Strastno ljubiti svet

Pravkar smo poslušali slovesno branje dveh odlomkov iz Svetega pisma, ki sta predvidena za mašo na 21. nedeljo po binkoštih. Poslušanje božje besede vas že postavlja v vzdušje, v katerem naj tečejo te moje besede, s katerimi se obračam na vas, besede duhovnika, ki jih izgovarja pred veliko družino božjih otrok v njegovi sveti Cerkvi. Besede, torej, ki hočejo biti nadnaravne, glasnice veličine Boga in njegovega usmiljenja do ljudi; besede, ki vas pripravljajo na čudovito evharistično daritev, ki jo danes obhajamo na kampusu Univerze v Navari.

Zadržimo se za trenutek ob tem, kar sem pravkar omenil. Obhajamo sveto evharistijo, zakramentalno daritev Gospodovega telesa in krvi, to skrivnost vere, ki v sebi povezuje vse skrivnosti krščanstva. Obhajamo torej najbolj sveto in presežno dejanje, ki ga po božji milosti ljudje moremo uresničiti v tem življenju: ko prejmemo Gospodovo telo in kri, se na neki način razvežejo naše vezi tega sveta in časa, da bi že sedaj bili z Bogom v nebesih, kjer bo Kristus sam otrl solze z naših oči in kjer ne bo smrti, niti joka, niti krikov bolečine, kajti stari svet bo že prešel.¹

To resnico, tako globoko in polno tolažbe, ta eshatološki pomen evharistije, kot ga navadno imenujejo teologi, pa bi kljub temu lahko narobe razumeli. To se je zgodilo vedno, kadar so ljudje hoteli predstaviti krščansko življenje kot nekaj izključno duhovnega, bolje rečeno spiritualističnega, kot nekaj, kar je lastno čistim in izrednim ljudem, ki se ne mešajo v nizkotnosti tega sveta oziroma jih kvečjemu dopuščajo kot nujnost, ki spremlja duha, dokler živimo na zemlji.

Pri takšnem gledanju na stvari postane tempelj prvenstveni kraj za krščansko življenje; in biti kristjan potem pomeni obiskovati tempelj, udeleževati se svetih obredov, zakoreniniti se v nekakšno cerkveno družbo, v neke vrste ločen svet, ki ima samega sebe za preddverje nebes, medtem ko gre običajni svet svojo pot. Nauk krščanstva in življenje milosti bi torej zgolj rahlo oplazila burni potek človeške zgodovine, ne bi pa se z njim srečala.

Ko se tega oktobrskega jutra pripravljamo na obhajanje spomina Gospodove pashe, recimo preprosto ne temu iznakaženemu pogledu na krščanstvo. Za trenutek pomislite na prizorišče naše evharistije, našega dejanja zahvale: nahajamo se v edinstvenem svetišču. Lahko bi rekli, da je univerzitetni kampus glavna ladja, univerzitetna knjižnica je retabel, tamle so stroji, ki gradijo nova poslopja, zgoraj pa navarsko nebo …

V tej prispodobi ste gotovo zaznali nazorno in nepozabno potrditev dejstva, da je resnični kraj našega krščanskega bivanja običajno življenje. Tam, kjer so vaši soljudje, kjer so vaša hrepenenja, vaše delo, vaše ljubezni, tam je kraj vašega vsakodnevnega srečevanja s Kristusom. Sredi najbolj snovnih zemeljskih stvari se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem.

To neprestano oznanjam z besedami Svetega pisma: svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober.² Ljudje smo tisti, ki ga delamo slabega in grdega z našimi grehi in našo nezvestobo. Ne dvomite: za vas, može in žene sveta, je kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja v nasprotju z božjo voljo.

Namesto tega morate sedaj – v novi luči – razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko iz družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, operacijski dvorani, vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti – na duši in na telesu – sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.

Pristno krščanstvo, ki izpoveduje vero v vstajenje mesa, se je seveda vedno zoperstavljalo lažnim spiritualizmom brez strahu pred tem, da bi bilo obtoženo materializma. Zato je dopustno govoriti o krščanskem materializmu, ki drzno nasprotuje materializmom, zaprtim za duha.

