Univerza v službi sodobne družbe

Msgr. Escrivá, prosil bi vas, da opišete, kateri so po vašem mnenju temeljni cilji univerze in katero mesto bi namenili verskemu izobraževanju v okviru univerzitetnega študija.

Univerza mora bistveno prispevati k napredku človeštva, kar vi kot študentje dobro veste, ker to živite oziroma si tega želite. Ker so problemi, ki se pojavljajo v življenju narodov, mnogoteri in kompleksni (duhovni, kulturni, socialni, gospodarski itd.), mora univerzitetno izobraževanje obsegati vse te vidike.

Ni dovolj želja delati za skupno dobro. Pot, da bo ta želja postala uresničljiva, je vzgajanje moških in žensk, ki bodo mogli doseči dobro izobrazbo in bodo sposobni drugim predajati sadove te polnosti, ki so jo dosegli.

Religija je največji upor človeka, ki noče živeti kot žival, ki ni zadovoljen in se ne pomiri, dokler ne doseže in spozna Stvarnika. Študij religije je nujna potreba. Človek, ki nima verske izobrazbe, ni celovito izobražen. Zato mora religija kot predmet imeti svoje mesto na univerzi in treba jo je poučevati na višji, znanstveni ravni, na ravni dobre teologije. Univerza, na kateri ni verskega poučevanja, je nepopolna univerza, ker ne pozna temeljne razsežnosti človeške osebe, ki preostalih razsežnosti ne izključuje, marveč jih zahteva.

Po drugi strani pa nihče ne sme kršiti svobode vesti. Verski pouk mora biti svoboden, čeprav se kristjan zaveda, da če želi dosledno živeti svojo vero, ima resno dolžnost, da se na tem področju dobro izobrazi, da torej mora pridobiti versko razgledanost: nauk, da bi lahko po njem živel ter pričeval za Kristusa z zgledom in besedo.

V sedanjem času je še posebej v ospredju demokratizacija izobraževanja, njegova dostopnost vsem družbenim slojem, in ni si mogoče predstavljati univerzitetne ustanove brez socialnega vpliva ali funkcije. Kako razumete ta proces demokratizacije in kako lahko univerza izpolnjuje svojo vlogo v družbi?

Potrebno je, da univerza študente vzgaja v miselnosti služenja, služenja družbi, tako da si bodo s svojim poklicnim delom in državljanskim udejstvovanjem prizadevali za skupno dobro. Študentje morajo biti odgovorni, gojiti zdravo skrb za probleme drugih in imeti velikodušnega duha, ki jih bo spodbujal k spopadanju s temi problemi in iskanju najboljših rešitev. Naloga univerze je, da študentu daje vse to.

Vsi, ki so tega zmožni, bi morali imeti dostop do visokošolskega izobraževanja ne glede na njihov socialni položaj, gmotna sredstva, raso ali veroizpoved. Dokler bodo v tem pogledu obstajale ovire, bo demokratizacija izobraževanja zgolj prazna fraza.

Skratka, univerza mora biti odprta za vse, po drugi strani pa mora svoje študente vzgajati tako, da bo njihovo prihodnje poklicno delo v službi vseh.

Mnogo študentov čuti solidarnost in želi zavzeti dejavno držo ob pogledu na množico ljudi po vsem svetu, ki trpijo fizično in duševno ali živijo v pomanjkanju. Katere družbene ideale bi predlagali mladim izobražencem današnjega časa?

Ideal bo predvsem dobro opravljeno delo, ustrezna znanstvena priprava v študijskih letih. Če je zagotovljen ta temelj, potem se na svetu najde ogromno krajev, ki potrebujejo delovne roke in pričakujejo nekoga, ki bo vršil osebno, težko in požrtvovalno delo. Univerza ne sme vzgajati moških in žensk, ki potem s študijem dosežene koristi uporabljajo sebično, ampak jih mora pripraviti za nalogo velikodušne pomoči bližnjemu, za krščansko bratstvo.

