Spontanost in pluralizem v božjem ljudstvu

Pogovor bi želel začeti s temo, o kateri marsikje krožijo najrazličnejše interpretacije. Gre za tako imenovani »aggiornamento«.¹ Kateri je po vašem mnenju pravi pomen te besede v življenju Cerkve?

Zvestoba. Zame aggiornamento pomeni predvsem to: zvestobo. Vsak mož, vojak, upravitelj je vedno toliko boljši mož, toliko boljši vojak, toliko boljši upravitelj, kolikor zvesteje zna v vsakem trenutku, v vsaki novi okoliščini svojega življenja izpolnjevati trdne zaveze ljubezni in pravičnosti, ki jih je nekega dne sprejel. Ta rahločutna, dejavna in stalna zvestoba – ki je težka, kot je težka vsaka uporaba načel v spremenljivi resničnosti kontingentnega – je zato človekova najboljša obramba pred ostarelostjo duha, suhoto srca in duševno otopelostjo.

Enako velja za življenje ustanov, še prav posebej za življenje Cerkve, ki ni podrejeno kakemu dvomljivemu človeškemu projektu, temveč božjemu načrtu. Odrešenje, zveličanje sveta, je delo ljubeče in sinovske zvestobe Jezusa Kristusa – in poleg njegove tudi naše zvestobe – volji nebeškega Očeta, ki ga je poslal. Zato je aggiornamento Cerkve, tako zdaj kot v vsaki drugi dobi, predvsem to: radostna potrditev zvestobe božjega ljudstva prejetemu poslanstvu, evangeliju.

Ta živa in v vseh okoliščinah človeškega življenja dejavna zvestoba lahko seveda zahteva ustrezen doktrinalni razvoj pri tolmačenju bogastva, ki ga vsebuje depositum fidei. To se je v dvatisočletni zgodovini Cerkve večkrat, in tudi nedavno na drugem vatikanskem koncilu, dejansko zgodilo. Lahko zahteva tudi primerne spremembe in reforme, ki izpopolnjujejo organizacijske strukture ter misijonske in apostolske metode, kar zadeva njihove človeške, izboljšljive sestavine. Vendar bi bilo milo rečeno površno, če bi mislili, da aggiornamento pomeni predvsem spreminjanje ali da je vsaka sprememba tudi aggiornamento. Dovolj je upoštevati, da je precej takih, ki bi si mimo in v nasprotju s koncilskim naukom želeli tudi sprememb, ki bi napredujočo pot božjega ljudstva vrnile za več stoletij v preteklost, vsaj v fevdalno dobo.

Drugi vatikanski cerkveni zbor v svojih dokumentih za poimenovanje Cerkve obilno uporablja izraz »božje ljudstvo« in s tem jasno pokaže na skupno odgovornost vseh kristjanov pri edinstvenem poslanstvu tega božjega ljudstva. Katere značilnosti bi po vašem mnenju moralo imeti »potrebno javno mnenje v Cerkvi«, o katerem je govoril že Pij XII., da bi dejansko odražalo to skupno odgovornost? Kako na pojav »javnega mnenja v Cerkvi« vplivajo posebni odnosi oblasti in pokorščine, ki obstajajo znotraj cerkvene skupnosti?

Ne morem si predstavljati, da bi lahko obstajala resnično krščanska pokorščina, če ta pokorščina ni prostovoljna in odgovorna. Božji otroci niso kamni ali trupla. So razumna in svobodna bitja, prav vsa povzdignjena v isti nadnaravni red, enako kot tisti, ki ukazujejo. Vendar pa nekdo, ki ne bi imel zadostne krščanske izobrazbe, nikdar ne bo zmožen pravilne uporabe razuma in svobode, pa naj gre za pokorščino ali za podajanje mnenja. Zato je problem potrebnega javnega mnenja v Cerkvi v bistvu enakovreden problemu potrebne doktrinalne izobraženosti vernikov. Gotovo Sveti Duh obilno deli svoje darove med člane božjega ljudstva, ki so vsi soodgovorni za poslanstvo Cerkve, vendar to nikogar ne opravičuje od dolžnosti, da to primerno doktrinalno izobrazbo pridobi.

Z besedo doktrina označujem tisto zadostno znanje, ki ga mora vsak vernik imeti o celotnem poslanstvu Cerkve in o posebni udeleženosti ter s tem posebni odgovornosti, ki mu znotraj tega edinstvenega poslanstva pripada. To je, kot nas je večkrat spomnil sveti oče, ogromna pedagoška naloga, ki se je mora Cerkev lotiti v tem pokoncilskem času. V okviru te naloge je po mojem treba iskati pravo rešitev problema, ki ga omenjate, pa tudi drugih upov, ki danes utripajo v naročju Cerkve. Kajti bolj ali manj preroške intuicije nekaterih karizmatikov brez doktrine vsekakor ne bodo tisto, kar bi moglo zagotoviti potrebno javno mnenje v božjem ljudstvu.

Kar zadeva načine za izražanje tega javnega mnenja, se mi to ne zdi stvar organov ali institucij. Za ta namen je lahko škofijski pastoralni svet enako primerno okolje kot časopis, tudi če ni uradno katoliški, ali preprosto osebno pismo vernika svojemu škofu ipd. Možnosti in zakoniti načini, s katerimi lahko verniki to mnenje izražajo, so zelo raznoliki in ne kaže, da bi jih bilo mogoče ali treba ukalupiti z ustanavljanjem kake nove enote ali institucije. Še posebej, če bi šlo za institucijo, pri kateri bi obstajalo tisto tako pogosto tveganje, da pride pod monopol ali instrumentalizacijo neke skupine ali skupinice uradnih katoličanov, ne glede na to, ob kateri tendenci oziroma usmeritvi se ta manjšina navdihuje. To bi ogrozilo sam ugled cerkvene hierarhije in bi zvenelo kot posmeh drugim članom božjega ljudstva.

Prej omenjeni pojem »božje ljudstvo« izraža zgodovinski značaj Cerkve kot resničnosti božjega izvora, ki na svoji poti vključuje tudi spremenljive in minljive sestavine. Kako naj se skladno s tem uresničuje duhovniško življenje današnjih duhovnikov? Katero značilnost duhovniškega lika, kot je opisan v odloku »Presbyterorum ordinis«, bi vi izpostavili v sedanjem trenutku?

Izpostavil bi neko značilnost duhovniškega življenja, ki ne spada ravno v kategorijo tega, kar je spremenljivo in minljivo. V mislih imam popolno enotnost, ki mora vladati med duhovnikovo posvečenostjo in njegovim poslanstvom, kot je večkrat poudarjeno v odloku Presbyterorum ordinis. Rečeno še drugače: enotnost med osebnim pobožnim življenjem in opravljanjem službenega duhovništva, med duhovnikovim sinovskim odnosom do Boga ter njegovim pastoralnim in bratskim odnosom do ljudi. Ne verjamem v učinkovitost služenja nekega duhovnika, ki ne bi bil človek molitve.

V nekaterih duhovniških krogih se pojavlja skrb glede navzočnosti duhovnikov v družbi. Opirajoč se na koncilski nauk (konst. Lumen gentium, št. 31; odlok Presbyterorum ordinis, št. 8) predlagajo, naj duhovnik svojo družbeno navzočnost pokaže z udejstvovanjem v civilnem življenju, s strokovnim ali ročnim delom (»duhovniki delavci« ipd.). Želeli bi slišati vaše mnenje o tej zadevi.

