Seznam točk

V homiliji, ki ste jo imeli oktobra v Pamploni pri maši, darovani ob srečanju Prijateljev Univerze v Navari, ste o človeški ljubezni govorili z besedami, ki so nas ganile. Veliko bralk nam je pisalo, kako se jih je dotaknilo, ko so vas slišale tako govoriti. Nam lahko poveste, katere so najpomembnejše vrednote krščanskega zakona?

Govoril bom o nečem, kar zelo dobro poznam iz svoje dolgoletne duhovniške izkušnje v mnogih državah. Večina članov Opus Dei živi v zakonskem stanu in zanje so človeška ljubezen ter zakonske dolžnosti del nadnaravnega poklica. Opus Dei je iz zakona napravil božjo pot, poklic, in to ima številne posledice za osebno posvečevanje in apostolat. Skoraj štirideset let že oznanjam, da ima zakon pomen poklicanosti. Kolikokrat sem videl, kako so zasijale oči moškim in ženskam, ko so me slišali govoriti, da je zakon božja pot na zemlji! Predtem so namreč mislili, da sta izročitev Bogu ter plemenita in čista človeška ljubezen v njihovem življenju nezdružljivi.

Zakon obstaja zato, da bi se tisti, ki ga sklenejo, posvečevali v njem in preko njega posvečevali druge. V ta namen zakonca prejmeta posebno milost, ki jo podeljuje zakrament, ki ga je postavil Jezus Kristus. Kdor je poklican v zakonski stan, najde po božji milosti v njem vse, kar je potrebno za to, da bi bil svet, da bi se vsak dan bolj poistovetil z Jezusom Kristusom in da bi k Bogu vodil ljudi, s katerimi sobiva.

Zato vedno z upanjem in naklonjenostjo gledam na krščanske domove, na vse družine, ki so sad zakramenta zakona, luči polne priče tiste velike božje skrivnosti – ki je sacramentum magnum! (Ef 5,32), velik zakrament – povezanosti in ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Moramo delati na tem, da se bodo te krščanske celice družbe rodile in se razvijale s hrepenenjem po svetosti, z zavedanjem, da že prvi zakrament, sveti krst, vsem kristjanom podeli božje poslanstvo, ki ga mora vsakdo izpolniti na svoji lastni poti.

Krščanski zakonci se morajo zavedati, da so poklicani k temu, da se posvečujejo s posvečevanjem drugih, da so poklicani biti apostoli in da je njihov prvi apostolat doma. Razumeti morajo, da je ustanovitev družine, vzgoja otrok in izžarevanje krščanskega duha v družbi nadnaravna naloga. Od tega zavedanja o lastnem poslanstvu sta v veliki meri odvisna učinek in uspeh njihovega življenja: njihova sreča.

A naj ne pozabijo, da je skrivnost zakonske sreče v običajnem, ne v sanjarjenju. Je v skritem veselju, ki ga prinaša vrnitev domov; v ljubečem odnosu do otrok; v vsakodnevnih opravilih, pri katerih sodeluje vsa družina; v dobri volji ob težavah, s katerimi se je treba spoprijeti v športnem duhu; pa tudi v izkoriščanju vsakega napredka, ki nam ga nudi civilizacija, da bi napravili naš dom bolj prijeten, življenje bolj preprosto, vzgojo bolj učinkovito.

Tistim, ki jih je Bog poklical k ustvarjanju družine, neprestano pravim, naj se imajo vedno radi, naj se imajo radi s tako hrepenečo ljubeznijo kot v času zaroke. Kdor misli, da je ljubezni konec, ko se začnejo nevšečnosti in težave, ki jih prinaša življenje, ima revno predstavo o zakonu, ki je zakrament, ideal in poslanstvo. Ravno takrat se ljubezen okrepi. Reke skrbi in težav niso zmožne utopiti resnične ljubezni; žrtev, ki jo velikodušno z nekom delimo, nas še bolj povezuje. Kot pravi Sveto pismo, aquae multae – številne preizkušnje, telesne in duševne – non potuerunt extinguere caritatem (Vp 8,7), ne bodo mogle pogasiti ljubezni.

