesar na ravni materialnih interesov, kajti na ravni duhovnega življenja daje veliko. Daje sredstva za bojevanje in zmagovanje v asketskem boju, človeka usmerja na pot molitve, uči ga biti z Jezusom kot z bratom, videti Boga v vseh življenjskih okoliščinah, čutiti, da je božji otrok in zato zavezan k širjenju njegovega nauka.

Kdor ne napreduje na poti notranjega življenja in ne pride do spoznanja, da se je vredno popolnoma izročiti, da je vredno predati svoje življenje v služenje Gospodu, ne more vztrajati v Opus Dei, saj svetost ni nekakšna nalepka, ampak globoka zahteva.

Poleg tega pa Opus Dei nima nobenih dejavnosti s političnimi, ekonomskimi ali ideološkimi cilji: nobenega časnega delovanja. Njegova edina aktivnost je nadnaravno izobraževanje njegovih članov in dejavnosti apostolata, to se pravi stalna duhovna oskrba vsakega od članov ter korporativne apostolske dejavnosti na področju skrbstva, dobrodelnosti, vzgoje itd.

Člani Opus Dei se združujejo samo zato, da bi hodili po jasno določeni poti svetosti in sodelovali pri nekaterih apostolskih dejavnostih. Njihove medsebojne obveznosti ne vključujejo nikakršnih zemeljskih interesov iz preprostega razloga, ker so na tem področju vsi člani Opus Dei svobodni, zato gre vsak po svoji poti, z različnimi in včasih nasprotujočimi si cilji in interesi.

Zaradi izključno nadnaravnega cilja Dela je njegov duh duh svobode, ljubezni do osebne svobode vseh ljudi. In ker je ta ljubezen do svobode iskrena in ni zgolj teoretična izjava, ljubimo tudi nujno posledico svobode, to se pravi pluralizem. V Opus Dei je pluralizem zaželen in ljubljen, ne pa zgolj toleriran in nikakor ne oviran. Ko med člani Dela vidim toliko različnih idej, toliko različnih pristopov, na primer v političnih, gospodarskih, družbenih ali umetniških zadevah, me to doživetje razveseli, saj je znamenje, da pred Bogom vse deluje, kot je treba.

Duhovna edinost in raznolikost v časnih zadevah sta združljivi, kadar ne vladata fanatizem in nestrpnost, predvsem pa kadar človek živi iz vere in se zaveda, da ljudje nismo povezani zgolj z vezmi simpatije ali interesov, ampak po delovanju istega Duha, ki nas naredi za Kristusove brate in nas vodi k Bogu Očetu.

Pravi kristjan nikoli ne misli, da so edinost v veri, zvestoba učiteljstvu in izročilu Cerkve ter skrb za prinašanje Kristusovega odrešilnega oznanila drugim v nasprotju z raznolikostjo stališč glede stvari, ki jih je Bog, kot ponavadi rečemo, prepustil ljudem v prosto razpravo. Še več, popolnoma se zaveda, da je ta raznolikost del božjega načrta, da jo je hotel Bog, ki svoje darove in luči razdeljuje po svoji volji. Kristjan mora druge ljubiti, zato mora spoštovati mnenja, ki so nasprotna njegovim, in živeti v popolnem bratstvu s tistimi, ki mislijo drugače.

Prav zato, ker so člani Dela vzgojeni v tem duhu, je nemogoče, da bi kdorkoli pomislil na to, da bi pripadnost Opus Dei izrabljal za osebne koristi ali poskušal drugim vsiljevati politične ali kulturne izbire. Drugi namreč tega ne bi tolerirali in zato bi moral svoje stališče spremeniti ali pa zapustiti Delo. Glede tega ne sme nihče v Opus Dei nikoli dovoliti niti najmanjšega odstopanja, saj mora braniti ne le svojo osebno svobodo, temveč tudi nadnaravni značaj dejavnosti, kateri se je posvetil. Zato menim, da sta osebna svoboda in odgovornost najboljše zagotovilo za nadnaravni cilj Božjega dela.

