Seznam točk

Kakšno je stališče Dela glede koncilske izjave o verski svobodi, zlasti glede njene uporabe v Španiji, kjer je t. i. »predlog Castiella« še vedno odložen? In kako je z domnevnim »integrizmom«, ki ga občasno očitajo Opus Dei?

Integrizem? Opus Dei ni niti na desni, niti na levi, niti v sredini. Jaz kot duhovnik se trudim biti s Kristusom, ki je na križu razprostrl obe roki in ne samo ene. Od vsake skupine svobodno jemljem tisto, kar me prepriča in mi pomaga imeti sprejemajoče srce in roke za vse človeštvo. Vsak član pa lahko povsem svobodno izbere usmeritev, kot želi, znotraj tega, kar uči krščanska vera.

Kar zadeva versko svobodo, Opus Dei od svoje ustanovitve dalje nikoli ni delal nikakršnih razlik; dela in sobiva z vsemi, saj v vsakem človeku vidi dušo, ki jo je treba spoštovati in ljubiti. To niso le besede. Naše Delo je prva katoliška organizacija, ki z dovoljenjem Svetega sedeža med sodelavce sprejema tudi nekatoličane, naj so kristjani ali ne. Vedno sem zagovarjal svobodo vesti. Nasilja ne razumem. Ne zdi se mi primerno niti za prepričevanje niti za premagovanje. Zmota se premaga z molitvijo, božjo milostjo, študijem; nikoli s silo, vedno z ljubeznijo. Ker smo v tem duhu živeli od prvega trenutka, boste razumeli, da se lahko samo veselim nauka, ki ga je o tem vprašanju razglasil koncil. Kar zadeva konkretni predlog, ki ga omenjate, reševanje te zadeve ni moja naloga, temveč naloga cerkvene hierarhije v Španiji in katoličanov te države. Na njih je, da duha koncila uporabijo v konkretnem primeru.

Ena izmed temeljnih dobrin družine je trden mir domačega ognjišča. Vendar so družine na žalost pogosto razdeljene iz političnih ali socialnih razlogov. Kako mislite, da bi bilo mogoče preseči te težave?

Imam le en odgovor: sobivati, razumeti, odpuščati. Dejstvo, da nekdo misli drugače od mene – zlasti ko gre za stvari, ki so predmet svobodnega mnenja –, nikakor ne upravičuje drže osebnega sovraštva niti hladnosti ali brezbrižnosti. Moja krščanska vera mi pravi, da moramo imeti ljubezen do vseh, tudi do tistih, ki nimajo milosti vere v Jezusa Kristusa. Pomislite, kako potrebna je šele ljubezen, kadar med osebami, ki jih povezujejo iste rodbinske vezi in ista vera, prihaja do razhajanj v stvareh proste presoje! Še več: ker si na teh področjih nihče ne more domišljati, da poseduje absolutno resnico, so ljubeznivi medsebojni odnosi konkreten način, da se učimo od drugih in da se tudi drugi, če želijo, učijo od ljudi okrog sebe.

Ni krščansko niti človeško, če je družina razdeljena zaradi takih stvari. Ko globoko dojamemo vrednost svobode, ko strastno ljubimo ta božji dar v duši, ljubimo pluralizem, ki ga prinaša svoboda.

Naj vam dam primer iz življenja v Opus Dei, ki je velika družina, v kateri ljudi povezuje isti duhovni cilj. V zadevah, ki niso povezane z vero, vsakdo misli in dela, kot želi, z vso svobodo in osebno odgovornostjo. Pluralizem, ki na logičen in sociološki način izhaja iz tega dejstva, ne predstavlja za Delo nikakršnega problema. Še več, ta pluralizem je izraz dobrega duha. Ravno zato, ker se pluralizma ne bojimo, ampak ga ljubimo kot legitimno posledico osebne svobode, v Opus Dei različna mnenja članov niso ovira za izkazovanje največje mere ljubezni v odnosih, v medsebojnem razumevanju. Svoboda in ljubezen: vedno govorimo o isti stvari. To je namreč bistveni pogoj: živeti v svobodi, ki nam jo je Jezus Kristus pridobil, in živeti ljubezen, ki nam jo je On dal kot novo zapoved.

