Seznam točk

Monsinjor, imel sem priložnost poslušati vaše odgovore na vprašanja, ki so prihajala iz občinstva v Pamploni, kjer se je pred poldrugim letom zbralo več kot 2.000 ljudi. Takrat ste poudarili, da se morajo katoličani obnašati kot odgovorni in svobodni državljani ter da »naj ne živijo od tega, da so katoličani«. Kakšen pomen in razsežnost pripisujete tej misli?

Vedno mi je bila nadležna drža tistih, ki iz dejstva, da se imenujejo katoličani, delajo nekakšen službeni položaj; enako kot drža ljudi, ki hočejo zanikati načelo osebne odgovornosti, na kateri temelji vsa krščanska morala. Duh Dela in njegovih članov je služiti Cerkvi in vsem ljudem, ne da bi Cerkev izrabljali. Všeč mi je, kadar je Kristus navzoč ne v katoličanovem imenu, ampak v njegovem ravnanju, s katerim resnično pričuje o krščanskem življenju. Upira se mi klerikalizem in razumem, da poleg slabega antiklerikalizma obstaja tudi dobri antiklerikalizem, ki izvira iz ljubezni do duhovništva in nasprotuje temu, da bi navaden vernik ali duhovnik neko sveto poslanstvo uporabljal za zemeljske cilje.

Vendar ne mislite, da se s tem izrekam za nasprotnika kogarkoli. V našem Delu ni nikakršnega stremljenja po ekskluzivizmu, temveč želja po sodelovanju z vsemi, ki delajo za Kristusa, in z vsemi, naj so kristjani ali ne, ki svoje življenje spreminjajo v čudovito in resnično služenje.

Sicer pa ni pomembna le razsežnost, ki jo tem idejam zlasti od leta 1928 pripisujem jaz, ampak pomen, ki jim ga daje učiteljstvo Cerkve. In tega ubogega duhovnika je prevzela silna, težko opisljiva ganjenost, ko je pred nedavnim koncil v dogmatični konstituciji De Ecclesia vse kristjane spomnil, da se morajo v polnosti čutiti državljane zemeljske države, tako da vse človeške dejavnosti opravljajo s strokovno usposobljenostjo in ljubeznijo do vseh ljudi ter iščejo krščansko popolnost, h kateri so poklicani zaradi preprostega dejstva, da so prejeli krst.

Opus Dei ima pomembno vlogo v sodobnem procesu evolucije laikata. Zato bi vas najprej želela vprašati, katere so po vašem mnenju najvidnejše značilnosti tega procesa.

Vedno sem menil, da je v procesu evolucije laikata temeljna značilnost zavedanje o dostojanstvu krščanskega poklica. Božji klic, krstni pečat in milost so razlogi, da vsak kristjan more in mora v polnosti utelešati svojo vero. Vsak kristjan mora biti alter Christus, ipse Christus, navzoč med ljudmi. Sveti oče je to nedvoumno povedal: »Dejstvu, da smo prejeli sveti krst, torej da smo bili s tem zakramentom včlenjeni v Kristusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev, je treba povrniti ves njegov pomen … To, da je kristjan, da je prejel krst, ne sme veljati za nekaj postranskega ali brez vrednosti, temveč mora globoko in radostno zaznamovati vest vsakega krščenega« (Okrožnica Ecclesiam suam, 1. del).

Številni zakonci so zaradi nasvetov, ki jih prejemajo celo od nekaterih duhovnikov, zmedeni glede vprašanja o številu otrok. Kaj bi vi svetovali zakonskim parom ob tolikšni zmedi?

Tisti, ki na tak način povzročajo zmedo v vesti mnogih ljudi, pozabljajo, da je življenje sveto. Zaslužijo si Gospodovih ostrih kritik zoper slepe, ki vodijo druge slepe; zoper tiste, ki nočejo vstopiti v nebeško kraljestvo in tudi drugim ne pustijo vstopiti. Ne obsojam njihovih namenov, sem celo prepričan, da mnogi takšne nasvete dajejo zaradi sočutja in želje po reševanju težkih situacij. Ne morem pa skrivati dejstva, da me strašno žalosti to destruktivno – v mnogih primerih diabolično – delovanje tistih, ki ne samo, da ne širijo dobrega nauka, temveč ga celo maličijo.

Kadar zakonci slišijo nasvete in priporočila o teh stvareh, naj ne pozabijo, da gre za to, da spoznamo, kaj Bog hoče. Če je prisotna iskrenost – poštenost – in vsaj kanček krščanske vzgoje, bo vest znala odkriti božjo voljo tako v tem kot v vsem drugem. Lahko se namreč zgodi, da kdo išče nasvet, ki bi podpiral našo lastno sebičnost, ki bi ravno z neko namišljeno oblastjo utišal glas lastne duše. Lahko se celo zgodi, da človek menja svetovalce, dokler ne najde najbolj sebi naklonjenega. Tak pristop je med drugim farizejski, nevreden božjega otroka.

