Seznam točk

Drugi vatikanski cerkveni zbor v svojih dokumentih za poimenovanje Cerkve obilno uporablja izraz »božje ljudstvo« in s tem jasno pokaže na skupno odgovornost vseh kristjanov pri edinstvenem poslanstvu tega božjega ljudstva. Katere značilnosti bi po vašem mnenju moralo imeti »potrebno javno mnenje v Cerkvi«, o katerem je govoril že Pij XII., da bi dejansko odražalo to skupno odgovornost? Kako na pojav »javnega mnenja v Cerkvi« vplivajo posebni odnosi oblasti in pokorščine, ki obstajajo znotraj cerkvene skupnosti?

Ne morem si predstavljati, da bi lahko obstajala resnično krščanska pokorščina, če ta pokorščina ni prostovoljna in odgovorna. Božji otroci niso kamni ali trupla. So razumna in svobodna bitja, prav vsa povzdignjena v isti nadnaravni red, enako kot tisti, ki ukazujejo. Vendar pa nekdo, ki ne bi imel zadostne krščanske izobrazbe, nikdar ne bo zmožen pravilne uporabe razuma in svobode, pa naj gre za pokorščino ali za podajanje mnenja. Zato je problem potrebnega javnega mnenja v Cerkvi v bistvu enakovreden problemu potrebne doktrinalne izobraženosti vernikov. Gotovo Sveti Duh obilno deli svoje darove med člane božjega ljudstva, ki so vsi soodgovorni za poslanstvo Cerkve, vendar to nikogar ne opravičuje od dolžnosti, da to primerno doktrinalno izobrazbo pridobi.

Z besedo doktrina označujem tisto zadostno znanje, ki ga mora vsak vernik imeti o celotnem poslanstvu Cerkve in o posebni udeleženosti ter s tem posebni odgovornosti, ki mu znotraj tega edinstvenega poslanstva pripada. To je, kot nas je večkrat spomnil sveti oče, ogromna pedagoška naloga, ki se je mora Cerkev lotiti v tem pokoncilskem času. V okviru te naloge je po mojem treba iskati pravo rešitev problema, ki ga omenjate, pa tudi drugih upov, ki danes utripajo v naročju Cerkve. Kajti bolj ali manj preroške intuicije nekaterih karizmatikov brez doktrine vsekakor ne bodo tisto, kar bi moglo zagotoviti potrebno javno mnenje v božjem ljudstvu.

Kar zadeva načine za izražanje tega javnega mnenja, se mi to ne zdi stvar organov ali institucij. Za ta namen je lahko škofijski pastoralni svet enako primerno okolje kot časopis, tudi če ni uradno katoliški, ali preprosto osebno pismo vernika svojemu škofu ipd. Možnosti in zakoniti načini, s katerimi lahko verniki to mnenje izražajo, so zelo raznoliki in ne kaže, da bi jih bilo mogoče ali treba ukalupiti z ustanavljanjem kake nove enote ali institucije. Še posebej, če bi šlo za institucijo, pri kateri bi obstajalo tisto tako pogosto tveganje, da pride pod monopol ali instrumentalizacijo neke skupine ali skupinice uradnih katoličanov, ne glede na to, ob kateri tendenci oziroma usmeritvi se ta manjšina navdihuje. To bi ogrozilo sam ugled cerkvene hierarhije in bi zvenelo kot posmeh drugim članom božjega ljudstva.

Včasih je slišati očitke proti duhovnikom, ki zavzamejo konkretno stališče do problemov časne in še posebej politične narave. Mnoga od teh stališč so za razliko od prejšnjih časov ponavadi usmerjena v spodbujanje večje svobode, socialne pravičnosti itd. Res je tudi, da službeno duhovništvo ni pristojno, da bi aktivno posegalo na to področje, razen v redkih primerih. Ampak se vam ne zdi, da mora duhovnik nepravičnost, pomanjkanje svobode ipd. obsoditi kot nekaj nekrščanskega? Kako konkretno uskladiti ti dve zahtevi?

Kot bistveni del svojega munus docendi mora duhovnik pridigati o krščanskih krepostih, o vseh brez izjeme, in o njihovih praktičnih zahtevah in izrazih v različnih okoliščinah življenja ljudi, h katerim je usmerjeno njegovo služenje. Prav tako mora ljudi učiti, naj spoštujejo in cenijo dostojanstvo in svobodo, s katerima je Bog pri stvarjenju obdaril človeško osebo, ter posebno nadnaravno dostojanstvo, ki ga kristjan prejme pri krstu.