Vemo, da ta nauk o zakonu kot poti svetosti ni nekaj novega v vašem oznanjevanju. Že od leta 1934, ko ste napisali Duhovna premišljevanja, poudarjate, da je treba na zakon gledati kot na poklicanost. A v tej knjigi, in kasneje v Poti, ste tudi zapisali, da je zakon za »čete Kristusove vojske«, ne pa za »vojskovodje«. Bi nam lahko pojasnili, kako sta ta dva pogleda lahko združljiva?

V duhu in življenju Opus Dei ni nikoli bilo nikakršne ovire za združljivost teh dveh pogledov. Prav je, da tukaj spomnimo, da večja odličnost celibata – iz duhovnih nagibov – ni neko moje teološko stališče, temveč verski nauk Cerkve.

Ko sem nekje v tridesetih letih pisal tiste misli, je v katoliškem okolju, v konkretnem pastoralnem življenju, prevladovala težnja, da bi mlade k prizadevanju za krščansko popolnost spodbujali tako, da so jim govorili le o nadnaravni vrednoti devištva, puščali pa so ob strani vrednoto krščanskega zakona kot še drugo pot k svetosti.

V šolah običajno niso vzgajali mladih na tak način, da bi cenili dostojanstvo zakona v vsej njegovi veličini. Še dandanes je pogosto, da mladim, ki zaključujejo srednjo šolo, na duhovnih vajah ponujajo več snovi za premislek o njihovem morebitnem redovniškem poklicu kot pa za njihovo prav tako morebitno usmeritev v zakonsko življenje. In še vedno so ljudje, čeprav jih je vedno manj, ki omalovažujejo zakonsko življenje in ga mladim prikazujejo kot nekaj, kar naj bi Cerkev zgolj tolerirala, kot da ustvarjanje družine ne bi dopuščalo resnega hrepenenja po svetosti.

V Opus Dei smo vedno ravnali drugače in smo zakon opredelili kot božjo pot na zemlji, pri čemer smo tudi jasno pokazali na smisel obstoja in odličnost apostolskega celibata.

Ni me strah človeške ljubezni, svete ljubezni mojih staršev, ki jo je Gospod uporabil za to, da mi je dal življenje. To ljubezen blagoslavljam z obema rokama. Zakonca sta delivca in tvarina zakramenta zakona, tako kot sta kruh in vino tvarina evharistije. Zato so mi všeč vse pesmi o čisti človeški ljubezni; zame so to stihi človeške ljubezni na božji način. Obenem pa vedno pravim, da tisti, ki hodijo po poklicnostni poti apostolskega celibata, niso samotarji, ki ne dojamejo ali ne cenijo ljubezni. Nasprotno, njihovemu življenju daje smisel resničnost te božje Ljubezni – rad jo zapišem z veliko začetnico –, ki je ravno bistvo vsakega krščanskega poklica.

Nobenega protislovja ni v tem, da tako cenimo zakonski poklic in razumemo večjo odličnost poklicanosti v celibat propter regnum coelorum (Mt 9,12), zaradi nebeškega kraljestva. Prepričan sem, da vsak kristjan popolnoma razume, da je to dvoje združljivo, če se le potrudi spoznati, sprejeti in ljubiti nauk Cerkve; in če si prav tako prizadeva spoznati, sprejeti in ljubiti svojo lastno osebno poklicanost. To se pravi, če ima vero in iz vere živi.

Ko sem zapisal, da je zakon za čete Kristusove vojske, sem le opisal to, kar se je vedno dogajalo v Cerkvi. Veste, da so škofje, ki sestavljajo škofovski zbor s papežem na čelu in skupaj z njim vodijo celotno Cerkev, izbrani izmed tistih, ki živijo v celibatu; tako je tudi v vzhodnih Cerkvah, kjer so duhovniki lahko poročeni. Poleg tega ni težko razumeti in ugotoviti, da imajo neporočeni dejansko večjo svobodo srca in gibanja, da se lahko trajno posvetijo vodenju in vzdrževanju apostolskih dejavnosti, tudi v sekularnem apostolatu. To ne pomeni, da drugi laiki ne bi mogli ali da v resnici ne bi opravljali čudovitega in nadvse pomembnega apostolata. Pomeni samo, da obstajajo raznolike funkcije, različne naloge na položajih z različnimi odgovornostmi.

