Seznam točk

Morda je zaradi reakcije na obvezno versko vzgojo, ki je včasih omejena le na nekaj rutinskih in sentimentalnih molitev, del današnje mladine skorajda povsem izgubil čut za krščansko pobožnost, ker jo razume kot »pobožnjakarstvo«. Kakšna je po vašem mnenju rešitev tega problema?

Odgovor je skrit že v vprašanju. Treba jim je – najprej z zgledom in nato z besedo – pokazati, v čem je bistvo prave pobožnosti. Pobožnjakarstvo ni nič drugega kot žalostna psevdoduhovna karikatura, do katere navadno pride zaradi pomanjkljivega nauka in tudi zaradi določene osebnostne deformacije. Razumljivo je, da se upira vsem, ki ljubijo pristnost in iskrenost.

V veselje mi je bilo gledati, kako mladino – današnjo in tisto izpred štiridesetih let – pritegne krščanska pobožnost, ko vidijo njeno uresničenje v iskrenem življenju;

– ko spoznajo, da moliti pomeni govoriti z Gospodom, kakor govoriš z očetom, s prijateljem: brez anonimnosti, v osebnem odnosu, v pogovoru od srca k srcu;

– ko se potrudimo, da bi v njihovih dušah odmevale besede Jezusa Kristusa, ki so vabilo k zaupnemu srečanju: vos autem dixi amicos (Jn 15,15), vas sem imenoval prijatelje;

– ko zaslišijo močan klic k veri, da bi spoznali, da je Gospod isti včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Po drugi strani je zelo potrebno, da vidijo, da ta preprosta in prisrčna pobožnost zahteva tudi človeške kreposti in da je ne moremo skrčiti na zgolj nekaj tedenskih ali dnevnih pobožnih praks; da mora prodreti v celotno življenje, da mora dati smisel delu, počitku, prijateljstvu, zabavi, vsemu. Ne moremo biti božji otroci le občasno, čeprav je nekaj trenutkov posebej namenjenih temu, da premišljujemo in se prepojimo s čutom božjega otroštva, ki je srčika pobožnosti.

Prej sem rekel, da mladi vse to dobro razumejo. Zdaj bi še dodal, da se vedno čuti mladega, kdor se trudi tako živeti. Kristjan, tudi osemdesetletnik, če živi združen z Jezusom Kristusom, lahko v vsej resničnosti okuša besede, ki se molijo pri oltarju: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost (Ps 43,4).

Torej se vam zdi pomembno vzgajati otroke že od malega v življenju pobožnosti? Menite, da je v družini treba opravljati nekatere pobožnosti?

Menim, da je ravno to najboljša pot za pristno krščansko vzgojo otrok. Sveto pismo nam govori o družinah prvih kristjanov – domača Cerkev, pravi sveti Pavel (prim. 1 Kor 16,19) –, ki jim je luč evangelija dajala nov zagon in novo življenje.

V vseh krščanskih okoljih je iz izkušenj znano, kako dobre sadove obrodi to naravno in nadnaravno uvajanje v življenje pobožnosti, ki se vrši v toplini domačega ognjišča. Otrok se nauči usmerjati h Gospodu svoje prve in najgloblje vzgibe; nauči se obračati k Bogu kot Očetu in k Devici Mariji kot materi; nauči se moliti po zgledu staršev. Ko to razumemo, vidimo, da lahko starši vršijo veliko apostolsko delo in da mora biti njihova pobožnost iskrena, da bi – bolj kot učiti – mogli prenašati to pobožnost na otroke.

Kako to storiti? Obstajajo pobožnosti, maloštevilne, kratke in običajne, ki so bile v krščanskih družinah vedno prisotne in se mi zdijo čudovite: molitev pred jedjo, skupna molitev rožnega venca – čeprav dandanes marsikdo napada to trdno marijansko pobožnost –, osebne jutranje in večerne molitve. Gre za navade, ki se razlikujejo od kraja do kraja, vendar mislim, da je vedno treba gojiti kakšno pobožnost, ki jo vsi člani družine opravijo skupaj, na preprost in naraven način, brez pobožnjakarstva.