Nasvet drugega kristjana – v zadevah vere in morale še posebej nasvet duhovnika – je v veliko pomoč, da bi spoznali, kaj Bog od nas v določenih okoliščinah hoče. A nasvet ne izniči osebne odgovornosti. Nazadnje smo mi, vsak izmed nas, tisti, ki se moramo odločiti in ki bomo za svoje odločitve osebno dajali odgovor Bogu.

Nad katerimkoli osebnim nasvetom je božja postava, ki je zapisana v Svetem pismu ter jo cerkveno učiteljstvo ob pomoči Svetega Duha varuje in uči. Kadar so nasveti posameznikov v nasprotju z božjo besedo, kot nam jo posreduje cerkveno učiteljstvo, je treba odločno zavrniti ta zmotna mnenja. Človeku, ki ravna s tako poštenim namenom, bo Bog pomagal s svojo milostjo ter mu po navdihu dal spoznati, kaj mu je storiti, in kadar ga bo potreboval, mu bo poslal duhovnika, ki bo znal voditi njegovo dušo po ravnih in čistih poteh, pa čeprav bodo velikokrat naporne.

Naloga duhovnega vodstva ne sme biti usmerjena v proizvodnjo bitij brez lastne presoje, ki delajo samo to, kar jim drugi rečejo. Nasprotno, duhovno vodstvo se mora nagibati k oblikovanju ljudi, ki znajo sami presoditi. Lastna presoja pa predpostavlja zrelost, trdna prepričanja, zadostno poznavanje nauka, duhovno občutljivost in vzgojo volje.

Pomembno je, da zakonci pridobijo jasen čut za dostojanstvo svojega poklica in se zavedajo, da jih Bog kliče, naj dosežejo božjo ljubezen tudi po človeški ljubezni; da so bili izvoljeni od vekomaj za sodelovanje s stvariteljsko močjo Boga pri porajanju in kasneje pri vzgoji otrok; da jih Bog vabi, naj njihov dom in vse njihovo družinsko življenje postane pričevanje o vseh krščanskih krepostih.

Zakon – tega se ne bom naveličal ponavljati – je božja pot, velika in čudovita; in kot vse, kar je božjega v nas, vključuje konkretne izraze našega odgovora na milost, izraze velikodušnosti, predanosti, služenja. Sebičnost, v katerikoli izmed svojih oblik, se zoperstavlja tej božji ljubezni, ki mora vladati v našem življenju. To je bistveno in to je treba imeti v mislih, ko govorimo o zakonu in o številu otrok.

Nekatere žene, ki imajo že precej otrok, si ne upajo povedati sorodnikom in prijateljem, da pričakujejo še enega. Bojijo se kritik tistih, ki mislijo, da je zdaj, ko obstaja »tabletka«, številčna družina nekaj nazadnjaškega. V sedanjih okoliščinah je seveda preživljati družino s številnimi otroki lahko naporno. Kaj bi rekli o tem?

Blagoslavljam starše, ki z veseljem sprejmejo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Bog, in imajo veliko otrok. Zakonce pa vabim, da ne zapirajo izvirov življenja, da imajo nadnaravni čut in pogum za številčno družino, če jim jo Bog nameni.

Ko hvalim številčne družine, nimam v mislih tistih, ki so posledica zgolj fizioloških odnosov; ampak tiste, ki so sad krščanskih vrednot, ki imajo globok čut za človeško dostojanstvo, ki vedo, da izročiti otroke Bogu ne pomeni le roditi jih v naravno življenje, ampak zahteva tudi dolgo pot vzgajanja. Prvo je to, da jim dajo življenje, a to ni vse.

V določenih primerih je lahko Gospodova volja – ki se pokaže po običajni poti – ravno v tem, da je neka družina majhna. Toda teorije, ki govorijo o omejevanju rojstev kot o idealu ali splošni oziroma vsem namenjeni dolžnosti, so zločinske, protikrščanske in nečloveške.

Če bi se kdo skušal sklicevati na nekega domnevnega pokoncilskega duha s ciljem nasprotovati številčni družini, bi to pomenilo sprevreči in izmaličiti krščanski nauk. Drugi vatikanski koncil je razglasil: Izmed zakoncev, ki na tak način spolnjujejo od Boga jim zaupano nalogo, je treba dati posebno priznanje tistim, ki z modro in skupno soglasnostjo velikodušno sprejmejo tudi večje število otrok, da bi jih ustrezno vzgojili (past. konst. Gaudium et spes, št. 50). Pavel VI. pa je v nagovoru 12. februarja 1966 dejal: Naj nedavno zaključeni drugi vatikanski koncil med krščanskimi zakonci spodbuja duha velikodušnosti za razširitev novega božjega ljudstva … Ne pozabite, da sta rast božjega kraljestva in možnost prodiranja Cerkve v človeštvo, da bi mu prinesla večno in zemeljsko odrešenje, zaupana tudi velikodušnosti krščanskih zakoncev.