V vojski – in s primerjavo sem želel izraziti samo to – so čete prav tako potrebne kot vojskovodje in lahko dosežejo večje junaštvo ter zaslužijo večjo slavo. Skratka, obstajajo različne naloge in vse so pomembne in dragocene. Pomembno je predvsem to, da vsakdo odgovori na svojo poklicanost: za vsakogar je največja popolnost – vedno in izključno – v tem, da izpolni božjo voljo.

Zato kristjan, ki si prizadeva za svetost v zakonskem stanu in se zaveda veličine svojega poklica, spontano čuti globoko spoštovanje in ljubezen do tistih, ki so poklicani v apostolski celibat; in ko se kateri izmed njegovih otrok po Gospodovi milosti poda na to pot, se iskreno veseli. Tako še bolj vzljubi svoj lastni zakonski poklic, s pomočjo katerega je lahko Jezusu Kristusu – ki je vélika Ljubezen vseh, poročenih in neporočenih – daroval sadove človeške ljubezni.

Nekateri sedaj trdijo, da ljubezen upravičuje vse in iz tega zaključijo, da je čas zaroke kot »poskusni zakon«. Ne slediti temu, čemur pravijo zahteve ljubezni, je zanje nekaj nepristnega, nazadnjaškega. Kaj vi mislite o takšnem gledanju?

Mislim to, kar mora misliti pošten človek, še posebej pa kristjan: da je tako ravnanje nevredno človeka in da ponižuje človeško ljubezen, tako da jo zamenja s sebičnostjo in užitkom.

Da so nazadnjaški tisti, ki ne delajo ali mislijo tako? Nazadnjak je prej tisti, ki nazaduje vse do divjine in kot edini vzgib priznava le nagon. Čas zaroke mora biti priložnost za poglobitev naklonjenosti in medsebojno spoznavanje. Kot v vsaki šoli ljubezni tudi v tem obdobju ne sme biti v ospredju želja po posedovanju, temveč duh predanosti, razumevanja, spoštovanja, rahločutnosti. Zato sem želel pred dobrim letom Univerzi v Navari podariti kip svete Marije, Matere lepe ljubezni, da bi se fantje in dekleta, ki obiskujejo tamkajšnje fakultete, od nje učili plemenite ljubezni, tudi človeške ljubezni.

Poskusni zakon? Kako malo ve o ljubezni, kdor se tako izraža! Ljubezen je nekaj bolj gotovega, bolj resničnega, bolj človeškega. Nekaj, s čimer ne smemo ravnati kot s tržnim blagom, ki ga preizkusimo, potem pa sprejmemo ali zavržemo zaradi kaprice, udobja ali koristoljubja.

To pomanjkanje vrednostnih meril je tako obžalovanja vredno, da sploh ni treba obsojati tistih, ki tako mislijo ali ravnajo, saj se oni sami obsojajo na nerodovitnost, žalost, na obupano osamljenost, ki jih bo doletela že čez nekaj let. Veliko molim zanje, jih ljubim iz vsega srca in si prizadevam, da bi razumeli, da imajo še vedno odprto pot nazaj k Jezusu Kristusu, da bodo lahko sveti, celoviti kristjani, če se potrudijo, kajti vedno imajo na voljo tako odpuščanje kot Gospodovo milost. Le tedaj bodo prav razumeli, kaj je ljubezen: božja Ljubezen in tudi plemenita človeška ljubezen. Spoznali bodo, kaj je to mir, veselje, rodovitnost.

Velik problem v družbi predstavlja vprašanje samskih žensk. V mislih imam tiste, ki se kljub poklicanosti v zakon ne uspejo poročiti. Ko tega ne dosežejo, se sprašujejo: Zakaj smo sploh na svetu? Kaj bi jim vi odgovorili?

