Seznam točk

Nam lahko poveste, katero je osrednje poslanstvo in cilj Opus Dei? Na katerih precedensih ste utemeljili svoje zamisli o tem združenju? Ali pa je Opus Dei nekaj edinstvenega, povsem novega v Cerkvi in krščanstvu? Ga lahko primerjamo z redovi in svetnimi ustanovami ali s katoliškimi združenji, kot so Holy Name Society, Kolumbovi vitezi, Christopher Movement ipd.?

Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih področij spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. Z drugimi besedami, cilj Opus Dei je pomagati ljudem sredi sveta, običajnemu človeku, človeku z ulice, da bi v polnosti živeli krščansko življenje, ne da bi spreminjali svoj običajni način življenja, svoje delo, svoja prizadevanja ali ambicije.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in kot evangelij nov. Gre za to, da kristjane spomnimo na čudovite besede, zapisane v Prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril človeka, da bi delal. Ozrli smo se na Kristusov zgled, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni le ena najvišjih človeških vrednot in sredstvo, s katerim naj bi ljudje prispevali k napredku družbe. Je tudi pot posvečevanja.

S katerimi drugimi organizacijami bi lahko primerjali Opus Dei? Težko bi našli odgovor, kajti če bi poskusili med seboj primerjati organizacije z duhovnimi cilji, bi tvegali, da ostanemo zgolj pri zunanjih značilnostih ali pravnih poimenovanjih ter pri tem pozabimo na najpomembnejše: na duha, ki daje življenje in smisel obstoja celotni dejavnosti.

Glede ustanov, ki ste jih omenili, bi rekel zgolj to, da je Opus Dei zelo daleč od redov in svetnih ustanov ter bližje organizacijam, kakršna je Holy Name Society.

Opus Dei je mednarodna organizacija laikov, ki ji pripadajo tudi svetni duhovniki (ti v celotnem članstvu predstavljajo le majhen delež). Njeni člani so ljudje, ki živijo v svetu, kjer opravljajo svoj poklic oziroma službo. Ko se pridružijo Opus Dei, tega ne storijo zato, da bi to delo opustili, marveč nasprotno, iščejo duhovno pomoč, da bi svoje običajno delo posvečevali ter ga spreminjali v sredstvo, s katerim se sami posvečujejo oziroma pomagajo drugim k njihovemu posvečevanju. Ne spremenijo svojega stanu. Še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki. Tisto, za kar si prizadevajo, je služenje Bogu in drugim ljudem znotraj svojega lastnega stanu. V Opus Dei nas ne zanimajo niti zaobljube niti obljube. Kar se od članov zahteva, je to, da se sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, trudijo udejanjati človeške in krščanske kreposti v zavedanju, da so božji otroci.

Če bi hoteli poiskati neko primerjavo, potem je Opus Dei najlažje razumeti tako, da pomislimo na življenje prvih kristjanov. Oni so v polnosti živeli svojo krščansko poklicanost. Iskreno so si prizadevali za popolnost, h kateri so bili poklicani zaradi preprostega in vzvišenega dejstva, da so prejeli krst. Navzven se niso razlikovali od drugih državljanov. Člani Opus Dei so navadni ljudje, opravljajo običajno delo, živijo sredi sveta kot to, kar so: krščanski državljani, ki hočejo celovito izpolnjevati zahteve svoje vere.

Vemo, da so v Opus Dei moški in ženske vseh družbenih položajev, tako samski kot poročeni. Kateri je torej skupni element, ki zaznamuje poklicanost v Delo? Katere obveznosti prevzame vsak izmed članov, da bi uresničeval cilje Opus Dei?

Naj to povem na kratko: iskanje svetosti sredi sveta, sredi ulice. Kdor prejme od Boga poseben klic v Opus Dei, ve, da mora doseči svetost v svojem lastnem stanu, v opravljanju svojega dela, bodisi ročnega bodisi umskega, ter skladno s tem tudi živi. Pravim, da ve in tako tudi živi, ker ne gre za sprejetje preprostega teoretičnega postulata, ampak za njegovo uresničevanje iz dneva v dan, v običajnem življenju.

Če hočemo doseči svetost kljub napakam in osebnim šibkostim, ki nas bodo spremljale do konca našega življenja, potem si moramo po božji milosti prizadevati za udejanjanje ljubezni, ki je polnost postave in vez popolnosti. Krepost ljubezni ni nekaj abstraktnega; pomeni resnično in popolno predanost služenju Bogu in vsem ljudem; tistemu Bogu, ki nam govori v tihoti molitve in hrupu sveta; tistim ljudem, katerih bivanje je prepleteno z našim.

