Seznam točk

Kako si razlagate izjemen uspeh Opus Dei in s kakšnimi merili vi vrednotite ta uspeh?

Pri nadnaravnih podvigih sta uspeh ali neuspeh, kot ju običajno razumemo, precej nepomembna. Že sveti Pavel je kristjanom v Korintu dejal, da v duhovnem življenju ni pomembna sodba drugih niti naša lastna sodba, temveč božja sodba.

Res je Delo danes razširjeno po vsem svetu. Vanj so vključeni moški in ženske približno sedemdesetih različnih narodnosti. Ko pomislim na to dejstvo, sem tudi sam presenečen. Za to ne najdem nobene človeške razlage, marveč božjo voljo, kajti Duh veje, koder hoče, in uporablja, kogar hoče, da bi uresničil posvečenje ljudi. Vse to je zame razlog za zahvalo, ponižnost in prošnjo Bogu, da bi mu vedno znal služiti.

Sprašujete me tudi, s katerim merilom vrednotim in presojam stvari. Odgovor je zelo preprost: svetost, sadovi svetosti.

Najpomembnejši apostolat Opus Dei je tisti, ki ga vsak član opravlja s pričevanjem svojega življenja in s svojo besedo pri vsakodnevnih stikih s prijatelji in poklicnimi kolegi. Kdo bi lahko izmeril nadnaravno učinkovitost tega tihega in ponižnega apostolata? Ni mogoče ovrednotiti pomoči, ki jo nudi zgled zvestega in iskrenega prijatelja, ali vpliva dobre matere v naročju družine.

Morda se vaše vprašanje nanaša na korporativne apostolske dejavnosti, ki jih izvaja Opus Dei, če predpostavimo, da je v tem primeru rezultate mogoče meriti s človeškega, tehničnega vidika: ali šola za usposabljanje delavcev uspešno pripomore pri družbenem napredovanju oseb, ki jo obiskujejo; ali univerza svojim študentom omogoča ustrezno strokovno in kulturno izobrazbo. Če vzamemo, da je vaše vprašanje zastavljeno v tem smislu, bi rekel, da je mogoče uspeh deloma pojasniti z dejstvom, da to delo vršijo ljudje, ki ga opravljajo kot specifično strokovno dejavnost, na katero se pripravljajo tako kot vsak, ki želi opravljati neko resno nalogo. To med drugim pomeni, da se te dejavnosti ne načrtujejo po vnaprej določenih shemah, ampak se v vsakem primeru preučijo posebne potrebe okolja, v katerem naj bi se izvajale, da bi jih lahko prilagodili dejanskim potrebam.

Vendar ponavljam, da Opus Dei ne postavlja na prvo mesto človeške učinkovitosti. Pravi uspeh ali neuspeh je odvisen od tega, ali poleg dobre izvedbe dejavnosti v človeškem smislu tudi pripomorejo k temu, da tako tisti, ki jih izvajajo, kot tisti, ki so uporabniki te storitve, ljubijo Boga, se čutijo brate in sestre vseh ljudi ter ta čustva dokazujejo z nesebičnim služenjem človeštvu.

V Španiji se Opus Dei ponaša s tem, da združuje ljudi vseh družbenih položajev. Velja ta trditev tudi za preostali svet ali je treba priznati, da v drugih državah člani Opus Dei izhajajo predvsem iz višjih slojev, kot so vodilni krogi v gospodarstvu, javni upravi, politiki in svobodnih poklicih?

Dejansko pripadajo Opus Dei v Španiji in po vsem svetu osebe vseh družbenih položajev: moški in ženske, stari in mladi, delavci, gospodarstveniki, uslužbenci, kmetje, ljudje svobodnih poklicev itd. Bog je tisti, ki jim da poklicanost, in Bog ne dela razlik med ljudmi.

Toda Opus Dei se z ničimer ne ponaša. Apostolske dejavnosti ne rastejo zaradi človeških moči, ampak z dihom Svetega Duha. V kakem združenju z zemeljskimi cilji je razumljivo, da se objavljajo imenitne statistike o številu, položaju in sposobnostih članov, in to ponavadi dejansko počnejo organizacije, ki stremijo k časnemu ugledu. Toda tam, kjer je cilj delovanja posvečevanje duš, bi takšno ravnanje spodbujalo kolektivni napuh. Kristus pa hoče, da so kristjani, vsak zase in vsi skupaj, ponižni.

