Zakaj je na svet prišel Opus Dei?

Nam lahko poveste, katero je osrednje poslanstvo in cilj Opus Dei? Na katerih precedensih ste utemeljili svoje zamisli o tem združenju? Ali pa je Opus Dei nekaj edinstvenega, povsem novega v Cerkvi in krščanstvu? Ga lahko primerjamo z redovi in svetnimi ustanovami ali s katoliškimi združenji, kot so Holy Name Society, Kolumbovi vitezi, Christopher Movement ipd.?

Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih področij spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. Z drugimi besedami, cilj Opus Dei je pomagati ljudem sredi sveta, običajnemu človeku, človeku z ulice, da bi v polnosti živeli krščansko življenje, ne da bi spreminjali svoj običajni način življenja, svoje delo, svoja prizadevanja ali ambicije.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in kot evangelij nov. Gre za to, da kristjane spomnimo na čudovite besede, zapisane v Prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril človeka, da bi delal. Ozrli smo se na Kristusov zgled, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni le ena najvišjih človeških vrednot in sredstvo, s katerim naj bi ljudje prispevali k napredku družbe. Je tudi pot posvečevanja.

S katerimi drugimi organizacijami bi lahko primerjali Opus Dei? Težko bi našli odgovor, kajti če bi poskusili med seboj primerjati organizacije z duhovnimi cilji, bi tvegali, da ostanemo zgolj pri zunanjih značilnostih ali pravnih poimenovanjih ter pri tem pozabimo na najpomembnejše: na duha, ki daje življenje in smisel obstoja celotni dejavnosti.

Glede ustanov, ki ste jih omenili, bi rekel zgolj to, da je Opus Dei zelo daleč od redov in svetnih ustanov ter bližje organizacijam, kakršna je Holy Name Society.

Opus Dei je mednarodna organizacija laikov, ki ji pripadajo tudi svetni duhovniki (ti v celotnem članstvu predstavljajo le majhen delež). Njeni člani so ljudje, ki živijo v svetu, kjer opravljajo svoj poklic oziroma službo. Ko se pridružijo Opus Dei, tega ne storijo zato, da bi to delo opustili, marveč nasprotno, iščejo duhovno pomoč, da bi svoje običajno delo posvečevali ter ga spreminjali v sredstvo, s katerim se sami posvečujejo oziroma pomagajo drugim k njihovemu posvečevanju. Ne spremenijo svojega stanu. Še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki. Tisto, za kar si prizadevajo, je služenje Bogu in drugim ljudem znotraj svojega lastnega stanu. V Opus Dei nas ne zanimajo niti zaobljube niti obljube. Kar se od članov zahteva, je to, da se sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, trudijo udejanjati človeške in krščanske kreposti v zavedanju, da so božji otroci.

Če bi hoteli poiskati neko primerjavo, potem je Opus Dei najlažje razumeti tako, da pomislimo na življenje prvih kristjanov. Oni so v polnosti živeli svojo krščansko poklicanost. Iskreno so si prizadevali za popolnost, h kateri so bili poklicani zaradi preprostega in vzvišenega dejstva, da so prejeli krst. Navzven se niso razlikovali od drugih državljanov. Člani Opus Dei so navadni ljudje, opravljajo običajno delo, živijo sredi sveta kot to, kar so: krščanski državljani, ki hočejo celovito izpolnjevati zahteve svoje vere.

Dovolite mi, da vztrajam pri vprašanju o svetnih ustanovah. Prebral sem študijo znanega kanonista, dr. Juliána Herranza, v kateri trdi, da so nekatere izmed teh ustanov tajne in da so mnoge druge praktično istovetne z redovnimi ustanovami. Njihovi člani namreč nosijo habit, opuščajo poklicno delo in se posvečajo istim ciljem, katerim se posvečajo redovniki, tako da se celo njihovi člani brez zadržkov prištevajo med redovnike. Kaj menite o tem?

Študija o svetnih ustanovah, ki jo omenjate, je med strokovnjaki dejansko imela velik odmev. Dr. Herranz je tam v svojem imenu postavil dobro dokumentirano tezo, o zaključkih te razprave pa ne bi želel govoriti.

