Ženska v življenju sveta in Cerkve

Monsinjor, navzočnost žensk, ki je bila doslej večinoma omejena na družinsko okolje, pridobiva vse večjo težo v družbenem življenju. Kaj menite o tem razvoju in katere so po vašem mnenju glavne lastnosti, ki naj bi jih ženska razvila, da bi uresničila poslanstvo, ki ji je zaupano?

Najprej naj povem, da se mi zdi dobro, da teh dveh okolij, ki ste ju pravkar omenili, ne predstavljamo kot dve nasprotujoči si stvarnosti. Enako kot v življenju moškega, a s prav posebnimi odtenki, bosta dom in družina v življenju ženske vedno zavzemala osrednje mesto. Posvečanje družinskim opravilom brez dvoma predstavlja veliko človeško in krščansko nalogo. Vendar to ne izključuje možnosti za opravljanje drugih poklicnih dejavnosti – tudi skrb za dom je poklicno delo – v katerikoli plemeniti zaposlitvi oziroma službi današnje družbe. Iz tega, kako je vaše vprašanje zastavljeno, se razume, kaj želite izpostaviti. Vendar mislim, da bi vztrajanje pri sistematičnem postavljanju nasprotij, pri čemer bi se spremenil le poudarek, z družbenega vidika zlahka privedlo do večje zmote od tiste, ki jo želimo popraviti, kajti bilo bi huje, če bi ženska svoje delo doma opustila.

Tudi na osebni ravni ni mogoče enostransko trditi, da naj bi ženska svojo popolnost dosegla edinole zunaj doma, kot da bi čas, ki ga posveča svoji družini, pomenil prikrajšanje v razvoju in zrelosti njene osebnosti. Dom – kakršenkoli že je, kajti tudi samska ženska mora imeti dom – je prav posebej ugodno okolje za osebnostno rast. Pozornost, ki jo namenja družini, bo za žensko vedno največje dostojanstvo. S skrbjo za moža in otroke oziroma, če govorimo bolj na splošno, s svojim delom za ustvarjanje prijetnega in vzgojnega okolja v svoji bližini ženska uresničuje najbolj nenadomestljivi del svojega poslanstva in zato lahko tam doseže svojo osebno popolnost.

Kot rečeno, to ni v nasprotju z udejstvovanjem na drugih področjih družbenega življenja, na primer tudi v politiki. Na teh področjih lahko ženska kot oseba ravno tako predstavlja dragocen doprinos, vselej z značilnimi potezami svoje ženskosti. To pa bo lahko storila, če bo osebnostno in strokovno izobražena. Jasno je, da tako družina kot družba potrebujeta ta posebni doprinos, ki nikakor ni drugotnega pomena.

Razvoj, zrelost, emancipacija ženske ne smejo pomeniti pretveze za enakost – istoličnost – z moškim, za posnemanje moškega načina ravnanja. To za žensko ne bi bil dosežek, bila bi izguba. Ne zato, ker bi bila ženska nekaj več ali nekaj manj kot moški, ampak ker je drugačna. Na temeljni ravni – ki mora biti pravno priznana tako v civilnem kot v cerkvenem pravu – gotovo lahko govorimo o enakosti pravic, ker ima ženska, prav tako kot moški, osebno dostojanstvo in dostojanstvo božje hčere. Toda izhajajoč iz te temeljne enakosti mora vsakdo doseči, kar mu je lastno; in v tem pogledu je emancipacija tisto, čemur bi rekli stvarna možnost za poln razvoj lastnih odličnosti: tistih, ki ji pripadajo v njeni edinstvenosti, in tistih, ki jih ima kot ženska. Enakost pred zakonom in enakost možnosti ne izničita, temveč predpostavljata in spodbujata to raznolikost, ki nas vse bogati.

Ženska je poklicana, da družini, civilni družbi, Cerkvi prispeva nekaj značilnega, kar je njej lastno in lahko prispeva le ona: svojo obzirno nežnost, svojo neutrudno velikodušnost, svojo ljubezen do konkretnega, svojo domiselnost in intuitivnost, svojo globoko in preprosto pobožnost, svojo vztrajnost … Ženskost ni pristna, če ne zazna lepote tega nenadomestljivega doprinosa in je ne vgradi v svoje lastno življenje.

Da bi izpolnila to poslanstvo, mora ženska razviti svojo lastno osebnost, ne da bi se prepustila naivnemu duhu posnemanja, ki bi jo – v splošnem − zlahka umestilo na nižjo raven in ne bi izpolnila svojih najizvirnejših možnosti. Če se dobro izobrazi, z osebno avtonomijo in pristnostjo, bo uspešno opravila svoje delo, svoje poslanstvo, h kateremu se čuti poklicano, kakršnokoli že je. Njeno življenje in delo bosta resnično konstruktivna in plodovita, globoko osmišljena, v enaki meri, če njen dan napolnjuje posvečanje možu in otrokom ali če se je iz plemenitega razloga odpovedala zakonu in se celovito predala drugim nalogam. Vsaka na svoji poti, v zvestobi svojemu človeškemu in nadnaravnemu poklicu, lahko uresniči in dejansko uresničuje polnost ženske osebnosti. Ne pozabimo, da sveta Marija, Božja Mati in Mati vseh ljudi, ni le vzor, temveč tudi dokaz presežne vrednosti, ki jo lahko doseže na videz nepomembno življenje.

Vseeno pa ženska včasih ni prepričana, da se zares nahaja na mestu, ki ji pripada in kamor je poklicana. Velikokrat, ko opravlja delo izven svojega doma, pade nanjo teža gospodinjskih del; če pa se popolnoma posveti družini, čuti, da so njene možnosti omejene. Kaj bi vi svetovali ženskam, ki doživljajo takšna protislovja?

Ta občutek, ki je zelo resničen, pogosto bolj kot iz dejanskih omejitev – ki jih imamo vsi, ker smo ljudje – izvira iz pomanjkanja dobro določenih idealov, zmožnih usmerjati celotno človekovo življenje, ali pa tudi iz nezavednega napuha. Včasih bi si želeli biti najboljši na vsakem področju in na vsaki ravni. Ker pa to ni mogoče, nastane občutek izgubljenosti in tesnobe ali celo malodušja in naveličanosti: človek ne more biti v vsem, in ko ne ve, česa bi se lotil, se nazadnje ničesar ne loti resno. V takšni situaciji se duša lahko nagiba k nevoščljivosti, domišljija zlahka uide z vajeti in se zateče v fantaziranje, kar človeka oddaljuje od stvarnosti ter naposled privede do otopelosti volje. To sem večkrat poimenoval mistika »ko bi le«, ki je stkana iz praznih sanj in lažnih idealizmov: ko se le ne bi poročila, ko bi le ne imela tega poklica, ko bi le bila bolj zdrava ali mlajša, ko bi le imela več časa!

Rešitev – naporna kot vse, kar je kaj vredno – je v tem, da iščemo resnično središče človeškega življenja, ki more vsemu dati pravo mesto, red in smisel: odnos z Bogom s pomočjo pristnega notranjega življenja. Če živimo v Kristusu in je v Njem naše središče, odkrijemo smisel poslanstva, ki nam je bilo zaupano; imamo človeški ideal, ki postane božji; v našem življenju se odprejo nova obzorja upanja in z veseljem žrtvujemo ne samo to ali ono dejavnost, temveč celotno življenje, ki s tem na paradoksalen način pridobi svojo najglobljo izpolnitev.

Problem, ki ste ga izpostavili, ni omejen samo na ženske. Veliko moških včasih izkuša nekaj podobnega, le z drugačnimi značilnostmi. Vzrok je ponavadi isti: pomanjkanje globokega ideala, ki ga je mogoče odkriti le v božji luči.

V vsakem primeru pa je treba spraviti v prakso tudi drobne ukrepe, ki se zdijo banalni, a niso: ko je treba opraviti veliko stvari, je potrebno določiti nek red, treba se je organizirati. Veliko težav izhaja iz pomanjkanja reda, zaradi odsotnosti te drže. Nekatere ženske naredijo tisoč stvari in vse opravijo dobro, ker so se organizirale, ker so s srčnostjo vzpostavile red v množici nalog. Vsak trenutek znajo biti v tem, kar morajo storiti, ne da bi se pustile zmesti z razmišljanjem o tem, kar bo prišlo pozneje ali kar bi morda lahko postorile že prej. Nekatere pa spričo velike količine dela osupnejo in tako osuple ne naredijo ničesar.

Gotovo bodo vedno na svetu ženske, katerih edina zaposlitev bo skrb za dom. Povem vam, da je to zelo pomembna zaposlitev, ki je vredna truda. Preko tega poklica – kajti to res je resničen in plemenit poklic – pozitivno vplivajo ne le na družino, temveč tudi na množico prijateljev in znancev ter na ljudi, s katerimi so tako ali drugače v stiku, in na ta način vršijo delo, ki ima včasih mnogo večji doseg kot pa kako drugo poklicno delo. Kaj šele takrat, kadar dajo vse svoje izkušnje in znanje na razpolago na tisoče ljudem v centrih, namenjenih izobraževanju žensk, kakršne vodijo moje hčere iz Opus Dei na vseh koncih sveta. Takrat postanejo učiteljice življenja ob domačem ognjišču in rekel bi, da imajo večji vzgojni učinek kot marsikateri univerzitetni profesor.

Se opravičujem, če vztrajam pri isti temi. Iz pisem, ki prihajajo na uredništvo, vemo, da se nekatere matere številčnih družin pritožujejo, ker se jim zdi, da je njihova vloga omejena na to, da imajo otroke, in čutijo veliko nezadovoljstvo, ker svojega življenja ne morejo posvetiti še čemu drugemu: poklicnemu delu, kulturnemu udejstvovanju, družbenemu delovanju … Kaj bi vi svetovali tem materam?

No, kaj pa je družbeno delovanje, če ne to, da daš samega sebe drugim, s požrtvovalnostjo in služenjem ter dejavnim prispevanjem za skupno dobro? Delo ženske doma ni le samo po sebi družbena funkcija, lahko je celo družbena funkcija največjega dosega.

Predstavljajte si, da je ta družina številčna. Potem je delo matere primerljivo in velikokrat celo prednjači v primerjavi z delom poklicnih vzgojiteljev in učiteljev. Učitelj more, morda v vsem svojem življenju, bolj ali manj dobro vzgojiti le nekaj mladih. Mama pa lahko svojim otrokom da globoko vzgojo v najbolj temeljnih stvareh in lahko doseže, da oni sami postanejo vzgojitelji, tako da se ustvari neprekinjena veriga odgovornosti in kreposti.