Tako bomo dosegli, da Boga ne bomo dojemali kot tujca, ki bi ga šli enkrat na teden obiskat v cerkev. K Bogu se bomo obračali in ga motrili takšnega, kakršen v resnici je; tudi ob domačem ognjišču, kajti kot je rekel Gospod, kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi (Mt 18,20).

S hvaležnostjo in sinovskim ponosom lahko povem, da še vedno – zjutraj in zvečer, na glas – molim molitve, ki sem se jih kot otrok naučil od svoje matere. Vodijo me k Bogu, dajejo mi čutiti ljubezen, s katero so me učili prvih korakov v življenju kristjana. Ko Gospodu darujem dan, ki se začenja, ali se zahvaljujem za dan, ki se izteka, prosim Boga, naj v slavi pomnoži srečo tistih, ki jih še posebej ljubim, in naj bomo pozneje za vedno združeni v nebesih.

Prejšnja vprašanja so se nanašala na čas pred poroko, sedaj pa bi se želela bolj osredotočiti na zakonsko zvezo. Kaj bi svetovali poročenim ženskam, da bi njihov zakon tudi po mnogih letih ostal srečen in da vanj ne bi prodrla monotonost? Morda se vprašanje ne zdi tako pomembno, vendar na uredništvu revije prejemamo veliko pisem bralk, ki jih ta tema zanima.

Meni se vprašanje dejansko zdi pomembno. Zato so prav tako pomembne možne rešitve, tudi če so na prvi pogled videti brez posebne teže.

Da bi zakon ohranil prvotni čar, mora žena vsak dan osvojiti svojega moža; in isto bi bilo treba povedati možu. Ljubezen mora biti pridobljena vsak dan znova in ta ljubezen se osvoji s požrtvovalnostjo, z nasmehom pa tudi z domiselnostjo. Če pride mož domov utrujen od delovnega dne in začne žena govoriti v nedogled ter pripovedovati o vsem, kar se ji zdi narobe, potem ni prav nič presenetljivo, če bo mož izgubil potrpljenje. Tiste neprijetne reči se lahko prihranijo za primernejši trenutek, ko bo mož manj utrujen in bolje razpoložen.

Še ena malenkost: osebna urejenost. Če bi vam drug duhovnik svetoval drugače, bi bil po mojem slab svetovalec. Starejši ko je človek, ki mu je namenjeno živeti v svetu, več pozornosti je treba posvečati ne le izboljšanju notranjega življenja, ampak – ravno zaradi tega – tudi negovanju zunanjega videza, seveda vedno na letom in okoliščinam primeren način. Pogosto v šali pravim, da starejša kot je fasada, večja je potreba po obnovi. To je duhovniški nasvet. Star španski pregovor pravi, da urejena žena odvrne moža od tujih vrat.

Zato si drznem trditi, da so žene krive za osemdeset odstotkov nezvestob njihovih mož, saj jih ne znajo vsak dan osvojiti, ne znajo jim izkazovati drobnih ljubeznivosti, rahločutnosti. Pozornost poročene žene se mora osredotočiti na moža in otroke. Tako kot mora tudi mož svojo pozornost osredotočiti na ženo in otroke. Temu pa je treba namenjati čas in trud, da bi zadeli pravo struno, da bi to storili dobro. Vse, kar nekomu preprečuje opravljati to nalogo, je slabo, ni v redu.

Ni izgovora za neizpolnjevanje te prijetne dolžnosti. Vsekakor ni izgovor delo izven doma niti sámo življenje pobožnosti, kajti če je ne uskladimo z vsakdanjimi obveznostmi, potem ni dobra in je Bog noče. Poročena ženska mora najprej skrbeti za dom. Spominjam se pesmi iz moje dežele, ki pravi: Žena, ki gre v cerkev molit in pusti, / da se golaž prismodi, / je napol angel / in napol hudič. Meni se zdi, da je hudič v celoti.