Nadaljujva, če dovolite, z mladino. Preko rubrike »Mladi« naše revije smo seznanjeni z marsikatero od njihovih težav. Precej pogosto je slišati, da jim starši včasih vsiljujejo svoje ideje, ko morajo otroci sprejemati odločitve o svoji prihodnosti. To se dogaja tako pri izbiri študija ali zaposlitve kot pri izbiri življenjskega sopotnika, še v večji meri pa takrat, ko želi mlad človek slediti božjemu klicu in se posvetiti delu za zveličanje duš. Obstaja kakšno opravičilo za takšno ravnanje staršev? Ali ni to kršitev svobode, ki je nepogrešljiva za doseganje osebne zrelosti?

Jasno je, da mora odločitve, ki določajo smer njegovega življenja, na koncu svobodno sprejemati vsak sam, brez prisile in brez kakršnegakoli pritiska.

To ne pomeni, da pri tem običajno ne potrebujemo drugih ljudi. Ravno zato, ker gre za odločilne korake, ki vplivajo na vse življenje, in ker je sreča v veliki meri odvisna od teh odločitev, je logično, da je potreben mir, da se je treba izogibati prenagljenosti, da sta na mestu odgovornost in razumnost. Del razumnosti pa je ravno v tem, da prosimo za nasvet. Bilo bi znamenje napuha, ki ga človek ponavadi drago plača, če bi mislili, da se lahko odločamo brez božje milosti ter brez topline in perspektive drugih ljudi, predvsem naših staršev.

Starši morejo in morajo otrokom nuditi dragoceno pomoč tako, da jim odkrivajo nova obzorja, z njimi delijo svoje izkušnje, jih spodbudijo k razmisleku, da se ne bi odločali na podlagi bežnih čustvenih razpoloženj, da jim nudijo realen pogled na stvari. Včasih jim bodo to pomoč nudili z osebnim nasvetom, včasih pa s spodbudo, naj se obrnejo še na druge usposobljene osebe: na zvestega in iskrenega prijatelja, učenega in pobožnega duhovnika ali na strokovnjaka za poklicno usmerjanje.

Toda nasvet ne odvzame svobode, temveč ji da snov za presojo, kar možnosti izbire razširi in pripomore, da odločitev ne bo sprejeta na osnovi neracionalnih dejavnikov. Potem ko so bila slišana mnenja drugih in je bilo vse dobro pretehtano, pride trenutek, ko se je treba odločiti. Takrat pa nihče nima pravice, da bi kršil njihovo svobodo. Starši se morajo varovati skušnjave, da bi neupravičeno sami sebe projicirali na svoje otroke in hoteli v njih uresničevati svoje lastne želje. Spoštovati morajo nagnjenja in zmožnosti, ki jih je Bog dal vsakemu posamezniku. Če je navzoča resnična ljubezen, je to ponavadi enostavno. Tudi v skrajnem primeru, ko otrok sprejme odločitev, ki jo starši na podlagi tehtnih razlogov štejejo za napačno in celo predvidijo, da bo vzrok nesreče, rešitev ni v prisili, temveč v razumevanju. Marsikdaj bo šlo za to, da mu stojijo ob strani, mu pomagajo premagati težave, in če bi bilo potrebno, napraviti kolikor mogoče dobrega iz neke nesrečne situacije.

Starši, ki resnično ljubijo, ki si iskreno prizadevajo za dobro svojih otrok, se morajo, potem ko so podali svoje nasvete in predloge, obzirno umakniti, da ne bi nič oviralo velikega daru svobode, ki daje človeku sposobnost ljubiti in služiti Bogu. Ne smejo pozabiti, da je sam Bog želel, da ga ljubimo in mu služimo v svobodi, ter da vedno spoštuje naše osebne odločitve: Bog je človeka prepustil oblasti lastne odločitve, pravi Sveto pismo (Sir 15,14).