Nobenega duhovnika, ki izpolnjuje to svojo službeno dolžnost, ne bo nikdar mogoče obtožiti, da se vmešava v politiko, razen če bi mu to očitali iz nevednosti ali zvijačnosti. Niti ni mogoče reči, da z obravnavanjem teh naukov posega na področje posebne apostolske naloge, ki pripada laikom, da krščansko urejajo časne strukture in zadeve.

Ali lahko opišete razlike med tem, kako Opus Dei kot združenje uresničuje svoje poslanstvo, in načinom, kako svoje poslanstvo izpolnjujejo člani Opus Dei kot posamezniki? Na primer, na podlagi katerih meril se zdi bolj primerno, da nek projekt izvaja Združenje (kakšna šola ali dom duhovnih vaj) oziroma posamezne osebe (založba ali podjetje)?

Glavna dejavnost Opus Dei je, da svojim članom in tistim, ki to želijo, nudi duhovna sredstva za to, da bi sredi sveta živeli kot dobri kristjani. Seznanja jih s Kristusovim naukom in učenjem Cerkve; daje jim duha, ki jih spodbuja, da delajo dobro iz ljubezni do Boga in v službi vseh ljudi. Skratka, gre za to, da se obnašamo kot kristjani: sobivamo skupaj z vsemi, spoštujemo zakonito svobodo vseh in pripomoremo, da bi bil ta naš svet pravičnejši.

Vsak izmed članov se preživlja in služi družbi s poklicem, ki ga je opravljal, preden je prišel v Opus Dei, in ki bi ga opravljal, če ne bi pripadal Opus Dei. Tako so nekateri rudarji, drugi poučujejo v šolah ali na univerzah, tretji so trgovci, gospodinje, tajnice, kmetje. Ni nobene plemenite človeške dejavnosti, ki je član Opus Dei ne bi mogel opravljati. Kdor je bil denimo pred pridružitvijo našemu Delu zaposlen v založniški ali trgovski dejavnosti, to še naprej počne tudi po tem. In če se mu pri opravljanju tega ali kakega drugega dela ponudi priložnost za novo zaposlitev oziroma se skupaj s svojimi poklicnimi kolegi odloči ustanoviti podjetje, je to stvar njegove svobodne odločitve, pri čemer on sam osebno sprejema rezultate svojega dela in zanje tudi osebno odgovarja.

Celotno delovanje direktorjev Opus Dei temelji na rahločutnem spoštovanju poklicne svobode članov. To je ključnega pomena in od tega je odvisen sam obstoj Dela, zato se tega držimo z vso zvestobo. Vsak član lahko poklicno deluje na istih področjih, kot če ne bi pripadal Opus Dei, tako da niti Opus Dei kot tak niti kdorkoli drug v Delu nima ničesar opraviti s poklicnim delom, ki ga ta član opravlja. Tisto, k čemur se člani s pridružitvijo Opus Dei zavežejo, je, da si bodo prizadevali iskati krščansko popolnost pri svojem delu in s pomočjo tega dela ter bodo gojili jasnejše zavedanje o tem, da mora vsako krščansko življenje biti služenje človeštvu.

Glavno poslanstvo Dela, kot sem že dejal, je torej krščansko izobraževanje njegovih članov in drugih, ki si takšnega izobraževanja želijo. Vendar pa v želji prispevati k reševanju problemov, ki zadevajo družbo in h katerim lahko krščanski ideal veliko prispeva, tudi Delo kot tako, na korporativen način, uresničuje določene dejavnosti in pobude. Na tem področju velja merilo, da lahko Opus Dei, čigar cilji so izključno duhovni, korporativno izvaja le tiste dejavnosti, ki na jasen in neposreden način predstavljajo neko krščansko služenje, apostolat. Absurdno bi bilo misliti, da bi se Opus Dei kot tak lahko ukvarjal s pridobivanjem premoga iz rudnikov ali z upravljanjem kakršnihkoli podjetij gospodarskega značaja. Vse njegove korporativne dejavnosti so neposredno apostolske: na primer šola za usposabljanje podeželskega prebivalstva, zdravstvena ambulanta v manj razviti pokrajini ali državi, šola za dekleta v neugodnih družbenih razmerah itd. Z drugimi besedami, to so socialne, izobraževalne ali dobrodelne dejavnosti, kakršne po vsem svetu običajno opravljajo ustanove katerekoli veroizpovedi.