Povedal bi le, da ves ta opisani način delovanja nima nikakršne zveze z Opus Dei, ki ni ne tajen ne kakorkoli primerljiv z redovniki, niti v svojih dejavnostih niti v življenju svojih članov. Kot že rečeno, so namreč člani Opus Dei običajni državljani, enaki drugim državljanom, ki svobodno opravljajo vse poklice in vse poštene človeške dejavnosti.¹

Bi lahko opisali, kako se je Opus Dei, tako glede svojega značaja kot glede ciljev, razvijal in izpopolnjeval od ustanovitve dalje, v obdobju, ko je prihajalo do ogromnih sprememb znotraj same Cerkve?

Od prvega trenutka dalje je bil edini cilj Opus Dei to, kar sem ga pravkar opisal: prispevati k temu, da bodo sredi sveta navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki si prizadevajo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili. Vse od začetka Dela leta 1928 sem oznanjal, da svetost ni stvar privilegiranih, temveč da so lahko božje vse zemeljske poti, vsi stanovi, vsi poklici, vsa poštena opravila. Posledice tega sporočila so številne in življenjska izkušnja Dela mi je pomagala, da sem jih spoznaval z vedno večjo globino in bogastvom odtenkov. Delo se je rodilo kot nekaj majhnega in je povsem normalno raslo postopoma, kakor raste živ organizem, tako kot vse, kar se v zgodovini razvija.

Toda njegov cilj in smisel obstoja se nista spremenila in se ne bosta spremenila ne glede na to, kako korenite spremembe se lahko pojavijo v družbi, kajti sporočilo Opus Dei je, da je mogoče posvečevati katerokoli pošteno delo, kakršnekoli že so okoliščine, v katerih se odvija.

Danes so v Delu ljudje vseh poklicev: ne le zdravniki, odvetniki, inženirji in umetniki, temveč tudi zidarji, rudarji, kmetje; vsi poklici, od filmskih režiserjev in pilotov reaktivnih letal do frizerk visoke mode. Za člane Opus Dei je biti na tekočem in razumeti sodobni svet nekaj naravnega in nagonskega, saj so prav oni – skupaj z drugimi, njim enakimi državljani – tisti, ki ta svet ustvarjajo in mu dajejo sodobnost.

Ker je to duh našega Dela, boste razumeli, da nam je bilo v veliko veselje, ko je koncil slovesno razglasil, da Cerkev ne zavrača sveta, v katerem živi, niti njegovega napredka in razvoja, temveč ga razume in ljubi. Poleg tega je osrednja značilnost duhovnosti, ki si jo člani Dela že skoraj štirideset let prizadevajo živeti, zavedanje, da so istočasno del Cerkve in države, zato vsakdo v celoti in svobodno prevzema svojo individualno odgovornost kot kristjan in državljan.

Ali lahko opišete razlike med tem, kako Opus Dei kot združenje uresničuje svoje poslanstvo, in načinom, kako svoje poslanstvo izpolnjujejo člani Opus Dei kot posamezniki? Na primer, na podlagi katerih meril se zdi bolj primerno, da nek projekt izvaja Združenje (kakšna šola ali dom duhovnih vaj) oziroma posamezne osebe (založba ali podjetje)?

Glavna dejavnost Opus Dei je, da svojim članom in tistim, ki to želijo, nudi duhovna sredstva za to, da bi sredi sveta živeli kot dobri kristjani. Seznanja jih s Kristusovim naukom in učenjem Cerkve; daje jim duha, ki jih spodbuja, da delajo dobro iz ljubezni do Boga in v službi vseh ljudi. Skratka, gre za to, da se obnašamo kot kristjani: sobivamo skupaj z vsemi, spoštujemo zakonito svobodo vseh in pripomoremo, da bi bil ta naš svet pravičnejši.