Morda bi kdo lahko pomislil, da je Opus Dei doslej gnalo navdušenje prvih članov, četudi jih je zdaj že več tisoč. Je predviden kak ukrep za zagotovitev kontinuitete Dela in preprečitev tveganja, ki obstaja v vsaki ustanovi, da bi se začetna gorečnost in zagon nekako ohladila?

Delo ne temelji na navdušenju, temveč na veri. Začetna leta so bila dolga leta in bila so zelo težka, videti je bilo samo težave. Opus Dei se je razvijal po božji milosti ter z molitvijo in požrtvovalnostjo prvih članov, ob popolnem pomanjkanju človeških sredstev. Bila je le mladost, dobra volja in želja izpolniti božjo voljo.

Od vsega začetka je bilo orožje Opus Dei vedno molitev, življenje predanosti, tiho odrekanje vsemu sebičnemu, da bi služili dušam. Kot sem že dejal, človek pride v Opus Dei, da bi prejel duha, ki ga vodi ravno k popolni izročitvi vsega, hkrati pa še naprej opravlja svoje poklicno delo iz ljubezni do Boga in do njegovih ustvarjenin zaradi Njega.

Zagotovilo, da ne bo prišlo do ohladitve, je v tem, da moji sinovi in hčere nikoli ne izgubijo tega duha. Vem, da se človeška dela sčasoma izčrpajo; toda to se ne dogaja božjim delom, razen če ljudje pri tem popustijo. Samo takrat, ko se izgubi božji zagon, nastopi razkroj, propadanje. V našem primeru se jasno vidi Gospodova previdnost, zaradi katere je bila ta posebna nadnaravna poklicanost v tako kratkem času, v štiridesetih letih, sprejeta in uresničena v najrazličnejših deželah med običajnimi državljani, ki se v ničemer ne razlikujejo od drugih.

Cilj Opus Dei, še enkrat ponavljam, je svetost vsakega od njegovih članov, moških in žensk, ki ostajajo na mestu, ki so ga predtem imeli v svetu. Če kdo ne pride v Opus Dei zato, da bi postal svet kljub vsem težavam – se pravi kljub lastnim slabostim, kljub svojim lastnim osebnim napakam –, bo takoj odšel. Menim, da svetost kliče po svetosti, in Boga prosim, da v Opus Dei nikoli ne bi manjkalo tega globokega prepričanja, tega življenja vere. Kot vidite, se ne zanašamo izključno na človeška ali pravna jamstva. Dela, ki jih navdihuje Bog, se gibljejo v ritmu milosti. Moj edini recept je to, da smo sveti, da hočemo biti sveti, z osebno svetostjo.

Zakaj so v izrazito laični ustanovi, kot je Opus Dei, duhovniki? Lahko vsak član Opus Dei postane duhovnik ali le tisti, ki so izbrani s strani direktorjev?

Poklic v Opus Dei lahko prejme vsak, ki se želi posvečevati v svojem stanu: lahko je samski, poročen ali ovdovel; laik ali duhovnik.

Zato se Opus Dei pridružujejo tudi škofijski duhovniki. Ti ostanejo škofijski duhovniki, tako kot so bili prej, saj jim Delo pomaga stremeti h krščanski popolnosti, lastni njihovemu stanu, s posvečevanjem njihovega običajnega dela, ki je ravno duhovniško delo v služenju njihovemu škofu, škofiji in celotni Cerkvi. Tudi zanje velja, da vez z Opus Dei v ničemer ne spremeni njihovega položaja. Še naprej so popolnoma predani poslanstvu, ki jim ga je zaupal njihov ordinarij, ter drugim nalogam in apostolskim dejavnostim, ki jih morajo opravljati, ne da bi se Delo kakorkoli vmešavalo v ta opravila. Posvečujejo se tako, da čim popolneje udejanjajo za duhovnika značilne kreposti.

