Seznam točk

Vemo, da ta nauk o zakonu kot poti svetosti ni nekaj novega v vašem oznanjevanju. Že od leta 1934, ko ste napisali Duhovna premišljevanja, poudarjate, da je treba na zakon gledati kot na poklicanost. A v tej knjigi, in kasneje v Poti, ste tudi zapisali, da je zakon za »čete Kristusove vojske«, ne pa za »vojskovodje«. Bi nam lahko pojasnili, kako sta ta dva pogleda lahko združljiva?

V duhu in življenju Opus Dei ni nikoli bilo nikakršne ovire za združljivost teh dveh pogledov. Prav je, da tukaj spomnimo, da večja odličnost celibata – iz duhovnih nagibov – ni neko moje teološko stališče, temveč verski nauk Cerkve.

Ko sem nekje v tridesetih letih pisal tiste misli, je v katoliškem okolju, v konkretnem pastoralnem življenju, prevladovala težnja, da bi mlade k prizadevanju za krščansko popolnost spodbujali tako, da so jim govorili le o nadnaravni vrednoti devištva, puščali pa so ob strani vrednoto krščanskega zakona kot še drugo pot k svetosti.

V šolah običajno niso vzgajali mladih na tak način, da bi cenili dostojanstvo zakona v vsej njegovi veličini. Še dandanes je pogosto, da mladim, ki zaključujejo srednjo šolo, na duhovnih vajah ponujajo več snovi za premislek o njihovem morebitnem redovniškem poklicu kot pa za njihovo prav tako morebitno usmeritev v zakonsko življenje. In še vedno so ljudje, čeprav jih je vedno manj, ki omalovažujejo zakonsko življenje in ga mladim prikazujejo kot nekaj, kar naj bi Cerkev zgolj tolerirala, kot da ustvarjanje družine ne bi dopuščalo resnega hrepenenja po svetosti.

V Opus Dei smo vedno ravnali drugače in smo zakon opredelili kot božjo pot na zemlji, pri čemer smo tudi jasno pokazali na smisel obstoja in odličnost apostolskega celibata.

Ni me strah človeške ljubezni, svete ljubezni mojih staršev, ki jo je Gospod uporabil za to, da mi je dal življenje. To ljubezen blagoslavljam z obema rokama. Zakonca sta delivca in tvarina zakramenta zakona, tako kot sta kruh in vino tvarina evharistije. Zato so mi všeč vse pesmi o čisti človeški ljubezni; zame so to stihi človeške ljubezni na božji način. Obenem pa vedno pravim, da tisti, ki hodijo po poklicnostni poti apostolskega celibata, niso samotarji, ki ne dojamejo ali ne cenijo ljubezni. Nasprotno, njihovemu življenju daje smisel resničnost te božje Ljubezni – rad jo zapišem z veliko začetnico –, ki je ravno bistvo vsakega krščanskega poklica.

Nobenega protislovja ni v tem, da tako cenimo zakonski poklic in razumemo večjo odličnost poklicanosti v celibat propter regnum coelorum (Mt 9,12), zaradi nebeškega kraljestva. Prepričan sem, da vsak kristjan popolnoma razume, da je to dvoje združljivo, če se le potrudi spoznati, sprejeti in ljubiti nauk Cerkve; in če si prav tako prizadeva spoznati, sprejeti in ljubiti svojo lastno osebno poklicanost. To se pravi, če ima vero in iz vere živi.

Ko sem zapisal, da je zakon za čete Kristusove vojske, sem le opisal to, kar se je vedno dogajalo v Cerkvi. Veste, da so škofje, ki sestavljajo škofovski zbor s papežem na čelu in skupaj z njim vodijo celotno Cerkev, izbrani izmed tistih, ki živijo v celibatu; tako je tudi v vzhodnih Cerkvah, kjer so duhovniki lahko poročeni. Poleg tega ni težko razumeti in ugotoviti, da imajo neporočeni dejansko večjo svobodo srca in gibanja, da se lahko trajno posvetijo vodenju in vzdrževanju apostolskih dejavnosti, tudi v sekularnem apostolatu. To ne pomeni, da drugi laiki ne bi mogli ali da v resnici ne bi opravljali čudovitega in nadvse pomembnega apostolata. Pomeni samo, da obstajajo raznolike funkcije, različne naloge na položajih z različnimi odgovornostmi.

