Seznam točk

V nekaterih zakonih se zgodi, da je žena iz različnih razlogov ločena od moža in se znajde v ponižujočih in nevzdržnih okoliščinah. V teh primerih jim je težko sprejeti nerazvezljivost zakona. Te žene, ki so ločene od moža, obžalujejo, da jim ni dana možnost, da bi si ustvarile nov dom. Kaj bi vi odgovorili na to?

Tem ženam bi rekel, da razumem njihovo trpljenje in da lahko tudi v teh okoliščinah vidijo božjo voljo, ki nikoli ni kruta, saj je Bog ljubeči Oče. Lahko se zgodi, da je nekaj časa še posebej težko, ampak če se obrnejo h Gospodu in njegovi Materi, jim ne bo manjkala pomoč milosti.

Nerazvezljivost zakona ni nekakšna kaprica Cerkve niti ni zgolj stvar pozitivnega cerkvenega prava: je zahteva naravne postave, božje postave, ter popolnoma ustreza naši naravi in nadnaravnemu redu milosti. Zato je v veliki večini primerov to nepogrešljivi pogoj za srečo zakoncev in tudi za duhovno varnost otrok. Vedno pa vdano sprejemanje božje volje – celo v bolečih primerih, o katerih govorimo – prinaša globoko zadovoljstvo, ki ga nič ne more nadomestiti. Ni kot nekakšen izhod ali tolažba, je bistvo krščanskega življenja.

Če te žene že imajo otroke, za katere je treba skrbeti, naj v tem vidijo nenehno zahtevo po ljubeči materinski predanosti, ki je takrat še posebej potrebna, da tem dušam nadomesti dom, ki je razdeljen. Naj velikodušno razumejo, da ta nerazvezljivost, ki zanje predstavlja žrtev, za večino družin pomeni obrambo njihove celovitosti, nekaj, kar oplemeniti ljubezen zakoncev in preprečuje, da bi bili otroci zapuščeni.

To začudenje nad navidezno trdoto krščanske zapovedi o nerazvezljivosti zakona ni nekaj novega. Že apostoli so se čudili, ko je Jezus to potrdil. Lahko se zdi kot breme, jarem, toda Kristus sam je rekel, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko.

Po drugi strani pa – ob priznanju neizbežne trdote mnogih situacij, ki bi se jim marsikdaj mogli in morali izogniti – ne smemo preveč dramatizirati. Je res življenje ženske v takšnih okoliščinah težje od življenja drugih žensk, s katerimi grdo ravnajo, ali nekoga, ki trpi zaradi katere druge fizične ali duševne bolečine, ki jih življenje prinaša?

Kar resnično naredi neko osebo – in celo vso družbo – nesrečno, je to hlepeče iskanje ugodja, brezpogojno prizadevanje za odstranitev vsega, kar človeku nasprotuje. Življenje prinaša raznolike situacije, najrazličnejše okoliščine. Nekatere so trpke, druge morda na videz lahke. Vsaka izmed njih vključuje svojo lastno milost, je izviren božji klic: nova priložnost za delo, za nadnaravno pričevanje ljubezni. Če kdo čuti tesnobo v težkih okoliščinah, bi mu svetoval, naj poskuša tudi nekoliko pozabiti na svoje lastne težave in se ukvarjati s težavami drugih. Če bo tako ravnal, bo imel več miru, predvsem pa se bo posvečeval.

Če pustimo ob strani težave, ki se lahko pojavijo med starši in otroki, so pogosti tudi prepiri med možem in ženo, ki lahko včasih resno ogrozijo družinski mir. Kaj bi vi svetovali zakoncem?

Naj se imata rada. Naj se zavedata, da bo vse življenje prihajalo do prepirov in težav, ki bodo prispevale celo h globlji ljubezni, če jih bosta znala reševati naravno.