Zakaj smo na svetu? Da ljubimo Boga z vsem srcem in z vso dušo ter zato, da to ljubezen prinašamo vsem ljudem. Se vam zdi to malo? Bog nobene duše ne prepusti slepi usodi. Za vse ima nek načrt, vse kliče z nadvse osebnim, neprenosljivim klicem.

Zakon je božja pot, je poklic. Vendar ni edina pot, ni edini poklic. Božji načrti za posamezno žensko niso nujno vezani na zakon. Imajo poklicanost v zakon in se ne uspejo poročiti? V kakšnem primeru je to lahko res in morda je sebičnost ali samoljubje preprečilo uresničitev tega božjega klica. V drugih primerih, celo večinoma, pa je to lahko znak, da jim Bog v resnici ni dal zakonskega poklica. Da, rade imajo otroke, čutijo, da bi bile dobre matere, da bi svoje srce zvesto izročile svojemu možu in otrokom. Toda to je normalno za vsako žensko, tudi za tiste, ki se, čeprav bi to lahko storile, ne poročijo zato, da bi služile Bogu in dušam.

Niso se poročile. Dobro, naj tako kot doslej še nadalje ljubijo Gospodovo voljo, tako da so blizu temu preljubemu Jezusovemu srcu, ki nikogar ne zapusti, ki je vedno zvesto, ki nas vse življenje varuje ter se nam daje že sedaj in vedno.

Poleg tega lahko ženska – z vsemi pristnimi ženskimi značilnostmi in tudi afektivnimi potezami materinstva – uresničuje svoje poslanstvo v okoljih izven lastne družine: v drugih družinah, v šolah, dobrodelnih dejavnostih in še na mnogih drugih področjih. Družba je včasih zelo kruta, zelo krivična, ko jih označi za samotarke. Obstajajo samske ženske, ki izžarevajo veselje, mir, dejavno življenje, ki se znajo plemenito razdajati drugim in biti v globoko duhovnem smislu matere na mnogo resničnejši način kot številne druge, ki so matere le v biološkem pomenu besede.

Prejšnja vprašanja so se nanašala na čas pred poroko, sedaj pa bi se želela bolj osredotočiti na zakonsko zvezo. Kaj bi svetovali poročenim ženskam, da bi njihov zakon tudi po mnogih letih ostal srečen in da vanj ne bi prodrla monotonost? Morda se vprašanje ne zdi tako pomembno, vendar na uredništvu revije prejemamo veliko pisem bralk, ki jih ta tema zanima.

Meni se vprašanje dejansko zdi pomembno. Zato so prav tako pomembne možne rešitve, tudi če so na prvi pogled videti brez posebne teže.

Da bi zakon ohranil prvotni čar, mora žena vsak dan osvojiti svojega moža; in isto bi bilo treba povedati možu. Ljubezen mora biti pridobljena vsak dan znova in ta ljubezen se osvoji s požrtvovalnostjo, z nasmehom pa tudi z domiselnostjo. Če pride mož domov utrujen od delovnega dne in začne žena govoriti v nedogled ter pripovedovati o vsem, kar se ji zdi narobe, potem ni prav nič presenetljivo, če bo mož izgubil potrpljenje. Tiste neprijetne reči se lahko prihranijo za primernejši trenutek, ko bo mož manj utrujen in bolje razpoložen.

Še ena malenkost: osebna urejenost. Če bi vam drug duhovnik svetoval drugače, bi bil po mojem slab svetovalec. Starejši ko je človek, ki mu je namenjeno živeti v svetu, več pozornosti je treba posvečati ne le izboljšanju notranjega življenja, ampak – ravno zaradi tega – tudi negovanju zunanjega videza, seveda vedno na letom in okoliščinam primeren način. Pogosto v šali pravim, da starejša kot je fasada, večja je potreba po obnovi. To je duhovniški nasvet. Star španski pregovor pravi, da urejena žena odvrne moža od tujih vrat.