V vojski – in s primerjavo sem želel izraziti samo to – so čete prav tako potrebne kot vojskovodje in lahko dosežejo večje junaštvo ter zaslužijo večjo slavo. Skratka, obstajajo različne naloge in vse so pomembne in dragocene. Pomembno je predvsem to, da vsakdo odgovori na svojo poklicanost: za vsakogar je največja popolnost – vedno in izključno – v tem, da izpolni božjo voljo.

Zato kristjan, ki si prizadeva za svetost v zakonskem stanu in se zaveda veličine svojega poklica, spontano čuti globoko spoštovanje in ljubezen do tistih, ki so poklicani v apostolski celibat; in ko se kateri izmed njegovih otrok po Gospodovi milosti poda na to pot, se iskreno veseli. Tako še bolj vzljubi svoj lastni zakonski poklic, s pomočjo katerega je lahko Jezusu Kristusu – ki je vélika Ljubezen vseh, poročenih in neporočenih – daroval sadove človeške ljubezni.

Nekateri sedaj trdijo, da ljubezen upravičuje vse in iz tega zaključijo, da je čas zaroke kot »poskusni zakon«. Ne slediti temu, čemur pravijo zahteve ljubezni, je zanje nekaj nepristnega, nazadnjaškega. Kaj vi mislite o takšnem gledanju?

Mislim to, kar mora misliti pošten človek, še posebej pa kristjan: da je tako ravnanje nevredno človeka in da ponižuje človeško ljubezen, tako da jo zamenja s sebičnostjo in užitkom.

Da so nazadnjaški tisti, ki ne delajo ali mislijo tako? Nazadnjak je prej tisti, ki nazaduje vse do divjine in kot edini vzgib priznava le nagon. Čas zaroke mora biti priložnost za poglobitev naklonjenosti in medsebojno spoznavanje. Kot v vsaki šoli ljubezni tudi v tem obdobju ne sme biti v ospredju želja po posedovanju, temveč duh predanosti, razumevanja, spoštovanja, rahločutnosti. Zato sem želel pred dobrim letom Univerzi v Navari podariti kip svete Marije, Matere lepe ljubezni, da bi se fantje in dekleta, ki obiskujejo tamkajšnje fakultete, od nje učili plemenite ljubezni, tudi človeške ljubezni.

Poskusni zakon? Kako malo ve o ljubezni, kdor se tako izraža! Ljubezen je nekaj bolj gotovega, bolj resničnega, bolj človeškega. Nekaj, s čimer ne smemo ravnati kot s tržnim blagom, ki ga preizkusimo, potem pa sprejmemo ali zavržemo zaradi kaprice, udobja ali koristoljubja.

To pomanjkanje vrednostnih meril je tako obžalovanja vredno, da sploh ni treba obsojati tistih, ki tako mislijo ali ravnajo, saj se oni sami obsojajo na nerodovitnost, žalost, na obupano osamljenost, ki jih bo doletela že čez nekaj let. Veliko molim zanje, jih ljubim iz vsega srca in si prizadevam, da bi razumeli, da imajo še vedno odprto pot nazaj k Jezusu Kristusu, da bodo lahko sveti, celoviti kristjani, če se potrudijo, kajti vedno imajo na voljo tako odpuščanje kot Gospodovo milost. Le tedaj bodo prav razumeli, kaj je ljubezen: božja Ljubezen in tudi plemenita človeška ljubezen. Spoznali bodo, kaj je to mir, veselje, rodovitnost.