Pri izvajanju teh nalog se opiramo predvsem na osebno delo članov, ki se včasih tem dejavnostim popolnoma posvetijo. Pa tudi na velikodušno pomoč številnih ljudi, tako kristjanov kot nekristjanov. Nekateri začutijo spodbudo k sodelovanju iz duhovnih razlogov, drugi, četudi z nami ne delijo apostolskih ciljev, vidijo, da gre za pobude v korist družbe, ki so odprte za vse, brez razlikovanja glede na raso, vero ali ideologijo.²

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Hvala za to pojasnilo. Želel bi vas še vprašati, katere so tiste značilnosti duhovnega izobraževanja članov, ki onemogočajo, da bi pripadnost Opus Dei pomenila kakršenkoli materialni interes?

Vsak interes, ki ni povsem duhoven, je v celoti izključen, saj Delo zahteva veliko (nenavezanost, požrtvovalnost, odrekanje, neutrudno delo v službi duš) in ne daje ničesar. Hočem reči, da ne daje ničesar na ravni materialnih interesov, kajti na ravni duhovnega življenja daje veliko. Daje sredstva za bojevanje in zmagovanje v asketskem boju, človeka usmerja na pot molitve, uči ga biti z Jezusom kot z bratom, videti Boga v vseh življenjskih okoliščinah, čutiti, da je božji otrok in zato zavezan k širjenju njegovega nauka.

Kdor ne napreduje na poti notranjega življenja in ne pride do spoznanja, da se je vredno popolnoma izročiti, da je vredno predati svoje življenje v služenje Gospodu, ne more vztrajati v Opus Dei, saj svetost ni nekakšna nalepka, ampak globoka zahteva.

Poleg tega pa Opus Dei nima nobenih dejavnosti s političnimi, ekonomskimi ali ideološkimi cilji: nobenega časnega delovanja. Njegova edina aktivnost je nadnaravno izobraževanje njegovih članov in dejavnosti apostolata, to se pravi stalna duhovna oskrba vsakega od članov ter korporativne apostolske dejavnosti na področju skrbstva, dobrodelnosti, vzgoje itd.

Člani Opus Dei se združujejo samo zato, da bi hodili po jasno določeni poti svetosti in sodelovali pri nekaterih apostolskih dejavnostih. Njihove medsebojne obveznosti ne vključujejo nikakršnih zemeljskih interesov iz preprostega razloga, ker so na tem področju vsi člani Opus Dei svobodni, zato gre vsak po svoji poti, z različnimi in včasih nasprotujočimi si cilji in interesi.

Zaradi izključno nadnaravnega cilja Dela je njegov duh duh svobode, ljubezni do osebne svobode vseh ljudi. In ker je ta ljubezen do svobode iskrena in ni zgolj teoretična izjava, ljubimo tudi nujno posledico svobode, to se pravi pluralizem. V Opus Dei je pluralizem zaželen in ljubljen, ne pa zgolj toleriran in nikakor ne oviran. Ko med člani Dela vidim toliko različnih idej, toliko različnih pristopov, na primer v političnih, gospodarskih, družbenih ali umetniških zadevah, me to doživetje razveseli, saj je znamenje, da pred Bogom vse deluje, kot je treba.

Duhovna edinost in raznolikost v časnih zadevah sta združljivi, kadar ne vladata fanatizem in nestrpnost, predvsem pa kadar človek živi iz vere in se zaveda, da ljudje nismo povezani zgolj z vezmi simpatije ali interesov, ampak po delovanju istega Duha, ki nas naredi za Kristusove brate in nas vodi k Bogu Očetu.

Pravi kristjan nikoli ne misli, da so edinost v veri, zvestoba učiteljstvu in izročilu Cerkve ter skrb za prinašanje Kristusovega odrešilnega oznanila drugim v nasprotju z raznolikostjo stališč glede stvari, ki jih je Bog, kot ponavadi rečemo, prepustil ljudem v prosto razpravo. Še več, popolnoma se zaveda, da je ta raznolikost del božjega načrta, da jo je hotel Bog, ki svoje darove in luči razdeljuje po svoji volji. Kristjan mora druge ljubiti, zato mora spoštovati mnenja, ki so nasprotna njegovim, in živeti v popolnem bratstvu s tistimi, ki mislijo drugače.

Prav zato, ker so člani Dela vzgojeni v tem duhu, je nemogoče, da bi kdorkoli pomislil na to, da bi pripadnost Opus Dei izrabljal za osebne koristi ali poskušal drugim vsiljevati politične ali kulturne izbire. Drugi namreč tega ne bi tolerirali in zato bi moral svoje stališče spremeniti ali pa zapustiti Delo. Glede tega ne sme nihče v Opus Dei nikoli dovoliti niti najmanjšega odstopanja, saj mora braniti ne le svojo osebno svobodo, temveč tudi nadnaravni značaj dejavnosti, kateri se je posvetil. Zato menim, da sta osebna svoboda in odgovornost najboljše zagotovilo za nadnaravni cilj Božjega dela.