Kaj so zakramenti – sledi utelešenja Besede, kot bi rekli starodavni pisci – če ne najjasnejši izraz te poti, ki jo je Bog izbral, da bi nas posvetil in privedel v nebesa. Ali ne vidite, da je vsak zakrament ljubezen Boga, ki se nam z vso svojo stvarjenjsko in odrešenjsko močjo daje po materialnih sredstvih? Ta evharistija, ki jo bomo vsak trenutek obhajali, ni nič drugega kot častitljivo telo in kri našega Odrešenika, ki se nam izroča preko ponižne snovi tega sveta, vina in kruha, preko iz narave vzetih in po ljudeh predelanih prvin, kot nas spominja zadnji koncil.³

Razumljivo je, da je apostol mogel zapisati: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji.⁴ Gre za vzpenjajoče se gibanje, ki ga Sveti Duh, izlit v naša srca, hoče vzbuditi v svetu: od zemlje do Gospodove slave. Da pa bi bilo jasno, da je v to gibanje vključeno tudi tisto, kar se zdi najbolj prozaično, je sveti Pavel še zapisal: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v božjo slavo.⁵

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Vendar temu kristjanu nikdar ne pride na misel in nikdar ne bo rekel, da on iz templja sestopi v svet, da bi zastopal Cerkev, in da so njegove rešitve katoliške rešitve tistih problemov. To se ne sme zgoditi! To bi bil klerikalizem, uradno katolištvo ali kakorkoli ga želite imenovati. V vsakem primeru je nasilje nad naravo stvari. Na vse strani morate širiti resnično laiško miselnost, ki mora voditi do treh sklepov:

biti dovolj pošteni, da prevzamemo lastno osebno odgovornost;

biti dovolj krščanski, da spoštujemo brate v veri, ki v zadevah proste presoje predlagajo drugačne rešitve od te, ki jo podpira vsak izmed nas;

in biti dovolj katoliški, da ne izkoriščamo naše matere Cerkve in je ne mešamo v človeško strankarstvo.

Jasno se vidi, da na tem področju kot na kateremkoli drugem ne bi mogli uresničiti tistega načrta o posvečevanju običajnega življenja, če ne bi uživali polne svobode, ki vam jo istočasno priznavata Cerkev in vaše dostojanstvo moških in žensk, ustvarjenih po božji podobi. Osebna svoboda je bistvena v krščanskem življenju. Vendar ne pozabite, da vedno govorim o odgovorni svobodi.

Razumite torej moje besede kot to, kar so: poziv, da bi dnevno in ne le v izrednih razmerah uveljavljali svoje pravice. Poziv, da bi na političnem, gospodarskem, univerzitetnem in poklicnem področju plemenito izpolnjevali svoje državljanske obveznosti ter pri tem pogumno prevzemali vse posledice vaših svobodnih odločitev in ohranjali osebno neodvisnost, ki vam pripada. In ta krščanska laiška miselnost vam bo pomagala bežati proč od kakršnekoli nestrpnosti, od kakršnegakoli fanatizma. Naj to povem na pozitiven način: omogočala vam bo živeti v miru z vsemi vašimi sodržavljani in tudi spodbujati sožitje na različnih ravneh družbenega življenja.

Vem, da mi ni treba spominjati na to, kar ponavljam že toliko let. Ta nauk o državljanski svobodi, sožitju in razumevanju predstavlja nadvse pomemben del sporočila, ki ga širi Opus Dei. Ali bi moral še enkrat poudariti, da so moški in ženske, ki hočejo služiti Jezusu Kristusu v Božjem delu, preprosto državljani, enaki drugim, ki se z resno odgovornostjo – vse do skrajnih posledic – trudijo živeti svoj krščanski poklic?

Moji otroci se po ničemer ne razločujejo od svojih sodržavljanov. Nasprotno pa razen vere nimajo ničesar skupnega s člani redovnih skupnosti. Rad imam redovnike ter spoštujem in občudujem njihovo samostansko življenje, njihov apostolat, njihovo odmaknjenost od sveta, njihov contemptus mundi, ki so druga znamenja svetosti v Cerkvi. Vendar mi Gospod ni dal redovniškega poklica, in da bi si ga želel, bi zame pomenilo nered. Nobena oblast na zemlji me ne more zavezati k temu, da postanem redovnik, kakor me nobena oblast ne more prisiliti, da sklenem zakon. Sem svetni duhovnik, duhovnik Jezusa Kristusa, ki strastno ljubi svet.