Poleg teh duhovnikov, ki se Opus Dei pridružijo po tem, ko so že prejeli zakrament svetega reda, so v Delu še drugi svetni duhovniki, ki prejmejo duhovniško posvečenje po vstopu v Opus Dei in so se mu torej pridružili kot laiki, navadni kristjani. Teh je v primerjavi s skupnim številom članov zelo malo, manj kot dva odstotka, in njihova naloga je služiti apostolskim ciljem Opus Dei z duhovniškim delom, pri čemer se v večji ali manjši meri odpovejo opravljanju svojega civilnega poklica. Dejansko so to zaposleni ali delavci, ki so bili poklicani v duhovništvo po tem, ko so pridobili neko strokovno usposobljenost ter več let opravljali svoj poklic: zdravniki, inženirji, rokodelci, kmetje, učitelji, novinarji itd. Poleg tega z vso globino in brez naglice opravljajo študij predvidenih cerkvenih znanosti do doktorata. Pri tem pa ne izgubijo miselnosti okolja, ki je značilno za njihov civilni poklic. Ko prejmejo sveti red, so torej zdravniki-duhovniki, pravniki-duhovniki, delavci-duhovniki itd.

Njihova navzočnost je potrebna za apostolat Opus Dei. Ta apostolat opravljajo predvsem laiki, kot sem že povedal. Vsak član skuša biti apostol v svojem delovnem okolju ter z zgledom in besedo, z dialogom, zbližuje duše s Kristusom. Toda v apostolatu, pri vodenju duš po poteh krščanskega življenja, človek na neki točki pride do zakramentalnega zidu. Posvečujoča funkcija laika potrebuje posvečujočo funkcijo duhovnika, ki podeljuje zakrament pokore, obhaja evharistijo in v imenu Cerkve oznanja božjo besedo. In ker apostolat Opus Dei vključuje neko specifično duhovnost, je potrebno, da duhovnik tudi z življenjem pričuje o tem posebnem duhu.

Poleg tega služenja preostalim članom Dela se ti duhovniki morejo posvečati in se dejansko posvečajo tudi služenju mnogim drugim dušam. Duhovniška gorečnost, ki zaznamuje njihovo življenje, jih mora priganjati, da bi vsakdo, ki pride v njihovo bližino, prejel vsaj nekaj Kristusove luči. Nadalje jih duh Opus Dei, ki ne pozna skupinic in razlikovanja, spodbuja, da se čutijo tesno in globoko združene s svojimi brati, z drugimi svetnimi duhovniki. Čutijo se in dejansko so škofijski duhovniki v vseh škofijah, kjer delujejo in katerim skušajo predano in učinkovito služiti.

Rad bi poudaril, ker gre za zelo pomembno dejstvo, da tisti laiki Opus Dei, ki prejmejo duhovniško posvečenje, s tem ne spremenijo svojega poklica. Ko sprejmejo duhovništvo, tako da se svobodno odzovejo na povabilo direktorjev Dela, tega ne storijo misleč, da so na ta način bolj povezani z Bogom ali da v večji meri stremijo k svetosti. Prav dobro vedo, da laiški poklic sam po sebi vključuje polnost in celovitost, da je bila njihova predanost Bogu v Opus Dei že od prvega trenutka jasna pot za doseganje krščanske popolnosti. Duhovniško posvečenje torej nikakor ni nekakšna krona poklicanosti v Opus Dei: je klic, namenjen nekaterim, da bi na nov način služili drugim. Sicer pa v Delu ni ločevanja na dva razreda članov, klerike in laike. Vsi so in se čutijo enake in vsi živijo v istem duhu: posvečevanje v svojem lastnem stanu.⁴

Pogosto govorite o delu. Nam lahko poveste, katero mesto pripada delu v duhovnosti Opus Dei?

Poklic v Opus Dei na noben način ne spremeni ali predrugači življenjskega položaja oziroma stanu osebe, ki ga prejme. Človekov življenjski položaj pa je delo, zato nadnaravni poklic k svetosti in apostolatu po duhu Opus Dei človekovo poklicanost k delu potrjuje. Med člani Dela so v veliki večini laiki, navadni kristjani. Njihov življenjski položaj je položaj nekoga, ki ima strokovni poklic, zaposlitev, marsikdaj zelo zahtevno službo, s katero se preživlja, vzdržuje družino, prispeva k skupnemu dobru in razvija svojo osebnost.