Tudi glede tega nas lahko hitro preslepijo zgolj kvantitativna merila in si mislimo: boljše je delo učitelja, s katerim pride v stik na tisoče ljudi, ali delo pisatelja, ki nagovarja na tisoče bralcev. Dobro, ampak koliko otrok lahko zares vzgoji ta učitelj ali pisatelj? Mama skrbi za tri, pet, deset ali več otrok; in iz njih lahko naredi pravo umetnino čudovite vzgoje, ravnovesja, razumevanja, krščanskega smisla življenja, tako da bodo srečni in zares koristni drugim.

Po drugi strani pa je normalno, da otroci pomagajo pri domačih opravilih. Mati, ki zna dobro vzgajati svoje otroke, lahko to doseže in ima tako več možnosti in časa, kar ji – če to dobro izkoristi – omogoča gojiti njene hobije in osebne talente ter obogatiti njeno kulturo. Na srečo danes ne manjka tehničnih sredstev, ki nam, kot dobro veste, prihranijo veliko dela, če jih prav uporabljamo in čim bolje izkoristimo. Pri tem, kot pri vseh stvareh, so odločilne osebne sposobnosti: nekatere ženske imajo najmodernejši pralni stroj, porabijo pa več časa za pranje in to opravijo slabše kot takrat, ko so prale ročno. Pripomočki so koristni le, če jih znamo uporabiti.

Poznam veliko poročenih žensk s številnimi otroki, ki zelo dobro skrbijo za dom, hkrati pa najdejo tudi čas za sodelovanje v drugih apostolskih nalogah, kot sta to delala že zakonca iz zgodnjega krščanstva Ákvila in Prískila. Oba sta delala doma in imela svojo zaposlitev, poleg tega pa sta bila izvrstna sodelavca svetega Pavla. S svojo besedo in zgledom sta k veri v Jezusa Kristusa pritegnila Apola, ki je kasneje postal velik pridigar porajajoče se Cerkve. Kot že rečeno, je veliko večino omejitev mogoče premagati, če to res hočemo, ne da bi opustili katerokoli dolžnost. V resnici imamo čas za veliko stvari: za to, da strokovno skrbimo za dom, da se nenehno razdajamo drugim, da izboljšamo lastno razgledanost in obogatimo kulturo drugih, da uresničimo veliko koristnega.

Omenili ste prisotnost ženske v javnem življenju, v politiki. Trenutno se v Španiji dogajajo velike spremembe v tej smeri. Kaj je po vašem mnenju specifična naloga, ki naj bi jo uresničila ženska na tem področju?

Prisotnost ženske v celotni družbi je logičen in povsem pozitiven pojav, ki izhaja iz malo širšega, prej omenjenega konteksta. Moderna, demokratična družba mora priznati ženski pravico do aktivnega sodelovanja v politiki in ustvariti ugodne pogoje, da bi lahko to pravico uveljavljale vse, ki to želijo.

Ženska, ki se želi aktivno posvetiti vodenju javnih zadev, se mora primerno izobraziti, da bo njeno delovanje v družbi odgovorno in pozitivno. Vsako poklicno delo zahteva predhodno izobraževanje, nato pa neprestan trud za izpopolnjevanje te izobrazbe in usklajevanje z novimi okoliščinami. Ta zahteva predstavlja posebno dolžnost za vse, katerih namen je zasedati vodstvene položaje v družbi, saj so poklicani k pomembni službi, od katere je odvisno blagostanje vseh.

Ženska, ki ima primerno izobrazbo, mora imeti možnost, da najde odprta vrata na celotnem področju javnega življenja, na vseh ravneh. V tem smislu ni mogoče določiti konkretnih nalog, ki bi pripadale le ženski. Kot sem že omenil, tisto, kar je na tem področju specifično, ne izhaja toliko iz naloge ali položaja, pač pa je bolj v načinu izvajanja te funkcije, v odtenkih, s katerimi bo kot ženska lahko doprinesla k reševanju problemov, s katerimi se bo ukvarjala, in celo v odkrivanju in samem zastavljanju teh problemov.

Zaradi naravne obdarjenosti, ki je zanjo značilna, lahko ženska zelo obogati civilno življenje. To takoj postane jasno, če se ozremo na široko področje družinske in družbene zakonodaje. Ženske vrline bodo mogle zagotoviti, da bodo spoštovane pristne človeške in krščanske vrednote, ko bo treba sprejemati ukrepe, ki na neki način zadevajo družinsko življenje, področje šolstva in prihodnost mladih.

Ravnokar sem omenil pomembnost krščanskih vrednot pri reševanju socialnih in družinskih problemov, želel pa bi poudariti njihovo razsežnost v celotnem javnem življenju. Ko se ženska ukvarja s politiko, ji krščanska vera, enako kot moškim, podeljuje odgovornost za opravljanje resničnega apostolata, se pravi za krščansko služenje celotni družbi. Ne gre za uradno ali poluradno predstavljanje Cerkve v javnem življenju, še manj pa za izkoriščanje Cerkve v prid lastne kariere ali za strankarske interese. Nasprotno, gre za svobodno oblikovanje lastnih mnenj v vseh časnih zadevah, ki so prepuščene svobodni presoji kristjanov, in za prevzemanje osebne odgovornosti glede mišljenja in ravnanja, tako da smo vedno dosledni glede vere, ki jo izpovedujemo.

V homiliji, ki ste jo imeli oktobra v Pamploni pri maši, darovani ob srečanju Prijateljev Univerze v Navari, ste o človeški ljubezni govorili z besedami, ki so nas ganile. Veliko bralk nam je pisalo, kako se jih je dotaknilo, ko so vas slišale tako govoriti. Nam lahko poveste, katere so najpomembnejše vrednote krščanskega zakona?

Govoril bom o nečem, kar zelo dobro poznam iz svoje dolgoletne duhovniške izkušnje v mnogih državah. Večina članov Opus Dei živi v zakonskem stanu in zanje so človeška ljubezen ter zakonske dolžnosti del nadnaravnega poklica. Opus Dei je iz zakona napravil božjo pot, poklic, in to ima številne posledice za osebno posvečevanje in apostolat. Skoraj štirideset let že oznanjam, da ima zakon pomen poklicanosti. Kolikokrat sem videl, kako so zasijale oči moškim in ženskam, ko so me slišali govoriti, da je zakon božja pot na zemlji! Predtem so namreč mislili, da sta izročitev Bogu ter plemenita in čista človeška ljubezen v njihovem življenju nezdružljivi.

Zakon obstaja zato, da bi se tisti, ki ga sklenejo, posvečevali v njem in preko njega posvečevali druge. V ta namen zakonca prejmeta posebno milost, ki jo podeljuje zakrament, ki ga je postavil Jezus Kristus. Kdor je poklican v zakonski stan, najde po božji milosti v njem vse, kar je potrebno za to, da bi bil svet, da bi se vsak dan bolj poistovetil z Jezusom Kristusom in da bi k Bogu vodil ljudi, s katerimi sobiva.

Zato vedno z upanjem in naklonjenostjo gledam na krščanske domove, na vse družine, ki so sad zakramenta zakona, luči polne priče tiste velike božje skrivnosti – ki je sacramentum magnum! (Ef 5,32), velik zakrament – povezanosti in ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Moramo delati na tem, da se bodo te krščanske celice družbe rodile in se razvijale s hrepenenjem po svetosti, z zavedanjem, da že prvi zakrament, sveti krst, vsem kristjanom podeli božje poslanstvo, ki ga mora vsakdo izpolniti na svoji lastni poti.

Krščanski zakonci se morajo zavedati, da so poklicani k temu, da se posvečujejo s posvečevanjem drugih, da so poklicani biti apostoli in da je njihov prvi apostolat doma. Razumeti morajo, da je ustanovitev družine, vzgoja otrok in izžarevanje krščanskega duha v družbi nadnaravna naloga. Od tega zavedanja o lastnem poslanstvu sta v veliki meri odvisna učinek in uspeh njihovega življenja: njihova sreča.

A naj ne pozabijo, da je skrivnost zakonske sreče v običajnem, ne v sanjarjenju. Je v skritem veselju, ki ga prinaša vrnitev domov; v ljubečem odnosu do otrok; v vsakodnevnih opravilih, pri katerih sodeluje vsa družina; v dobri volji ob težavah, s katerimi se je treba spoprijeti v športnem duhu; pa tudi v izkoriščanju vsakega napredka, ki nam ga nudi civilizacija, da bi napravili naš dom bolj prijeten, življenje bolj preprosto, vzgojo bolj učinkovito.

Tistim, ki jih je Bog poklical k ustvarjanju družine, neprestano pravim, naj se imajo vedno radi, naj se imajo radi s tako hrepenečo ljubeznijo kot v času zaroke. Kdor misli, da je ljubezni konec, ko se začnejo nevšečnosti in težave, ki jih prinaša življenje, ima revno predstavo o zakonu, ki je zakrament, ideal in poslanstvo. Ravno takrat se ljubezen okrepi. Reke skrbi in težav niso zmožne utopiti resnične ljubezni; žrtev, ki jo velikodušno z nekom delimo, nas še bolj povezuje. Kot pravi Sveto pismo, aquae multae – številne preizkušnje, telesne in duševne – non potuerunt extinguere caritatem (Vp 8,7), ne bodo mogle pogasiti ljubezni.

Vemo, da ta nauk o zakonu kot poti svetosti ni nekaj novega v vašem oznanjevanju. Že od leta 1934, ko ste napisali Duhovna premišljevanja, poudarjate, da je treba na zakon gledati kot na poklicanost. A v tej knjigi, in kasneje v Poti, ste tudi zapisali, da je zakon za »čete Kristusove vojske«, ne pa za »vojskovodje«. Bi nam lahko pojasnili, kako sta ta dva pogleda lahko združljiva?

V duhu in življenju Opus Dei ni nikoli bilo nikakršne ovire za združljivost teh dveh pogledov. Prav je, da tukaj spomnimo, da večja odličnost celibata – iz duhovnih nagibov – ni neko moje teološko stališče, temveč verski nauk Cerkve.

Ko sem nekje v tridesetih letih pisal tiste misli, je v katoliškem okolju, v konkretnem pastoralnem življenju, prevladovala težnja, da bi mlade k prizadevanju za krščansko popolnost spodbujali tako, da so jim govorili le o nadnaravni vrednoti devištva, puščali pa so ob strani vrednoto krščanskega zakona kot še drugo pot k svetosti.

V šolah običajno niso vzgajali mladih na tak način, da bi cenili dostojanstvo zakona v vsej njegovi veličini. Še dandanes je pogosto, da mladim, ki zaključujejo srednjo šolo, na duhovnih vajah ponujajo več snovi za premislek o njihovem morebitnem redovniškem poklicu kot pa za njihovo prav tako morebitno usmeritev v zakonsko življenje. In še vedno so ljudje, čeprav jih je vedno manj, ki omalovažujejo zakonsko življenje in ga mladim prikazujejo kot nekaj, kar naj bi Cerkev zgolj tolerirala, kot da ustvarjanje družine ne bi dopuščalo resnega hrepenenja po svetosti.