Vsak izmed članov se preživlja in služi družbi s poklicem, ki ga je opravljal, preden je prišel v Opus Dei, in ki bi ga opravljal, če ne bi pripadal Opus Dei. Tako so nekateri rudarji, drugi poučujejo v šolah ali na univerzah, tretji so trgovci, gospodinje, tajnice, kmetje. Ni nobene plemenite človeške dejavnosti, ki je član Opus Dei ne bi mogel opravljati. Kdor je bil denimo pred pridružitvijo našemu Delu zaposlen v založniški ali trgovski dejavnosti, to še naprej počne tudi po tem. In če se mu pri opravljanju tega ali kakega drugega dela ponudi priložnost za novo zaposlitev oziroma se skupaj s svojimi poklicnimi kolegi odloči ustanoviti podjetje, je to stvar njegove svobodne odločitve, pri čemer on sam osebno sprejema rezultate svojega dela in zanje tudi osebno odgovarja.

Celotno delovanje direktorjev Opus Dei temelji na rahločutnem spoštovanju poklicne svobode članov. To je ključnega pomena in od tega je odvisen sam obstoj Dela, zato se tega držimo z vso zvestobo. Vsak član lahko poklicno deluje na istih področjih, kot če ne bi pripadal Opus Dei, tako da niti Opus Dei kot tak niti kdorkoli drug v Delu nima ničesar opraviti s poklicnim delom, ki ga ta član opravlja. Tisto, k čemur se člani s pridružitvijo Opus Dei zavežejo, je, da si bodo prizadevali iskati krščansko popolnost pri svojem delu in s pomočjo tega dela ter bodo gojili jasnejše zavedanje o tem, da mora vsako krščansko življenje biti služenje človeštvu.

Glavno poslanstvo Dela, kot sem že dejal, je torej krščansko izobraževanje njegovih članov in drugih, ki si takšnega izobraževanja želijo. Vendar pa v želji prispevati k reševanju problemov, ki zadevajo družbo in h katerim lahko krščanski ideal veliko prispeva, tudi Delo kot tako, na korporativen način, uresničuje določene dejavnosti in pobude. Na tem področju velja merilo, da lahko Opus Dei, čigar cilji so izključno duhovni, korporativno izvaja le tiste dejavnosti, ki na jasen in neposreden način predstavljajo neko krščansko služenje, apostolat. Absurdno bi bilo misliti, da bi se Opus Dei kot tak lahko ukvarjal s pridobivanjem premoga iz rudnikov ali z upravljanjem kakršnihkoli podjetij gospodarskega značaja. Vse njegove korporativne dejavnosti so neposredno apostolske: na primer šola za usposabljanje podeželskega prebivalstva, zdravstvena ambulanta v manj razviti pokrajini ali državi, šola za dekleta v neugodnih družbenih razmerah itd. Z drugimi besedami, to so socialne, izobraževalne ali dobrodelne dejavnosti, kakršne po vsem svetu običajno opravljajo ustanove katerekoli veroizpovedi.

Pri izvajanju teh nalog se opiramo predvsem na osebno delo članov, ki se včasih tem dejavnostim popolnoma posvetijo. Pa tudi na velikodušno pomoč številnih ljudi, tako kristjanov kot nekristjanov. Nekateri začutijo spodbudo k sodelovanju iz duhovnih razlogov, drugi, četudi z nami ne delijo apostolskih ciljev, vidijo, da gre za pobude v korist družbe, ki so odprte za vse, brez razlikovanja glede na raso, vero ali ideologijo.²

Člani Opus Dei so navzoči v najrazličnejših družbenih krogih in nekateri med njimi delajo ali vodijo podjetja oziroma skupine z določeno težo. Ali lahko glede na to rečemo, da skuša Opus Dei te dejavnosti urejati skladno z neko politično ali ekonomsko usmeritvijo?

Nikakor ne. Opus Dei sploh ne posega v politiko, saj je zanj katerakoli politična, gospodarska, kulturna ali ideološka usmeritev, skupina ali režim nekaj tujega. Njegovi cilji, ponavljam, so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva le, da živijo kot kristjani, da si prizadevajo svoje življenje približati idealu evangelija. Zato se v nobenem smislu ne vmešava v časne zadeve.

Če kdo tega ne razume, je to morda zato, ker ne razume osebne svobode ali ker ne zmore razlikovati med izključno duhovnimi cilji, zaradi katerih se člani Dela včlanijo, in silno širokim področjem človeških dejavnosti (gospodarstvo, politika, kultura, umetnost, filozofija itd.), v katerih člani Opus Dei uživajo popolno svobodo in delujejo na lastno odgovornost.