Najprej naj povem, da spoštujem mnenje, ki je nasprotno mojemu, čeprav menim, da je iz mnogih razlogov napačno, obenem pa z naklonjenostjo in molitvijo spremljam tiste, ki ga osebno podpirajo z veliko apostolsko gorečnostjo.

Sam pa menim takole: če se duhovništvo opravlja pravilno – brez bojazljivosti ali kompleksov, ki so običajno znak človeške nezrelosti, in brez klerikalne prepotentnosti, ki bi kazala na pomanjkanje nadnaravnega čuta –, potem duhovnikova lastna služba že sama po sebi v zadostni meri zagotavlja legitimno, preprosto in pristno navzočnost človeka-duhovnika med preostalimi člani človeške skupnosti, ki jih nagovarja. Da bi živel v življenjskem občestvu z delovnim okoljem, razumel njegove probleme in bil deležen njegove usode, običajno ne bo potrebno več kot to. Redkokdaj pa bi bilo učinkovito nekakšno zatekanje k naivnemu potnemu listuamaterskih laiških dejavnosti, ki lahko iz več razlogov pomenijo žalitev dobrega čuta laikov samih in bi bile prav zaradi pomanjkanja pristnosti že vnaprej obsojene na neuspeh.

Poleg tega je duhovniška služba zlasti v teh časih, ko tako zelo primanjkuje duhovnikov, silno zahtevno delo, ki človeku ne pušča časa za dvojno zaposlitev. Duše nas tako zelo potrebujejo, čeprav se mnoge tega ne zavedajo, da nikoli ni storjeno dovolj. Primanjkuje nam delovnih rok, časa, moči. Zato svojim sinovom duhovnikom običajno pravim, da če bi kateri od njih nekega dne opazil, da ima preveč časa, bi bil tistega dne lahko povsem prepričan, da svojega duhovništva ne živi dobro.

In ne pozabite, da v primeru teh duhovnikov Opus Dei gre za ljudi, ki so pred prejemom svetega reda večinoma dolga leta opravljali strokovno oziroma poklicno dejavnost v civilnem življenju: to so inženirji-duhovniki, zdravniki-duhovniki, delavci-duhovniki itd. Vendar ne vem za nikogar, ki bi se mu zdelo potrebno, da se dušam približa z logaritemskim računalom, stetoskopom ali udarnim kladivom, zato da bi ga v civilni družbi, med njegovimi nekdanjimi sodelavci in kolegi poslušali in spoštovali. Res je, da včasih na način, ki je združljiv z obveznostmi duhovniškega stanu, opravljajo svoj strokovni poklic ali službo, vendar nikoli ne mislijo, da je to potrebno za zagotavljanje njihove navzočnosti v civilni družbi, pač pa to počnejo iz različnih drugih razlogov. Na primer zaradi socialne dobrodelnosti ali iz čiste gmotne nujnosti, da bi spravili v tek kakšno apostolsko dejavnost. Tudi sveti Pavel se je kdaj zatekel k svojemu nekdanjemu poklicu izdelovalca šotorov, vendar ne zato, ker bi mu Ananija v Damasku naročil, naj se nauči izdelovati šotore, da bi tako mogel pravilno oznanjati Kristusov evangelij poganom.

Skratka – in naj poudarim, da s tem ne želim prenagljeno soditi o legitimnosti in poštenosti namena katerekoli apostolske iniciative – po mojem razumevanju sta denimo izobraženec-duhovnik in delavec-duhovnik bolj pristna lika in bolj skladna z naukom drugega vatikanskega koncila kot pa lik duhovnika-delavca. Izvzemši njegov pomen na področju specializiranega pastoralnega dela, ki bo vedno potrebno, spada klasični lik duhovnika-delavca že v preteklost, v čas, ko so bile čudovite možnosti apostolata laikov mnogim ljudem prikrite.

Včasih je slišati očitke proti duhovnikom, ki zavzamejo konkretno stališče do problemov časne in še posebej politične narave. Mnoga od teh stališč so za razliko od prejšnjih časov ponavadi usmerjena v spodbujanje večje svobode, socialne pravičnosti itd. Res je tudi, da službeno duhovništvo ni pristojno, da bi aktivno posegalo na to področje, razen v redkih primerih. Ampak se vam ne zdi, da mora duhovnik nepravičnost, pomanjkanje svobode ipd. obsoditi kot nekaj nekrščanskega? Kako konkretno uskladiti ti dve zahtevi?

Kot bistveni del svojega munus docendi mora duhovnik pridigati o krščanskih krepostih, o vseh brez izjeme, in o njihovih praktičnih zahtevah in izrazih v različnih okoliščinah življenja ljudi, h katerim je usmerjeno njegovo služenje. Prav tako mora ljudi učiti, naj spoštujejo in cenijo dostojanstvo in svobodo, s katerima je Bog pri stvarjenju obdaril človeško osebo, ter posebno nadnaravno dostojanstvo, ki ga kristjan prejme pri krstu.

Nobenega duhovnika, ki izpolnjuje to svojo službeno dolžnost, ne bo nikdar mogoče obtožiti, da se vmešava v politiko, razen če bi mu to očitali iz nevednosti ali zvijačnosti. Niti ni mogoče reči, da z obravnavanjem teh naukov posega na področje posebne apostolske naloge, ki pripada laikom, da krščansko urejajo časne strukture in zadeve.

Vsa Cerkev je zaskrbljena spričo problemov tako imenovanega tretjega sveta. V zvezi s tem je znano, da je ena največjih težav pomanjkanje duhovnikov, zlasti domačih. Kaj menite o tem in kakšne so vaše izkušnje na tem področju?

Menim, da je povečanje števila domačih duhovnikov dejansko izredno pomembno, da bi zagotovili razvoj in celo obstoj Cerkve v mnogih deželah, zlasti tistih, ki prestajajo obdobje ostrega nacionalizma.

Kar zadeva mojo osebno izkušnjo, moram reči, da sem Gospodu še prav posebej hvaležen, ko vidim, s kakšnim trdnim naukom, univerzalnim, katoliškim pogledom in gorečim duhom služenja se v Opus Dei vzgajajo in prejemajo duhovniško posvečenje številni laiki, zdaj že iz več kot šestdesetih držav, v katerih je razvoj domače duhovščine za Cerkev nujen problem. Vsekakor so boljši od mene. Nekateri so tam, v teh državah, prejeli škofovsko službo in ustanovili že več cvetočih semenišč.

Duhovniki so inkardinirani v škofijo in so odvisni od ordinarija. Kako je mogoče upravičiti to, da duhovnik pripada nekemu združenju, ki je ločeno od škofije in je celo svetovnega obsega?

Utemeljitev je jasna: zakonita uporaba naravne pravice, pravice do združevanja, ki jo Cerkev priznava tako duhovnikom kot tudi vsem vernikom. Ta večstoletna tradicija (pomislimo na številna hvalevredna združenja, ki so tako zelo spodbujala duhovno življenje svetnih duhovnikov) je bila večkrat ponovno potrjena v nauku in določilih zadnjih papežev (Pija XII., Janeza XXIII. in Pavla VI.), nedavno pa tudi na slovesen način s strani cerkvenega učiteljstva na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (prim. odlok Presbyterorum ordinis, št. 8).