V Opus Dei smo vedno ravnali drugače in smo zakon opredelili kot božjo pot na zemlji, pri čemer smo tudi jasno pokazali na smisel obstoja in odličnost apostolskega celibata.

Ni me strah človeške ljubezni, svete ljubezni mojih staršev, ki jo je Gospod uporabil za to, da mi je dal življenje. To ljubezen blagoslavljam z obema rokama. Zakonca sta delivca in tvarina zakramenta zakona, tako kot sta kruh in vino tvarina evharistije. Zato so mi všeč vse pesmi o čisti človeški ljubezni; zame so to stihi človeške ljubezni na božji način. Obenem pa vedno pravim, da tisti, ki hodijo po poklicnostni poti apostolskega celibata, niso samotarji, ki ne dojamejo ali ne cenijo ljubezni. Nasprotno, njihovemu življenju daje smisel resničnost te božje Ljubezni – rad jo zapišem z veliko začetnico –, ki je ravno bistvo vsakega krščanskega poklica.

Nobenega protislovja ni v tem, da tako cenimo zakonski poklic in razumemo večjo odličnost poklicanosti v celibat propter regnum coelorum (Mt 9,12), zaradi nebeškega kraljestva. Prepričan sem, da vsak kristjan popolnoma razume, da je to dvoje združljivo, če se le potrudi spoznati, sprejeti in ljubiti nauk Cerkve; in če si prav tako prizadeva spoznati, sprejeti in ljubiti svojo lastno osebno poklicanost. To se pravi, če ima vero in iz vere živi.

Ko sem zapisal, da je zakon za čete Kristusove vojske, sem le opisal to, kar se je vedno dogajalo v Cerkvi. Veste, da so škofje, ki sestavljajo škofovski zbor s papežem na čelu in skupaj z njim vodijo celotno Cerkev, izbrani izmed tistih, ki živijo v celibatu; tako je tudi v vzhodnih Cerkvah, kjer so duhovniki lahko poročeni. Poleg tega ni težko razumeti in ugotoviti, da imajo neporočeni dejansko večjo svobodo srca in gibanja, da se lahko trajno posvetijo vodenju in vzdrževanju apostolskih dejavnosti, tudi v sekularnem apostolatu. To ne pomeni, da drugi laiki ne bi mogli ali da v resnici ne bi opravljali čudovitega in nadvse pomembnega apostolata. Pomeni samo, da obstajajo raznolike funkcije, različne naloge na položajih z različnimi odgovornostmi.

V vojski – in s primerjavo sem želel izraziti samo to – so čete prav tako potrebne kot vojskovodje in lahko dosežejo večje junaštvo ter zaslužijo večjo slavo. Skratka, obstajajo različne naloge in vse so pomembne in dragocene. Pomembno je predvsem to, da vsakdo odgovori na svojo poklicanost: za vsakogar je največja popolnost – vedno in izključno – v tem, da izpolni božjo voljo.

Zato kristjan, ki si prizadeva za svetost v zakonskem stanu in se zaveda veličine svojega poklica, spontano čuti globoko spoštovanje in ljubezen do tistih, ki so poklicani v apostolski celibat; in ko se kateri izmed njegovih otrok po Gospodovi milosti poda na to pot, se iskreno veseli. Tako še bolj vzljubi svoj lastni zakonski poklic, s pomočjo katerega je lahko Jezusu Kristusu – ki je vélika Ljubezen vseh, poročenih in neporočenih – daroval sadove človeške ljubezni.

Številni zakonci so zaradi nasvetov, ki jih prejemajo celo od nekaterih duhovnikov, zmedeni glede vprašanja o številu otrok. Kaj bi vi svetovali zakonskim parom ob tolikšni zmedi?

Tisti, ki na tak način povzročajo zmedo v vesti mnogih ljudi, pozabljajo, da je življenje sveto. Zaslužijo si Gospodovih ostrih kritik zoper slepe, ki vodijo druge slepe; zoper tiste, ki nočejo vstopiti v nebeško kraljestvo in tudi drugim ne pustijo vstopiti. Ne obsojam njihovih namenov, sem celo prepričan, da mnogi takšne nasvete dajejo zaradi sočutja in želje po reševanju težkih situacij. Ne morem pa skrivati dejstva, da me strašno žalosti to destruktivno – v mnogih primerih diabolično – delovanje tistih, ki ne samo, da ne širijo dobrega nauka, temveč ga celo maličijo.

Kadar zakonci slišijo nasvete in priporočila o teh stvareh, naj ne pozabijo, da gre za to, da spoznamo, kaj Bog hoče. Če je prisotna iskrenost – poštenost – in vsaj kanček krščanske vzgoje, bo vest znala odkriti božjo voljo tako v tem kot v vsem drugem. Lahko se namreč zgodi, da kdo išče nasvet, ki bi podpiral našo lastno sebičnost, ki bi ravno z neko namišljeno oblastjo utišal glas lastne duše. Lahko se celo zgodi, da človek menja svetovalce, dokler ne najde najbolj sebi naklonjenega. Tak pristop je med drugim farizejski, nevreden božjega otroka.

Nasvet drugega kristjana – v zadevah vere in morale še posebej nasvet duhovnika – je v veliko pomoč, da bi spoznali, kaj Bog od nas v določenih okoliščinah hoče. A nasvet ne izniči osebne odgovornosti. Nazadnje smo mi, vsak izmed nas, tisti, ki se moramo odločiti in ki bomo za svoje odločitve osebno dajali odgovor Bogu.

Nad katerimkoli osebnim nasvetom je božja postava, ki je zapisana v Svetem pismu ter jo cerkveno učiteljstvo ob pomoči Svetega Duha varuje in uči. Kadar so nasveti posameznikov v nasprotju z božjo besedo, kot nam jo posreduje cerkveno učiteljstvo, je treba odločno zavrniti ta zmotna mnenja. Človeku, ki ravna s tako poštenim namenom, bo Bog pomagal s svojo milostjo ter mu po navdihu dal spoznati, kaj mu je storiti, in kadar ga bo potreboval, mu bo poslal duhovnika, ki bo znal voditi njegovo dušo po ravnih in čistih poteh, pa čeprav bodo velikokrat naporne.

Naloga duhovnega vodstva ne sme biti usmerjena v proizvodnjo bitij brez lastne presoje, ki delajo samo to, kar jim drugi rečejo. Nasprotno, duhovno vodstvo se mora nagibati k oblikovanju ljudi, ki znajo sami presoditi. Lastna presoja pa predpostavlja zrelost, trdna prepričanja, zadostno poznavanje nauka, duhovno občutljivost in vzgojo volje.

Pomembno je, da zakonci pridobijo jasen čut za dostojanstvo svojega poklica in se zavedajo, da jih Bog kliče, naj dosežejo božjo ljubezen tudi po človeški ljubezni; da so bili izvoljeni od vekomaj za sodelovanje s stvariteljsko močjo Boga pri porajanju in kasneje pri vzgoji otrok; da jih Bog vabi, naj njihov dom in vse njihovo družinsko življenje postane pričevanje o vseh krščanskih krepostih.

Zakon – tega se ne bom naveličal ponavljati – je božja pot, velika in čudovita; in kot vse, kar je božjega v nas, vključuje konkretne izraze našega odgovora na milost, izraze velikodušnosti, predanosti, služenja. Sebičnost, v katerikoli izmed svojih oblik, se zoperstavlja tej božji ljubezni, ki mora vladati v našem življenju. To je bistveno in to je treba imeti v mislih, ko govorimo o zakonu in o številu otrok.

Nekatere žene, ki imajo že precej otrok, si ne upajo povedati sorodnikom in prijateljem, da pričakujejo še enega. Bojijo se kritik tistih, ki mislijo, da je zdaj, ko obstaja »tabletka«, številčna družina nekaj nazadnjaškega. V sedanjih okoliščinah je seveda preživljati družino s številnimi otroki lahko naporno. Kaj bi rekli o tem?

Blagoslavljam starše, ki z veseljem sprejmejo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Bog, in imajo veliko otrok. Zakonce pa vabim, da ne zapirajo izvirov življenja, da imajo nadnaravni čut in pogum za številčno družino, če jim jo Bog nameni.

Ko hvalim številčne družine, nimam v mislih tistih, ki so posledica zgolj fizioloških odnosov; ampak tiste, ki so sad krščanskih vrednot, ki imajo globok čut za človeško dostojanstvo, ki vedo, da izročiti otroke Bogu ne pomeni le roditi jih v naravno življenje, ampak zahteva tudi dolgo pot vzgajanja. Prvo je to, da jim dajo življenje, a to ni vse.

V določenih primerih je lahko Gospodova volja – ki se pokaže po običajni poti – ravno v tem, da je neka družina majhna. Toda teorije, ki govorijo o omejevanju rojstev kot o idealu ali splošni oziroma vsem namenjeni dolžnosti, so zločinske, protikrščanske in nečloveške.

Če bi se kdo skušal sklicevati na nekega domnevnega pokoncilskega duha s ciljem nasprotovati številčni družini, bi to pomenilo sprevreči in izmaličiti krščanski nauk. Drugi vatikanski koncil je razglasil: Izmed zakoncev, ki na tak način spolnjujejo od Boga jim zaupano nalogo, je treba dati posebno priznanje tistim, ki z modro in skupno soglasnostjo velikodušno sprejmejo tudi večje število otrok, da bi jih ustrezno vzgojili (past. konst. Gaudium et spes, št. 50). Pavel VI. pa je v nagovoru 12. februarja 1966 dejal: Naj nedavno zaključeni drugi vatikanski koncil med krščanskimi zakonci spodbuja duha velikodušnosti za razširitev novega božjega ljudstva … Ne pozabite, da sta rast božjega kraljestva in možnost prodiranja Cerkve v človeštvo, da bi mu prinesla večno in zemeljsko odrešenje, zaupana tudi velikodušnosti krščanskih zakoncev.

Ni odločilno število samo po sebi. Če ima družina več ali manj otrok, še ne pomeni, da je bolj ali manj krščanska. Pomembna je krepostnost v zakonskem življenju. Resnična medsebojna ljubezen presega skupnost moža in žene ter se razširja na njune naravne sadove: na otroke. Po drugi strani pa sebičnost naposled to ljubezen skrči na preprosto zadovoljitev nagona in uniči odnos, ki povezuje starše in otroke. Nekdo, ki bi slutil, da je prišel na svet proti volji svojih staršev, da ni sad čiste ljubezni, ampak nečesa nepredvidenega ali napake v izračunu, se bo le stežka čutil kot dober otrok – pravi otrok – svojih staršev.