Pogosto ta solidarnost ostane na ravni ustnega ali pisnega izražanja, ali pa se izrodi v brezplodne in škodljive izgrede. Jaz solidarnost merim po delih služenja in poznam na tisoče primerov študentov iz Španije in drugih držav, ki so se odrekli grajenju svojega malega zasebnega sveta ter se razdajajo drugim s svojim poklicnim delom, ki ga skušajo čim bolje opravljati na področju poučevanja, skrbstva in socialnih dejavnosti, v duhu, ki je vedno mlad in poln veselja.

Kakšno odgovornost pripisujete univerzi kot korporativnemu telesu, profesorjem in študentom, upoštevajoč trenutne družbeno-politične razmere v naši državi in drugod, upoštevajoč vojne, krivice in zatiranje? Ali sme univerza na splošno dovoliti študentom in profesorjem, da za njenimi zidovi izvajajo politične dejavnosti?

Najprej bi rad povedal, da v tem pogovoru izražam svoje mnenje, mnenje nekoga, ki od svojega šestnajstega leta – zdaj jih imam petinšestdeset – ohranja stik z univerzitetnim svetom. Izražam svoj osebni pogled na to vprašanje, ne pa stališča Opus Dei, ki v vseh časnih stvareh in zadevah proste presoje noče niti ne more imeti stališča, saj je cilj Opus Dei izključno duhoven. Vsak član Dela ima in svobodno izraža svoje osebno mnenje, za katero je tudi osebno odgovoren.

Če se vrnem k vašemu vprašanju, se mi zdi, da bi se bilo treba najprej dogovoriti o tem, kaj pomeni politika. Če s politiko mislimo zanimanje in prizadevanje za mir, socialno pravičnost, svobodo vseh, potem so vsi na univerzi in univerza kot korporativno telo dolžni čutiti te ideale in spodbujati skrb za reševanje vélikih problemov človeškega življenja.

Če pa politiko razumemo kot konkretno rešitev določenega problema, ob drugih možnih in legitimnih rešitvah, in kot nasprotovanje tistim, ki zagovarjajo drugačno stališče, potem menim, da univerza ni pravo okolje za odločanje o tem.

Univerza je kraj, kjer naj bi se ljudje pripravili na iskanje rešitev za te probleme. Je skupni dom, kraj študija in prijateljstva; kraj, kjer naj bi v miru sobivali ljudje različnih usmeritev, ki bodo vselej izraz legitimnega pluralizma, navzočega v družbi.

Če bi politične razmere v neki državi privedle do takšnega stanja, da bi univerzitetni profesor ali študent po vesti presodil, da ni več na voljo nobenega drugega dopustnega sredstva za preprečitev splošnega zla v državi – ali bi v tem primeru smel kot dejanje lastne svobode v univerzo vnesti politiko?

Če v državi ne bi bilo niti najmanjše politične svobode, bi najbrž prišlo do degeneracije univerze, ki bi prenehala biti skupni dom ter postala bojno polje nasprotujočih si frakcij.

Mislim pa, da bi bilo bolje ta leta posvetiti resni pripravi, oblikovanju družbene miselnosti, zato da tisti, ki bodo pozneje vodili družbo in zdaj študirajo, ne bi zapadli v to zavračanje osebne svobode, ki je resnično nekaj patološkega. Če univerza postane kraj, kjer se razpravlja in odloča o konkretnih političnih problemih, se lahko hitro izgubi akademska vedrina, študentje pa se vzgajajo v duhu strankarstva. Na ta način univerza in država nikoli ne bi presegli kroničnega zla totalitarizma, kakršnekoli narave že je.

