Seznam točk

Drugi vatikanski cerkveni zbor v svojih dokumentih za poimenovanje Cerkve obilno uporablja izraz »božje ljudstvo« in s tem jasno pokaže na skupno odgovornost vseh kristjanov pri edinstvenem poslanstvu tega božjega ljudstva. Katere značilnosti bi po vašem mnenju moralo imeti »potrebno javno mnenje v Cerkvi«, o katerem je govoril že Pij XII., da bi dejansko odražalo to skupno odgovornost? Kako na pojav »javnega mnenja v Cerkvi« vplivajo posebni odnosi oblasti in pokorščine, ki obstajajo znotraj cerkvene skupnosti?

Ne morem si predstavljati, da bi lahko obstajala resnično krščanska pokorščina, če ta pokorščina ni prostovoljna in odgovorna. Božji otroci niso kamni ali trupla. So razumna in svobodna bitja, prav vsa povzdignjena v isti nadnaravni red, enako kot tisti, ki ukazujejo. Vendar pa nekdo, ki ne bi imel zadostne krščanske izobrazbe, nikdar ne bo zmožen pravilne uporabe razuma in svobode, pa naj gre za pokorščino ali za podajanje mnenja. Zato je problem potrebnega javnega mnenja v Cerkvi v bistvu enakovreden problemu potrebne doktrinalne izobraženosti vernikov. Gotovo Sveti Duh obilno deli svoje darove med člane božjega ljudstva, ki so vsi soodgovorni za poslanstvo Cerkve, vendar to nikogar ne opravičuje od dolžnosti, da to primerno doktrinalno izobrazbo pridobi.

Z besedo doktrina označujem tisto zadostno znanje, ki ga mora vsak vernik imeti o celotnem poslanstvu Cerkve in o posebni udeleženosti ter s tem posebni odgovornosti, ki mu znotraj tega edinstvenega poslanstva pripada. To je, kot nas je večkrat spomnil sveti oče, ogromna pedagoška naloga, ki se je mora Cerkev lotiti v tem pokoncilskem času. V okviru te naloge je po mojem treba iskati pravo rešitev problema, ki ga omenjate, pa tudi drugih upov, ki danes utripajo v naročju Cerkve. Kajti bolj ali manj preroške intuicije nekaterih karizmatikov brez doktrine vsekakor ne bodo tisto, kar bi moglo zagotoviti potrebno javno mnenje v božjem ljudstvu.

Kar zadeva načine za izražanje tega javnega mnenja, se mi to ne zdi stvar organov ali institucij. Za ta namen je lahko škofijski pastoralni svet enako primerno okolje kot časopis, tudi če ni uradno katoliški, ali preprosto osebno pismo vernika svojemu škofu ipd. Možnosti in zakoniti načini, s katerimi lahko verniki to mnenje izražajo, so zelo raznoliki in ne kaže, da bi jih bilo mogoče ali treba ukalupiti z ustanavljanjem kake nove enote ali institucije. Še posebej, če bi šlo za institucijo, pri kateri bi obstajalo tisto tako pogosto tveganje, da pride pod monopol ali instrumentalizacijo neke skupine ali skupinice uradnih katoličanov, ne glede na to, ob kateri tendenci oziroma usmeritvi se ta manjšina navdihuje. To bi ogrozilo sam ugled cerkvene hierarhije in bi zvenelo kot posmeh drugim članom božjega ljudstva.

Kako je Opus Dei organiziran v Španiji, kako je strukturirano njegovo vodstvo in kako deluje? Ali vi osebno posegate v dejavnosti Opus Dei v Španiji?

Vodenje je v Opus Dei vedno kolegialno, ne osebno. Ne maramo tiranije, ki je v nasprotju s človeškim dostojanstvom. V vsaki državi je vodenje naše dejavnosti zaupano komisiji, ki jo večinoma sestavljajo laiki različnih poklicev, predseduje pa ji svétnik Opus Dei v tej državi. V Španiji je svétnik Florencio Sánchez-Bella.

Ker je Opus Dei nadnaravna in duhovna organizacija, je njeno vodenje omejeno na usmerjanje in urejanje apostolskih nalog, pri čemer so izključeni kakršnikoli časni cilji. Vodstvo Dela ne le spoštuje svobodo njegovih članov, temveč jih glede tega tudi jasno ozavešča. Da bi dosegli krščansko popolnost v svojem poklicu oziroma zaposlitvi, morajo biti člani Dela izobraženi tako, da bodo znali upravljati s svojo lastno svobodo: v božji navzočnosti, z iskreno pobožnostjo, s trdnim naukom. To je temeljno poslanstvo direktorjev našega Dela: omogočiti vsem članom spoznavanje krščanske vere in življenje po njej, da bi jo vsakdo povsem samostojno udejanjal v svojem življenju. Seveda je, kar zadeva strogo apostolsko področje, potrebno določeno usklajevanje, vendar je tudi tu usklajevanje omejeno na minimalno raven, da bi omogočili vzpostavitev vzgojnih, socialnih ali dobrodelnih dejavnosti, ki predstavljajo učinkovito krščansko služenje.

Ista načela, kot sem jih pravkar opisal, veljajo tudi za centralno vodstvo Dela. Ne vodim ga sam. Odločitve se sprejemajo na Generalnem svetu Opus Dei, ki ima sedež v Rimu in ga trenutno sestavljajo osebe iz štirinajstih držav. Generalni svet podaja zgolj temeljne smernice za apostolat Dela po vsem svetu, tako da je zelo široko področje za iniciative prepuščeno direktorjem v posameznih državah. Podobno velja tudi za žensko sekcijo. Njen Centralni svet sestavljajo članice dvanajstih različnih narodnosti.

Msgr. Escrivá, prosil bi vas, da opišete, kateri so po vašem mnenju temeljni cilji univerze in katero mesto bi namenili verskemu izobraževanju v okviru univerzitetnega študija.

Univerza mora bistveno prispevati k napredku človeštva, kar vi kot študentje dobro veste, ker to živite oziroma si tega želite. Ker so problemi, ki se pojavljajo v življenju narodov, mnogoteri in kompleksni (duhovni, kulturni, socialni, gospodarski itd.), mora univerzitetno izobraževanje obsegati vse te vidike.

Ni dovolj želja delati za skupno dobro. Pot, da bo ta želja postala uresničljiva, je vzgajanje moških in žensk, ki bodo mogli doseči dobro izobrazbo in bodo sposobni drugim predajati sadove te polnosti, ki so jo dosegli.

Religija je največji upor človeka, ki noče živeti kot žival, ki ni zadovoljen in se ne pomiri, dokler ne doseže in spozna Stvarnika. Študij religije je nujna potreba. Človek, ki nima verske izobrazbe, ni celovito izobražen. Zato mora religija kot predmet imeti svoje mesto na univerzi in treba jo je poučevati na višji, znanstveni ravni, na ravni dobre teologije. Univerza, na kateri ni verskega poučevanja, je nepopolna univerza, ker ne pozna temeljne razsežnosti človeške osebe, ki preostalih razsežnosti ne izključuje, marveč jih zahteva.

Po drugi strani pa nihče ne sme kršiti svobode vesti. Verski pouk mora biti svoboden, čeprav se kristjan zaveda, da če želi dosledno živeti svojo vero, ima resno dolžnost, da se na tem področju dobro izobrazi, da torej mora pridobiti versko razgledanost: nauk, da bi lahko po njem živel ter pričeval za Kristusa z zgledom in besedo.