Kdo so ljudje, ki so skupaj z menoj, ubogim grešnikom, šli za Jezusom? Med njimi je majhen delež duhovnikov, ki so predtem opravljali laiški poklic oziroma službo. Veliko število svetnih duhovnikov iz mnogih škofij po svetu, ki na ta način potrjujejo pokorščino svojemu škofu ter krepijo svojo ljubezen in učinkovitost svojega dela v škofiji. Njihove roke so vedno razprostrte v obliki križa, da bi vse duše našle prostor v njihovih srcih, in tako kot jaz se nahajajo sredi ulice, v svetu, in ga ljubijo. In slednjič še velika množica moških in žensk različnih narodnosti, ras in jezikov, ki se preživljajo s svojim poklicnim delom. Večji del je poročenih, mnogi drugi so samski. S svojimi sodržavljani si delijo nadvse pomembno nalogo: napraviti časno družbo pravičnejšo in bolj človeško. Z osebno odgovornostjo, ponavljam, se v plemenitem boju spoprijemajo z dnevnimi skrbmi ter skupaj s soljudmi z ramo ob rami doživljajo uspehe in poraze, ko si prizadevajo izpolnjevati svoje dolžnosti in uveljavljati svoje družbene in državljanske pravice. Vse to pa z naravnostjo, kot katerikoli zaveden kristjan, brez miselnosti izbrancev, stopljeni v množico s svojimi tovariši, pri čemer skušajo zaznati božansko lesketanje, ki se odseva v najobičajnejši stvarnosti.

Tudi dejavnosti, ki jih Opus Dei izvaja kot združenje, imajo te izrecno sekularne značilnosti: to niso cerkvene dejavnosti. V njih ni nobenega uradnega predstavništva svete cerkvene hierarhije. So dejavnosti za človeški, kulturni, družbeni napredek, ki jih vršijo državljani, ki se trudijo, da bi jih razsvetlili z lučjo evangelija in ogreli s Kristusovo ljubeznijo. To nazorno pojasnjuje naslednji podatek: Opus Dei na primer nima in nikoli ne bo imel poslanstva voditi škofijska semenišča, kjer škofje, postavljeni od Svetega Duha,⁸vzgajajo svoje bodoče duhovnike.

Po drugi strani pa Opus Dei podpira centre za usposabljanje delavcev, za napredek podeželja, osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno izobraževanje ter še mnogo drugih, nadvse raznolikih dejavnosti po vsem svetu, kajti njegov apostolski zagon, kot sem zapisal pred mnogimi leti, je brezbrežno morje.

A kaj bi še naprej govoril o tem, če pa je vaša navzočnost sama zgovornejša od dolgotrajnega govora? Vi, prijatelji Univerze v Navari, ste ljudje, ki vedo, da je njihova obveznost delati za napredek družbe, ki ji pripadajo. Vaša iskrena zavzetost, vaša molitev, vaše žrtve in vaš doprinos ne tečejo po strugah uradnega katolištva. S svojim sodelovanjem dajete jasen zgled prave državljanske zavesti, ki ji je mar za zemeljsko skupno dobro. Izpričujete, da se univerza lahko rodi iz energije ljudstva in da jo ljudstvo lahko tudi vzdržuje.

Ob tej priložnosti se želim še enkrat zahvaliti za sodelovanje, ki ga naši Univerzi nudijo moje žlahtno mesto Pamplona, vélika navarska pokrajina, prijatelji z vseh koncev Španije ter – to povem s posebno ganjenostjo – nešpanci pa tudi nekatoličani in nekristjani, ki so razumeli namen in duha te ustanove in to dokazujejo z dejanji.

Vsem gre zasluga za to, da postaja Univerza vedno bolj živo gorišče državljanske svobode, izobraženstva, strokovne odličnosti ter spodbuda za visoko šolstvo. Vaša velikodušna požrtvovalnost je temelj univerzitetnega dela, ki si prizadeva za razvoj znanosti, družbeni napredek, vzgojo v veri.

Kar sem pravkar povedal, so jasno razumeli prebivalci Navare, ki prav tako v svoji Univerzi vidijo gonilno silo gospodarskega razvoja za pokrajino in še posebej družbenega napredka, ki je mnogim izmed njihovih otrok omogočil dostop do umskega dela, kar bi bilo sicer težavno in v določenih primerih nemogoče. Razumevanje vloge, ki jo Univerza ima v njihovem življenju, je zagotovo vzpodbudilo podporo, katero ji Navara izkazuje od vsega začetka; podporo, ki bo nedvomno iz dneva v dan rasla po obsegu in navdušenju.

Še naprej upam, kajti to ustreza načelu pravičnosti in dejanski izkušnji mnogih dežel, da bo prišel trenutek, ko bo španska država prispevala svoj delež k lajšanju bremena dejavnosti, ki ne išče nobene zasebne koristi, temveč se nasprotno, s tem ko je popolnoma posvečena služenju družbi, trudi učinkovito delovati za sedanjo in prihodnjo blaginjo naroda.

Sedaj pa, moji sinovi in hčere, dovolite mi, da se zadržim ob nekem drugem, posebno prisrčnem vidiku običajnega življenja. V mislih imam človeško ljubezen, čisto ljubezen med moškim in žensko, zaroko, zakon. Znova moram povedati, da ta sveta človeška ljubezen ni nekaj, kar je zgolj dovoljeno in dopustno poleg resničnega delovanja duha, kot bi nam lahko namigovali prej omenjeni lažni spiritualizmi. Že štirideset let z besedo in peresom oznanjam ravno nasprotno in ljudem, ki tega prej niso razumeli, že postaja bolj razumljivo.