Zato si drznem trditi, da so žene krive za osemdeset odstotkov nezvestob njihovih mož, saj jih ne znajo vsak dan osvojiti, ne znajo jim izkazovati drobnih ljubeznivosti, rahločutnosti. Pozornost poročene žene se mora osredotočiti na moža in otroke. Tako kot mora tudi mož svojo pozornost osredotočiti na ženo in otroke. Temu pa je treba namenjati čas in trud, da bi zadeli pravo struno, da bi to storili dobro. Vse, kar nekomu preprečuje opravljati to nalogo, je slabo, ni v redu.

Ni izgovora za neizpolnjevanje te prijetne dolžnosti. Vsekakor ni izgovor delo izven doma niti sámo življenje pobožnosti, kajti če je ne uskladimo z vsakdanjimi obveznostmi, potem ni dobra in je Bog noče. Poročena ženska mora najprej skrbeti za dom. Spominjam se pesmi iz moje dežele, ki pravi: Žena, ki gre v cerkev molit in pusti, / da se golaž prismodi, / je napol angel / in napol hudič. Meni se zdi, da je hudič v celoti.

Če pustimo ob strani težave, ki se lahko pojavijo med starši in otroki, so pogosti tudi prepiri med možem in ženo, ki lahko včasih resno ogrozijo družinski mir. Kaj bi vi svetovali zakoncem?

Naj se imata rada. Naj se zavedata, da bo vse življenje prihajalo do prepirov in težav, ki bodo prispevale celo h globlji ljubezni, če jih bosta znala reševati naravno.

Vsak izmed nas ima svoj značaj, svoje osebne okuse, svoje razpoloženje – včasih tudi slabo razpoloženje – in svoje pomanjkljivosti. Vsakdo pa ima v svoji osebnosti tudi prijetne lastnosti, zato in še zaradi mnogih drugih razlogov ga je mogoče imeti rad. Sožitje je možno takrat, ko vsi poskušajo popraviti lastne pomanjkljivosti in se ne ozirati na napake drugih. To se pravi takrat, ko je navzoča ljubezen, ki izniči in premaga vse, kar bi se lahko zdelo kot razlog za razhajanje ali nesoglasje. Če pa se, nasprotno, drobne razlike dramatizirajo in prihaja do medsebojnega očitanja pomanjkljivosti in napak, je konec miru in obstaja nevarnost, da ljubezen zamre.

Zakonca imata stanovsko milost, milost zakramenta, da bi živela vse človeške in krščanske kreposti sožitja: razumevanje, dobra volja, potrpežljivost, odpuščanje, rahločutnost v medsebojnih odnosih. Pomembno je, da ne obupata drug nad drugim, da se ne prepustita živčnosti, napuhu in osebnim manijam. V ta namen morata mož in žena rasti v notranjem življenju, se zgledovati pri sveti družini, da bi obzirno – iz človeškega in nadnaravnega nagiba obenem – gojila za krščanski dom značilne kreposti. Ponavljam: božja milost jima ne manjka.

Če kdo pravi, da ne more prenašati tega ali onega, da mu je nemogoče biti tiho, potem pretirava, da bi upravičil svoje ravnanje. Boga je treba prositi moči, da bi mogli premagovati svoje lastne muhe, milosti, da bi se znali obvladati. Nevarnost jeze namreč leži prav tam: v izgubi nadzora, v besedah, ki so lahko polne grenkobe, ki lahko tudi žalijo, ranijo in povzročijo škodo, pa čeprav nismo imeli takega namena.

Treba se je naučiti molčati, počakati in govoriti pozitivno, optimistično. Kadar se on jezi, mora biti ona posebej potrpežljiva, dokler znova ne nastopi vedrina, in obratno. Če je navzoča iskrena ljubezen in želja po njeni krepitvi, je zelo težko, da bi oba podlegla slabi volji istočasno …