Od prvega trenutka, ko se približajo Delu, se vsi člani dobro zavedajo resničnosti svoje osebne svobode. Če bi torej kateri od njih kdaj poskušal izvajati pritisk na druge in jim vsiljevati svoje lastno mnenje o političnih zadevah ali jih izrabiti za človeške interese, bi se drugi uprli in ga nemudoma izključili.

Spoštovanje svobode njegovih članov je ključni pogoj za sámo življenje Opus Dei. Brez tega ne bi nihče prišel v Delo. Še več. Če bi kdaj prišlo do tega – to se ni zgodilo, se ne dogaja in se z božjo pomočjo nikoli ne bo zgodilo –, da bi se Opus Dei vmešaval v politiko ali v katerokoli drugo področje človeških dejavnosti, bi prvi sovražnik Dela postal jaz.

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Gotovo vam je znano, da Opus Dei v nekaterih področjih javnega mnenja spremlja nekakšen pridih kontroverznosti. Ali lahko podate svoje mnenje, zakaj je to tako, in še posebej, kako se odzivate na obtožbe o »zarotniški tajnosti« in »skrivni zaroti«, ki pogosto merijo na Opus Dei?

Silno neprijetno mi je vse, kar bi lahko zvenelo kot samohvala. Ker pa ste že načeli to temo, vam moram povedati, da se mi zdi Opus Dei ena izmed katoliških organizacij, ki ima po vsem svetu največ prijateljev. Na milijone je ljudi, tudi veliko nekatoličanov in nekristjanov, ki ga imajo radi in mu pomagajo.

Po drugi strani pa je Opus Dei duhovna in apostolska organizacija. Če človek pozabi na to temeljno dejstvo ali če noče verjeti v dobronamernost članov Opus Dei, ki to trdijo, potem je nemogoče razumeti, kaj počnejo. Ko je razumevanje nemogoče, pa prihaja do izmišljanja zapletenih verzij in skrivnosti, ki nikoli niso obstajale.

Omenili ste obtožbo o tajnosti. To je že stara zgodba. Lahko bi vam korak za korakom opisal zgodovinski izvor te obrekljive obtožbe. Dolga leta se je neka močna organizacija, o kateri ne želim govoriti – ljubimo jo in vedno smo jo ljubili –, trudila s potvarjanjem nečesa, česar ni poznala. Vztrajali so pri tem, da nas prištevajo med redovnike, in se spraševali: Zakaj ne razmišljajo vsi enako? Zakaj ne nosijo habita ali razpoznavnega znamenja? In nerazumno so iz tega sklepali, da smo tajno združenje.

Danes je vse to že minilo in vsak srednje dobro obveščen človek ve, da ni nikakršne tajnosti. Da ne nosimo razpoznavnih znamenj, ker nismo redovniki, ampak navadni kristjani. Da ne razmišljamo vsi enako, ker dopuščamo največji možen pluralizem v vseh časnih in teoloških zadevah, ki so stvar proste presoje. Boljše razumevanje dejstev in razblinjenje nekih neutemeljenih bojazni sta pripomogla, da je tega žalostnega in obrekovanja polnega stanja konec.

Vendar ni presenetljivo, da od časa do časa kdo obnovi stare bajke: ker skušamo delati za Boga in braniti osebno svobodo vseh ljudi, bomo vedno deležni nasprotovanja sektaških sovražnikov te osebne svobode. Ti so toliko bolj napadalni, če gre za ljudi, ki ne prenesejo niti preproste ideje o religiji, ali še huje, če se opirajo na kako versko stališče fanatične narave.