Ljubezen, ki vodi v zakon in družino, je prav tako lahko čudovita božja pot, poklic, način za popolno predanost našemu Bogu. Vse opravljajte s čim večjo popolnostjo, sem vas spomnil, vlagajte ljubezen v drobna dnevna opravila, odkrijte – ponavljam – tisto nekajbožjega, ki se skriva v podrobnostih. Ves ta nauk pridobi prav posebno mesto v življenjskem prostoru, v katerem se odvija človeška ljubezen.

Vi, profesorji, študentje in vsi, ki posvečate svoje delo Univerzi v Navari, že veste, da sem vaše ljubezni priporočil sveti Mariji, Materi lepe ljubezni. In tu imate kapelico, ki smo jo s pobožnostjo postavili sredi univerzitetnega kampusa, da bi zbirala vaše molitve ter daritev te prečudovite in čiste ljubezni, ki jo ona blagoslavlja.

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.⁹Kolikokrat boste pred podobo svete Device, Matere lepe ljubezni, z radostno potrditvijo odgovorili na apostolovo vprašanje: Da, vemo in to hočemo živeti s tvojo mogočno pomočjo, o Devica, Mati Božja.

Kontemplativna molitev bo v vas vzniknila vsakokrat, ko boste premišljevali to navdušujočo resnico: nekaj tako materialnega, kot je moje telo, si je Sveti Duh izvolil, da bi si pripravil bivališče … ne pripadam več sam sebi … moje telo in moja duša, vse moje bitje, je od Boga … In ta molitev bo obrodila bogate sadove v dejanjih, ki izhajajo iz tega, kar predlaga apostol sam: Poveličujte Boga v svojem telesu.¹⁰

Po drugi strani pa gotovo veste, da se samo med ljudmi, ki v vsej globini razumejo in cenijo, kar smo povedali o človeški ljubezni, lahko rodi ono drugo neizrekljivo dojemanje, o katerem govori Jezus,¹¹ čisti božji dar, ki človeka spodbudi, da se s telesom in dušo preda Gospodu, da mu izroči nerazdeljeno srce brez posredovanja zemeljske ljubezni.

Končati moram, otroci moji. Na začetku sem dejal, da bi vam s svojo besedo želel oznaniti nekaj o božji veličini in usmiljenju. Mislim, da sem to izpolnil, ko sem vam govoril, kako sveto živeti običajno življenje. Kajti sveto življenje sredi sekularne stvarnosti, brez hrupa, v preprostosti in resnicoljubnosti – mar ni to danes najganljivejši izraz magnalia Dei,¹² tistih veličastnih del, ki jih je Bog vedno izvrševal in jih še naprej izvršuje, da bi rešil svet?

Sedaj vas s psalmistom prosim, da se združite z mojo molitvijo in hvalnico: Magnificate Dominum mecum, et extollamus nomen eius simul.¹³Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. To pomeni, hčere in sinovi moji, naj živimo iz vere.

Vzemimo ščit vere, čelado odrešenja in meč duha, ki je božja beseda. Tako nas opogumlja apostol Pavel v pismu Efežanom,¹⁴ iz katerega smo malo prej poslušali berilo.

Vera, krepost, ki jo kristjani tako zelo potrebujemo, še posebno v tem letu vere, ki ga je razglasil naš predragi sveti oče, papež Pavel VI., kajti brez vere nam manjka sam temelj za posvečevanje običajnega življenja.

Živa vera v tem trenutku, ker se bližamo sveti evharistiji, mysterium fidei;¹⁵ ker se bomo udeležili Gospodove pashe, ki povzema in uresničuje božje usmiljenje do ljudi.

Vera, otroci moji, da bi izpovedali, da se bo vsak čas na tej daritveni mizi obnovilo delo našega odrešenja.¹⁶Vera, da bi lahko okušali Credo in ob tem oltarju, v tem občestvu, doživeli navzočnost Kristusa, po katerem postanemo cor unum et anima una,¹⁷ eno srce in ena duša, in ki nas spreminja v družino, v Cerkev, eno, sveto, katoliško, apostolsko in rimsko, kar za nas pomeni vesoljno.

Vera, slednjič, predrage hčere in sinovi, da bi svetu dokazali, da vse to niso ceremonije in besede, temveč božanska stvarnost, kadar bomo pred ljudmi pričevali o običajnem življenju, ki ga posvečujemo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in svete Marije.