Naj pojasnim, da s trditvijo, da univerza ni kraj za politiko, ne izključujem, temveč si želim, da bi vsi državljani imeli na voljo neko normalno možnost za politično izražanje. Čeprav je moje mnenje o tem vprašanju zelo konkretno, ne bi želel nadaljevati o tem, saj moje poslanstvo ni politično, temveč duhovniško. Kar sem vam povedal, je nekaj, o čemer imam pristojnost govoriti, ker se štejem za univerzitetnega človeka: vse, kar zadeva univerzo, me navdušuje. S politiko se ne ukvarjam, se nočem in ne morem ukvarjati. Toda moja pravniška in teološka miselnost, pa tudi moja krščanska vera, me spodbuja, da sem vedno na strani legitimne svobode vseh ljudi.

Nihče nima pravice, da bi v časnih zadevah ljudem vsiljeval dogme, ki ne obstajajo. Ko smo soočeni s konkretnim problemom, kakršenkoli že je, je pristop naslednji: dobro ga preučimo in nato ravnamo po vesti, z osebno svobodo in z ravno tako osebno odgovornostjo.

Kakšna je po vašem mnenju vloga študentskih združenj ali sindikatov in kako naj bi bili urejeni njihovi odnosi do akademskih oblasti?

Sprašujete me za mnenje o zelo širokem vprašanju. Zato se ne bom spuščal v podrobnosti, ampak navedel le nekaj splošnih idej. Menim, da bi morala študentska združenja sodelovati pri nalogah, specifičnih za univerzo. Potrebni so predstavniki, svobodno izvoljeni s strani njihovih kolegov, ki se povezujejo z akademskimi organi in se zavedajo, da morajo delati skupaj, za skupno nalogo. To je še ena dobra priložnost za resnično služenje.

Potreben je statut, ki naj ureja učinkovito, pravično in razumno izvajanje te naloge. Zadeve je treba dobro preučiti in pretehtati. Če so predlagane rešitve dobro premišljene ter zastavljene v konstruktivnem duhu, ne pa v želji po ustvarjanju delitev, pridobijo neko notranjo avtoriteto, zaradi katere postanejo sprejemljive same po sebi.

V ta namen je potrebno, da so predstavniki združenj dobro usposobljeni: da na prvem mestu ljubijo svobodo drugih in svojo lastno svobodo skupaj s pripadajočo odgovornostjo; da ne stremijo k osebnemu blišču in si ne pripisujejo pristojnosti, ki jih nimajo, ampak si prizadevajo za dobro univerze, torej za dobro svojih študijskih kolegov. Volivci pa naj svoje predstavnike izbirajo na podlagi teh vrlin, in ne zaradi razlogov, ki niso povezani z učinkovitim delovanjem njihove alme mater. Le tako bo univerza kraj miru, oaza mirnega in plemenitega iskanja, ki bo vsem omogočal študij in izobraževanje.

Kakšno je vaše razumevanje svobode poučevanja in v katerem smislu se vam zdi potrebna? Katere pristojnosti bi morale biti pridržane državi na področju visokega šolstva in ali menite, da je avtonomija temeljno načelo za organizacijo univerze? Bi lahko opisali glavne smernice, na katerih naj bi slonel avtonomen visokošolski sistem?

Svoboda poučevanja je le eden od vidikov svobode nasploh. Menim, da je osebna svoboda nujna za vsakogar in v vsem, kar je moralno dopustno. Zato je potrebna svoboda poučevanja na vseh ravneh in za vse ljudi. To se pravi, da mora vsaka usposobljena oseba ali združenje imeti možnost, da pod enakimi pogoji kot drugi in brez nepotrebnih ovir ustanavlja izobraževalne centre.

Vloga države je odvisna od družbenih razmer: drugačna je v Nemčiji kot v Angliji, na Japonskem in v Združenih državah, če omenimo le nekaj dežel z zelo različnimi izobraževalnimi strukturami. Država ima jasno nalogo spodbujanja, nadzora in spremljanja. To pa zahteva enake možnosti za zasebne in državne iniciative. Nadzorovati ne pomeni postavljati ovire niti onemogočati ali omejevati svobodo.