Rekel sem, da število otrok samo po sebi ni odločilno. Vendar se jasno vidi, da napadi na številčne družine izhajajo iz pomanjkanja vere: so proizvod družbe, ki ni sposobna razumeti velikodušnosti, ki skuša sebičnost in nekatere nezaslišane prakse zakrinkati z na videz altruističnimi nagibi. Paradoks pa je v tem, da so države, ki najbolj propagirajo nadzor rodnosti in iz katerih se ta praksa vsiljuje drugim državam, ravno tiste, ki so dosegle višji življenjski standard. Morda bi lahko resno upoštevali njihove argumente gospodarskega in socialnega značaja, če bi jih ti argumenti spodbudili, da se odrečejo delu razkošnega premoženja, ki ga uživajo, v korist pomoči potrebnih ljudi. Drugače pa bi težko rekli, da v ozadju takšnega argumentiranja ni prisoten hedonizem in želja po politični nadvladi, po demografskem neokolonializmu.

Niso mi neznani veliki problemi, ki mučijo človeštvo, niti konkretne težave, s katerimi se lahko spopada neka družina. Pogosto mislim na to in očetovsko srce, ki ga moram imeti kot kristjan in kot duhovnik, je polno sočutja. Vendar ni dopustno iskati rešitve na tiste načine.

Ne razumem, kako je mogoče, da so na svetu katoličani, in celo duhovniki, ki ljudem že leta mirne vesti svetujejo uporabo tabletke za preprečevanje nosečnosti. Ne morejo namreč kar tako brez sramu prezreti papeškega nauka. In ne smejo trditi – kot to počnejo z neverjetno lahkotnostjo –, da je papež, ko ne govori ex cathedra, navaden zasebni teolog, ki se lahko zmoti. Že to, da menijo, da se papež moti, oni pa ne, kaže na veliko domišljavost.

Pozabljajo pa, da papež ni le učitelj – nezmotljiv, kadar to pove eksplicitno –, ampak je tudi vrhovni zakonodajalec. In v tem primeru je sedanji papež Pavel VI. nedvoumno določil, da se je treba v tej občutljivi zadevi obvezno držati vseh določb častitljivega papeža Pija XII., ker so še vedno veljavne. Pij XII. je dovolil le nekatere naravne postopke – ne tabletke – za preprečevanje spočetja v posameznih težkih primerih. Svetovati nasprotno torej pomeni resno nepokorščino do svetega očeta v resni stvari.

Lahko bi napisal debelo knjigo o žalostnih posledicah, ki jih na vseh ravneh prinaša uporaba teh ali drugačnih sredstev za preprečevanje nosečnosti: uničenje zakonske ljubezni – mož in žena ne gledata drug na drugega kot na zakonca, ampak kot na sokrivca –, nesrečnost, nezvestoba, duhovna in duševna neravnovesja, neštete posledice za otroke, izguba miru v zakonu … Vendar se mi pisanje o tem ne zdi potrebno: raje sem preprosto pokoren papežu. Če bi sveti oče kdaj odločil, da je uporaba določenega sredstva za preprečevanje zanositve dopustna, bi se jaz prilagodil temu, kar bi rekel papež. Držal bi se določil papeža in moralne teologije, v vsakem posameznem primeru bi preučil očitne nevarnosti, ki sem jih ravnokar omenil, ter vsakomur svetoval po vesti.

Vedno pa bi upošteval, da današnjega sveta ne bodo rešili tisti, ki skušajo omamiti življenje duha in prav vse zreducirati na ekonomska vprašanja ali gmotno blagostanje, marveč tisti, ki vedo, da je moralni zakon v službi človekove večne usode: tisti, ki verujejo v Boga in se velikodušno držijo zahtev te vere, tako da med svojimi bližnjimi širijo presežni pomen našega zemeljskega življenja.

Ta gotovost nas ne sme voditi k umikanju, ampak v prizadevanje, da bi vsi imeli ustrezno raven gmotnih sredstev, da bi bilo dela dovolj za vse, da ne bi bil nihče po krivici postavljen pred omejitve v svojem družinskem in družbenem življenju.

Neplodnost v zakonu, ki lahko privede do frustracije, je včasih vir nesoglasij in nerazumevanja. Kakšen smisel morajo po vašem mnenju dati svojemu zakonu krščanski zakonci, ki nimajo otrok?

Na prvem mestu bi jim rekel, naj se ne vdajo prehitro. Najprej je treba prositi Boga, naj jim nakloni potomce, naj jih blagoslovi, če je takšna njegova volja, kot je blagoslovil očake stare zaveze. Potem pa je priporočljivo, da oba obiščeta dobrega zdravnika. Če jim kljub vsemu Bog ne da otrok, ne smejo v tem videti nikakršne frustracije: biti morajo zadovoljni in prav v tem odkrivati božjo voljo zanje. Bog velikokrat ne da otrok, ker pričakujenekaj več. Pričakuje, da se na enak način trudimo in razdajamo v služenju bližnjim tudi brez tiste čiste radosti ob lastnih otrocih. Torej ni razloga, da bi se čutili poražene ali bili žalostni.

Če zakonca imata notranje življenje, bosta razumela, da ju Bog poziva, naj svoje življenje spremenita v velikodušno krščansko služenje in apostolat, ki bo drugačen od apostolata, ki bi ga opravljala med svojimi otroki, a ravno tako čudovit.

Naj se zakonci ozrejo naokrog in nemudoma bodo odkrili ljudi, ki so potrebni pomoči, usmiljenja in ljubezni. Poleg tega je veliko apostolskih dejavnosti, kjer lahko sodelujejo. Če se znajo temu posvečati s srcem in se velikodušno razdajati drugim, tako da pozabijo nase, bodo deležni čudovite rodovitnosti, duhovnega starševstva, ki bo njihove duše navdalo z resničnim mirom.

Konkretne rešitve bodo lahko različne od primera do primera, v bistvu pa bo vsem skupno prizadevanje in skrb za druge z ljubeznijo. Tiste, ki znajo z velikodušno ponižnostjo pozabiti na samega sebe, Bog vselej nagradi tako, da njihovim dušam nakloni globoko veselje.

V nekaterih zakonih se zgodi, da je žena iz različnih razlogov ločena od moža in se znajde v ponižujočih in nevzdržnih okoliščinah. V teh primerih jim je težko sprejeti nerazvezljivost zakona. Te žene, ki so ločene od moža, obžalujejo, da jim ni dana možnost, da bi si ustvarile nov dom. Kaj bi vi odgovorili na to?

Tem ženam bi rekel, da razumem njihovo trpljenje in da lahko tudi v teh okoliščinah vidijo božjo voljo, ki nikoli ni kruta, saj je Bog ljubeči Oče. Lahko se zgodi, da je nekaj časa še posebej težko, ampak če se obrnejo h Gospodu in njegovi Materi, jim ne bo manjkala pomoč milosti.

Nerazvezljivost zakona ni nekakšna kaprica Cerkve niti ni zgolj stvar pozitivnega cerkvenega prava: je zahteva naravne postave, božje postave, ter popolnoma ustreza naši naravi in nadnaravnemu redu milosti. Zato je v veliki večini primerov to nepogrešljivi pogoj za srečo zakoncev in tudi za duhovno varnost otrok. Vedno pa vdano sprejemanje božje volje – celo v bolečih primerih, o katerih govorimo – prinaša globoko zadovoljstvo, ki ga nič ne more nadomestiti. Ni kot nekakšen izhod ali tolažba, je bistvo krščanskega življenja.

Če te žene že imajo otroke, za katere je treba skrbeti, naj v tem vidijo nenehno zahtevo po ljubeči materinski predanosti, ki je takrat še posebej potrebna, da tem dušam nadomesti dom, ki je razdeljen. Naj velikodušno razumejo, da ta nerazvezljivost, ki zanje predstavlja žrtev, za večino družin pomeni obrambo njihove celovitosti, nekaj, kar oplemeniti ljubezen zakoncev in preprečuje, da bi bili otroci zapuščeni.

To začudenje nad navidezno trdoto krščanske zapovedi o nerazvezljivosti zakona ni nekaj novega. Že apostoli so se čudili, ko je Jezus to potrdil. Lahko se zdi kot breme, jarem, toda Kristus sam je rekel, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko.

Po drugi strani pa – ob priznanju neizbežne trdote mnogih situacij, ki bi se jim marsikdaj mogli in morali izogniti – ne smemo preveč dramatizirati. Je res življenje ženske v takšnih okoliščinah težje od življenja drugih žensk, s katerimi grdo ravnajo, ali nekoga, ki trpi zaradi katere druge fizične ali duševne bolečine, ki jih življenje prinaša?

Kar resnično naredi neko osebo – in celo vso družbo – nesrečno, je to hlepeče iskanje ugodja, brezpogojno prizadevanje za odstranitev vsega, kar človeku nasprotuje. Življenje prinaša raznolike situacije, najrazličnejše okoliščine. Nekatere so trpke, druge morda na videz lahke. Vsaka izmed njih vključuje svojo lastno milost, je izviren božji klic: nova priložnost za delo, za nadnaravno pričevanje ljubezni. Če kdo čuti tesnobo v težkih okoliščinah, bi mu svetoval, naj poskuša tudi nekoliko pozabiti na svoje lastne težave in se ukvarjati s težavami drugih. Če bo tako ravnal, bo imel več miru, predvsem pa se bo posvečeval.

Ena izmed temeljnih dobrin družine je trden mir domačega ognjišča. Vendar so družine na žalost pogosto razdeljene iz političnih ali socialnih razlogov. Kako mislite, da bi bilo mogoče preseči te težave?

Imam le en odgovor: sobivati, razumeti, odpuščati. Dejstvo, da nekdo misli drugače od mene – zlasti ko gre za stvari, ki so predmet svobodnega mnenja –, nikakor ne upravičuje drže osebnega sovraštva niti hladnosti ali brezbrižnosti. Moja krščanska vera mi pravi, da moramo imeti ljubezen do vseh, tudi do tistih, ki nimajo milosti vere v Jezusa Kristusa. Pomislite, kako potrebna je šele ljubezen, kadar med osebami, ki jih povezujejo iste rodbinske vezi in ista vera, prihaja do razhajanj v stvareh proste presoje! Še več: ker si na teh področjih nihče ne more domišljati, da poseduje absolutno resnico, so ljubeznivi medsebojni odnosi konkreten način, da se učimo od drugih in da se tudi drugi, če želijo, učijo od ljudi okrog sebe.

Ni krščansko niti človeško, če je družina razdeljena zaradi takih stvari. Ko globoko dojamemo vrednost svobode, ko strastno ljubimo ta božji dar v duši, ljubimo pluralizem, ki ga prinaša svoboda.

Naj vam dam primer iz življenja v Opus Dei, ki je velika družina, v kateri ljudi povezuje isti duhovni cilj. V zadevah, ki niso povezane z vero, vsakdo misli in dela, kot želi, z vso svobodo in osebno odgovornostjo. Pluralizem, ki na logičen in sociološki način izhaja iz tega dejstva, ne predstavlja za Delo nikakršnega problema. Še več, ta pluralizem je izraz dobrega duha. Ravno zato, ker se pluralizma ne bojimo, ampak ga ljubimo kot legitimno posledico osebne svobode, v Opus Dei različna mnenja članov niso ovira za izkazovanje največje mere ljubezni v odnosih, v medsebojnem razumevanju. Svoboda in ljubezen: vedno govorimo o isti stvari. To je namreč bistveni pogoj: živeti v svobodi, ki nam jo je Jezus Kristus pridobil, in živeti ljubezen, ki nam jo je On dal kot novo zapoved.