Kljub temu pa so na srečo v večini publikacije, ki se ne zadovoljijo s ponavljanjem starih in lažnivih reči; ki se jasno zavedajo, da nepristranskost ne pomeni širiti nekaj, kar je nekje vmes med stvarnostjo in obrekovanjem, ne da bi se potrudili pokazati objektivno resnico. Osebno menim, da je novica tudi to, da povemo resnico, zlasti kadar gre za poročanje o dejavnosti številnih ljudi, ki si kot člani ali sodelavci Opus Dei prizadevajo za služenje vsem ljudem kljub svojim osebnim napakam; jaz imam napake in ne preseneča me, da jih prav tako imajo drugi. Razbijanje lažnih mitov je vedno zanimivo. Menim, da je resna dolžnost novinarja poskrbeti za točnost informacij in jih tudi posodabljati, četudi to včasih zahteva popravljanje trditev, podanih v preteklosti. Je res tako težko priznati, da je nekaj čisto, plemenito in dobro, ne da bi zraven primešali absurdne, zastarele in ovržene laži?

Pridobiti informacije o Opus Dei je res preprosto. V vseh državah deluje pri belem dnevu, s pravnim priznanjem civilnih in cerkvenih oblasti. Imena njegovih direktorjev in apostolskih dejavnosti so dobro znana. Kdorkoli želi informacije o našem Delu, jih lahko brez težav dobi tako, da se obrne na direktorje ali stopi v stik s katero od naših korporativnih dejavnosti. Vi sami ste lahko priča, da nobeden od voditeljev Opus Dei ali kontaktnih oseb za novinarje tem nikoli ni odrekel sodelovanja pri podajanju informacij, odgovarjanju na njihova vprašanja ali zagotavljanju ustrezne dokumentacije.

Niti jaz niti katerikoli član Opus Dei ne pričakujemo, da nas bodo vsi razumeli ali delili naše duhovne ideale. Sem velik prijatelj svobode in želim, da vsakdo sledi svoji poti. Jasno pa je, da imamo tudi mi temeljno pravico, da nas spoštujejo.

Kako si razlagate izjemen uspeh Opus Dei in s kakšnimi merili vi vrednotite ta uspeh?

Pri nadnaravnih podvigih sta uspeh ali neuspeh, kot ju običajno razumemo, precej nepomembna. Že sveti Pavel je kristjanom v Korintu dejal, da v duhovnem življenju ni pomembna sodba drugih niti naša lastna sodba, temveč božja sodba.

Res je Delo danes razširjeno po vsem svetu. Vanj so vključeni moški in ženske približno sedemdesetih različnih narodnosti. Ko pomislim na to dejstvo, sem tudi sam presenečen. Za to ne najdem nobene človeške razlage, marveč božjo voljo, kajti Duh veje, koder hoče, in uporablja, kogar hoče, da bi uresničil posvečenje ljudi. Vse to je zame razlog za zahvalo, ponižnost in prošnjo Bogu, da bi mu vedno znal služiti.

Sprašujete me tudi, s katerim merilom vrednotim in presojam stvari. Odgovor je zelo preprost: svetost, sadovi svetosti.

Najpomembnejši apostolat Opus Dei je tisti, ki ga vsak član opravlja s pričevanjem svojega življenja in s svojo besedo pri vsakodnevnih stikih s prijatelji in poklicnimi kolegi. Kdo bi lahko izmeril nadnaravno učinkovitost tega tihega in ponižnega apostolata? Ni mogoče ovrednotiti pomoči, ki jo nudi zgled zvestega in iskrenega prijatelja, ali vpliva dobre matere v naročju družine.

Morda se vaše vprašanje nanaša na korporativne apostolske dejavnosti, ki jih izvaja Opus Dei, če predpostavimo, da je v tem primeru rezultate mogoče meriti s človeškega, tehničnega vidika: ali šola za usposabljanje delavcev uspešno pripomore pri družbenem napredovanju oseb, ki jo obiskujejo; ali univerza svojim študentom omogoča ustrezno strokovno in kulturno izobrazbo. Če vzamemo, da je vaše vprašanje zastavljeno v tem smislu, bi rekel, da je mogoče uspeh deloma pojasniti z dejstvom, da to delo vršijo ljudje, ki ga opravljajo kot specifično strokovno dejavnost, na katero se pripravljajo tako kot vsak, ki želi opravljati neko resno nalogo. To med drugim pomeni, da se te dejavnosti ne načrtujejo po vnaprej določenih shemah, ampak se v vsakem primeru preučijo posebne potrebe okolja, v katerem naj bi se izvajale, da bi jih lahko prilagodili dejanskim potrebam.