Ravnokar ste govorili o družinski edinosti kot o veliki vrednoti. To je lahko izhodišče za moje naslednje vprašanje: Kako to, da Opus Dei ne organizira dejavnosti duhovnega izobraževanja, ki bi se jih lahko skupaj udeležila mož in žena?

Glede tega, tako kot glede mnogih drugih stvari, lahko kristjani izbiramo med različnimi možnostmi, skladno s svojimi željami ali mnenji, ne da bi nam kdorkoli mogel vsiljevati eno samo možno rešitev. Kakor pred kugo je treba bežati od tistih načinov dojemanja pastorale in apostolata nasploh, ki se zdijo zgolj kot neka nova, popravljena in razširjena izdaja enostrankarskega sistema v verskem življenju.

Vem, da nekatere katoliške skupine organizirajo duhovne vaje in druge izobraževalne dejavnosti za zakonce. Zdi se mi popolnoma prav, da svobodno ravnajo, kot se jim zdi primerno, in tudi, da se v te dejavnosti vključijo tisti, ki v njih najdejo način in pomoč, da bi bolje živeli svojo krščansko poklicanost. Menim pa, da to ni edina možnost, in tudi ni očitno, da bi bila najboljša.

Veliko je trenutkov cerkvenega življenja, ki jih moreta in včasih morata zakonca ali celo vsa družina doživeti skupaj, kot je na primer udeležba pri evharistični daritvi in drugih dejanjih bogočastja. Vendar menim, da so določene dejavnosti duhovnega izobraževanja učinkovitejše, če se jih mož in žena udeležita ločeno. Po eni strani je tako poudarjen bistveno osebni značaj človekovega posvečevanja, asketskega boja in zedinjenja z Bogom, ki se kasneje sicer prenaša na druge, vendar je pri tem posameznikova vest nenadomestljiva. Po drugi strani je tako lažje prilagoditi izobraževanje osebnim zahtevam in potrebam vsakega človeka in celo njegovi lastni psihologiji. To ne pomeni, da se pri teh dejavnostih zakonski stan udeležencev ne upošteva. Kaj takega bi bilo povsem nasprotno duhu Opus Dei.

Že štirideset let govorim in pišem, da se mora vsak moški in vsaka ženska posvečevati v svojem običajnem življenju, v konkretnih okoliščinah svojega vsakdanjega življenja; da se morajo torej zakonci posvečevati tako, da v celoti izpolnjujejo svoje družinske obveznosti. Na duhovnih obnovah in drugih izobraževalnih dejavnostih, ki jih organizira Opus Dei in se jih udeležujejo poročene osebe, se vedno teži k temu, da se zakonci zavejo dostojanstva svojega zakonskega poklica in se z božjo pomočjo pripravijo, da bi to poslanstvo živeli še bolje.

V mnogih ozirih so zahteve in konkretni izrazi zakonske ljubezni drugačni za moškega in drugačni za žensko. Specifična sredstva izobraževanja jim lahko učinkovito pomagajo, da te zahteve in izraze odkrijejo v dejanskosti svojega življenja. Zato ju tista nekajurna ali nekajdnevna ločitev še bolj poveže in se zaradi tega še močneje ljubita ves preostali čas, z ljubeznijo, ki je tudi polna spoštovanja.

Ponavljam, da s tem ne trdimo, da je naš način ravnanja edini dober način ali da bi ga morali prevzeti vsi drugi. Preprosto se mi zdi, da daje zelo dobre rezultate in da – poleg dolgoletnih izkušenj – obstajajo tehtni razlogi, da delamo tako, vendar ne napadam nasprotnega stališča.

Nadalje moram reči, da čeprav se v Opus Dei držimo tega načina pri določenih dejavnostih duhovnega izobraževanja, se raznih drugih aktivnosti zakonca udeležujeta skupaj in pri tem sodelujeta. V mislih imam na primer dejavnosti za starše učencev v šolah, ki jih vodijo člani Opus Dei, sestanke, predavanja, tridnevja in podobne priložnosti, namenjene staršem študentov, ki bivajo v študentskih domovih v okviru Dela.

Kot vidite, kadar že sama narava dejavnosti zahteva prisotnost zakoncev, sodelujeta pri teh aktivnostih mož in žena skupaj. Toda ta srečanja in iniciative so drugačne vrste v primerjavi s tistimi, ki so neposredno usmerjene v osebno duhovno izobraževanje.