Ravnokar ste govorili o družinski edinosti kot o veliki vrednoti. To je lahko izhodišče za moje naslednje vprašanje: Kako to, da Opus Dei ne organizira dejavnosti duhovnega izobraževanja, ki bi se jih lahko skupaj udeležila mož in žena?

Glede tega, tako kot glede mnogih drugih stvari, lahko kristjani izbiramo med različnimi možnostmi, skladno s svojimi željami ali mnenji, ne da bi nam kdorkoli mogel vsiljevati eno samo možno rešitev. Kakor pred kugo je treba bežati od tistih načinov dojemanja pastorale in apostolata nasploh, ki se zdijo zgolj kot neka nova, popravljena in razširjena izdaja enostrankarskega sistema v verskem življenju.

Vem, da nekatere katoliške skupine organizirajo duhovne vaje in druge izobraževalne dejavnosti za zakonce. Zdi se mi popolnoma prav, da svobodno ravnajo, kot se jim zdi primerno, in tudi, da se v te dejavnosti vključijo tisti, ki v njih najdejo način in pomoč, da bi bolje živeli svojo krščansko poklicanost. Menim pa, da to ni edina možnost, in tudi ni očitno, da bi bila najboljša.

Veliko je trenutkov cerkvenega življenja, ki jih moreta in včasih morata zakonca ali celo vsa družina doživeti skupaj, kot je na primer udeležba pri evharistični daritvi in drugih dejanjih bogočastja. Vendar menim, da so določene dejavnosti duhovnega izobraževanja učinkovitejše, če se jih mož in žena udeležita ločeno. Po eni strani je tako poudarjen bistveno osebni značaj človekovega posvečevanja, asketskega boja in zedinjenja z Bogom, ki se kasneje sicer prenaša na druge, vendar je pri tem posameznikova vest nenadomestljiva. Po drugi strani je tako lažje prilagoditi izobraževanje osebnim zahtevam in potrebam vsakega človeka in celo njegovi lastni psihologiji. To ne pomeni, da se pri teh dejavnostih zakonski stan udeležencev ne upošteva. Kaj takega bi bilo povsem nasprotno duhu Opus Dei.

Že štirideset let govorim in pišem, da se mora vsak moški in vsaka ženska posvečevati v svojem običajnem življenju, v konkretnih okoliščinah svojega vsakdanjega življenja; da se morajo torej zakonci posvečevati tako, da v celoti izpolnjujejo svoje družinske obveznosti. Na duhovnih obnovah in drugih izobraževalnih dejavnostih, ki jih organizira Opus Dei in se jih udeležujejo poročene osebe, se vedno teži k temu, da se zakonci zavejo dostojanstva svojega zakonskega poklica in se z božjo pomočjo pripravijo, da bi to poslanstvo živeli še bolje.

V mnogih ozirih so zahteve in konkretni izrazi zakonske ljubezni drugačni za moškega in drugačni za žensko. Specifična sredstva izobraževanja jim lahko učinkovito pomagajo, da te zahteve in izraze odkrijejo v dejanskosti svojega življenja. Zato ju tista nekajurna ali nekajdnevna ločitev še bolj poveže in se zaradi tega še močneje ljubita ves preostali čas, z ljubeznijo, ki je tudi polna spoštovanja.

Ponavljam, da s tem ne trdimo, da je naš način ravnanja edini dober način ali da bi ga morali prevzeti vsi drugi. Preprosto se mi zdi, da daje zelo dobre rezultate in da – poleg dolgoletnih izkušenj – obstajajo tehtni razlogi, da delamo tako, vendar ne napadam nasprotnega stališča.

Nadalje moram reči, da čeprav se v Opus Dei držimo tega načina pri določenih dejavnostih duhovnega izobraževanja, se raznih drugih aktivnosti zakonca udeležujeta skupaj in pri tem sodelujeta. V mislih imam na primer dejavnosti za starše učencev v šolah, ki jih vodijo člani Opus Dei, sestanke, predavanja, tridnevja in podobne priložnosti, namenjene staršem študentov, ki bivajo v študentskih domovih v okviru Dela.

Kot vidite, kadar že sama narava dejavnosti zahteva prisotnost zakoncev, sodelujeta pri teh aktivnostih mož in žena skupaj. Toda ta srečanja in iniciative so drugačne vrste v primerjavi s tistimi, ki so neposredno usmerjene v osebno duhovno izobraževanje.

Če nadaljujemo z družinskim življenjem, bi želela sedaj osredotočiti vprašanje na vzgojo otrok ter odnose med starši in otroki. Spremembe, ki vplivajo na družinsko življenje v današnjem času, včasih pripeljejo do tega, da je medsebojno razumevanje težavno in pride celo do navzkrižja, ki mu rečemo medgeneracijski prepad. Kako lahko to premagamo?

To je stara težava, četudi se lahko zdaj pojavlja pogosteje ali v ostrejši obliki spričo hitrega napredka, značilnega za današnjo družbo. Popolnoma razumljivo in naravno je, da mladi in starejši gledajo na stvari drugače. Vedno je bilo tako. Presenetljivo bi bilo, če bi najstnik razmišljal enako kot zrela oseba. Vsi smo kdaj v sebi začutili vzgib uporništva proti starejšim, ko smo začenjali samostojno oblikovati svoja stališča. In z leti smo tudi vsi razumeli, da so imeli naši starši prav v marsičem, kar je bilo sad njihovih izkušenj in ljubezni. Zato je najprej naloga staršev, ki so že šli skozi tisto obdobje, da s prilagodljivostjo in mladostnim duhom otrokom olajšajo to razumevanje ter se z razumno ljubeznijo izognejo morebitnim konfliktom.

Staršem vedno svetujem, naj skušajo postati prijatelji svojih otrok. Povsem mogoče je uskladiti starševsko avtoriteto, ki je potrebna zaradi same vzgoje, s čutom prijateljstva, ki zahteva, da se na nek način postavimo na raven otroka. Otroci – pa naj se zdijo še tako uporniški in svojeglavi – si vedno želijo te bližine, tega bratstva s svojimi starši. Ključno je ponavadi zaupanje: da starši vzgajajo v vzdušju domačnosti, da nikoli ne dajejo vtisa nezaupljivosti, da otrokom pustijo svobodo in jih naučijo to svobodo uporabljati v duhu osebne odgovornosti. Bolje je, da se včasih pustijo prinesti naokrog. Zaupanje, ki ga polagajo v otroka, doseže, da se oni sami sramujejo tega, da so zaupanje zlorabili, ter se poboljšajo. Če pa svobode nimajo, če vidijo, da jim nihče ne zaupa, bodo vedno nagnjeni h goljufanju.

To prijateljstvo, o katerem govorim, ta zmožnost postaviti se na isto raven kot otroci, ko jim date možnost, da zaupno spregovorijo o svojih drobnih težavah, omogoča nekaj, kar se mi zdi izredno pomembno: priložnost, da starši sami svojim otrokom razložijo izvor življenja, na postopen način, prilagojen njihovi miselnosti in sposobnosti razumevanja, pri čemer rahlo prehitevajo njihovo naravno radovednost. Treba je preprečiti, da bi bila ta tema obdana z grdobijo, da bi za nekaj, kar je samo po sebi plemenito in sveto, izvedeli iz nečednega pogovora s prijateljem ali prijateljico. Ravno to je ponavadi velik korak pri krepitvi prijateljstva med starši in otroki, kar lahko prepreči razhajanje v samem trenutku, ko se prebuja moralno življenje.

Po drugi strani si morajo starši tudi prizadevati, da ohranijo mladostno srce, da bi mogli dobrovoljno sprejemati plemenita hrepenenja in celo nenavadne zamisli svojih otrok. Življenje se spreminja in veliko je stvari, ki nam morda niso všeč. Morda tudi objektivno niso boljše od onih iz preteklosti, vendar niso slabe: so le drugačen način življenja, nič drugega. Marsikdaj pride do konfliktov zato, ker se velik pomen pripisuje malenkostim, ki jih je mogoče preseči z malo širšim pogledom in kančkom smisla za humor.

A ni vse odvisno od staršev. Tudi otroci morajo doprinesti svoj delež. Mladi so se bili vedno sposobni navdušiti za vse velike stvari, za visoke ideale, za vse, kar je pristno. Treba jim je pomagati, da v življenju svojih staršev prepoznajo tisto preprosto lepoto, ki je morda zelo molčeča in vselej obdana z naravnostjo. Ne da bi se s tem obremenjevali, naj se zavejo, koliko so se starši zanje žrtvovali, koliko je bilo velikokrat tudi junaškega odrekanja za dobrobit družine. Naj se otroci tudi naučijo živeti brez dramatiziranja, brez igranja vloge nerazumljenih; naj ne pozabijo, da bodo vedno dolžniki svojih staršev, da nikdar ne bodo mogli poplačati tega dolga in da mora njihov odgovor na vse to biti prežet z globokim spoštovanjem, s hvaležno in sinovsko ljubeznijo.

Bodimo iskreni: za družino je normalno, da je povezana. Lahko prihaja do trenj, različnih pogledov … Toda to so običajne stvari, ki v neki meri celo pripomorejo k popestritvi naših dni. So malenkosti, ki se sčasoma vedno presežejo. Potem ostane le, kar je stalno, ljubezen, resnična, iz žrtev stkana in nikoli hlinjena ljubezen, ki nas spodbuja, da skrbimo drug za drugega, da uganemo, kje je kakšna drobna težava, in najdemo primerno rešitev. Ker je vse to nekaj normalnega, me je velika večina ljudi popolnoma razumela, ko sem četrto zapoved dekaloga – to ponavljam že od dvajsetih let tega stoletja dalje – imenoval presladka zapoved.

Morda je zaradi reakcije na obvezno versko vzgojo, ki je včasih omejena le na nekaj rutinskih in sentimentalnih molitev, del današnje mladine skorajda povsem izgubil čut za krščansko pobožnost, ker jo razume kot »pobožnjakarstvo«. Kakšna je po vašem mnenju rešitev tega problema?

Odgovor je skrit že v vprašanju. Treba jim je – najprej z zgledom in nato z besedo – pokazati, v čem je bistvo prave pobožnosti. Pobožnjakarstvo ni nič drugega kot žalostna psevdoduhovna karikatura, do katere navadno pride zaradi pomanjkljivega nauka in tudi zaradi določene osebnostne deformacije. Razumljivo je, da se upira vsem, ki ljubijo pristnost in iskrenost.