V zvezi s tem je zanimivo spomniti, da je pristojna koncilska komisija zavrnila neki modus, v katerem je bilo predlagano, da ne bi bilo drugih duhovniških združenj razen tistih, ki jih spodbujajo ali vodijo krajevni škofje. To je bilo naknadno potrjeno na splošnem zasedanju, zavrnitev pa jasno utemeljena z naravno pravico do združevanja, ki pripada tudi duhovnikom: »Non potest negari Presbyteris,« je bilo tam rečeno, »id quod laicis, attenta dignitate naturae humanae, Concilium declaravit congruum, utpote iuri naturali consentaneum.«²

Na osnovi te temeljne pravice lahko duhovniki svobodno ustanavljajo združenja ali se pridružujejo obstoječim, vedno ko gre za združenja, ki stremijo k poštenim ciljem ter ustrezajo dostojanstvu in zahtevam duhovniškega stanu. Legitimnost in področje uveljavljanja pravice do združevanja med svetnimi duhovniki se – brez dvoumnosti, zadržkov ali nevarnosti anarhije – prav dobro razume, če se upošteva razlikovanje, ki nujno obstaja in ga je treba spoštovati, med duhovnikovo službeno funkcijo in zasebnim področjem njegovega osebnega življenja.

Dejansko je klerik, zlasti prezbiter, ki je z zakramentom svetega reda včlenjen v ordo presbyterorum, po božjem pravu postavljen kot sodelavec škofovskega reda. V primeru škofijskih duhovnikov se ta službena funkcija v skladu s cerkvenim pravom udejanja z inkardinacijo, ki duhovnika dodeli v službo krajevne Cerkve pod pristojnostjo njegovega ordinarija, in s kanoničnim poslanstvom, ki mu podeli posebno službo znotraj duhovniškega zbora, ki ga vodi škof. Očitno je torej, da je duhovnik preko zakramentalne in pravne vezi odvisen od svojega ordinarija glede vsega, kar zadeva: določanje njegovih konkretnih pastoralnih zadolžitev; doktrinalne in disciplinske smernice, ki jih prejme za opravljanje te službe; pravično plačilo; vse pastoralne določbe, ki jih škof izda za urejanje dušne oskrbe, bogoslužja in predpisov splošnega prava glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz duhovniškega stanu.

Vsi ti potrebni odnosi odvisnosti v pravnem smislu odražajo pokorščino, pastoralno občestvo in edinost, ki jo mora duhovnik rahločutno izkazovati svojemu ordinariju. Poleg tega pa je v življenju svetnega duhovnika tudi legitimno osebno področje avtonomije, svobode in osebne odgovornosti, na katerem duhovnik uživa enake pravice in obveznosti kot druge osebe v Cerkvi. V tem se razlikuje tako od pravnega statusa mladoletne osebe (prim. ZCP, kan. 89) kot od statusa redovnika, ki se na podlagi svojih redovniških zaobljub odreče uveljavljanju vseh ali nekaterih izmed teh osebnih pravic.

Zato svetni duhovnik znotraj splošnih meja morale in za njegov stan značilnih dolžnosti more, kot posameznik ali v obliki združenja, svobodno razpolagati in odločati o vsem, kar zadeva njegovo osebno, duhovno, kulturno, gmotno življenje. Vsakdo se lahko svobodno posveča kulturnim dejavnostim skladno s svojimi željami in sposobnostmi. Vsak lahko svobodno vzdržuje družbene stike, kakršnekoli želi, ter organizira svoje življenje, kakor se mu zdi prav, če le ustrezno izpolnjuje obveznosti svoje službe. Vsak je svoboden, da s svojo osebno lastnino razpolaga, kakor sam po vesti presodi. Še toliko bolj pa je vsakdo svoboden, da v svojem duhovnem in asketskem življenju ter glede pobožnosti sledi vzgibom, ki mu jih pošilja Sveti Duh, ter da izmed številnih sredstev, ki jih Cerkev svetuje oziroma dovoljuje, izbere tista, ki se mu glede na njegove osebne okoliščine zdijo najprimernejša.

Prav v zvezi s tem je drugi vatikanski koncil, ponovno pa tudi sveti oče Pavel VI. v nedavni okrožnici Sacerdotalis coelibatus, pohvalil in živo priporočil združenja, tako škofijska kot tudi medškofijska, nacionalnega ali svetovnega obsega, ki imajo od pristojne cerkvene oblasti priznan statut in spodbujajo svetost duhovnika pri opravljanju njegove službe. Obstoj teh združenj namreč nikakor, kot sem že dejal, ne oškoduje niti ne more oškodovati vezi občestva in odvisnosti, ki povezuje vsakega duhovnika z njegovim škofom, niti bratske edinosti z vsemi drugimi člani duhovniškega zbora, niti učinkovitosti njegovega dela v službi krajevne Cerkve.

Kot uči koncil, se poslanstvo laikov uresničuje v Cerkvi in svetu. To marsikdaj ni prav razumljeno, saj se ljudje pogosto omejijo na eno izmed obeh področij. Kako bi vi opisali nalogo laikov v Cerkvi in nalogo, ki jo morajo vršiti v svetu?

Nikakor ne mislim, da bi ju bilo treba obravnavati kot dve različni nalogi, saj je specifična udeleženost laikov pri poslanstvu Cerkve prav v tem, da ab intra, neposredno in direktno, posvečujejo svetne stvarnosti, časni red, svet.

Poleg te naloge, ki je njemu lastna in zanj značilna, pa ima laik tako kot duhovniki in redovniki tudi vrsto temeljnih pravic, dolžnosti in pristojnosti znotraj cerkvene družbe, ki ustrezajo pravnemu položaju vernika: dejavno sodelovanje pri bogoslužju Cerkve, možnost, da neposredno sodeluje pri apostolatu cerkvene hierarhije ali da ji svetuje pri njenem pastoralnem delu, če je k temu povabljen, itd.

Ti dve nalogi – specifična, ki pripada laiku kot takemu, in splošna ali skupna, ki mu pripada kot verniku – si ne nasprotujeta, ampak se sestavljata, med njima ni protislovja, pač pa dopolnjevanje. Osredotočiti se samo na specifično poslanstvo laika in pozabiti, da ima istočasno položaj vernika, bi bilo enako nesmiselno, kot če bi si zamislili zeleno in cvetočo vejo, ki ne bi pripadala nobenemu drevesu. Če bi pozabili na tisto, kar je za laika specifično, lastno in značilno, oziroma ne bi v pravi meri razumeli značilnosti teh laiških apostolskih nalog in njihove cerkvenostne vrednosti, pa bi bilo tako, kot če bi košato drevo Cerkve oklestili na pošastno podobo golega debla.

Že mnogo let govorite in pišete, da poklicanost laikov sloni na treh stvareh: »posvečevati delo, posvečevati se v delu in z delom posvečevati druge«. Nam lahko razložite, kaj točno mislite s prvim izrazom: posvečevati delo?