Poklicanost v Opus Dei vse to potrjuje do te mere, da je eden od bistvenih znakov za to poklicanost prav življenje v svetu in opravljanje dela v svetu na čim popolnejši način, tako s človeškega kot nadnaravnega vidika, ob upoštevanju človekovih osebnih pomanjkljivosti. To mora biti delo, ki učinkovito prispeva k izgradnji zemeljske države – in je torej opravljeno kompetentno in v duhu služenja – ter k posvečevanju sveta in je zato posvečujoče in posvečeno.

Tisti, ki želijo v polnosti živeti svojo vero in opravljati apostolat skladno z duhom Opus Dei, se morajo posvečevati s svojim delom, posvečevati svoje delo in z delom posvečevati druge. Ko tako živijo, ne da bi se zaradi tega razlikovali od drugih, sebi enakih državljanov, ki skupaj z njimi delajo, si prizadevajo za poistovetenje s Kristusom, tako da posnemajo njegovih trideset let dela v nazareški delavnici.

Ta običajna zaposlitev namreč ni le okolje, v katerem se morajo posvečevati, temveč sama snov njihove svetosti: sredi dnevnih dogodkov odkrivajo božjo roko in najdejo spodbudo za svoje molitveno življenje. Poklicno delo sámo jih postavlja v stik z drugimi ljudmi – sorodniki, prijatelji, sodelavci – in z vélikimi problemi, ki zadevajo njihovo družbo ali ves svet, ter jim tako ponuja priložnost, da živijo tisto predanost služenju drugim, ki je za kristjane bistvenega pomena. Na ta način si morajo prizadevati za resnično in pristno pričevanje o Kristusu, da bi vsi začeli spoznavati in ljubiti Gospoda ter odkrili, da običajno življenje v svetu, vsakdanje delo, lahko postane priložnost za srečanje z Bogom.

Z drugimi besedami, svetost in apostolat sta v življenju članov Dela eno, in zato je delo osišče njihovega duhovnega življenja. Njihova predanost Bogu je vsajena v delo, ki so ga opravljali, preden so prišli v Opus Dei, in ga še naprej vršijo po tem.

Ko sem v prvih letih svojega pastoralnega delovanja začel oznanjati te stvari, me nekateri niso razumeli, drugi so se zgražali. Bili so navajeni, da se o svetu vedno govori v slabšalnem pomenu. Gospod mi je dal razumeti in drugim sem skušal dopovedati, da je svet dober, ker so božja dela vedno popolna, in da smo ljudje tisti, ki z grehom svet delamo slab.

Takrat sem govoril in še vedno pravim, da moramo svet ljubiti, ker v njem najdemo Boga, ker se nam v dogodkih in pripetljajih sveta Bog kaže in razodeva.

Dobro in zlo se prepletata v človeški zgodovini, zato mora biti kristjan nekdo, ki zna razločevati. To razločevanje pa ga ne sme nikoli privesti do zanikanja dobrote božjih del, marveč nasprotno, do priznavanja božjega, ki se kaže v človeškem, celo v ozadju naših lastnih slabosti. Dobro geslo za krščansko življenje lahko najdemo v apostolovih besedah: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji (1 Kor 3,22-23), da bi na ta način uresničevali načrt tega Boga, ki hoče odrešiti svet.

Bi lahko navedli nekaj podatkov o širjenju Dela v teh štiridesetih letih njegovega obstoja? Katere so njegove najpomembnejše apostolske dejavnosti?

Najprej moram povedati, da sem zelo hvaležen Bogu, našemu Gospodu, da mi je bilo dano videti, kako se je Delo v komaj štiridesetih let od ustanovitve razširilo po vsem svetu. Ko se je leta 1928 rodilo v Španiji, je že takrat bilo rimsko, kar zame pomeni katoliško, vesoljno. Zato je od začetka neizogibno stremelo k temu, da se razširi po vsem svetu.