V veselje mi je bilo gledati, kako mladino – današnjo in tisto izpred štiridesetih let – pritegne krščanska pobožnost, ko vidijo njeno uresničenje v iskrenem življenju;

– ko spoznajo, da moliti pomeni govoriti z Gospodom, kakor govoriš z očetom, s prijateljem: brez anonimnosti, v osebnem odnosu, v pogovoru od srca k srcu;

– ko se potrudimo, da bi v njihovih dušah odmevale besede Jezusa Kristusa, ki so vabilo k zaupnemu srečanju: vos autem dixi amicos (Jn 15,15), vas sem imenoval prijatelje;

– ko zaslišijo močan klic k veri, da bi spoznali, da je Gospod isti včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Po drugi strani je zelo potrebno, da vidijo, da ta preprosta in prisrčna pobožnost zahteva tudi človeške kreposti in da je ne moremo skrčiti na zgolj nekaj tedenskih ali dnevnih pobožnih praks; da mora prodreti v celotno življenje, da mora dati smisel delu, počitku, prijateljstvu, zabavi, vsemu. Ne moremo biti božji otroci le občasno, čeprav je nekaj trenutkov posebej namenjenih temu, da premišljujemo in se prepojimo s čutom božjega otroštva, ki je srčika pobožnosti.

Prej sem rekel, da mladi vse to dobro razumejo. Zdaj bi še dodal, da se vedno čuti mladega, kdor se trudi tako živeti. Kristjan, tudi osemdesetletnik, če živi združen z Jezusom Kristusom, lahko v vsej resničnosti okuša besede, ki se molijo pri oltarju: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost (Ps 43,4).

Torej se vam zdi pomembno vzgajati otroke že od malega v življenju pobožnosti? Menite, da je v družini treba opravljati nekatere pobožnosti?

Menim, da je ravno to najboljša pot za pristno krščansko vzgojo otrok. Sveto pismo nam govori o družinah prvih kristjanov – domača Cerkev, pravi sveti Pavel (prim. 1 Kor 16,19) –, ki jim je luč evangelija dajala nov zagon in novo življenje.

V vseh krščanskih okoljih je iz izkušenj znano, kako dobre sadove obrodi to naravno in nadnaravno uvajanje v življenje pobožnosti, ki se vrši v toplini domačega ognjišča. Otrok se nauči usmerjati h Gospodu svoje prve in najgloblje vzgibe; nauči se obračati k Bogu kot Očetu in k Devici Mariji kot materi; nauči se moliti po zgledu staršev. Ko to razumemo, vidimo, da lahko starši vršijo veliko apostolsko delo in da mora biti njihova pobožnost iskrena, da bi – bolj kot učiti – mogli prenašati to pobožnost na otroke.

Kako to storiti? Obstajajo pobožnosti, maloštevilne, kratke in običajne, ki so bile v krščanskih družinah vedno prisotne in se mi zdijo čudovite: molitev pred jedjo, skupna molitev rožnega venca – čeprav dandanes marsikdo napada to trdno marijansko pobožnost –, osebne jutranje in večerne molitve. Gre za navade, ki se razlikujejo od kraja do kraja, vendar mislim, da je vedno treba gojiti kakšno pobožnost, ki jo vsi člani družine opravijo skupaj, na preprost in naraven način, brez pobožnjakarstva.

Tako bomo dosegli, da Boga ne bomo dojemali kot tujca, ki bi ga šli enkrat na teden obiskat v cerkev. K Bogu se bomo obračali in ga motrili takšnega, kakršen v resnici je; tudi ob domačem ognjišču, kajti kot je rekel Gospod, kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi (Mt 18,20).

S hvaležnostjo in sinovskim ponosom lahko povem, da še vedno – zjutraj in zvečer, na glas – molim molitve, ki sem se jih kot otrok naučil od svoje matere. Vodijo me k Bogu, dajejo mi čutiti ljubezen, s katero so me učili prvih korakov v življenju kristjana. Ko Gospodu darujem dan, ki se začenja, ali se zahvaljujem za dan, ki se izteka, prosim Boga, naj v slavi pomnoži srečo tistih, ki jih še posebej ljubim, in naj bomo pozneje za vedno združeni v nebesih.

Nadaljujva, če dovolite, z mladino. Preko rubrike »Mladi« naše revije smo seznanjeni z marsikatero od njihovih težav. Precej pogosto je slišati, da jim starši včasih vsiljujejo svoje ideje, ko morajo otroci sprejemati odločitve o svoji prihodnosti. To se dogaja tako pri izbiri študija ali zaposlitve kot pri izbiri življenjskega sopotnika, še v večji meri pa takrat, ko želi mlad človek slediti božjemu klicu in se posvetiti delu za zveličanje duš. Obstaja kakšno opravičilo za takšno ravnanje staršev? Ali ni to kršitev svobode, ki je nepogrešljiva za doseganje osebne zrelosti?

Jasno je, da mora odločitve, ki določajo smer njegovega življenja, na koncu svobodno sprejemati vsak sam, brez prisile in brez kakršnegakoli pritiska.

To ne pomeni, da pri tem običajno ne potrebujemo drugih ljudi. Ravno zato, ker gre za odločilne korake, ki vplivajo na vse življenje, in ker je sreča v veliki meri odvisna od teh odločitev, je logično, da je potreben mir, da se je treba izogibati prenagljenosti, da sta na mestu odgovornost in razumnost. Del razumnosti pa je ravno v tem, da prosimo za nasvet. Bilo bi znamenje napuha, ki ga človek ponavadi drago plača, če bi mislili, da se lahko odločamo brez božje milosti ter brez topline in perspektive drugih ljudi, predvsem naših staršev.

Starši morejo in morajo otrokom nuditi dragoceno pomoč tako, da jim odkrivajo nova obzorja, z njimi delijo svoje izkušnje, jih spodbudijo k razmisleku, da se ne bi odločali na podlagi bežnih čustvenih razpoloženj, da jim nudijo realen pogled na stvari. Včasih jim bodo to pomoč nudili z osebnim nasvetom, včasih pa s spodbudo, naj se obrnejo še na druge usposobljene osebe: na zvestega in iskrenega prijatelja, učenega in pobožnega duhovnika ali na strokovnjaka za poklicno usmerjanje.

Toda nasvet ne odvzame svobode, temveč ji da snov za presojo, kar možnosti izbire razširi in pripomore, da odločitev ne bo sprejeta na osnovi neracionalnih dejavnikov. Potem ko so bila slišana mnenja drugih in je bilo vse dobro pretehtano, pride trenutek, ko se je treba odločiti. Takrat pa nihče nima pravice, da bi kršil njihovo svobodo. Starši se morajo varovati skušnjave, da bi neupravičeno sami sebe projicirali na svoje otroke in hoteli v njih uresničevati svoje lastne želje. Spoštovati morajo nagnjenja in zmožnosti, ki jih je Bog dal vsakemu posamezniku. Če je navzoča resnična ljubezen, je to ponavadi enostavno. Tudi v skrajnem primeru, ko otrok sprejme odločitev, ki jo starši na podlagi tehtnih razlogov štejejo za napačno in celo predvidijo, da bo vzrok nesreče, rešitev ni v prisili, temveč v razumevanju. Marsikdaj bo šlo za to, da mu stojijo ob strani, mu pomagajo premagati težave, in če bi bilo potrebno, napraviti kolikor mogoče dobrega iz neke nesrečne situacije.

Starši, ki resnično ljubijo, ki si iskreno prizadevajo za dobro svojih otrok, se morajo, potem ko so podali svoje nasvete in predloge, obzirno umakniti, da ne bi nič oviralo velikega daru svobode, ki daje človeku sposobnost ljubiti in služiti Bogu. Ne smejo pozabiti, da je sam Bog želel, da ga ljubimo in mu služimo v svobodi, ter da vedno spoštuje naše osebne odločitve: Bog je človeka prepustil oblasti lastne odločitve, pravi Sveto pismo (Sir 15,14).

Še nekaj besed bi namenil zadnjemu primeru, ki ste ga izpostavili: odločitvi za življenje v služenju Cerkvi in dušam. Kadar katoliški starši ne razumejo te poklicanosti, mislim, da so se izneverili svojemu poslanstvu ustvarjanja krščanske družine in se niti ne zavedajo dostojanstva, ki ga krščanstvo daje njihovemu lastnemu zakonskemu poklicu. Sicer pa je moja izkušnja v Opus Dei zelo pozitivna. Ponavadi govorim članom Dela, da devetdeset odstotkov svojega poklica dolgujejo staršem, ker so jih znali vzgajati in so jih naučili velikodušnosti. Lahko vam zagotovim, da v veliki večini primerov, praktično v vseh, starši ne samo spoštujejo to odločitev svojih otrok, ampak jo tudi ljubijo ter kmalu začnejo gledati na Delo kot na razširitev njihove družine. To je ena izmed mojih velikih radosti in dodaten dokaz, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti zelo božji.

Nekateri sedaj trdijo, da ljubezen upravičuje vse in iz tega zaključijo, da je čas zaroke kot »poskusni zakon«. Ne slediti temu, čemur pravijo zahteve ljubezni, je zanje nekaj nepristnega, nazadnjaškega. Kaj vi mislite o takšnem gledanju?

Mislim to, kar mora misliti pošten človek, še posebej pa kristjan: da je tako ravnanje nevredno človeka in da ponižuje človeško ljubezen, tako da jo zamenja s sebičnostjo in užitkom.

Da so nazadnjaški tisti, ki ne delajo ali mislijo tako? Nazadnjak je prej tisti, ki nazaduje vse do divjine in kot edini vzgib priznava le nagon. Čas zaroke mora biti priložnost za poglobitev naklonjenosti in medsebojno spoznavanje. Kot v vsaki šoli ljubezni tudi v tem obdobju ne sme biti v ospredju želja po posedovanju, temveč duh predanosti, razumevanja, spoštovanja, rahločutnosti. Zato sem želel pred dobrim letom Univerzi v Navari podariti kip svete Marije, Matere lepe ljubezni, da bi se fantje in dekleta, ki obiskujejo tamkajšnje fakultete, od nje učili plemenite ljubezni, tudi človeške ljubezni.

Poskusni zakon? Kako malo ve o ljubezni, kdor se tako izraža! Ljubezen je nekaj bolj gotovega, bolj resničnega, bolj človeškega. Nekaj, s čimer ne smemo ravnati kot s tržnim blagom, ki ga preizkusimo, potem pa sprejmemo ali zavržemo zaradi kaprice, udobja ali koristoljubja.