Težko je to razložiti v nekaj besedah, saj ta izraz predpostavlja temeljne pojme same teologije stvarjenja. Že štirideset let ponavljam, da mora kristjan vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, opravljati z največjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovnostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Če je namreč opravljeno tako, potem to človeško delo, naj se zdi še tako skromno in nepomembno, prispeva h krščanski ureditvi časne stvarnosti, k razodevanju njene božanske razsežnosti, ter je vključeno in včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Na ta način je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, postane delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Kristjane smo spomnili na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige o tem, da je Bog ustvaril človeka za delo, in se ozrli na zgled Jezusa Kristusa, ki je večji del svojega zemeljskega življenja delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On izbral kot svoj življenjski položaj, ga izpopolnjeval in posvečeval. V delu, v človekovem plemenitem ustvarjalnem prizadevanju, vidimo ne samo eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in vedno pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi, ampak tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo popolnosti, pot svetosti.

Zato je bil edini cilj Opus Dei vedno naslednji: prispevati k temu, da bodo sredi sveta, sredi sekularnih prizadevanj in stvarnosti, navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki se trudijo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili.

Odlok Apostolicam actuositatem, št. 5, jasno pravi, da je krščansko poživljanje časnega reda poslanstvo celotne Cerkve. Zadeva torej vse: cerkveno hierarhijo, duhovnike, redovnike in laike. Nam lahko poveste, kako gledate na vlogo in oblike delovanja vsakega izmed teh cerkvenih področij v tem edinstvenem in skupnem poslanstvu?

Pravzaprav najdemo odgovor v samih koncilskih besedilih. Cerkvena hierarhija je pristojna, da kot del svojega učenja podaja doktrinalna načela, ki naj usmerjajo in osvetljujejo uresničevanje te apostolske naloge (prim. konst. Lumen gentium, št. 28; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 24).

Laikom, ki delujejo v vseh okoliščinah in strukturah sekularnega življenja, na poseben način pripada neposredna in direktna naloga, da te časne stvarnosti urejajo v luči doktrinalnih načel, ki jih razglasi učiteljstvo. Pri tem pa istočasno nastopajo s potrebno osebno avtonomijo glede konkretnih odločitev, ki jih morajo sprejemati v svojem družbenem, družinskem, političnem, kulturnem življenju (prim. konst. Lumen gentium, št. 31; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).

Kar zadeva redovnike, ki se od teh sekularnih resničnosti in dejavnosti oddaljijo, tako da sprejmejo poseben življenjski stan, je njihovo poslanstvo javno eshatološko pričevanje, ki pomaga spominjati druge vernike božjega ljudstva, da na tem svetu nimajo stalnega bivališča (prim. konst. Lumen gentium, št. 44; odlok Perfectae caritatis, št. 5). Prav tako pa ne smemo pozabiti na služenje, s katerim časni red krščansko poživljajo tudi številne dobrodelne in socialne dejavnosti, ki jih mnogi redovniki in redovnice opravljajo z globokim duhom požrtvovalnosti.

Značilnost vsakega krščanskega življenja, neodvisno od poti, po kateri se uresničuje, je »dostojanstvo in svoboda božjih otrok«. Kaj imate torej v mislih, ko ves čas svojega oznanjevanja tako vztrajno branite svobodo laikov?

V mislih imam ravno osebno svobodo, ki jo imajo laiki, da v luči načel, ki jih je razglasi učiteljstvo, sprejemajo vse konkretne odločitve teoretičnega ali praktičnega značaja, o katerih vsakdo po svoji vesti presodi, da so najprimernejše in najbolj skladne z njegovimi osebnimi prepričanji in človeškimi zmožnostmi. To so na primer odločitve, povezane z različnimi filozofskimi pogledi, ekonomsko znanostjo ali politiko, umetniškimi in kulturnimi tokovi, vprašanji posameznikovega poklicnega ali družbenega življenja.

To nujno področje avtonomije, ki ga katoliški laik potrebuje, da ne bi bil prikrajšan v primerjavi z drugimi laiki in bi mogel učinkovito opravljati svojo posebno apostolsko nalogo sredi časne stvarnosti, moramo vsi, ki v Cerkvi vršimo službeno duhovništvo, vedno skrbno spoštovati. Če to ne bi bilo tako, če bi skušali laika uporabljati za namene, ki presegajo meje služenja cerkvene hierarhije, bi zapadli v anahronističen in obžalovanja vreden klerikalizem. To bi močno omejilo apostolske možnosti laikata in ga obsodilo na trajno nezrelost, predvsem pa bi zlasti v današnjem času ogrozilo sam pojem oblasti in edinosti v Cerkvi. Ne smemo pozabiti, da tudi med katoličani pristni pluralizem meril in mnenj v zadevah, ki jih je Bog prepustil svobodni presoji ljudi, ne samo ne nasprotuje hierarhični ureditvi in potrebni edinosti božjega ljudstva, temveč ju krepi in brani pred morebitnim izkrivljanjem.

Poklic laika in poklic redovnika, čeprav jima je seveda skupna krščanska poklicanost, se v praksi zelo razlikujeta. V kolikšni meri je potem mogoče, da bodo redovniki v svojih šolah mogli vzgajati običajne kristjane v resnično laični smeri?

To bo mogoče v tolikšni meri, kolikor si bodo redovniki, katerih zaslužno delo v službi Cerkve iskreno občudujem, prizadevali dobro razumeti značilnosti in zahteve laiške poklicanosti k svetosti in apostolatu sredi sveta ter bodo to hoteli in znali predajati svojim učencem.

Kadar je govor o laikih, se marsikdaj pozablja na ženske in s tem se zabriše njihova vloga v Cerkvi. Podobno se razvoj »družbene vloge ženske« pogosto razume zgolj kot navzočnost žensk v javnem življenju. Kako vi razumete poslanstvo ženske v Cerkvi in svetu?

Vsekakor ne vidim razloga, da bi pri obravnavanju laikov bilo treba delati kakršnekoli razlike glede žensk, ko gre za njihove apostolske naloge, njihove pravice in dolžnosti. Vsi krščeni, moški in ženske, so enako deležni skupnega dostojanstva, svobode in odgovornosti božjih otrok. V Cerkvi obstaja tista temeljna radikalna enotnost, o kateri je že sveti Pavel učil prve kristjane: Quicumque enim in Christo baptizati estis, Christum induistis. Non est Iudaeus, neque Graecus: non est servus, neque liber: non est masculus, neque femina (Gal 3,27-28); ni več razlike med Judom in Grkom, niti med sužnjem in svobodnim, niti med moškim in žensko.

Iz mnogih razlogov, tudi razlogov pozitivnega božjega prava, je po mojem potrebno ohraniti razlikovanje med moškimi in ženskami glede pravne zmožnosti prejemanja zakramenta svetega reda. Na vseh drugih področjih pa menim, da je treba ženskam v Cerkvi, v njeni zakonodaji, notranjem življenju in apostolskem delovanju v celoti priznavati enake pravice in dolžnosti kot moškim. Na primer: pravico do apostolata, do ustanavljanja in vodenja združenj, do odgovornega izražanja lastnega mnenja o vsem, kar zadeva skupno dobro Cerkve, itd. Vse to je teoretično lahko sprejeti, če upoštevamo jasne teološke razloge, ki to podpirajo, vendar vem, da bo v praksi naletelo na odpor nekaterih miselnosti. Še vedno se spominjam začudenja in celo kritik, s katerimi so določeni ljudje komentirali dejstvo, da si Opus Dei prizadeva, da bi tudi ženske, ki pripadajo ženski sekciji našega združenja, pridobivale akademske nazive iz cerkvenih znanosti. Sedaj pa nas običajno v tem in marsičem drugem posnemajo.