Ko razmišljam o teh minulih letih, mi na misel prihajajo številni dogodki, ki me navdajajo z veseljem, saj me, pomešani s težavami in bridkostmi, ki so v nekem smislu sol življenja, spominjajo na učinkovitost božje milosti ter na požrtvovalno in veselo predanost številnih moških in žensk, ki so znali biti zvesti. Želim namreč zelo jasno povedati, da je bistveni apostolat Opus Dei tisti, ki ga vsak član opravlja individualno na svojem delovnem mestu, v svoji družini, med svojimi prijatelji. To je delo, ki ne vzbuja pozornosti, ki ga ni lahko prevesti v statistične podatke, vendar prinaša sadove svetosti v premnogih dušah, ki tiho in dejavno hodijo za Kristusom sredi svojega vsakdanjega poklicnega dela.

O tej temi ni treba povedati veliko več. Lahko bi vam pripovedoval o zglednem življenju številnih ljudi, vendar bi s tem skazil človeško in božansko lepoto tega dela, saj bi ga prikrajšal za njegovo intimnost. Če bi ga hoteli strpati v številke ali statistiko, bi bilo to še slabše, saj bi bilo enako, kot če bi zaman skušali katalogizirati sadove milosti v dušah.

Lahko spregovorim o apostolskih dejavnostih, ki jih člani Dela vodijo v številnih državah. Gre za dejavnosti z duhovnimi in apostolskimi cilji, pri katerih si prizadevamo delati s skrbnostjo in tudi s človeško popolnostjo. Pri teh aktivnostih sodelujejo še mnogi drugi ljudje, ki niso člani Opus Dei, vendar razumejo nadnaravno vrednost tega dela oziroma cenijo njegovo človeško vrednost, kot na primer številni nekristjani, ki nam dejavno pomagajo. Vedno so to laične in sekularne dejavnosti, ki jih spodbujajo običajni državljani znotraj uveljavljanja svojih običajnih državljanskih pravic, skladno z zakoni vsake države in vselej na strokoven način. Z drugimi besedami, gre za naloge, ki niso usmerjene v pridobivanje kakršnihkoli privilegijev ali ugodnosti.

Verjetno poznate primer takšne dejavnosti v Rimu: center ELIS, ki vključuje šole, športne in kulturne aktivnosti, knjižnice itd. ter je namenjen strokovnemu usposabljanju in celostnemu izobraževanju delavcev. Ta iniciativa je odgovor na potrebe Rima in na posebne okoliščine, v katerih je zrasla mestna četrt Tiburtino. Podobni projekti potekajo v Chicagu, Madridu, Mehiki in še marsikje.

Drug primer bi lahko bil Strathmore College of Arts and Science v Nairobiju. To je preduniverzitetna šola, skozi katero je šlo na stotine študentov iz Kenije, Ugande in Tanzanije. S pomočjo te ustanove so nekateri kenijski člani Opus Dei skupaj z drugimi sodržavljani uresničili temeljito izobraževalno in socialno delo. Bil je to prvi šolski center v Vzhodni Afriki, ki je dosegel popolno rasno integracijo, s svojim delom pa je veliko prispeval k afrikanizaciji kulture. Nekaj podobnega lahko povemo tudi o Kianda Collegeu, ki se prav tako nahaja v Nairobiju in vrši pomembno nalogo pri izobraževanju nove generacije afriških žensk.

Naj omenim še en projekt, in sicer Univerzo v Navari. Od svoje ustanovitve leta 1952 se je razvijala do te mere, da ima sedaj osemnajst fakultet, šol in inštitutov, na katerih se izobražuje več kot šest tisoč študentov. V nasprotju s tem, kar so nedavno pisali nekateri časopisi, moram povedati, da Univerza v Navari ne prejema državne pomoči. Španska država na noben način ne krije stroškov vzdrževanja; omogočila je le nekaj subvencij za vzpostavitev novih študijskih mest. Univerza v Navari se vzdržuje s pomočjo posameznikov in zasebnih združenj. Sistem poučevanja in univerzitetnega življenja, ki se navdihuje ob osebni odgovornosti in solidarnosti vseh tam zaposlenih, se je izkazal kot učinkovit in predstavlja zelo pozitivno izkušnjo znotraj sedanjega stanja univerzitetnega izobraževanja na svetovni ravni.