Vendar ponavljam, da Opus Dei ne postavlja na prvo mesto človeške učinkovitosti. Pravi uspeh ali neuspeh je odvisen od tega, ali poleg dobre izvedbe dejavnosti v človeškem smislu tudi pripomorejo k temu, da tako tisti, ki jih izvajajo, kot tisti, ki so uporabniki te storitve, ljubijo Boga, se čutijo brate in sestre vseh ljudi ter ta čustva dokazujejo z nesebičnim služenjem človeštvu.

Bi lahko opisali, kako in zakaj ste ustanovili Opus Dei in kateri so po vašem mnenju najpomembnejši mejniki v njegovem razvoju?

Zakaj? Za stvari, ki se rodijo iz božje volje, ni druge razlage kot želja Boga, da jih uporabi kot izraz svoje vesoljne odrešenjske volje. Od samega začetka je bilo Delo svetovno, katoliško. Ni prišlo na svet zato, da bi ponudilo rešitev za konkretne probleme Evrope v dvajsetih letih tega stoletja, ampak da bi moškim in ženskam vseh dežel, kateregakoli družbenega položaja, rase, jezika ali okolja in kateregakoli stanú (samskim, poročenim, ovdovelim, duhovnikom) povedalo, da lahko ljubijo Boga in mu služijo, ne da bi se oddaljili od svojega običajnega življenja, ki se odvija v njihovem delu, družini ter raznolikih in normalnih družbenih odnosih.

Kako je bilo ustanovljeno? Brez kakršnihkoli človeških sredstev. Imel sem le šestindvajset let, božjo milost in dobro voljo. Delo se je rodilo majhno. Takrat ni bilo drugega kot gorečnost mladega duhovnika, ki si je prizadeval storiti, kar je od njega hotel Bog.

Sprašujete me o mejnikih. Zame je ključni mejnik v Delu vsak hip, vsak trenutek, kadar se s pomočjo Opus Dei kakšna duša približa Bogu in postane s tem bolj bratska svojim bratom, soljudem.

Morda ste želeli, da vam spregovorim o kronoloških prelomnicah. Četudi niso najpomembnejši, vam bom po spominu navedel nekaj bolj ali manj približnih podatkov. V prvih mesecih leta 1935 je bilo že vse pripravljeno za začetek dejavnosti v Franciji, in sicer v Parizu. A prišla je najprej španska državljanska vojna, nato pa še druga svetovna vojna in širitev Dela je bilo treba preložiti. Ker je bil ta razvoj potreben, je bila zakasnitev minimalna. Že leta 1940 se je začelo delovanje na Portugalskem. Skoraj istočasno s koncem spopadov se je, po nekaterih predhodnih potovanjih v letih poprej, začelo v Angliji, Franciji, Italiji, Združenih državah Amerike in Mehiki. Nato se širitev nadaljuje v naraščajočem ritmu. V letih 1949 in 1950: Nemčija, Nizozemska, Švica, Argentina, Kanada, Venezuela ter druge evropske in ameriške države. Hkrati se dejavnost širi tudi po preostalih celinah: sever Afrike, Japonska, Kenija in druge vzhodnoafriške države, Avstralija, Filipini, Nigerija itd.

Kot pomembnih trenutkov se rad spominjam predvsem stalnih priložnosti, ob katerih se je naklonjenost papežev do našega Dela pokazala na otipljiv način. Od leta 1946 stalno prebivam v Rimu, zato sem lahko srečal in bil v stiku s Pijem XII., Janezom XXIII. in Pavlom VI. V vseh sem vedno našel očetovsko naklonjenost.

Se strinjate z nekje izrečeno trditvijo, da so posebne razmere v Španiji v zadnjih tridesetih letih olajšale rast Dela v tej državi?