Vendar mislim, da bosta ta odpor in zadržanost postopoma izginila. V bistvu gre le za problem ekleziološkega razumevanja: za spoznanje, da Cerkev ni sestavljena samo iz duhovnikov in redovnikov, ampak da so tudi laiki, ženske in moški, božje ljudstvo in imajo po božjem pravu svoje lastno poslanstvo in odgovornost.

Rad pa bi dodal, da po mojem mišljenju bistvena enakost med moškim in žensko ravno zahteva razumevanje dopolnjujoče vloge obeh pri izgradnji Cerkve in napredku civilne družbe: saj ju Bog ni brez razloga ustvaril kot moža in ženo. Te različnosti ne smemo razumeti v patriarhalnem smislu, temveč v vsej njeni globini, tako bogati z odtenki in posledicami, ki moškega osvobaja skušnjave, da bi Cerkev in družbo maskuliniziral, žensko pa rešuje pred tem, da bi svoje poslanstvo v božjem ljudstvu in svetu dojemala kot preprosto zahtevo po dostopu do nalog, ki so jih doslej vršili samo moški in ki jih ona lahko opravi enako dobro. Zdi se mi torej, da se morata tako moški kot ženska po pravici čutiti kot protagonista odrešenjske zgodovine, ampak tako, da drug drugega dopolnjujeta.

Znano je, da knjiga Pot, ki je v svoji prvi različici izšla leta 1934, vsebuje veliko idej, ki so jih takrat nekateri imeli za »heretične«, danes pa jih najdemo v dokumentih drugega vatikanskega koncila. Kaj nam lahko o tem poveste? Katere so te ideje?

O tem, če dovolite, bi raje spregovoril kdaj drugič, pozneje. Naj sedaj povem samo to, da sem zelo hvaležen našemu Gospodu, ki je tudi izdaje knjige Pot v mnogih jezikih (skupno število izvodov je že preseglo dva milijona in pol) uporabil za to, da je te krščanske resnice, ki so bile pozneje potrjene na drugem vatikanskem koncilu, vtisnil v misli in življenja ljudi najrazličnejših ras in jezikov ter prinesel mir in veselje na tisoče kristjanom in tudi nekristjanom.

Vemo, da ste si dolga leta posebej prizadevali za duhovno in osebno oskrbo duhovnikov, zlasti škofijskih, ki se je, dokler so vam obveznosti dopuščale, odražala v intenzivnem delu pridiganja in duhovnega vodenja; od nekega trenutka dalje pa tudi v možnosti, da se tisti, ki začutijo ta klic, lahko pridružijo Delu, pri čemer so v vseh pogledih še naprej škofijski duhovniki, enako odvisni od svojih ordinarijev kot prej. Zanimalo bi nas, katere okoliščine cerkvenega življenja, poleg drugih razlogov, so spodbudile to vašo skrb. Nam lahko še poveste, na kakšen način je ta dejavnost mogla in more pomagati pri reševanju nekaterih težav škofijske duhovščine oziroma cerkvenega življenja?

Okoliščine cerkvenega življenja, ki so bile in so še vedno spodbuda za to mojo skrb in to, zdaj že institucionalizirano dejavnost Dela, niso okoliščine bolj ali manj postranskega ali prehodnega značaja, ampak stalne zahteve duhovne in človeške narave, tesno povezane z življenjem in delom škofijskega duhovnika. V mislih imam predvsem to, da duhovnik, ko si prizadeva za osebno svetost pri opravljanju svoje službe, potrebuje pomoč, in sicer pomoč v obliki duha in sredstev, ki v nobenem pogledu ne spreminjajo njegovega škofijskega položaja. Na ta način bo mogel z vedno mladostnejšim duhom in vse večjo velikodušnostjo odgovarjati na milost božjega poklica, ki ga je prejel. Znal se bo razumno in naglo izogniti morebitnim duhovnim in človeškim krizam, ki jih lahko hitro povzročijo mnogi različni dejavniki: osamljenost, težave v okolju, brezbrižnost, navidezna neučinkovitost lastnega dela, rutina, utrujenost, zanemarjanje skrbi za vzdrževanje in izpopolnjevanje umske izobrazbe ter celo – to je glavni vzrok za krize pokorščine in edinosti – pomanjkanje nadnaravnega pogleda v odnosih z ordinarijem in tudi s preostalimi brati v duhovništvu.

Škofijski duhovniki, ki se na podlagi zakonite uporabe pravice do združevanja vključijo v Duhovniško družbo svetega Križa,³ to storijo zgolj in izključno zato, ker želijo prejemati to osebno duhovno pomoč na način, ki je popolnoma združljiv z dolžnostmi njihovega stanu in službe. V nasprotnem primeru ta pomoč sploh ne bi bila pomoč, temveč komplikacija, ovira in nered.

Temeljna značilnost duha Opus Dei je namreč ta, da nikogar ne vleče proč od njegovega mesta – unusquisque, in qua vocatione vocatus est, in ea permaneat⁴ (1 Kor 7,20) –, temveč vsakogar spodbuja, da z največjo možno dovršenostjo izpolnjuje naloge in dolžnosti svojega stanu, svojega poslanstva v Cerkvi in civilni družbi. Ko se torej neki duhovnik pridruži Delu, se s tem nikakor ne spremeni ali zmanjša njegova škofijska poklicanost, to se pravi predanost služenju krajevni Cerkvi, v katero je inkardiniran, popolna odvisnost od njegovega ordinarija, svetna duhovnost, povezanost z drugimi duhovniki itd. Nasprotno, zaveže se, da bo to poklicanost živel v polnosti, saj se zaveda, da si mora prizadevati za popolnost ravno pri opravljanju svojih duhovniških dolžnosti kot škofijski duhovnik.

To načelo ima v našem združenju vrsto praktičnih posledic pravnega in asketskega značaja, katerih podrobno opisovanje bi bilo na tem mestu predolgo. Kot primer naj navedem le to, da – za razliko od drugih združenj, kjer se zahteva obljuba ali zaobljuba pokorščine internemu predstojniku – odvisnost škofijskih duhovnikov, vključenih v Opus Dei, ni odvisnost od oblasti, saj zanje ni interne hierarhije in torej tudi ni nevarnosti dvojne vezi pokorščine, temveč gre za prostovoljno razmerje s ciljem duhovne pomoči in podpore.

Ti duhovniki v Opus Dei najdejo predvsem stalno asketsko pomoč, ki jo želijo prejemati in za katero je značilna sekularna in škofijska duhovnost ter je neodvisna od osebnih in okoliščinskih sprememb, do katerih lahko pride pri vodenju posamezne krajevne Cerkve. Na ta način skupnemu duhovnemu vodstvu, ki ga škof izvaja s svojimi pridigami, pastirskimi pismi, pogovori, disciplinskimi navodili itd., dodajo skrbno osebno duhovno vodstvo. To poteka, kjerkoli se nahajajo, ter dopolnjuje tisto skupno vodstvo, ki ga podaja sam škof, pri čemer se njegovo vodenje vedno spoštuje kot resna dolžnost. S tem osebnim duhovnim vodstvom, ki ga tako zelo priporočata drugi vatikanski koncil in redno cerkveno učiteljstvo, se spodbuja duhovnikovo pobožno življenje, njegova pastoralna ljubezen, stalno doktrinalno izobraževanje, gorečnost za škofijski apostolat, ljubezen in pokorščina, ki ju dolguje svojemu ordinariju, skrb za duhovniške poklice in semenišče itd.