Živeti krepost ljubezni – Ljubezen – pomeni živeti vse človeške in nadnaravne kreposti, ki tvorijo neko celoto in jih ni mogoče skrčiti na nekakšen seznam. Ljubezen zahteva življenje pravičnosti, solidarnosti, družinske in družbene odgovornosti, uboštva, veselja, čistosti, prijateljstva …

Takoj lahko vidimo, da udejanjanje teh kreposti vodi v apostolat. Še več: to je že apostolat. Ko namreč skušamo tako živeti sredi vsakdanjega dela, postane krščansko ravnanje dober zgled, pričevanje, konkretna in učinkovita pomoč. Tako se učimo slediti stopinjam Jezusa Kristusa, ki je delal in učil od začetka, coepit facere et docere (Apd 1,1), tako da je besedo združil z zgledom. Zato že štirideset let to delo imenujem apostolat prijateljstva in zaupnosti.

Vsi člani Opus Dei imajo to isto gorečnost za svetost in apostolat. Zato v Delu ni različnih stopenj ali kategorij članov. Obstaja le mnoštvo osebnih situacij; in temu položaju, ki ga posameznik ima v svetu, se prilagaja ena in ista poklicanost, specifična in nadnaravna. To je klic k izročitvi samega sebe, k osebnemu, svobodnemu in odgovornemu prizadevanju za izpolnjevanje božje volje, razodete za vsakega izmed nas.

Kot vidite, je pastoralni pojav Opus Dei nekaj, kar se poraja od spodaj, to se pravi iz običajnega življenja kristjana, ki živi in dela skupaj z drugimi ljudmi. Ne poteka po liniji prilagajanja svetu(desakralizacije) meniškega ali redovniškega življenja. Ni poslednja stopnja v približevanju redovnikov svetu.

Kdor prejme poklic v Opus Dei, dobi nov pogled na stvari okoli sebe: novo luč v svojih družbenih odnosih, zaposlitvi, skrbeh, žalosti in veselju. Vendar niti za trenutek ne preneha živeti sredi vsega tega; in nikakor ne moremo govoriti o prilagajanju svetu ali sodobni družbi. Nihče se ne prilagaja temu, kar je njemu lastno; v tem, kar je človeku lastno, človek preprosto je. Prejeta poklicanost je enaka tisti, ki je vzniknila v dušah ribičev, kmetov, trgovcev in vojakov, ki so v Galileji sedeli ob Jezusu Kristusu in ga slišali reči: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48).

Ponavljam, da je ta popolnost, za katero si prizadeva član Opus Dei, popolnost, ki je lastna kristjanu nasploh, se pravi popolnost, h kateri je poklican vsak kristjan in ki pomeni celostno življenje po zahtevah vere. Ne zanima nas evangeljska popolnost, ki je značilna za redovnike in nekatere ustanove redovniške narave. Še manj pa nas zanima tako imenovano življenje evangeljske popolnosti, ki se cerkvenopravno nanaša na redovniški stan.

Pot redovniškega poklica je zame blagoslovljena in potrebna v Cerkvi, in kdor je ne bi cenil, ne bi imel duha Dela. Toda ta pot ni moja niti ni pot članov Opus Dei. Lahko rečemo, da je vsak izmed članov, ko je prišel v Opus Dei, to storil pod izrecnim pogojem, da se ne spremeni njegov stan. Naša posebna značilnost je posvečevanje lastnega stanu v svetu in posvečevanje vsakega člana na kraju njegovega srečanja s Kristusom. To je zaveza, ki jo sprejme vsak član, da bi uresničeval cilje Opus Dei.

Se opravičujem, če vztrajam pri isti temi. Iz pisem, ki prihajajo na uredništvo, vemo, da se nekatere matere številčnih družin pritožujejo, ker se jim zdi, da je njihova vloga omejena na to, da imajo otroke, in čutijo veliko nezadovoljstvo, ker svojega življenja ne morejo posvetiti še čemu drugemu: poklicnemu delu, kulturnemu udejstvovanju, družbenemu delovanju … Kaj bi vi svetovali tem materam?

No, kaj pa je družbeno delovanje, če ne to, da daš samega sebe drugim, s požrtvovalnostjo in služenjem ter dejavnim prispevanjem za skupno dobro? Delo ženske doma ni le samo po sebi družbena funkcija, lahko je celo družbena funkcija največjega dosega.

Predstavljajte si, da je ta družina številčna. Potem je delo matere primerljivo in velikokrat celo prednjači v primerjavi z delom poklicnih vzgojiteljev in učiteljev. Učitelj more, morda v vsem svojem življenju, bolj ali manj dobro vzgojiti le nekaj mladih. Mama pa lahko svojim otrokom da globoko vzgojo v najbolj temeljnih stvareh in lahko doseže, da oni sami postanejo vzgojitelji, tako da se ustvari neprekinjena veriga odgovornosti in kreposti.