Še nekaj besed bi namenil zadnjemu primeru, ki ste ga izpostavili: odločitvi za življenje v služenju Cerkvi in dušam. Kadar katoliški starši ne razumejo te poklicanosti, mislim, da so se izneverili svojemu poslanstvu ustvarjanja krščanske družine in se niti ne zavedajo dostojanstva, ki ga krščanstvo daje njihovemu lastnemu zakonskemu poklicu. Sicer pa je moja izkušnja v Opus Dei zelo pozitivna. Ponavadi govorim članom Dela, da devetdeset odstotkov svojega poklica dolgujejo staršem, ker so jih znali vzgajati in so jih naučili velikodušnosti. Lahko vam zagotovim, da v veliki večini primerov, praktično v vseh, starši ne samo spoštujejo to odločitev svojih otrok, ampak jo tudi ljubijo ter kmalu začnejo gledati na Delo kot na razširitev njihove družine. To je ena izmed mojih velikih radosti in dodaten dokaz, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti zelo božji.

Če pustimo ob strani težave, ki se lahko pojavijo med starši in otroki, so pogosti tudi prepiri med možem in ženo, ki lahko včasih resno ogrozijo družinski mir. Kaj bi vi svetovali zakoncem?

Naj se imata rada. Naj se zavedata, da bo vse življenje prihajalo do prepirov in težav, ki bodo prispevale celo h globlji ljubezni, če jih bosta znala reševati naravno.

Vsak izmed nas ima svoj značaj, svoje osebne okuse, svoje razpoloženje – včasih tudi slabo razpoloženje – in svoje pomanjkljivosti. Vsakdo pa ima v svoji osebnosti tudi prijetne lastnosti, zato in še zaradi mnogih drugih razlogov ga je mogoče imeti rad. Sožitje je možno takrat, ko vsi poskušajo popraviti lastne pomanjkljivosti in se ne ozirati na napake drugih. To se pravi takrat, ko je navzoča ljubezen, ki izniči in premaga vse, kar bi se lahko zdelo kot razlog za razhajanje ali nesoglasje. Če pa se, nasprotno, drobne razlike dramatizirajo in prihaja do medsebojnega očitanja pomanjkljivosti in napak, je konec miru in obstaja nevarnost, da ljubezen zamre.

Zakonca imata stanovsko milost, milost zakramenta, da bi živela vse človeške in krščanske kreposti sožitja: razumevanje, dobra volja, potrpežljivost, odpuščanje, rahločutnost v medsebojnih odnosih. Pomembno je, da ne obupata drug nad drugim, da se ne prepustita živčnosti, napuhu in osebnim manijam. V ta namen morata mož in žena rasti v notranjem življenju, se zgledovati pri sveti družini, da bi obzirno – iz človeškega in nadnaravnega nagiba obenem – gojila za krščanski dom značilne kreposti. Ponavljam: božja milost jima ne manjka.

Če kdo pravi, da ne more prenašati tega ali onega, da mu je nemogoče biti tiho, potem pretirava, da bi upravičil svoje ravnanje. Boga je treba prositi moči, da bi mogli premagovati svoje lastne muhe, milosti, da bi se znali obvladati. Nevarnost jeze namreč leži prav tam: v izgubi nadzora, v besedah, ki so lahko polne grenkobe, ki lahko tudi žalijo, ranijo in povzročijo škodo, pa čeprav nismo imeli takega namena.