Vsak izmed nas ima svoj značaj, svoje osebne okuse, svoje razpoloženje – včasih tudi slabo razpoloženje – in svoje pomanjkljivosti. Vsakdo pa ima v svoji osebnosti tudi prijetne lastnosti, zato in še zaradi mnogih drugih razlogov ga je mogoče imeti rad. Sožitje je možno takrat, ko vsi poskušajo popraviti lastne pomanjkljivosti in se ne ozirati na napake drugih. To se pravi takrat, ko je navzoča ljubezen, ki izniči in premaga vse, kar bi se lahko zdelo kot razlog za razhajanje ali nesoglasje. Če pa se, nasprotno, drobne razlike dramatizirajo in prihaja do medsebojnega očitanja pomanjkljivosti in napak, je konec miru in obstaja nevarnost, da ljubezen zamre.

Zakonca imata stanovsko milost, milost zakramenta, da bi živela vse človeške in krščanske kreposti sožitja: razumevanje, dobra volja, potrpežljivost, odpuščanje, rahločutnost v medsebojnih odnosih. Pomembno je, da ne obupata drug nad drugim, da se ne prepustita živčnosti, napuhu in osebnim manijam. V ta namen morata mož in žena rasti v notranjem življenju, se zgledovati pri sveti družini, da bi obzirno – iz človeškega in nadnaravnega nagiba obenem – gojila za krščanski dom značilne kreposti. Ponavljam: božja milost jima ne manjka.

Če kdo pravi, da ne more prenašati tega ali onega, da mu je nemogoče biti tiho, potem pretirava, da bi upravičil svoje ravnanje. Boga je treba prositi moči, da bi mogli premagovati svoje lastne muhe, milosti, da bi se znali obvladati. Nevarnost jeze namreč leži prav tam: v izgubi nadzora, v besedah, ki so lahko polne grenkobe, ki lahko tudi žalijo, ranijo in povzročijo škodo, pa čeprav nismo imeli takega namena.

Treba se je naučiti molčati, počakati in govoriti pozitivno, optimistično. Kadar se on jezi, mora biti ona posebej potrpežljiva, dokler znova ne nastopi vedrina, in obratno. Če je navzoča iskrena ljubezen in želja po njeni krepitvi, je zelo težko, da bi oba podlegla slabi volji istočasno …

Drugo pomembno dejstvo: moramo se navaditi, da nikdar nimamo povsem prav. V zadevah proste presoje lahko celo rečemo, da bolj kot smo prepričani o svojem popolnoma pravilnem mišljenju, toliko bolj je gotovo, da nimamo prav. Če razmišljamo na tak način, je kasneje mnogo lažje, da se popravimo, in če je potrebno, prosimo odpuščanja, kar je najboljša pot za končanje prepira. Tako dosežemo mir in ljubezen. Ne spodbujam vas k prepiranju, vendar je razumljivo, da se včasih kregamo s tistimi, ki jih imamo najbolj radi, ki običajno živijo z nami. Ne bomo se sporekli z nekim stricem iz Amerike. Torej, če ta majhna nesoglasja med zakoncema niso pogosta – in za to si je treba prizadevati –, potem ne kažejo na pomanjkanje ljubezni, ampak jo lahko celo okrepijo.

Še zadnji nasvet: nikoli se ne prepirajta pred otroki. Da bi se na to spomnila, je dovolj neka določena beseda, pogled, namig. Se bosta že kasneje, ko se malo umirita, sporekla, če se temu ne bo mogoče izogniti. Mir med zakoncema mora biti temelj družine, saj je potrebni pogoj za globoko in učinkovito vzgojo. Naj otroci vidijo v svojih starših vzor predanosti, iskrene ljubezni, medsebojne pomoči, razumevanja; in naj jim malenkosti vsakdanjega življenja ne prekrijejo resničnosti o ljubezni, ki zmore premagati karkoli.

Včasih jemljemo sami sebe preveč resno. Vsak se kdaj pa kdaj razjezi. Včasih, ker je potrebno; včasih, ker nam manjka duh mrtvičenja. Pomembno pa je pokazati, da ta jeza ne prelomi naše naklonjenosti, tako da z nasmehom obnovimo družinsko vzdušje. Skratka, naj se mož in žena ljubita med seboj, naj ljubita svoje otroke, saj s tem ljubita Boga.