Zato menim, da je avtonomija poučevanja nujna. Avtonomija je drug izraz za svobodo poučevanja. Univerza kot korporativna celota mora uživati neodvisnost, kakršno ima organ v živem telesu. To se pravi, da mora imeti svobodo znotraj svoje posebne naloge v službi skupnega dobra.

Nekateri izrazi učinkovitega uresničevanja te avtonomije so lahko naslednji: svoboda pri izbiranju profesorjev in upraviteljev; svoboda glede oblikovanja učnih načrtov; možnost ustvarjati lastno premoženje in upravljati z njim. Skratka, vsi pogoji, ki so potrebni, da univerza živi svoje lastno življenje. Ko bo to življenje imela, ga bo mogla posredovati naprej v dobro celotne družbe.

V študentskem mnenju je opaziti naraščajočo kritiko glede doživljenjskih imenovanj na profesorska mesta. Se vam zdi takšno mnenje pravilno?

Da. Čeprav priznavam visoko znanstveno in osebnostno raven profesorskega zbora v tej državi, imam raje sistem prostega sklepanja profesorskih pogodb. Menim, da prosto sklepanje pogodb o profesorski zaposlitvi ne pomeni gmotnega oškodovanja za profesorja in da predstavlja spodbudo, da visokošolski učitelj nikoli ne preneha raziskovati in napredovati v svoji stroki. To tudi ljudem preprečuje, da bi na profesorsko mesto gledali kot na fevdalno posest, in ne kot na kraj služenja.

Ne izključujem možnosti, da sistem doživljenjske profesure v nekaterih državah daje dobre rezultate in da v takšnem sistemu so primeri zelo sposobnih profesorjev, ki svoje profesorsko mesto spremenijo v resnično univerzitetno služenje. Vendar menim, da sistem prostega sklepanja pogodb omogoča, da bo takšnih primerov vedno več in da bi na ta način lahko praktično vsi profesorji stremeli k temu idealu.

Se vam ne zdi, da so pojmi »cerkvena šola«, »katoliška šola«, »cerkvena univerza« itd. od drugega vatikanskega koncila naprej že zastareli? Se vam ne zdi, da takšni pojmi neupravičeno vpletajo Cerkev oziroma zvenijo kot privilegij?

Ne, mislim, da ne, če imamo z izrazom cerkvena šola, katoliška šola ipd. v mislih dejstvo, da ima Cerkev, cerkveni redovi in redovne kongregacije pravico ustanavljati izobraževalne centre. Ustanoviti šolo ali univerzo ni privilegij, temveč breme, če si ustanovitelji prizadevajo, da bi bil to center, odprt za vse, ne le za tiste z gmotnimi sredstvi.

Koncil ni imel namena reči, da bi bile konfesionalne izobraževalne ustanove zastarele. Želel je le pokazati, da obstaja še druga oblika krščanske navzočnosti v šolstvu, ki je celo še bolj potrebna in vsesplošna in ki jo že vrsto let uresničujejo člani Opus Dei: gre za svobodno pobudo katoliških državljanov, katerih poklic je izobraževalno delo, tako v državnih izobraževalnih centrih kot zunaj njih. To je še eno znamenje, da se Cerkev v teh časih popolnoma zaveda rodovitnosti apostolata laikov.

Po drugi strani pa moram priznati, da mi izrazi katoliška šola, cerkvene šole itd. niso blizu, čeprav spoštujem ljudi, ki mislijo drugače. Raje vidim, da se stvari izkažejo po svojih sadovih, ne po imenih. Neka šola bo zares krščanska, če bo ob tem, da je takšna kot druge in si prizadeva za odličnost, vršila celovito – tudi krščansko – izobraževanje v spoštovanju osebne svobode in s spodbujanjem prepotrebne družbene pravičnosti. Če to resnično počne, je ime še najmanj pomembno. Osebno, ponavljam, se takim pridevkom raje izogibam.

Nam lahko kot veliki kancler Univerze v Navari spregovorite o načelih, ki so vas spodbudila k njeni ustanovitvi, in o njenem sedanjem pomenu znotraj španskega univerzitetnega prostora?