To pomanjkanje vrednostnih meril je tako obžalovanja vredno, da sploh ni treba obsojati tistih, ki tako mislijo ali ravnajo, saj se oni sami obsojajo na nerodovitnost, žalost, na obupano osamljenost, ki jih bo doletela že čez nekaj let. Veliko molim zanje, jih ljubim iz vsega srca in si prizadevam, da bi razumeli, da imajo še vedno odprto pot nazaj k Jezusu Kristusu, da bodo lahko sveti, celoviti kristjani, če se potrudijo, kajti vedno imajo na voljo tako odpuščanje kot Gospodovo milost. Le tedaj bodo prav razumeli, kaj je ljubezen: božja Ljubezen in tudi plemenita človeška ljubezen. Spoznali bodo, kaj je to mir, veselje, rodovitnost.

Velik problem v družbi predstavlja vprašanje samskih žensk. V mislih imam tiste, ki se kljub poklicanosti v zakon ne uspejo poročiti. Ko tega ne dosežejo, se sprašujejo: Zakaj smo sploh na svetu? Kaj bi jim vi odgovorili?

Zakaj smo na svetu? Da ljubimo Boga z vsem srcem in z vso dušo ter zato, da to ljubezen prinašamo vsem ljudem. Se vam zdi to malo? Bog nobene duše ne prepusti slepi usodi. Za vse ima nek načrt, vse kliče z nadvse osebnim, neprenosljivim klicem.

Zakon je božja pot, je poklic. Vendar ni edina pot, ni edini poklic. Božji načrti za posamezno žensko niso nujno vezani na zakon. Imajo poklicanost v zakon in se ne uspejo poročiti? V kakšnem primeru je to lahko res in morda je sebičnost ali samoljubje preprečilo uresničitev tega božjega klica. V drugih primerih, celo večinoma, pa je to lahko znak, da jim Bog v resnici ni dal zakonskega poklica. Da, rade imajo otroke, čutijo, da bi bile dobre matere, da bi svoje srce zvesto izročile svojemu možu in otrokom. Toda to je normalno za vsako žensko, tudi za tiste, ki se, čeprav bi to lahko storile, ne poročijo zato, da bi služile Bogu in dušam.

Niso se poročile. Dobro, naj tako kot doslej še nadalje ljubijo Gospodovo voljo, tako da so blizu temu preljubemu Jezusovemu srcu, ki nikogar ne zapusti, ki je vedno zvesto, ki nas vse življenje varuje ter se nam daje že sedaj in vedno.

Poleg tega lahko ženska – z vsemi pristnimi ženskimi značilnostmi in tudi afektivnimi potezami materinstva – uresničuje svoje poslanstvo v okoljih izven lastne družine: v drugih družinah, v šolah, dobrodelnih dejavnostih in še na mnogih drugih področjih. Družba je včasih zelo kruta, zelo krivična, ko jih označi za samotarke. Obstajajo samske ženske, ki izžarevajo veselje, mir, dejavno življenje, ki se znajo plemenito razdajati drugim in biti v globoko duhovnem smislu matere na mnogo resničnejši način kot številne druge, ki so matere le v biološkem pomenu besede.

Prejšnja vprašanja so se nanašala na čas pred poroko, sedaj pa bi se želela bolj osredotočiti na zakonsko zvezo. Kaj bi svetovali poročenim ženskam, da bi njihov zakon tudi po mnogih letih ostal srečen in da vanj ne bi prodrla monotonost? Morda se vprašanje ne zdi tako pomembno, vendar na uredništvu revije prejemamo veliko pisem bralk, ki jih ta tema zanima.

Meni se vprašanje dejansko zdi pomembno. Zato so prav tako pomembne možne rešitve, tudi če so na prvi pogled videti brez posebne teže.

Da bi zakon ohranil prvotni čar, mora žena vsak dan osvojiti svojega moža; in isto bi bilo treba povedati možu. Ljubezen mora biti pridobljena vsak dan znova in ta ljubezen se osvoji s požrtvovalnostjo, z nasmehom pa tudi z domiselnostjo. Če pride mož domov utrujen od delovnega dne in začne žena govoriti v nedogled ter pripovedovati o vsem, kar se ji zdi narobe, potem ni prav nič presenetljivo, če bo mož izgubil potrpljenje. Tiste neprijetne reči se lahko prihranijo za primernejši trenutek, ko bo mož manj utrujen in bolje razpoložen.

Še ena malenkost: osebna urejenost. Če bi vam drug duhovnik svetoval drugače, bi bil po mojem slab svetovalec. Starejši ko je človek, ki mu je namenjeno živeti v svetu, več pozornosti je treba posvečati ne le izboljšanju notranjega življenja, ampak – ravno zaradi tega – tudi negovanju zunanjega videza, seveda vedno na letom in okoliščinam primeren način. Pogosto v šali pravim, da starejša kot je fasada, večja je potreba po obnovi. To je duhovniški nasvet. Star španski pregovor pravi, da urejena žena odvrne moža od tujih vrat.

Zato si drznem trditi, da so žene krive za osemdeset odstotkov nezvestob njihovih mož, saj jih ne znajo vsak dan osvojiti, ne znajo jim izkazovati drobnih ljubeznivosti, rahločutnosti. Pozornost poročene žene se mora osredotočiti na moža in otroke. Tako kot mora tudi mož svojo pozornost osredotočiti na ženo in otroke. Temu pa je treba namenjati čas in trud, da bi zadeli pravo struno, da bi to storili dobro. Vse, kar nekomu preprečuje opravljati to nalogo, je slabo, ni v redu.

Ni izgovora za neizpolnjevanje te prijetne dolžnosti. Vsekakor ni izgovor delo izven doma niti sámo življenje pobožnosti, kajti če je ne uskladimo z vsakdanjimi obveznostmi, potem ni dobra in je Bog noče. Poročena ženska mora najprej skrbeti za dom. Spominjam se pesmi iz moje dežele, ki pravi: Žena, ki gre v cerkev molit in pusti, / da se golaž prismodi, / je napol angel / in napol hudič. Meni se zdi, da je hudič v celoti.

Če pustimo ob strani težave, ki se lahko pojavijo med starši in otroki, so pogosti tudi prepiri med možem in ženo, ki lahko včasih resno ogrozijo družinski mir. Kaj bi vi svetovali zakoncem?

Naj se imata rada. Naj se zavedata, da bo vse življenje prihajalo do prepirov in težav, ki bodo prispevale celo h globlji ljubezni, če jih bosta znala reševati naravno.

Vsak izmed nas ima svoj značaj, svoje osebne okuse, svoje razpoloženje – včasih tudi slabo razpoloženje – in svoje pomanjkljivosti. Vsakdo pa ima v svoji osebnosti tudi prijetne lastnosti, zato in še zaradi mnogih drugih razlogov ga je mogoče imeti rad. Sožitje je možno takrat, ko vsi poskušajo popraviti lastne pomanjkljivosti in se ne ozirati na napake drugih. To se pravi takrat, ko je navzoča ljubezen, ki izniči in premaga vse, kar bi se lahko zdelo kot razlog za razhajanje ali nesoglasje. Če pa se, nasprotno, drobne razlike dramatizirajo in prihaja do medsebojnega očitanja pomanjkljivosti in napak, je konec miru in obstaja nevarnost, da ljubezen zamre.

Zakonca imata stanovsko milost, milost zakramenta, da bi živela vse človeške in krščanske kreposti sožitja: razumevanje, dobra volja, potrpežljivost, odpuščanje, rahločutnost v medsebojnih odnosih. Pomembno je, da ne obupata drug nad drugim, da se ne prepustita živčnosti, napuhu in osebnim manijam. V ta namen morata mož in žena rasti v notranjem življenju, se zgledovati pri sveti družini, da bi obzirno – iz človeškega in nadnaravnega nagiba obenem – gojila za krščanski dom značilne kreposti. Ponavljam: božja milost jima ne manjka.

Če kdo pravi, da ne more prenašati tega ali onega, da mu je nemogoče biti tiho, potem pretirava, da bi upravičil svoje ravnanje. Boga je treba prositi moči, da bi mogli premagovati svoje lastne muhe, milosti, da bi se znali obvladati. Nevarnost jeze namreč leži prav tam: v izgubi nadzora, v besedah, ki so lahko polne grenkobe, ki lahko tudi žalijo, ranijo in povzročijo škodo, pa čeprav nismo imeli takega namena.

Treba se je naučiti molčati, počakati in govoriti pozitivno, optimistično. Kadar se on jezi, mora biti ona posebej potrpežljiva, dokler znova ne nastopi vedrina, in obratno. Če je navzoča iskrena ljubezen in želja po njeni krepitvi, je zelo težko, da bi oba podlegla slabi volji istočasno …

Drugo pomembno dejstvo: moramo se navaditi, da nikdar nimamo povsem prav. V zadevah proste presoje lahko celo rečemo, da bolj kot smo prepričani o svojem popolnoma pravilnem mišljenju, toliko bolj je gotovo, da nimamo prav. Če razmišljamo na tak način, je kasneje mnogo lažje, da se popravimo, in če je potrebno, prosimo odpuščanja, kar je najboljša pot za končanje prepira. Tako dosežemo mir in ljubezen. Ne spodbujam vas k prepiranju, vendar je razumljivo, da se včasih kregamo s tistimi, ki jih imamo najbolj radi, ki običajno živijo z nami. Ne bomo se sporekli z nekim stricem iz Amerike. Torej, če ta majhna nesoglasja med zakoncema niso pogosta – in za to si je treba prizadevati –, potem ne kažejo na pomanjkanje ljubezni, ampak jo lahko celo okrepijo.

Še zadnji nasvet: nikoli se ne prepirajta pred otroki. Da bi se na to spomnila, je dovolj neka določena beseda, pogled, namig. Se bosta že kasneje, ko se malo umirita, sporekla, če se temu ne bo mogoče izogniti. Mir med zakoncema mora biti temelj družine, saj je potrebni pogoj za globoko in učinkovito vzgojo. Naj otroci vidijo v svojih starših vzor predanosti, iskrene ljubezni, medsebojne pomoči, razumevanja; in naj jim malenkosti vsakdanjega življenja ne prekrijejo resničnosti o ljubezni, ki zmore premagati karkoli.

Včasih jemljemo sami sebe preveč resno. Vsak se kdaj pa kdaj razjezi. Včasih, ker je potrebno; včasih, ker nam manjka duh mrtvičenja. Pomembno pa je pokazati, da ta jeza ne prelomi naše naklonjenosti, tako da z nasmehom obnovimo družinsko vzdušje. Skratka, naj se mož in žena ljubita med seboj, naj ljubita svoje otroke, saj s tem ljubita Boga.

Sledi zelo konkretna tema: pred nedavnim je bilo objavljeno, da bodo v Madridu odprli šolo, ki jo bo vodila ženska sekcija Opus Dei. Ta pobuda si prizadeva ustvariti družinsko okolje in omogočiti celostno izobraževanje gospodinj ter jim nuditi poklicno usposabljanje. Kako menite, da bi tovrstne dejavnosti Opus Dei lahko vplivale na družbo?