Številni zakonci so zaradi nasvetov, ki jih prejemajo celo od nekaterih duhovnikov, zmedeni glede vprašanja o številu otrok. Kaj bi vi svetovali zakonskim parom ob tolikšni zmedi?

Tisti, ki na tak način povzročajo zmedo v vesti mnogih ljudi, pozabljajo, da je življenje sveto. Zaslužijo si Gospodovih ostrih kritik zoper slepe, ki vodijo druge slepe; zoper tiste, ki nočejo vstopiti v nebeško kraljestvo in tudi drugim ne pustijo vstopiti. Ne obsojam njihovih namenov, sem celo prepričan, da mnogi takšne nasvete dajejo zaradi sočutja in želje po reševanju težkih situacij. Ne morem pa skrivati dejstva, da me strašno žalosti to destruktivno – v mnogih primerih diabolično – delovanje tistih, ki ne samo, da ne širijo dobrega nauka, temveč ga celo maličijo.

Kadar zakonci slišijo nasvete in priporočila o teh stvareh, naj ne pozabijo, da gre za to, da spoznamo, kaj Bog hoče. Če je prisotna iskrenost – poštenost – in vsaj kanček krščanske vzgoje, bo vest znala odkriti božjo voljo tako v tem kot v vsem drugem. Lahko se namreč zgodi, da kdo išče nasvet, ki bi podpiral našo lastno sebičnost, ki bi ravno z neko namišljeno oblastjo utišal glas lastne duše. Lahko se celo zgodi, da človek menja svetovalce, dokler ne najde najbolj sebi naklonjenega. Tak pristop je med drugim farizejski, nevreden božjega otroka.

Nasvet drugega kristjana – v zadevah vere in morale še posebej nasvet duhovnika – je v veliko pomoč, da bi spoznali, kaj Bog od nas v določenih okoliščinah hoče. A nasvet ne izniči osebne odgovornosti. Nazadnje smo mi, vsak izmed nas, tisti, ki se moramo odločiti in ki bomo za svoje odločitve osebno dajali odgovor Bogu.

Nad katerimkoli osebnim nasvetom je božja postava, ki je zapisana v Svetem pismu ter jo cerkveno učiteljstvo ob pomoči Svetega Duha varuje in uči. Kadar so nasveti posameznikov v nasprotju z božjo besedo, kot nam jo posreduje cerkveno učiteljstvo, je treba odločno zavrniti ta zmotna mnenja. Človeku, ki ravna s tako poštenim namenom, bo Bog pomagal s svojo milostjo ter mu po navdihu dal spoznati, kaj mu je storiti, in kadar ga bo potreboval, mu bo poslal duhovnika, ki bo znal voditi njegovo dušo po ravnih in čistih poteh, pa čeprav bodo velikokrat naporne.

Naloga duhovnega vodstva ne sme biti usmerjena v proizvodnjo bitij brez lastne presoje, ki delajo samo to, kar jim drugi rečejo. Nasprotno, duhovno vodstvo se mora nagibati k oblikovanju ljudi, ki znajo sami presoditi. Lastna presoja pa predpostavlja zrelost, trdna prepričanja, zadostno poznavanje nauka, duhovno občutljivost in vzgojo volje.

Pomembno je, da zakonci pridobijo jasen čut za dostojanstvo svojega poklica in se zavedajo, da jih Bog kliče, naj dosežejo božjo ljubezen tudi po človeški ljubezni; da so bili izvoljeni od vekomaj za sodelovanje s stvariteljsko močjo Boga pri porajanju in kasneje pri vzgoji otrok; da jih Bog vabi, naj njihov dom in vse njihovo družinsko življenje postane pričevanje o vseh krščanskih krepostih.

Zakon – tega se ne bom naveličal ponavljati – je božja pot, velika in čudovita; in kot vse, kar je božjega v nas, vključuje konkretne izraze našega odgovora na milost, izraze velikodušnosti, predanosti, služenja. Sebičnost, v katerikoli izmed svojih oblik, se zoperstavlja tej božji ljubezni, ki mora vladati v našem življenju. To je bistveno in to je treba imeti v mislih, ko govorimo o zakonu in o številu otrok.