Univerza v Navari je bila – po dolgoletnih molitvah, kar z veseljem povem – ustanovljena leta 1952 v upanju, da bo zaživela kot univerzitetna ustanova, v kateri bi se uresničili kulturni in apostolski ideali skupine profesorjev z globokim čutom za poučevanje. Takrat je stremela in tudi zdaj stremi k temu, da bi z ramo ob rami skupaj z drugimi univerzami prispevala k reševanju resnega problema izobraževanja: problema Španije in številnih drugih držav, ki potrebujejo dobro pripravljene ljudi za izgradnjo pravičnejše družbe.

Učitelji, ki so ob ustanovitvi začeli z delom na tej univerzi, niso bili tujci v španskem univerzitetnem okolju. Bili so profesorji, ki so se usposabljali in poučevali na univerzah v Madridu, Barceloni, Sevilji, Santiagu, Granadi in drugod. To tesno sodelovanje, ki je po mojem celo tesnejše od sodelovanja med sosednjimi univerzami v državi, se nadaljuje. Pogosto potekajo izmenjave in obiski profesorjev, nacionalni kongresi, na katerih sodelujejo, itd. Enaki stiki so se in se še naprej vzdržujejo z najboljšimi univerzami v drugih državah, kar potrjuje tudi nedavna podelitev častnih doktoratov profesorjem s Sorbone, Harvarda, Coímbre, Münchna in Leuvena.

Univerza v Navari je omogočila tudi način za pomoč številnim ljudem, ki temeljno podlago za napredek njihove države vidijo v univerzitetnem študiju, če je odprt za vse, ki so do tega upravičeni, ne glede na njihova gmotna sredstva. Združenje prijateljev Univerze v Navari je s svojimi velikodušnimi prispevki že uspelo podeliti veliko število štipendij ali subvencij za študij. To število bo še naraščalo, prav tako pa tudi priliv afroazijskih in latinskoameriških študentov.

Pisalo se je o tem, da naj bi Univerza v Navari bila univerza za bogate in da kljub temu prejema znatno finančno podporo od države. Glede prvega vemo, da to ni tako, saj smo mi sami študenti in poznamo svoje kolege. Kaj pa državne subvencije?

Obstajajo konkretni, vsem dostopni podatki, saj so bili objavljeni v tisku, ki kažejo, da je ob približno enakih stroških kot na drugih univerzah število študentov, ki prejemajo finančno pomoč za študij na Univerzi v Navari večje kot na katerikoli drugi univerzi v državi. Lahko vam povem, da se bo to število še povečalo, da bi dosegli odstotek, ki bo višji ali vsaj primerljiv z univerzami zunaj Španije, ki se najbolj odlikujejo po svojem delu za socialno podporo študentom.

Razumem, da ob pogledu na Univerzo v Navari, ki je živ in čudovito delujoč organizem, kdo pomisli na obstoj ogromnih gmotnih sredstev. Vendar takšno mišljenje ne upošteva dejstva, da materialni viri niso dovolj za uspešen razvoj neke ustanove. Vitalnost tega univerzitetnega središča je predvsem posledica predanosti, navdušenja in dela, ki ga v univerzo vlagajo profesorji, študenti, zaposleni, osebje, tiste čudovite navarske žene, ki čistijo prostore, vsi ti ljudje. Če tega ne bi bilo, se univerza ne bi mogla obdržati.

Finančno podporo prejema univerza v obliki subvencij. Najprej so to subvencije za stroške vzdrževanja s strani pokrajinskega sveta Navare. Omeniti je treba tudi odstop zemljišča s strani mestne občine Pamplona za gradnjo univerzitetnih stavb, kar je običajna praksa v mestnih svetih številnih držav. Iz lastnih izkušenj veste, kolikšno kulturno in gospodarsko korist za regijo, kot je Navara, in še posebej za Pamplono, predstavlja pridobitev sodobne univerze, ki vsem omogoča dostop do dobre visokošolske izobrazbe.