Drugo pomembno dejstvo: moramo se navaditi, da nikdar nimamo povsem prav. V zadevah proste presoje lahko celo rečemo, da bolj kot smo prepričani o svojem popolnoma pravilnem mišljenju, toliko bolj je gotovo, da nimamo prav. Če razmišljamo na tak način, je kasneje mnogo lažje, da se popravimo, in če je potrebno, prosimo odpuščanja, kar je najboljša pot za končanje prepira. Tako dosežemo mir in ljubezen. Ne spodbujam vas k prepiranju, vendar je razumljivo, da se včasih kregamo s tistimi, ki jih imamo najbolj radi, ki običajno živijo z nami. Ne bomo se sporekli z nekim stricem iz Amerike. Torej, če ta majhna nesoglasja med zakoncema niso pogosta – in za to si je treba prizadevati –, potem ne kažejo na pomanjkanje ljubezni, ampak jo lahko celo okrepijo.

Še zadnji nasvet: nikoli se ne prepirajta pred otroki. Da bi se na to spomnila, je dovolj neka določena beseda, pogled, namig. Se bosta že kasneje, ko se malo umirita, sporekla, če se temu ne bo mogoče izogniti. Mir med zakoncema mora biti temelj družine, saj je potrebni pogoj za globoko in učinkovito vzgojo. Naj otroci vidijo v svojih starših vzor predanosti, iskrene ljubezni, medsebojne pomoči, razumevanja; in naj jim malenkosti vsakdanjega življenja ne prekrijejo resničnosti o ljubezni, ki zmore premagati karkoli.

Včasih jemljemo sami sebe preveč resno. Vsak se kdaj pa kdaj razjezi. Včasih, ker je potrebno; včasih, ker nam manjka duh mrtvičenja. Pomembno pa je pokazati, da ta jeza ne prelomi naše naklonjenosti, tako da z nasmehom obnovimo družinsko vzdušje. Skratka, naj se mož in žena ljubita med seboj, naj ljubita svoje otroke, saj s tem ljubita Boga.

Sedaj pa, moji sinovi in hčere, dovolite mi, da se zadržim ob nekem drugem, posebno prisrčnem vidiku običajnega življenja. V mislih imam človeško ljubezen, čisto ljubezen med moškim in žensko, zaroko, zakon. Znova moram povedati, da ta sveta človeška ljubezen ni nekaj, kar je zgolj dovoljeno in dopustno poleg resničnega delovanja duha, kot bi nam lahko namigovali prej omenjeni lažni spiritualizmi. Že štirideset let z besedo in peresom oznanjam ravno nasprotno in ljudem, ki tega prej niso razumeli, že postaja bolj razumljivo.

Ljubezen, ki vodi v zakon in družino, je prav tako lahko čudovita božja pot, poklic, način za popolno predanost našemu Bogu. Vse opravljajte s čim večjo popolnostjo, sem vas spomnil, vlagajte ljubezen v drobna dnevna opravila, odkrijte – ponavljam – tisto nekajbožjega, ki se skriva v podrobnostih. Ves ta nauk pridobi prav posebno mesto v življenjskem prostoru, v katerem se odvija človeška ljubezen.

Vi, profesorji, študentje in vsi, ki posvečate svoje delo Univerzi v Navari, že veste, da sem vaše ljubezni priporočil sveti Mariji, Materi lepe ljubezni. In tu imate kapelico, ki smo jo s pobožnostjo postavili sredi univerzitetnega kampusa, da bi zbirala vaše molitve ter daritev te prečudovite in čiste ljubezni, ki jo ona blagoslavlja.

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.⁹Kolikokrat boste pred podobo svete Device, Matere lepe ljubezni, z radostno potrditvijo odgovorili na apostolovo vprašanje: Da, vemo in to hočemo živeti s tvojo mogočno pomočjo, o Devica, Mati Božja.

Kontemplativna molitev bo v vas vzniknila vsakokrat, ko boste premišljevali to navdušujočo resnico: nekaj tako materialnega, kot je moje telo, si je Sveti Duh izvolil, da bi si pripravil bivališče … ne pripadam več sam sebi … moje telo in moja duša, vse moje bitje, je od Boga … In ta molitev bo obrodila bogate sadove v dejanjih, ki izhajajo iz tega, kar predlaga apostol sam: Poveličujte Boga v svojem telesu.¹⁰