Ni odločilno število samo po sebi. Če ima družina več ali manj otrok, še ne pomeni, da je bolj ali manj krščanska. Pomembna je krepostnost v zakonskem življenju. Resnična medsebojna ljubezen presega skupnost moža in žene ter se razširja na njune naravne sadove: na otroke. Po drugi strani pa sebičnost naposled to ljubezen skrči na preprosto zadovoljitev nagona in uniči odnos, ki povezuje starše in otroke. Nekdo, ki bi slutil, da je prišel na svet proti volji svojih staršev, da ni sad čiste ljubezni, ampak nečesa nepredvidenega ali napake v izračunu, se bo le stežka čutil kot dober otrok – pravi otrok – svojih staršev.

Rekel sem, da število otrok samo po sebi ni odločilno. Vendar se jasno vidi, da napadi na številčne družine izhajajo iz pomanjkanja vere: so proizvod družbe, ki ni sposobna razumeti velikodušnosti, ki skuša sebičnost in nekatere nezaslišane prakse zakrinkati z na videz altruističnimi nagibi. Paradoks pa je v tem, da so države, ki najbolj propagirajo nadzor rodnosti in iz katerih se ta praksa vsiljuje drugim državam, ravno tiste, ki so dosegle višji življenjski standard. Morda bi lahko resno upoštevali njihove argumente gospodarskega in socialnega značaja, če bi jih ti argumenti spodbudili, da se odrečejo delu razkošnega premoženja, ki ga uživajo, v korist pomoči potrebnih ljudi. Drugače pa bi težko rekli, da v ozadju takšnega argumentiranja ni prisoten hedonizem in želja po politični nadvladi, po demografskem neokolonializmu.

Niso mi neznani veliki problemi, ki mučijo človeštvo, niti konkretne težave, s katerimi se lahko spopada neka družina. Pogosto mislim na to in očetovsko srce, ki ga moram imeti kot kristjan in kot duhovnik, je polno sočutja. Vendar ni dopustno iskati rešitve na tiste načine.

Ne razumem, kako je mogoče, da so na svetu katoličani, in celo duhovniki, ki ljudem že leta mirne vesti svetujejo uporabo tabletke za preprečevanje nosečnosti. Ne morejo namreč kar tako brez sramu prezreti papeškega nauka. In ne smejo trditi – kot to počnejo z neverjetno lahkotnostjo –, da je papež, ko ne govori ex cathedra, navaden zasebni teolog, ki se lahko zmoti. Že to, da menijo, da se papež moti, oni pa ne, kaže na veliko domišljavost.

Pozabljajo pa, da papež ni le učitelj – nezmotljiv, kadar to pove eksplicitno –, ampak je tudi vrhovni zakonodajalec. In v tem primeru je sedanji papež Pavel VI. nedvoumno določil, da se je treba v tej občutljivi zadevi obvezno držati vseh določb častitljivega papeža Pija XII., ker so še vedno veljavne. Pij XII. je dovolil le nekatere naravne postopke – ne tabletke – za preprečevanje spočetja v posameznih težkih primerih. Svetovati nasprotno torej pomeni resno nepokorščino do svetega očeta v resni stvari.

Lahko bi napisal debelo knjigo o žalostnih posledicah, ki jih na vseh ravneh prinaša uporaba teh ali drugačnih sredstev za preprečevanje nosečnosti: uničenje zakonske ljubezni – mož in žena ne gledata drug na drugega kot na zakonca, ampak kot na sokrivca –, nesrečnost, nezvestoba, duhovna in duševna neravnovesja, neštete posledice za otroke, izguba miru v zakonu … Vendar se mi pisanje o tem ne zdi potrebno: raje sem preprosto pokoren papežu. Če bi sveti oče kdaj odločil, da je uporaba določenega sredstva za preprečevanje zanositve dopustna, bi se jaz prilagodil temu, kar bi rekel papež. Držal bi se določil papeža in moralne teologije, v vsakem posameznem primeru bi preučil očitne nevarnosti, ki sem jih ravnokar omenil, ter vsakomur svetoval po vesti.

Vedno pa bi upošteval, da današnjega sveta ne bodo rešili tisti, ki skušajo omamiti življenje duha in prav vse zreducirati na ekonomska vprašanja ali gmotno blagostanje, marveč tisti, ki vedo, da je moralni zakon v službi človekove večne usode: tisti, ki verujejo v Boga in se velikodušno držijo zahtev te vere, tako da med svojimi bližnjimi širijo presežni pomen našega zemeljskega življenja.

Ta gotovost nas ne sme voditi k umikanju, ampak v prizadevanje, da bi vsi imeli ustrezno raven gmotnih sredstev, da bi bilo dela dovolj za vse, da ne bi bil nihče po krivici postavljen pred omejitve v svojem družinskem in družbenem življenju.