Postavili ste vprašanje o državnih subvencijah. Španska država ne prispeva h kritju stroškov vzdrževanja Univerze v Navari. Podelila je nekaj subvencij za vzpostavitev novih študijskih mest, kar je nekoliko olajšalo veliko finančno breme, povezano z izgradnjo novih prostorov.

Drugi vir prihodkov, zlasti za Visoko šolo za industrijsko inženirstvo, prihaja iz podjetij tukajšnje province, predvsem iz Deželne hranilnice Guipúzcoa.

Od začetka Univerze je bila posebnega pomena pomoč fundacij iz Španije in tujine, tako državnih kot zasebnih: znatna uradna donacija iz Združenih držav Amerike za znanstveno opremo Visoke šole za industrijsko inženirstvo; prispevek nemške dobrodelne ustanove Misereor za izgradnjo novih stavb; prispevek fundacije Huarte za raziskave na področju raka; prispevek fundacije Gulbekian itd.

Še prav posebej pa smo hvaležni za pomoč mnogih ljudi vseh družbenih položajev, med katerimi so mnogi s skromnimi finančnimi sredstvi, ki v Španiji in tujini po svojih zmožnostih prispevajo k vzdrževanju Univerze.

Na koncu ne smemo pozabiti na podjetja, ki so zainteresirana in sodelujejo pri raziskovalnem delu Univerze oziroma jo na kakršenkoli način podpirajo.

Morda si mislite, da je pri vsem tem denarja preveč. Toda ne: Univerza v Navari še vedno ustvarja primanjkljaj. Želim si, da bi nam pomagalo še več ljudi in fundacij, da bi lahko v večjem obsegu nadaljevali to delo služenja in družbenega razvoja.

Nam lahko kot ustanovitelj Opus Dei in pobudnik številnih univerzitetnih ustanov po vsem svetu poveste, s katerimi cilji jih je Opus Dei ustanovil in v čem je glavni doprinos Opus Dei na tej ravni izobraževanja?

Cilj Opus Dei je, da bi mnogi ljudje po vsem svetu v teoriji in praksi spoznali, da je mogoče posvečevati njihova običajna opravila, vsakdanje delo; da je mogoče iskati krščansko popolnost sredi ulice, ne da bi opustili delo, v katerem nas je Gospod poklical. Zato je najpomembnejši apostolat Opus Dei tisti, ki ga njegovi člani opravljajo individualno, s svojim strokovnim delom, ki ga vršijo z največjo človeško popolnostjo – kljub mojim osebnim napakam in napakam vsakega posameznika – v vseh okoljih in vseh deželah. Med člani Opus Dei so namreč ljudje približno sedemdesetih narodnosti, vseh ras in družbenih položajev.

Poleg tega Opus Dei kot ustanova – v sodelovanju z mnogimi ljudmi, ki ne pripadajo Delu in ki pogosto niso kristjani – spodbuja korporativne dejavnosti, s katerimi skuša prispevati k reševanju številnih težav današnjega sveta. To so centri za izobraževanje, dobrodelnost, poklicno usposabljanje itd.

Univerzitetne ustanove, o katerih govorite, so še en vidik te naloge. Njihove značilnosti bi lahko povzeli takole: vzgoja za osebno svobodo in prav tako osebno odgovornost. Če sta prisotni svoboda in odgovornost, človek dela rade volje in dela dobro. Ni potrebe po nadziranju ali kontroli, ker se vsakdo počuti kot doma in zadostuje preprost urnik. Potem je tu duh sožitja brez kakršnekoli diskriminacije. V sobivanju se oblikuje človekova osebnost. Tam se vsakdo nauči, da mora znati spoštovati svobodo drugih, da bi lahko zahteval spoštovanje svoje svobode. In nazadnje duh bratstva med ljudmi: svoje talente je treba uporabiti za služenje drugim. V nasprotnem primeru bo od njih le malo koristi. Korporativne dejavnosti, ki jih Opus Dei spodbuja po vsem svetu, so vedno v službi vseh, saj gre za krščansko služenje.

