Seznam točk

Sprašujete me tudi, kako je Opus Dei vključen v ekumenizem. Lani sem nekemu francoskemu novinarju povedal – in vem, da je anekdota imela odmev celo v publikacijah naših ločenih bratov –, kar sem nekoč omenil svetemu očetu Janezu XXIII. in k čemur me je spodbudila njegova ljubezniva in očetovska drža: »Sveti oče, v našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti.« On se je ganjen nasmejal, saj je vedel, da je Sveti sedež že leta 1950 pooblastil Opus Dei, da lahko med svoje sodelavce sprejema tudi nekatoličane in celo nekristjane.

Dejansko je veliko naših ločenih bratov, med katerimi so tudi pastirji in celo škofje njihovih veroizpovedi, ki čutijo privlačnost duha Opus Dei in sodelujejo pri našem apostolatu. In ko stiki postajajo tesnejši, je vedno več izrazov simpatije in prisrčnega razumevanja, ki ga omogoča dejstvo, da člani Opus Dei svojo duhovnost osredotočajo na preprost sklep, da bi kot kristjani odgovorno živeli svoje krstne zaveze in zahteve. Želja po iskanju krščanske popolnosti in opravljanju apostolata v prizadevanju za posvečevanje lastnega poklicnega dela; življenje globoko v notranjosti sekularnih stvari, pri čemer se spoštuje njihova avtonomija, vendar se z njimi ravna v duhu in ljubezni kontemplativnih duš; prvenstvo, ki ga pri organizaciji naših dejavnosti namenjamo vsaki osebi, delovanju Duha v dušah, spoštovanju dostojanstva in svobode, ki izhajata iz kristjanovega božjega otroštva; to, da pred monolitnim in institucionalističnim pojmovanjem apostolata laikov branimo legitimnost iniciative znotraj potrebnega spoštovanja skupnega dobra. Vse to in še drugi vidiki našega načina življenja in dela so stične točke, v katerih naši ločeni bratje zlahka odkrivajo dobršen del doktrinalnih izhodišč – prenesenih v življenje, preizkušenih v teku let –, na katera so oni in mi, katoličani, položili mnogo utemeljenih ekumenskih upov.

Ali lahko opišete razlike med tem, kako Opus Dei kot združenje uresničuje svoje poslanstvo, in načinom, kako svoje poslanstvo izpolnjujejo člani Opus Dei kot posamezniki? Na primer, na podlagi katerih meril se zdi bolj primerno, da nek projekt izvaja Združenje (kakšna šola ali dom duhovnih vaj) oziroma posamezne osebe (založba ali podjetje)?

Glavna dejavnost Opus Dei je, da svojim članom in tistim, ki to želijo, nudi duhovna sredstva za to, da bi sredi sveta živeli kot dobri kristjani. Seznanja jih s Kristusovim naukom in učenjem Cerkve; daje jim duha, ki jih spodbuja, da delajo dobro iz ljubezni do Boga in v službi vseh ljudi. Skratka, gre za to, da se obnašamo kot kristjani: sobivamo skupaj z vsemi, spoštujemo zakonito svobodo vseh in pripomoremo, da bi bil ta naš svet pravičnejši.

Vsak izmed članov se preživlja in služi družbi s poklicem, ki ga je opravljal, preden je prišel v Opus Dei, in ki bi ga opravljal, če ne bi pripadal Opus Dei. Tako so nekateri rudarji, drugi poučujejo v šolah ali na univerzah, tretji so trgovci, gospodinje, tajnice, kmetje. Ni nobene plemenite človeške dejavnosti, ki je član Opus Dei ne bi mogel opravljati. Kdor je bil denimo pred pridružitvijo našemu Delu zaposlen v založniški ali trgovski dejavnosti, to še naprej počne tudi po tem. In če se mu pri opravljanju tega ali kakega drugega dela ponudi priložnost za novo zaposlitev oziroma se skupaj s svojimi poklicnimi kolegi odloči ustanoviti podjetje, je to stvar njegove svobodne odločitve, pri čemer on sam osebno sprejema rezultate svojega dela in zanje tudi osebno odgovarja.

Celotno delovanje direktorjev Opus Dei temelji na rahločutnem spoštovanju poklicne svobode članov. To je ključnega pomena in od tega je odvisen sam obstoj Dela, zato se tega držimo z vso zvestobo. Vsak član lahko poklicno deluje na istih področjih, kot če ne bi pripadal Opus Dei, tako da niti Opus Dei kot tak niti kdorkoli drug v Delu nima ničesar opraviti s poklicnim delom, ki ga ta član opravlja. Tisto, k čemur se člani s pridružitvijo Opus Dei zavežejo, je, da si bodo prizadevali iskati krščansko popolnost pri svojem delu in s pomočjo tega dela ter bodo gojili jasnejše zavedanje o tem, da mora vsako krščansko življenje biti služenje človeštvu.

Glavno poslanstvo Dela, kot sem že dejal, je torej krščansko izobraževanje njegovih članov in drugih, ki si takšnega izobraževanja želijo. Vendar pa v želji prispevati k reševanju problemov, ki zadevajo družbo in h katerim lahko krščanski ideal veliko prispeva, tudi Delo kot tako, na korporativen način, uresničuje določene dejavnosti in pobude. Na tem področju velja merilo, da lahko Opus Dei, čigar cilji so izključno duhovni, korporativno izvaja le tiste dejavnosti, ki na jasen in neposreden način predstavljajo neko krščansko služenje, apostolat. Absurdno bi bilo misliti, da bi se Opus Dei kot tak lahko ukvarjal s pridobivanjem premoga iz rudnikov ali z upravljanjem kakršnihkoli podjetij gospodarskega značaja. Vse njegove korporativne dejavnosti so neposredno apostolske: na primer šola za usposabljanje podeželskega prebivalstva, zdravstvena ambulanta v manj razviti pokrajini ali državi, šola za dekleta v neugodnih družbenih razmerah itd. Z drugimi besedami, to so socialne, izobraževalne ali dobrodelne dejavnosti, kakršne po vsem svetu običajno opravljajo ustanove katerekoli veroizpovedi.