Kaj pa sadovi vsega tega dela? Namenjeni so krajevnim Cerkvam, ki jim ti duhovniki služijo. In ob tem se radosti moja duša škofijskega duhovnika, ki je bil vrh tega mnogokrat deležen tolažbe, ko je videl, s kakšno naklonjenostjo papež in škofje blagoslavljajo to delo, si ga želijo in ga podpirajo.

Ob več priložnostih ste o začetkih Opus Dei dejali, da ste takrat imeli le »mladost, božjo milost in dobro voljo«. In tudi nauk o laikih v dvajsetih letih tega stoletja še ni bil tako razvit, kot ga poznamo danes. Kljub temu je Opus Dei sedaj upoštevanja vreden pojav v življenju Cerkve. Nam lahko pojasnite, kako ste bili kot mlad duhovnik sposobni tolikšnega razumevanja, ki vam je omogočilo uresničiti to nalogo?

Jaz nisem imel in nimam druge naloge razen te, da izpolnim božjo voljo. Dovolite mi, da se ne spuščam v nadaljnje podrobnosti o začetku Dela, ki sem ga po božji ljubezni slutil že od leta 1917, saj so tesno povezane z zgodbo moje duše in sodijo v moje notranje življenje. Edino, kar vam lahko povem, je, da sem ves čas deloval z dovoljenjem in naklonjenim blagoslovom mojega predragega škofa mesta Madrid, kjer se je Opus Dei rodil 2. oktobra 1928. Pozneje pa sem prav tako vselej postopal na podlagi odobritve in spodbude Svetega sedeža ter vsakokrat z dovoljenjem častitih ordinarijev v krajih, kjer delujemo.

Nekateri ravno zaradi navzočnosti laikov Opus Dei na vplivnih položajih španske družbe govorijo o vplivu Opus Dei v Španiji. Nam lahko pojasnite, kakšen je ta vpliv?

Skrajno nadležno se mi zdi vse, kar bi lahko zvenelo kot javna samohvala. Vendar mislim, da če ne bi priznali, da Opus Dei resnično vpliva na špansko družbo, to ne bi bila ponižnost, ampak slepota in nehvaležnost do Gospoda, ki tako velikodušno blagoslavlja naše delo. V deželah, kjer Opus Dei deluje že vrsto let – v Španiji konkretno devetintrideset let, kajti tukaj se je po božji volji naše združenje rodilo v življenje Cerkve –, je razumljivo, da ima ta vpliv že opazen družbeni pomen, vzporedno s postopnim razvojem naših dejavnosti.

Kakšna je narava tega vpliva? Ker je Opus Dei združenje z duhovnimi in apostolskimi cilji, je jasno, da je njegov vpliv – tako v Španiji kot v drugih državah po vsem svetu, kjer delujemo – lahko samo takšen: duhoven in apostolski vpliv. Tako kot celotna Cerkev, duša sveta, tudi Opus Dei na civilno družbo nima vpliva časnega (družbenega, političnega, gospodarskega) značaja, čeprav prispeva k etičnim vidikom vseh človeških dejavnosti, temveč ima vpliv drugačnega in višjega reda, ki se izraža z glagolom točno določenega pomena: posvečevati.

In to nas pripelje do vprašanja o osebah v Opus Dei, ki jih vi imenujete vplivne. Za združenje, katerega cilj je politično udejstvovanje, bodo vplivni tisti njegovi člani, ki zasedajo mesto v parlamentu ali ministrski položaj. Če gre za kulturno združenje, bodo za vplivne veljali tisti njegovi člani, ki so nesporno priznani filozofi ali nacionalni književni nagrajenci itd. Če pa si združenje, kot v primeru Opus Dei, za cilj postavi posvečevanje običajnega dela, bodisi fizičnega bodisi umskega, potem je očitno, da morajo vsi njegovi člani veljati za vplivne. Vsi namreč delajo (splošna človeška dolžnost delati ima v Opus Dei poseben disciplinski in asketski pomen) in vsi si prizadevajo to svoje delo, katerokoli že je, opravljati na svet, krščanski način in z željo po popolnosti. Pričevanje, ki ga svojim sodelavcem daje kateri izmed mojih sinov, ki je rudar, je zato v mojih očeh enako vplivno, enako pomembno, enako potrebno kot pričevanje rektorja univerze med drugimi akademskimi profesorji.

Od kod torej izvira vpliv Opus Dei? Odgovor lahko hitro najdemo, če pomislimo na sociološko dejstvo, da našemu združenju pripadajo ljudje vseh družbenih položajev, poklicev, starosti in življenjskih stanov; ženske in moški, duhovniki in laiki, stari in mladi, poročeni in osebe v celibatu, študentje, delavci, kmetje, uslužbenci, ljudje v svobodnih poklicih ali zaposleni v uradnih ustanovah itd. Ste kdaj pomislili na moč krščanskega izžarevanja, ki jo predstavlja tako širok in raznolik krog ljudi, še posebej, če jih je na tisoče in jih poživlja isti apostolski duh: posvečevati svoj poklic ali službo, v kateremkoli družbenem okolju, posvečevati se pri tem delu in posvečevati druge z delom?

Temu osebnemu apostolskemu delu je treba dodati še rast naših korporativnih apostolskih dejavnosti. To so študentski domovi, domovi duhovnih vaj, Univerza v Navari, centri za usposabljanje delavcev in kmetov, centri tehniških strok, šole, izobraževalni centri za ženske itd. Te dejavnosti so bile in nedvomno so žarišča krščanskega duha. Nastale so na pobudo laikov, kot svoje poklicno delo jih vodijo državljani laiki, enaki svojim kolegom, ki opravljajo isto delo ali poklic, in so odprte ljudem vseh slojev in položajev. V obsežnih področjih družbe so pripomogle k zavedanju o potrebi po krščanskih odgovorih na vprašanja, ki se ljudem zastavljajo pri opravljanju njihovega poklica oziroma službe.

Vse to je tisto, kar daje Opus Dei njegov pomen in družbeno vlogo, ne pa dejstvo, da nekateri izmed njegovih članov zasedajo položaje s človeškim vplivom. To nas niti najmanj ne zanima in je zato prepuščeno svobodni odločitvi in odgovornosti vsakega posameznika. Pač pa gre za to, da vsi, in po božji dobroti jih je mnogo, opravljajo dela, ki so vplivna na božji način, začenši z najpreprostejšimi opravili.

In to je logično. Le kdo bi verjel, da se je vpliv Cerkve v Združenih državah Amerike začel na dan, ko je bil za predsednika izvoljen katoličan John Kennedy?

Nekoč ste o Opus Dei dejali, da je »organizirana dezorganizacija«. Ali lahko našim bralcem razložite pomen tega izraza?