Ko ste v mesecu maju imeli srečanje s študenti Univerze v Navari, ste obljubili knjigo o študentskih in univerzitetnih vprašanjih. Nam lahko poveste, ali bo treba dolgo čakati nanjo?

Dovolite starcu, ki ima več kot šestdeset let, tole drobno domišljavost: verjamem, da bo knjiga izšla in da bo v korist profesorjem in študentom. Vsaj vložil bom vanjo vso svojo ljubezen do univerze, ki je nisem izgubil, odkar sem prvič stopil vanjo pred … mnogimi leti!

Morda bo trajalo še nekaj časa, vendar bo prišla. Ob neki drugi priložnosti sem navarskim študentom obljubil Marijino podobo, ki naj bi jo postavili na sredino kampusa, da bi od tam blagoslavljala čisto, zdravo ljubezen vaše mladosti. Nekaj časa je trajalo, da je kip prispel, vendar je končno prišla, sveta Marija, Mati lepe ljubezni, ki jo je posebej za vas blagoslovil sveti oče.

Kar zadeva knjigo, vam moram povedati naslednje: ne pričakujte, da bo ugajala vsem. V njej bom predstavil svoje poglede in verjamem, da jih bodo spoštovali tisti, ki mislijo drugače, kakor jaz spoštujem vsa mnenja, ki so drugačna od mojega; kakor spoštujem tiste, ki imajo veliko in velikodušno srce, četudi z mano ne delijo Kristusove vere. Naj vam povem nekaj, kar se mi je zgodilo že večkrat, nazadnje tukaj, v Pamploni. K meni je pristopil študent in me želel pozdraviti. »Monsinjor, jaz nisem kristjan,« mi je rekel, »musliman sem.« »Božji otrok si kakor jaz,« sem mu odgovoril in ga objel iz vsega srca.

Bi lahko za konec kaj povedali nam, ki se ukvarjamo s študentskim novinarstvom?

Novinarstvo, tudi študentsko novinarstvo, je nekaj čudovitega. Veliko lahko prispevate k temu, da bi se med vašimi kolegi širila ljubezen do plemenitih idealov, želja po preseganju osebne sebičnosti, čut za skupne naloge, za bratstvo. In sedaj vas lahko še enkrat povabim, da vzljubite resnico.

Ne skrivam, da me odbija senzacionalizem nekaterih novinarjev, ki povejo resnico na pol. Informirati ne pomeni ostati na pol poti med resnico in lažjo. Temu ne moremo reči obveščanje niti ni moralno, prav tako pa se ne morejo imenovati novinarji tisti, ki skupaj zmešajo nekaj polresnic, precej zmotnih trditev in celo premišljeno obrekovanje. Ne morejo se imenovati novinarji, ker niso nič drugega kot kolesca bolj ali manj naoljenega mehanizma katerekoli organizacije, ki širi neresnice in ve, da jih bodo ljudje v dobri veri do onemoglosti ponavljali zaradi nevednosti in neumnosti mnogih. Priznati vam moram, da so ti lažni novinarji, kar se mene tiče, na boljšem, saj ni dneva, ko ne bi z ljubeznijo molil zanje in prosil Gospoda, naj jim razjasni vest.

Zato vas prosim, da širite ljubezen do dobrega novinarstva, ki se ne zadovolji z neutemeljenimi govoricami, s trditvami tipa govori se, ki zrastejo v razgretih domišljijah. Obveščajte z dejstvi, rezultati, ne da bi sodili o namenih, pri čemer ohranjate legitimno raznolikost mnenj na enakopravni ravni in se ne spuščate v osebne napade. Težko je vzpostaviti resnično sožitje, če primanjkuje resničnih informacij. Resnična informacija pa je tista, ki se ne boji resnice in se ne pusti zavesti nagibom koristoljubja, lažnega ugleda ali gmotnih ugodnosti.