Treba se je naučiti molčati, počakati in govoriti pozitivno, optimistično. Kadar se on jezi, mora biti ona posebej potrpežljiva, dokler znova ne nastopi vedrina, in obratno. Če je navzoča iskrena ljubezen in želja po njeni krepitvi, je zelo težko, da bi oba podlegla slabi volji istočasno …

Drugo pomembno dejstvo: moramo se navaditi, da nikdar nimamo povsem prav. V zadevah proste presoje lahko celo rečemo, da bolj kot smo prepričani o svojem popolnoma pravilnem mišljenju, toliko bolj je gotovo, da nimamo prav. Če razmišljamo na tak način, je kasneje mnogo lažje, da se popravimo, in če je potrebno, prosimo odpuščanja, kar je najboljša pot za končanje prepira. Tako dosežemo mir in ljubezen. Ne spodbujam vas k prepiranju, vendar je razumljivo, da se včasih kregamo s tistimi, ki jih imamo najbolj radi, ki običajno živijo z nami. Ne bomo se sporekli z nekim stricem iz Amerike. Torej, če ta majhna nesoglasja med zakoncema niso pogosta – in za to si je treba prizadevati –, potem ne kažejo na pomanjkanje ljubezni, ampak jo lahko celo okrepijo.

Še zadnji nasvet: nikoli se ne prepirajta pred otroki. Da bi se na to spomnila, je dovolj neka določena beseda, pogled, namig. Se bosta že kasneje, ko se malo umirita, sporekla, če se temu ne bo mogoče izogniti. Mir med zakoncema mora biti temelj družine, saj je potrebni pogoj za globoko in učinkovito vzgojo. Naj otroci vidijo v svojih starših vzor predanosti, iskrene ljubezni, medsebojne pomoči, razumevanja; in naj jim malenkosti vsakdanjega življenja ne prekrijejo resničnosti o ljubezni, ki zmore premagati karkoli.

Včasih jemljemo sami sebe preveč resno. Vsak se kdaj pa kdaj razjezi. Včasih, ker je potrebno; včasih, ker nam manjka duh mrtvičenja. Pomembno pa je pokazati, da ta jeza ne prelomi naše naklonjenosti, tako da z nasmehom obnovimo družinsko vzdušje. Skratka, naj se mož in žena ljubita med seboj, naj ljubita svoje otroke, saj s tem ljubita Boga.

Vendar temu kristjanu nikdar ne pride na misel in nikdar ne bo rekel, da on iz templja sestopi v svet, da bi zastopal Cerkev, in da so njegove rešitve katoliške rešitve tistih problemov. To se ne sme zgoditi! To bi bil klerikalizem, uradno katolištvo ali kakorkoli ga želite imenovati. V vsakem primeru je nasilje nad naravo stvari. Na vse strani morate širiti resnično laiško miselnost, ki mora voditi do treh sklepov:

biti dovolj pošteni, da prevzamemo lastno osebno odgovornost;

biti dovolj krščanski, da spoštujemo brate v veri, ki v zadevah proste presoje predlagajo drugačne rešitve od te, ki jo podpira vsak izmed nas;

in biti dovolj katoliški, da ne izkoriščamo naše matere Cerkve in je ne mešamo v človeško strankarstvo.

Jasno se vidi, da na tem področju kot na kateremkoli drugem ne bi mogli uresničiti tistega načrta o posvečevanju običajnega življenja, če ne bi uživali polne svobode, ki vam jo istočasno priznavata Cerkev in vaše dostojanstvo moških in žensk, ustvarjenih po božji podobi. Osebna svoboda je bistvena v krščanskem življenju. Vendar ne pozabite, da vedno govorim o odgovorni svobodi.

Razumite torej moje besede kot to, kar so: poziv, da bi dnevno in ne le v izrednih razmerah uveljavljali svoje pravice. Poziv, da bi na političnem, gospodarskem, univerzitetnem in poklicnem področju plemenito izpolnjevali svoje državljanske obveznosti ter pri tem pogumno prevzemali vse posledice vaših svobodnih odločitev in ohranjali osebno neodvisnost, ki vam pripada. In ta krščanska laiška miselnost vam bo pomagala bežati proč od kakršnekoli nestrpnosti, od kakršnegakoli fanatizma. Naj to povem na pozitiven način: omogočala vam bo živeti v miru z vsemi vašimi sodržavljani in tudi spodbujati sožitje na različnih ravneh družbenega življenja.