Lahko bi vam pripovedoval še o drugačnih iniciativah v Združenih državah, na Japonskem, v Argentini, Avstraliji, na Filipinih, v Angliji, Franciji itd. Vendar to ni potrebno. Naj bo dovolj, če povem, da je Opus Dei zdaj razširjen na petih celinah in da so v njegovih vrstah ljudje več kot sedemdesetih narodnosti ter različnih ras in življenjskih položajev.

Naj vas na koncu še vprašam, ali ste zadovoljni s temi štiridesetimi leti delovanja? Ste na podlagi izkušenj zadnjih let, družbenih sprememb in drugega vatikanskega koncila prejeli kak predlog glede strukturnih sprememb?

Zadovoljen? Le kako bi ne bil, ko vidim, da je Gospod kljub moji osebni bedi uresničil toliko čudovitih stvari v tem Božjem delu. Za človeka, ki živi iz svoje vere, bo njegovo življenje vedno zgodba o božjem usmiljenju. V nekaterih trenutkih te zgodbe je to morda težko razbrati, ker se lahko vse zdi nekoristno, celo brezplodno. Ob drugih priložnostih pa nam Gospod daje videti obilje sadov in tedaj je naravno, da srce prekipeva od hvaležnosti.

Zame je bil eden izmed trenutkov največjega veselja, ko sem videl, kako je drugi vatikanski koncil z vso jasnostjo razglasil duhovno poklicanost laikov. Brez kakršnegakoli postavljanja moram reči, da glede našega duha koncil ni prinesel povabila k spremembi, marveč je, ravno nasprotno, potrdil, kar smo po božji milosti že dolgo let živeli in učili. Glavna značilnost Opus Dei niso nekakšne apostolske tehnike ali metode niti določene strukture, temveč duh, ki vodi k posvečevanju običajnega dela.

Osebne napake in šibkosti, ponavljam, imamo vsi. In vsi se moramo v božji navzočnosti resno izprašati ter svoje življenje pretehtati v luči tega, kar od nas zahteva Gospod. Vendar ne smemo pozabiti na najpomembnejše: Si scires donum Dei! … (Jn 4,10), če bi poznala božji dar, je rekel Jezus Samarijanki. Sveti Pavel dodaja: Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi to preobilje moči bilo od Boga in ne iz nas (2 Kor 4,7).

Ponižnost, krščansko izpraševanje, se začne s tem, da prepoznamo božji dar. To je nekaj povsem drugega kot umikanje pred tokom dogodkov, občutek manjvrednosti ali malodušja ob pogledu na zgodovino. V osebnem življenju, včasih tudi v življenju združenj in ustanov, je morda treba kaj spremeniti, mogoče celo marsikaj. Toda drža, s katero se mora kristjan soočiti s temi problemi, mora biti predvsem čudenje nad veličino božjih del v primerjavi s človeško majhnostjo.

Tako imenovani aggiornamento se mora najprej zgoditi v osebnem življenju, da bi ga uskladili s tisto staro novostjo evangelija. Iti v korak s časom pomeni poistovetiti se s Kristusom, ki ni oseba, ki bi minila. Kristus živi in bo živel vedno: včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Kar zadeva Opus Dei kot celoto, lahko brez kakršnekoli arogantnosti in v hvaležnosti do božje dobrote rečemo, da nikoli ne bo imel težav s prilagajanjem svetu: nikoli ne bo imel potrebe po posodabljanju. Bog, naš Gospod, je Delo posodobil enkrat za vselej ter mu dal te posebne, laiške značilnosti; in nikoli se mu ne bo treba prilagajati svetu, ker so vsi njegovi člani od sveta. Ne bo mu treba zasledovati človeškega napredka, ker so vsi člani Dela skupaj z drugimi ljudmi, ki živijo v svetu, tisti, ki ta napredek ustvarjajo s svojim običajnim delom.