Le redkokje smo naleteli na bolj neugodne razmere kot v Španiji. Gre za deželo – to povem s težkim srcem, saj svojo domovino globoko ljubim –, ki je terjala največ napora in trpljenja, da se je Delo ukoreninilo. Komaj se je rodilo, že so mu začeli nasprotovati sovražniki osebne svobode in ljudje, ki so bili tako navezani na tradicionalne ideje, da niso mogli razumeti življenja članov Opus Dei, navadnih državljanov, ki si prizadevajo v polnosti živeti svojo krščansko poklicanost, ne da bi se oddaljili od sveta.

Tudi korporativne apostolske dejavnosti v Španiji niso bile deležne kakih posebnih ugodnosti. Vlade držav, v katerih večina državljanov ni katoličanov, so bile pri podpiranju izobraževalnih in dobrodelnih dejavnosti, ki jih spodbujajo člani Dela, veliko bolj radodarne kot španska država. Pomoč, ki jo te vlade dodelijo oziroma bi jo lahko dodelile korporativnim dejavnostim Opus Dei, tako kot običajno ravnajo glede drugih podobnih projektov, ni privilegij, temveč preprosto priznanje, da imajo določen družbeni pomen, pri čemer prihranijo denar v državni blagajni.

Pri svoji mednarodni širitvi je bil Opus Dei deležen takojšnjega odmeva in dobrega sprejema v vseh državah. Če je kje naletel na težave, je bilo to zaradi neresnic, ki so prihajale prav iz Španije in so si jih izmislili Španci iz nekaterih zelo konkretnih delov španske družbe. Na prvem mestu je bila prej omenjena mednarodna organizacija, vendar se zdi gotovo, da je to stvar preteklosti, in jaz ne gojim zamere do nikogar. Potem so tu nekateri ljudje, ki ne razumejo pluralizma, ki uberejo pristop zaprte skupine, če že ne zapadejo v ozko ali totalitarno miselnost, in ki izrabljajo naziv katoličan za politične namene. Zdi se, da nekateri med njimi – ne znam pojasniti zakaj, morda iz lažnih človeških razlogov – napadajo Opus Dei s posebnim užitkom. In ker razpolagajo z velikimi gmotnimi sredstvi, z denarjem španskih davkoplačevalcev, lahko njihove napade potem širijo določeni časopisi.

Popolnoma se zavedam, da pričakujete konkretna imena oseb in ustanov. Ne bom vam jih dal in upam, da boste razumeli, zakaj. Niti moje poslanstvo niti poslanstvo Dela ni politično. Moja naloga je moliti. In ne želim povedati ničesar, kar bi se lahko razumelo kot vmešavanje v politiko. Poleg tega mi je zelo boleče govoriti o teh stvareh. Skoraj štirideset let sem molčal, in če zdaj kaj rečem, je to zato, ker sem dolžan obsoditi kot popolnoma napačne tiste izkrivljene interpretacije, ki jih nekateri skušajo podati o nekem delu, ki je izključno duhovno. Zato bom, četudi sem doslej molčal, v prihodnje še naprej govoril, in če bo treba, vedno bolj jasno.

A naj se vrnem k osrednji temi vašega vprašanja. Razlage za to, da si veliko ljudi iz vseh družbenih položajev, tudi v Španiji, s pomočjo Dela in skladno z njegovim duhom prizadeva slediti Kristusu, ni mogoče iskati v okolju ali drugih zunanjih razlogih. Dokaz za to je, da tisti, ki tako lahkomiselno trdijo nasprotno, vidijo, kako se njihove lastne skupine krčijo; zunanji vzroki pa so za vse enaki. Morda je človeško gledano tako tudi zato, ker oni tvorijo skupino, mi pa nikomur ne jemljemo osebne svobode.

Če je Opus Dei v Španiji dobro razvit, tako kot v nekaterih drugih državah, je to morda tudi posledica dejstva, da se je naše duhovno delo tam začelo pred štiridesetimi leti ter je bilo zaradi španske državljanske vojne in nato svetovne vojne, kot že rečeno, treba preložiti začetek v drugih državah. Bi pa rad poudaril, da so Španci že vrsto let v Delu manjšina.

Ne mislite, ponavljam, da ne ljubim svoje dežele ali da nisem iskreno vesel dejavnosti, ki jih tam opravlja Delo, vendar je žalostno, da obstajajo ljudje, ki širijo zmote o Opus Dei in Španiji.