S tem hočem reči, da dajemo primarni in temeljni pomen apostolski spontanosti posameznika, njegovi svobodni in odgovorni pobudi, ki jo vodi delovanje Duha, ne pa organizacijskim strukturam, pooblastilom, taktikam in načrtom, ki bi bili naloženi od zgoraj, s strani vodstva.

Minimalna organiziranost seveda obstaja, saj imamo centralno vodstvo, ki vedno deluje kolegialno in ima sedež v Rimu, ter regionalna vodstva, ki so prav tako kolegialna, vsakemu od teh pa predseduje svétnik.⁵ Toda vsa dejavnost teh organov je v osnovi usmerjena k eni nalogi: zagotoviti članom duhovno pomoč, potrebno za njihovo pobožnostno življenje, ter ustrezno duhovno, versko-doktrinalno in osebnostno izobraževanje. Potem pa: račke v vodo! To se pravi: kristjani, posvečujte vsa človeška pota, saj so v vseh navzoče sledi božjih korakov.

Ko je ta meja, ta trenutek dosežen, je združenje kot tako opravilo svojo nalogo, tisto, zaradi katere se člani pravzaprav pridružijo Opus Dei. Potem mu ni treba, ne more in ne sme podajati nikakršnih napotkov več. Tedaj se začne svobodno in odgovorno osebno delovanje vsakega člana. Vsak si z apostolsko spontanostjo, polno osebno svobodo in samostojnim oblikovanjem lastne vesti glede konkretnih odločitev, ki jih mora sprejeti, prizadeva za krščansko popolnost in krščansko pričevanje v svojem okolju, tako da posvečuje svoje poklicno delo, fizično ali umsko. Ker te odločitve seveda vsakdo sprejema samostojno v svojem sekularnem življenju, v časni stvarnosti, v kateri se giblje, se pogosto pojavljajo različne možnosti, merila in načini delovanja. Skratka, prihaja do te blagoslovljene dezorganizacije, do tega pravičnega in potrebnega pluralizma, ki je bistvena značilnost dobrega duha Opus Dei in ki se je meni vedno zdel edini pravi in urejen način za pojmovanje apostolata laikov.

Rekel bi še več: ta organizirana dezorganizacija se pojavlja celo v samih korporativnih dejavnostih, ki jih Opus Dei opravlja v želji, da bi kot združenje prispeval h krščanskemu reševanju problemov, ki zadevajo človeške skupnosti v različnih državah. Te dejavnosti in pobude našega združenja so vselej neposredno apostolske narave; se pravi, da gre za vzgojne, socialne ali dobrodelne dejavnosti. Ker pa je v našem duhu ravno spodbujanje iniciativ od spodaj navzgor in ker so okoliščine, potrebe in možnosti vsake države ali družbene skupine specifične in običajno med seboj različne, prepušča centralno vodstvo Dela praktično popolno avtonomijo regionalnemu vodstvu. Temu pripada vsa odgovornost za odločanje, spodbujanje in organizacijo konkretnih apostolskih dejavnosti, ki so ocenjene kot najprimernejše: od univerzitetnih centrov in študentskih domov do zdravstvenih ambulant in kmetijskih šol na podeželju. Logična posledica tega je, da imamo mnogobarven in pester mozaik dejavnosti: organizirano dezorganiziran mozaik.

Kako je potem Opus Dei po vaši presoji vključen v pastoralno delovanje celotne Cerkve? In v ekumenizem?

Zdi se mi na mestu predhodno pojasnilo: Opus Dei ni in ga ni mogoče obravnavati kot nekaj, kar bi bilo povezano z evolucijskim procesom stanú popolnosti v Cerkvi. Ni neka moderna ali posodobljena oblika tega stanu. Dejansko niti teološki pojem status perfectionis (ki so ga znotraj krščanskega nauka odločilno oblikovali sveti Tomaž, Suárez in drugi avtorji) niti različne cerkvenopravne izpeljave, ki so bile ali bi lahko bile pripisane temu teološkemu pojmu, nimajo ničesar skupnega z duhovnostjo in apostolskim ciljem, ki ju je Bog hotel za naše združenje. Celostna doktrinalna razlaga bi bila predolga, zato naj bo dovolj, če omenimo, da Opus Dei ne zanimajo niti zaobljube, niti obljube, niti kakršnakoli druga oblika posvečenja njegovih članov razen posvečenja, ki so ga vsi že prejeli pri krstu. Naše združenje nikakor ne želi, da bi njegovi člani spremenili svoj stan, da bi prenehali biti navadni verniki, enaki drugim, ter bi tako pridobili posebni status perfectionis. Nasprotno, tisto, kar želimo in za kar si prizadevamo, je, da bi vsakdo opravljal apostolat in se posvečeval v svojem lastnem stanu, na istem mestu in položaju, ki ga ima v Cerkvi in civilni družbi. Nikogar ne vlečemo proč od njegovega mesta, prav tako nikogar ne oddaljujemo od njegovega dela ali njegovih prizadevanj in plemenitih obveznosti časnega značaja.

Družbena stvarnost, duhovnost in delovanje Opus Dei so torej vključeni v povsem drugačen vir življenja Cerkve, in sicer v teološki in življenjski proces, ki vodi laike k polnemu prevzemanju njihovih cerkvenostnih odgovornosti, k njihovemu lastnemu načinu sodelovanja pri poslanstvu Kristusa in njegove Cerkve. To je bila in je v skoraj štiridesetih letih obstoja Dela stalna skrb, mirna, toda močna, s katero je Bog želel v moji duši in dušah mojih otrok naravnati željo po tem, da bi mu služili.

Kateri je prispevek Opus Dei k temu procesu? Ta trenutek zgodovine morda ni najprimernejši za tovrstno globalno oceno. Čeprav gre za teme, ki jih je – na veliko veselje moje duše! – temeljito obravnaval drugi vatikanski koncil, in čeprav so mnogi pojmi in situacije v zvezi z življenjem in poslanstvom laikov že dobili zadostno potrditev in osvetlitev s strani cerkvenega učiteljstva, obstaja še vedno precejšen nabor vprašanj, ki v splošnem še nadalje predstavljajo resnično nova področja teologije. Kar se nas tiče, se nam zdi, da je v duhu, ki ga je Bog dal Opus Dei in po katerem se trudimo kljub osebnim pomanjkljivostim zvesto živeti, večina teh odprtih vprašanj že od Boga razrešena, vendar ne poskušamo predstavljati teh rešitev kot edino možnost.

Istočasno obstajajo še drugi vidiki istega procesa ekleziološkega razvoja, ki predstavljajo čudovite doktrinalne pridobitve. Bog je nedvomno hotel, da k tem pridobitvam morda nemajhen delež prispeva pričevanje duha in življenja Opus Dei, poleg drugih dragocenih doprinosov nič manj zaslužnih iniciativ in apostolskih združenj. Vendar so to doktrinalni dosežki, za katere bo morda potrebnega še precej časa, preden se bodo zares utelesili v celoti življenja božjega ljudstva. V prejšnjih vprašanjih ste sami opozorili na nekatere od teh vidikov: razvoj pristne laiške duhovnosti; razumevanje specifične, laiku lastne naloge v Cerkvi, ki ni cerkvena oziroma uradna naloga; razjasnitev pravic in dolžnosti, ki jih ima laik kot tak; odnosi med cerkveno hierarhijo in laiki; enako dostojanstvo in komplementarnost nalog moških in žensk v Cerkvi; potreba po urejenem javnem mnenju v božjem ljudstvu itd.