Obstaja še mnogo podobnih iniciativ, ki jih vodijo članice Opus Dei v sodelovanju z drugimi osebami izven našega združenja. Glavni cilj omenjene apostolske dejavnosti je prispevati k višjemu vrednotenju gospodinjskega poklica, tako da bi gospodinje mogle opravljati svoje delo z znanstvenim pristopom. Rekel sem z znanstvenim pristopom, ker je potrebno, da se gospodinjenje razvije kot to, kar je: kot pravi strokovni poklic.

Ne smemo pozabiti, da so nekoč skušali to delo prikazati kot nekaj ponižujočega. Ni res, ponižujoče so brez dvoma velikokrat bile razmere, v katerih se je to delo opravljalo. Še dandanes so ponekod ponižujoče, kjer je gospodinjsko osebje v neprijaznem okolju podvrženo kapricam samovoljnih zaposlovalcev, brez zagotovljenih pravic in primernega plačila. Zahtevati je treba spoštovanje ustrezne pogodbe o zaposlitvi, z jasnimi in izrecnimi zagotovili; razločno je treba opredeliti pravice in dolžnosti obeh strani.

Poleg teh pravnih zagotovil je potrebno, da je oseba, ki opravlja to služenje, usposobljena, strokovno izobražena. Rekel sem služenje – čeprav dandanes ta beseda ljudem ni všeč –, kajti vsako dobro opravljeno družbeno delo je to: čudovito služenje; tako delo gospodinje kot delo profesorja ali sodnika. Samo delo nekoga, ki bi vse podredil lastnemu ugodju, ni služenje.

Gospodinjsko delo doma je izredno pomembno! Sicer pa lahko vsako delo doseže isto nadnaravno vrednost. Ni majhnih in velikih nalog; vse so nekaj velikega, če so opravljene iz ljubezni. Naloge, ki so v očeh ljudi velike, postanejo majhne, kadar se izgubi krščanski smisel življenja. Na drugi strani pa imamo na videz drobna opravila, ki so lahko zelo pomembna zaradi stvarnih posledic, ki jih nosijo v sebi.

Zame je enako pomembno delo moje hčere, članice Opus Dei, ki je gospodinjska pomočnica, kot delo moje hčere, ki ima plemiški naslov. V obeh primerih me zanima samo to, da je delo, ki ga opravljata, sredstvo in priložnost za osebno svetost in svetost bližnjih. Izmed obeh pa je pomembnejše delo tiste od njiju, ki v svoji zaposlitvi in svojem stanu postaja bolj sveta in z več ljubezni izpolnjuje od Boga prejeto poslanstvo.

Pred Bogom je enako pomembna univerzitetna profesorica, prodajalka v trgovini, tajnica, delavka ali kmetica: vse duše so enake. Le da so včasih duše preprostejših ljudi lepše, vedno pa Gospodu bolj ugajajo tiste duše, ki imajo bolj oseben odnos z Bogom Očetom, Bogom Sinom in Bogom Svetim Duhom.

S pomočjo šole, ki so jo odprli v Madridu, je mogoče narediti veliko. To bo lahko pristna in dejavna pomoč družbi na pomembnem področju ter krščanska dejavnost v naročju domačega ognjišča, ki domovom prinaša ljubezen, mir in razumevanje. Lahko bi ure in ure govoril o tem, vendar je že iz povedanega mogoče jasno razbrati, da razumem gospodinjsko delo kot poklic prav posebnega pomena, saj je z njim mogoče narediti veliko dobrega ali pa veliko slabega v samem osrčju družine. Upajmo, da bo veliko dobrega in da ne bo manjkalo oseb, ki bodo s pokončnostjo, strokovnostjo in apostolsko gorečnostjo iz te službe napravile veselo opravilo z ogromnim učinkom na mnoge domove tega sveta.

Najrazličnejše okoliščine ter spodbude in nauki cerkvenega učiteljstva so ustvarile in vzpodbudile globoko socialno skrb. Veliko se govori o kreposti uboštva kot o pričevanju. Kako lahko to krepost živi gospodinja, ki mora poskrbeti za primerno blagostanje svoje družine?

Ubogim se oznanja evangelij (Mt 11,5). To je v Svetem pismu izpostavljeno ravno kot eno od znamenj, ki naznanjajo prihod božjega kraljestva. Kdor ne ljubi in ne živi kreposti uboštva, nima Kristusovega duha. In to velja za vse: tako za puščavnika, ki se umakne v samoto, kot za običajnega kristjana, ki živi v družbi in bodisi uporablja dobrine tega sveta bodisi shaja brez marsikatere od njih. Rad bi se malo zadržal ob tej temi, kajti dandanes se o uboštvu ne pridiga vedno na tak način, da bi njegovo sporočilo doseglo vsakdanje življenje ljudi. Nekateri – gotovo z dobrim namenom, vendar ne da bi povsem dojeli znamenja časov – govorijo o uboštvu kot o sadu umskega razglabljanja. Takšno uboštvo se navzven kaže z določenimi pompoznimi znaki, hkrati pa ima ogromne notranje in včasih tudi zunanje pomanjkljivosti. Opirajoč se na besede preroka Izaija – discite benefacere (1,17) – rad pravim, da se je treba naučiti živeti vsako krepost in morda še posebej uboštvo. Treba se je naučiti udejanjati to krepost v življenju, da ne bo le ideal, o katerem je mogoče veliko napisati, nihče pa ga zares ne uresničuje. Pokazati je treba, da je uboštvo povabilo, ki ga Gospod namenja vsakemu kristjanu in je zaradi tega konkreten klic, ki mora oblikovati celotno človekovo življenje.

Uboštvo ni beda, še manj pa umazanost. Najprej zato, ker kristjana ne naredijo predvsem zunanje okoliščine njegovega bivanja, temveč drža njegovega srca. Poleg tega se tukaj bližamo pomembnemu vprašanju, od katerega je odvisno pravilno razumevanje laiškega poklica. Uboštvo namreč ni le preprosta odpoved. V nekaterih primerih se lahko kot pričevanje uboštva od kristjana zahteva, da se odpove vsemu, da se zoperstavi okolju, ki nima drugega obzorja kot materialno blagostanje, ter glasno na vse strani oznanja, da nobena stvar ni dobra, če ji damo prednost pred Bogom. Ampak – je to pričevanje tisto, kar Cerkev danes običajno pričakuje od kristjanov? Ali ni res, da zahteva tudi izrecno pričevanje ljubezni do sveta in solidarnosti do soljudi?

Včasih, ko ljudje razmišljajo o krščanskem uboštvu, vzamejo za glavno izhodišče zgled redovnikov, za katere je značilno, da vedno in povsod dajejo javno, uradno pričevanje. Pri tem pa obstaja tveganje, da prezremo specifičen značaj laičnega pričevanja, ki se udejanja iz notranjosti, s preprostostjo vsakdanjega.

Vsak običajen kristjan mora v svojem življenju uskladiti dva vidika, ki se na prvi pogled lahko zdita protislovna. Po eni strani resnično uboštvo, oprijemljivo in opazno, stkano iz konkretnih reči, ki je izpoved vere v Boga in izraz dejstva, da srca ne zadovoljijo ustvarjene stvari, ampak hrepeni po Stvarniku, se želi napolniti z božjo ljubeznijo in prav to ljubezen nato prinašati vsem ljudem. Po drugi strani pa je in želi biti le eden med mnogimi soljudmi, s katerimi deli življenje, se veseli in sodeluje, pri čemer ljubi svet in vse, kar je dobrega na svetu, uporablja vse ustvarjene stvari za reševanje težav človeškega življenja in za vzpostavljanje duhovnega in materialnega okolja, ki omogoča razvoj ljudi in skupnosti.

Doseganje sinteze obeh vidikov je v veliki meri osebna naloga, stvar notranjega življenja, ki nam omogoča, da v vsakem trenutku presodimo, da v vsakem primeru ugotovimo, kaj Bog od nas pričakuje. Zato nočem dajati fiksnih pravil, lahko pa navedem nekaj splošnih usmeritev, namenjenih zlasti družinskim materam.

Resnično uboštvo je predvsem povezano z žrtvijo, kar pomeni zmožnost odpovedati se odvečnim rečem. Merilo za to, kaj je odvečno, pa niso teoretična pravila, ampak tisti notranji glas, ki nas opozarja, da se vtihotaplja sebičnost ali nedopustna lagodnost. Udobje, v pozitivnem smislu, ni razkošje niti naslada, ampak pomeni lastni družini in drugim napraviti življenje prijetno, da bi mogli vsi bolje služiti Bogu.

Uboštvo pomeni biti popolnoma nenavezan na zemeljske dobrine; veselo prenašati morebitne neprijetnosti in pomanjkanje gmotnih sredstev. Obenem vključuje tudi to, da znamo celoten dan zapolniti s prilagodljivim urnikom, v katerem je poleg dnevnih norm pobožnosti znaten del časa namenjen potrebnemu počitku, družinskemu druženju, branju in ne manjka trenutkov za ljubiteljsko ukvarjanje z umetnostjo, literaturo ali podobnimi razvedrili. Ure našega dneva moramo napolniti s koristnimi dejavnostmi, opraviti stvari čim bolje ter biti pozorni na drobne detajle glede reda, točnosti in dobre volje. Skratka, najti je treba čas za služenje drugim in čas za samega sebe, ne da bi pozabili, da vsi moški, vse ženske – ne samo materialno revni – imajo dolžnost delati. Bogastvo, položaj gmotnega blagostanja pa je znak, da ima tak človek večjo obveznost čutiti odgovornost do celotne družbe.

Ljubezen je tisto, kar daje žrtvi smisel. Vsaka mati ve, kaj pomeni žrtvovati se za svoje otroke. Ne pomeni samo posvetiti jim nekaj ur, temveč za njihovo dobro iztrošiti célo življenje. Živeti z mislijo na druge, uporabljati stvari na tak način, da bi bilo še kaj za druge: vse to so razsežnosti uboštva, ki zagotavljajo dejansko nenavezanost.

Za mater je pomembno ne samo živeti na tak način, ampak takšnega življenja učiti tudi otroke: jih vzgajati, spodbujati v njih vero, optimistično upanje in dobroto; učiti jih premagovati sebičnost in velikodušno uporabljati del njihovega časa za pomoč tistim, ki so imeli manj sreče, sodelovati pri njihovi starosti primernih aktivnostih, v katerih se odraža želja po človeški in božji solidarnosti.

Če povzamem: naj vsakdo živi tako, da izpolnjuje zahteve lastnega poklica. Zame so bili vedno najboljši vzor uboštva tisti očetje in matere številčnih in revnih družin, ki se žrtvujejo za svoje otroke, ki s svojim trudom in stanovitnostjo vzdržujejo svoje domače – pogosto brez možnosti, da bi komurkoli povedali o svojih potrebah – ter ustvarjajo vesel dom, v katerem se vsi učijo ljubiti, služiti in delati.

V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.