Pri izvajanju teh nalog se opiramo predvsem na osebno delo članov, ki se včasih tem dejavnostim popolnoma posvetijo. Pa tudi na velikodušno pomoč številnih ljudi, tako kristjanov kot nekristjanov. Nekateri začutijo spodbudo k sodelovanju iz duhovnih razlogov, drugi, četudi z nami ne delijo apostolskih ciljev, vidijo, da gre za pobude v korist družbe, ki so odprte za vse, brez razlikovanja glede na raso, vero ali ideologijo.²

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Kakšno je stališče Dela glede koncilske izjave o verski svobodi, zlasti glede njene uporabe v Španiji, kjer je t. i. »predlog Castiella« še vedno odložen? In kako je z domnevnim »integrizmom«, ki ga občasno očitajo Opus Dei?

Integrizem? Opus Dei ni niti na desni, niti na levi, niti v sredini. Jaz kot duhovnik se trudim biti s Kristusom, ki je na križu razprostrl obe roki in ne samo ene. Od vsake skupine svobodno jemljem tisto, kar me prepriča in mi pomaga imeti sprejemajoče srce in roke za vse človeštvo. Vsak član pa lahko povsem svobodno izbere usmeritev, kot želi, znotraj tega, kar uči krščanska vera.

Kar zadeva versko svobodo, Opus Dei od svoje ustanovitve dalje nikoli ni delal nikakršnih razlik; dela in sobiva z vsemi, saj v vsakem človeku vidi dušo, ki jo je treba spoštovati in ljubiti. To niso le besede. Naše Delo je prva katoliška organizacija, ki z dovoljenjem Svetega sedeža med sodelavce sprejema tudi nekatoličane, naj so kristjani ali ne. Vedno sem zagovarjal svobodo vesti. Nasilja ne razumem. Ne zdi se mi primerno niti za prepričevanje niti za premagovanje. Zmota se premaga z molitvijo, božjo milostjo, študijem; nikoli s silo, vedno z ljubeznijo. Ker smo v tem duhu živeli od prvega trenutka, boste razumeli, da se lahko samo veselim nauka, ki ga je o tem vprašanju razglasil koncil. Kar zadeva konkretni predlog, ki ga omenjate, reševanje te zadeve ni moja naloga, temveč naloga cerkvene hierarhije v Španiji in katoličanov te države. Na njih je, da duha koncila uporabijo v konkretnem primeru.

Od leta 1946 živite v Rimu. Kaj vam je pri stikih s papeži, ki ste jih srečali, posebej ostalo v spominu?

Zame je papež v hierarhiji ljubezni takoj za Sveto Trojico in našo Materjo Marijo. Ne morem pozabiti, da je bil sveti oče Pij XII. tisti, ki je odobril Opus Dei v trenutku, ko se je ta pot duhovnosti marsikomu zdela krivoverstvo. Prav tako ne bom pozabil, da mi je prve besede naklonjenosti in ljubezni, ki sem jih bil deležen v Rimu leta 1946, namenil takrat še msgr. Montini. Tudi prijazna in očetovska bližina Janeza XXIII. se mi je globoko vtisnila v spomin vsakokrat, ko sem ga imel priložnost obiskati. Nekoč sem mu dejal: »V našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti …« In sveti oče Janez se je ganjen nasmejal. Kaj naj rečem? Papeži, prav vsi, so bili do Opus Dei vedno razumevajoči in naklonjeni.

Ko ste v mesecu maju imeli srečanje s študenti Univerze v Navari, ste obljubili knjigo o študentskih in univerzitetnih vprašanjih. Nam lahko poveste, ali bo treba dolgo čakati nanjo?

Dovolite starcu, ki ima več kot šestdeset let, tole drobno domišljavost: verjamem, da bo knjiga izšla in da bo v korist profesorjem in študentom. Vsaj vložil bom vanjo vso svojo ljubezen do univerze, ki je nisem izgubil, odkar sem prvič stopil vanjo pred … mnogimi leti!

Morda bo trajalo še nekaj časa, vendar bo prišla. Ob neki drugi priložnosti sem navarskim študentom obljubil Marijino podobo, ki naj bi jo postavili na sredino kampusa, da bi od tam blagoslavljala čisto, zdravo ljubezen vaše mladosti. Nekaj časa je trajalo, da je kip prispel, vendar je končno prišla, sveta Marija, Mati lepe ljubezni, ki jo je posebej za vas blagoslovil sveti oče.

Kar zadeva knjigo, vam moram povedati naslednje: ne pričakujte, da bo ugajala vsem. V njej bom predstavil svoje poglede in verjamem, da jih bodo spoštovali tisti, ki mislijo drugače, kakor jaz spoštujem vsa mnenja, ki so drugačna od mojega; kakor spoštujem tiste, ki imajo veliko in velikodušno srce, četudi z mano ne delijo Kristusove vere. Naj vam povem nekaj, kar se mi je zgodilo že večkrat, nazadnje tukaj, v Pamploni. K meni je pristopil študent in me želel pozdraviti. »Monsinjor, jaz nisem kristjan,« mi je rekel, »musliman sem.« »Božji otrok si kakor jaz,« sem mu odgovoril in ga objel iz vsega srca.