Vse to je seveda zelo razgibana stvarnost, v kateri včasih ne manjka protislovij. Ista stvar, izrečena pred štiridesetimi leti, ki je takrat pri vseh ali skoraj vseh vzbujala pohujšanje, se danes skoraj nikomur ne zdi čudna, še vedno pa je zelo malo tistih, ki jo poglobljeno razumejo in urejeno živijo.

Bolj nazorno bo, če navedem primer. Leta 1932 sem svojim sinovom in hčeram v Opus Dei razlagal nekatere vidike in posledice posebnega dostojanstva in odgovornosti, ki ju ljudem podeljuje krst, in v nekem dokumentu sem zapisal: »Treba je zavrniti predsodek, da navadni verniki ne morejo storiti drugega kot pomagati duhovnikom v cerkvenih apostolskih dejavnostih. Ni razloga, da bi moral apostolat laikov biti vedno zgolj sodelovanje pri apostolatu cerkvene hierarhije. Njihova dolžnost je, da opravljajo apostolat. Pa ne zato, ker bi prejeli kanonično poslanstvo, ampak zato, ker so del Cerkve. To poslanstvo … uresničujejo s svojim strokovnim delom, s službo, v družini, med svojimi sodelavci in prijatelji.«

Danes, po slovesno objavljenem nauku drugega vatikanskega koncila, morda nihče v Cerkvi ne bo postavljal pod vprašaj pravovernosti tega nauka. Toda koliko ljudi je dejansko opustilo svoje enostransko dojemanje apostolata laikov kot od zgoraj navzdol organiziranega pastoralnega dela? Koliko je takšnih, ki so presegli nekdanje monolitno pojmovanje laiškega apostolata in razumejo, da more in celo mora obstajati tudi laiški apostolat brez togih centraliziranih struktur, kanoničnih poslanstev in pooblastil cerkvene hierarhije? Koliko je tistih, ki laike imenujejo longa manus Ecclesiae in hkrati v svoji glavi pojem Cerkev-božje ljudstvo zamenjujejo z omejenim pojmom cerkvene hierarhije? In še: koliko laikov pravilno razume, da če niso v rahločutnem občestvu s hierarhijo, potem nimajo pravice zahtevati, da se jim prizna njihovo zakonito področje apostolske avtonomije?

Podobno bi lahko razmišljali tudi o drugih problemih, saj je v resnici še veliko, zelo veliko tega, kar je treba doseči, tako glede potrebne doktrinalne razlage kot glede vzgoje vesti ter same reforme cerkvene zakonodaje. Molitev je bila vedno moje veliko orožje, tako da z vso močjo molim h Gospodu, da bi Sveti Duh pomagal svojemu ljudstvu in zlasti cerkveni hierarhiji pri uresničevanju teh nalog. Prosim ga tudi, naj še naprej uporablja Opus Dei, da bomo lahko po svojih močeh prispevali in pomagali pri tem težavnem, a čudovitem procesu razvoja in rasti Cerkve.

Sprašujete me tudi, kako je Opus Dei vključen v ekumenizem. Lani sem nekemu francoskemu novinarju povedal – in vem, da je anekdota imela odmev celo v publikacijah naših ločenih bratov –, kar sem nekoč omenil svetemu očetu Janezu XXIII. in k čemur me je spodbudila njegova ljubezniva in očetovska drža: »Sveti oče, v našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti.« On se je ganjen nasmejal, saj je vedel, da je Sveti sedež že leta 1950 pooblastil Opus Dei, da lahko med svoje sodelavce sprejema tudi nekatoličane in celo nekristjane.

Dejansko je veliko naših ločenih bratov, med katerimi so tudi pastirji in celo škofje njihovih veroizpovedi, ki čutijo privlačnost duha Opus Dei in sodelujejo pri našem apostolatu. In ko stiki postajajo tesnejši, je vedno več izrazov simpatije in prisrčnega razumevanja, ki ga omogoča dejstvo, da člani Opus Dei svojo duhovnost osredotočajo na preprost sklep, da bi kot kristjani odgovorno živeli svoje krstne zaveze in zahteve. Želja po iskanju krščanske popolnosti in opravljanju apostolata v prizadevanju za posvečevanje lastnega poklicnega dela; življenje globoko v notranjosti sekularnih stvari, pri čemer se spoštuje njihova avtonomija, vendar se z njimi ravna v duhu in ljubezni kontemplativnih duš; prvenstvo, ki ga pri organizaciji naših dejavnosti namenjamo vsaki osebi, delovanju Duha v dušah, spoštovanju dostojanstva in svobode, ki izhajata iz kristjanovega božjega otroštva; to, da pred monolitnim in institucionalističnim pojmovanjem apostolata laikov branimo legitimnost iniciative znotraj potrebnega spoštovanja skupnega dobra. Vse to in še drugi vidiki našega načina življenja in dela so stične točke, v katerih naši ločeni bratje zlahka odkrivajo dobršen del doktrinalnih izhodišč – prenesenih v življenje, preizkušenih v teku let –, na katera so oni in mi, katoličani, položili mnogo utemeljenih ekumenskih upov.

Če preideva k drugi temi, bi nas zanimalo vaše mnenje o trenutnem položaju Cerkve. Natančneje, kako bi ga ocenili vi in katero vlogo lahko po vašem mnenju v tem času igrajo težnje, ki jim v splošnem pravijo »progresistične« in »integristične«?

Menim, da bi lahko sedanji doktrinalni moment Cerkve ocenili kot pozitiven in hkrati občutljiv, kot velja za vsako krizo rasti. Pozitiven brez dvoma zato, ker je doktrinalno bogastvo drugega vatikanskega koncila celotno Cerkev, celotno duhovniško božje ljudstvo, postavilo pred novo, upanja polno obdobje obnovljene zvestobe božjemu načrtu odrešenja, ki ji je bil zaupan. Moment pa je tudi občutljiv, ker doseženi teološki zaključki niso, če se tako izrazim, abstraktne ali teoretične narave, temveč je to izredno živa teologija, se pravi teologija s takojšnjimi in neposrednimi pastoralnimi, asketskimi in disciplinskimi aplikacijami, ki se zelo globoko dotikajo notranjega in zunanjega življenja krščanske skupnosti – bogoslužja, organizacijskih struktur cerkvene hierarhije, apostolskih oblik, učiteljstva, dialoga s svetom, ekumenizma itd. – in s tem tudi krščanskega življenja ter same vesti vernikov.

Glede teženj, ki jih vi imenujete integristične in progresistične, težko podam mnenje o tem, kakšno vlogo bi lahko imele v tem trenutku, kajti vedno sem trdil, da so tovrstna katalogiziranja in poenostavljanja neprimerna in celo nemogoča. To delitev včasih ljudje pripeljejo do same skrajnosti oziroma skušajo vztrajati pri njej, kot da bi bili teologi in verniki na splošno obsojeni na neko stalno bipolarno usmeritev. Zdi se mi, da to v bistvu izhaja iz prepričanja, da je doktrinalni in življenjski napredek božjega ljudstva rezultat neke večne dialektične napetosti. Sam pa raje z vso dušo verjamem v delovanje Svetega Duha, ki veje, koder hoče, in navdihuje, kogar hoče.