Tudi glede tega nas lahko hitro preslepijo zgolj kvantitativna merila in si mislimo: boljše je delo učitelja, s katerim pride v stik na tisoče ljudi, ali delo pisatelja, ki nagovarja na tisoče bralcev. Dobro, ampak koliko otrok lahko zares vzgoji ta učitelj ali pisatelj? Mama skrbi za tri, pet, deset ali več otrok; in iz njih lahko naredi pravo umetnino čudovite vzgoje, ravnovesja, razumevanja, krščanskega smisla življenja, tako da bodo srečni in zares koristni drugim.

Po drugi strani pa je normalno, da otroci pomagajo pri domačih opravilih. Mati, ki zna dobro vzgajati svoje otroke, lahko to doseže in ima tako več možnosti in časa, kar ji – če to dobro izkoristi – omogoča gojiti njene hobije in osebne talente ter obogatiti njeno kulturo. Na srečo danes ne manjka tehničnih sredstev, ki nam, kot dobro veste, prihranijo veliko dela, če jih prav uporabljamo in čim bolje izkoristimo. Pri tem, kot pri vseh stvareh, so odločilne osebne sposobnosti: nekatere ženske imajo najmodernejši pralni stroj, porabijo pa več časa za pranje in to opravijo slabše kot takrat, ko so prale ročno. Pripomočki so koristni le, če jih znamo uporabiti.

Poznam veliko poročenih žensk s številnimi otroki, ki zelo dobro skrbijo za dom, hkrati pa najdejo tudi čas za sodelovanje v drugih apostolskih nalogah, kot sta to delala že zakonca iz zgodnjega krščanstva Ákvila in Prískila. Oba sta delala doma in imela svojo zaposlitev, poleg tega pa sta bila izvrstna sodelavca svetega Pavla. S svojo besedo in zgledom sta k veri v Jezusa Kristusa pritegnila Apola, ki je kasneje postal velik pridigar porajajoče se Cerkve. Kot že rečeno, je veliko večino omejitev mogoče premagati, če to res hočemo, ne da bi opustili katerokoli dolžnost. V resnici imamo čas za veliko stvari: za to, da strokovno skrbimo za dom, da se nenehno razdajamo drugim, da izboljšamo lastno razgledanost in obogatimo kulturo drugih, da uresničimo veliko koristnega.

Torej se vam zdi pomembno vzgajati otroke že od malega v življenju pobožnosti? Menite, da je v družini treba opravljati nekatere pobožnosti?

Menim, da je ravno to najboljša pot za pristno krščansko vzgojo otrok. Sveto pismo nam govori o družinah prvih kristjanov – domača Cerkev, pravi sveti Pavel (prim. 1 Kor 16,19) –, ki jim je luč evangelija dajala nov zagon in novo življenje.

V vseh krščanskih okoljih je iz izkušenj znano, kako dobre sadove obrodi to naravno in nadnaravno uvajanje v življenje pobožnosti, ki se vrši v toplini domačega ognjišča. Otrok se nauči usmerjati h Gospodu svoje prve in najgloblje vzgibe; nauči se obračati k Bogu kot Očetu in k Devici Mariji kot materi; nauči se moliti po zgledu staršev. Ko to razumemo, vidimo, da lahko starši vršijo veliko apostolsko delo in da mora biti njihova pobožnost iskrena, da bi – bolj kot učiti – mogli prenašati to pobožnost na otroke.

Kako to storiti? Obstajajo pobožnosti, maloštevilne, kratke in običajne, ki so bile v krščanskih družinah vedno prisotne in se mi zdijo čudovite: molitev pred jedjo, skupna molitev rožnega venca – čeprav dandanes marsikdo napada to trdno marijansko pobožnost –, osebne jutranje in večerne molitve. Gre za navade, ki se razlikujejo od kraja do kraja, vendar mislim, da je vedno treba gojiti kakšno pobožnost, ki jo vsi člani družine opravijo skupaj, na preprost in naraven način, brez pobožnjakarstva.

Tako bomo dosegli, da Boga ne bomo dojemali kot tujca, ki bi ga šli enkrat na teden obiskat v cerkev. K Bogu se bomo obračali in ga motrili takšnega, kakršen v resnici je; tudi ob domačem ognjišču, kajti kot je rekel Gospod, kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi (Mt 18,20).

S hvaležnostjo in sinovskim ponosom lahko povem, da še vedno – zjutraj in zvečer, na glas – molim molitve, ki sem se jih kot otrok naučil od svoje matere. Vodijo me k Bogu, dajejo mi čutiti ljubezen, s katero so me učili prvih korakov v življenju kristjana. Ko Gospodu darujem dan, ki se začenja, ali se zahvaljujem za dan, ki se izteka, prosim Boga, naj v slavi pomnoži srečo tistih, ki jih še posebej ljubim, in naj bomo pozneje za vedno združeni v nebesih.