Seznam točk

V knjigi »Pogovori z msgr. Escrivájem« sta 2 točki na temo Molitev.

Pogosto govorite o delu. Nam lahko poveste, katero mesto pripada delu v duhovnosti Opus Dei?

Poklic v Opus Dei na noben način ne spremeni ali predrugači življenjskega položaja oziroma stanu osebe, ki ga prejme. Človekov življenjski položaj pa je delo, zato nadnaravni poklic k svetosti in apostolatu po duhu Opus Dei človekovo poklicanost k delu potrjuje. Med člani Dela so v veliki večini laiki, navadni kristjani. Njihov življenjski položaj je položaj nekoga, ki ima strokovni poklic, zaposlitev, marsikdaj zelo zahtevno službo, s katero se preživlja, vzdržuje družino, prispeva k skupnemu dobru in razvija svojo osebnost.

Poklicanost v Opus Dei vse to potrjuje do te mere, da je eden od bistvenih znakov za to poklicanost prav življenje v svetu in opravljanje dela v svetu na čim popolnejši način, tako s človeškega kot nadnaravnega vidika, ob upoštevanju človekovih osebnih pomanjkljivosti. To mora biti delo, ki učinkovito prispeva k izgradnji zemeljske države – in je torej opravljeno kompetentno in v duhu služenja – ter k posvečevanju sveta in je zato posvečujoče in posvečeno.

Tisti, ki želijo v polnosti živeti svojo vero in opravljati apostolat skladno z duhom Opus Dei, se morajo posvečevati s svojim delom, posvečevati svoje delo in z delom posvečevati druge. Ko tako živijo, ne da bi se zaradi tega razlikovali od drugih, sebi enakih državljanov, ki skupaj z njimi delajo, si prizadevajo za poistovetenje s Kristusom, tako da posnemajo njegovih trideset let dela v nazareški delavnici.

Ta običajna zaposlitev namreč ni le okolje, v katerem se morajo posvečevati, temveč sama snov njihove svetosti: sredi dnevnih dogodkov odkrivajo božjo roko in najdejo spodbudo za svoje molitveno življenje. Poklicno delo sámo jih postavlja v stik z drugimi ljudmi – sorodniki, prijatelji, sodelavci – in z vélikimi problemi, ki zadevajo njihovo družbo ali ves svet, ter jim tako ponuja priložnost, da živijo tisto predanost služenju drugim, ki je za kristjane bistvenega pomena. Na ta način si morajo prizadevati za resnično in pristno pričevanje o Kristusu, da bi vsi začeli spoznavati in ljubiti Gospoda ter odkrili, da običajno življenje v svetu, vsakdanje delo, lahko postane priložnost za srečanje z Bogom.

Z drugimi besedami, svetost in apostolat sta v življenju članov Dela eno, in zato je delo osišče njihovega duhovnega življenja. Njihova predanost Bogu je vsajena v delo, ki so ga opravljali, preden so prišli v Opus Dei, in ga še naprej vršijo po tem.

Ko sem v prvih letih svojega pastoralnega delovanja začel oznanjati te stvari, me nekateri niso razumeli, drugi so se zgražali. Bili so navajeni, da se o svetu vedno govori v slabšalnem pomenu. Gospod mi je dal razumeti in drugim sem skušal dopovedati, da je svet dober, ker so božja dela vedno popolna, in da smo ljudje tisti, ki z grehom svet delamo slab.

Takrat sem govoril in še vedno pravim, da moramo svet ljubiti, ker v njem najdemo Boga, ker se nam v dogodkih in pripetljajih sveta Bog kaže in razodeva.

Dobro in zlo se prepletata v človeški zgodovini, zato mora biti kristjan nekdo, ki zna razločevati. To razločevanje pa ga ne sme nikoli privesti do zanikanja dobrote božjih del, marveč nasprotno, do priznavanja božjega, ki se kaže v človeškem, celo v ozadju naših lastnih slabosti. Dobro geslo za krščansko življenje lahko najdemo v apostolovih besedah: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji (1 Kor 3,22-23), da bi na ta način uresničevali načrt tega Boga, ki hoče odrešiti svet.

Sedaj pa, moji sinovi in hčere, dovolite mi, da se zadržim ob nekem drugem, posebno prisrčnem vidiku običajnega življenja. V mislih imam človeško ljubezen, čisto ljubezen med moškim in žensko, zaroko, zakon. Znova moram povedati, da ta sveta človeška ljubezen ni nekaj, kar je zgolj dovoljeno in dopustno poleg resničnega delovanja duha, kot bi nam lahko namigovali prej omenjeni lažni spiritualizmi. Že štirideset let z besedo in peresom oznanjam ravno nasprotno in ljudem, ki tega prej niso razumeli, že postaja bolj razumljivo.

Ljubezen, ki vodi v zakon in družino, je prav tako lahko čudovita božja pot, poklic, način za popolno predanost našemu Bogu. Vse opravljajte s čim večjo popolnostjo, sem vas spomnil, vlagajte ljubezen v drobna dnevna opravila, odkrijte – ponavljam – tisto nekajbožjega, ki se skriva v podrobnostih. Ves ta nauk pridobi prav posebno mesto v življenjskem prostoru, v katerem se odvija človeška ljubezen.

Vi, profesorji, študentje in vsi, ki posvečate svoje delo Univerzi v Navari, že veste, da sem vaše ljubezni priporočil sveti Mariji, Materi lepe ljubezni. In tu imate kapelico, ki smo jo s pobožnostjo postavili sredi univerzitetnega kampusa, da bi zbirala vaše molitve ter daritev te prečudovite in čiste ljubezni, ki jo ona blagoslavlja.

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.9Kolikokrat boste pred podobo svete Device, Matere lepe ljubezni, z radostno potrditvijo odgovorili na apostolovo vprašanje: Da, vemo in to hočemo živeti s tvojo mogočno pomočjo, o Devica, Mati Božja.

Kontemplativna molitev bo v vas vzniknila vsakokrat, ko boste premišljevali to navdušujočo resnico: nekaj tako materialnega, kot je moje telo, si je Sveti Duh izvolil, da bi si pripravil bivališče … ne pripadam več sam sebi … moje telo in moja duša, vse moje bitje, je od Boga … In ta molitev bo obrodila bogate sadove v dejanjih, ki izhajajo iz tega, kar predlaga apostol sam: Poveličujte Boga v svojem telesu.10