Seznam točk

Sprašujete me tudi, kako je Opus Dei vključen v ekumenizem. Lani sem nekemu francoskemu novinarju povedal – in vem, da je anekdota imela odmev celo v publikacijah naših ločenih bratov –, kar sem nekoč omenil svetemu očetu Janezu XXIII. in k čemur me je spodbudila njegova ljubezniva in očetovska drža: »Sveti oče, v našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti.« On se je ganjen nasmejal, saj je vedel, da je Sveti sedež že leta 1950 pooblastil Opus Dei, da lahko med svoje sodelavce sprejema tudi nekatoličane in celo nekristjane.

Dejansko je veliko naših ločenih bratov, med katerimi so tudi pastirji in celo škofje njihovih veroizpovedi, ki čutijo privlačnost duha Opus Dei in sodelujejo pri našem apostolatu. In ko stiki postajajo tesnejši, je vedno več izrazov simpatije in prisrčnega razumevanja, ki ga omogoča dejstvo, da člani Opus Dei svojo duhovnost osredotočajo na preprost sklep, da bi kot kristjani odgovorno živeli svoje krstne zaveze in zahteve. Želja po iskanju krščanske popolnosti in opravljanju apostolata v prizadevanju za posvečevanje lastnega poklicnega dela; življenje globoko v notranjosti sekularnih stvari, pri čemer se spoštuje njihova avtonomija, vendar se z njimi ravna v duhu in ljubezni kontemplativnih duš; prvenstvo, ki ga pri organizaciji naših dejavnosti namenjamo vsaki osebi, delovanju Duha v dušah, spoštovanju dostojanstva in svobode, ki izhajata iz kristjanovega božjega otroštva; to, da pred monolitnim in institucionalističnim pojmovanjem apostolata laikov branimo legitimnost iniciative znotraj potrebnega spoštovanja skupnega dobra. Vse to in še drugi vidiki našega načina življenja in dela so stične točke, v katerih naši ločeni bratje zlahka odkrivajo dobršen del doktrinalnih izhodišč – prenesenih v življenje, preizkušenih v teku let –, na katera so oni in mi, katoličani, položili mnogo utemeljenih ekumenskih upov.

Bi lahko opisali, kako in zakaj ste ustanovili Opus Dei in kateri so po vašem mnenju najpomembnejši mejniki v njegovem razvoju?

Zakaj? Za stvari, ki se rodijo iz božje volje, ni druge razlage kot želja Boga, da jih uporabi kot izraz svoje vesoljne odrešenjske volje. Od samega začetka je bilo Delo svetovno, katoliško. Ni prišlo na svet zato, da bi ponudilo rešitev za konkretne probleme Evrope v dvajsetih letih tega stoletja, ampak da bi moškim in ženskam vseh dežel, kateregakoli družbenega položaja, rase, jezika ali okolja in kateregakoli stanú (samskim, poročenim, ovdovelim, duhovnikom) povedalo, da lahko ljubijo Boga in mu služijo, ne da bi se oddaljili od svojega običajnega življenja, ki se odvija v njihovem delu, družini ter raznolikih in normalnih družbenih odnosih.

Kako je bilo ustanovljeno? Brez kakršnihkoli človeških sredstev. Imel sem le šestindvajset let, božjo milost in dobro voljo. Delo se je rodilo majhno. Takrat ni bilo drugega kot gorečnost mladega duhovnika, ki si je prizadeval storiti, kar je od njega hotel Bog.

Sprašujete me o mejnikih. Zame je ključni mejnik v Delu vsak hip, vsak trenutek, kadar se s pomočjo Opus Dei kakšna duša približa Bogu in postane s tem bolj bratska svojim bratom, soljudem.

Morda ste želeli, da vam spregovorim o kronoloških prelomnicah. Četudi niso najpomembnejši, vam bom po spominu navedel nekaj bolj ali manj približnih podatkov. V prvih mesecih leta 1935 je bilo že vse pripravljeno za začetek dejavnosti v Franciji, in sicer v Parizu. A prišla je najprej španska državljanska vojna, nato pa še druga svetovna vojna in širitev Dela je bilo treba preložiti. Ker je bil ta razvoj potreben, je bila zakasnitev minimalna. Že leta 1940 se je začelo delovanje na Portugalskem. Skoraj istočasno s koncem spopadov se je, po nekaterih predhodnih potovanjih v letih poprej, začelo v Angliji, Franciji, Italiji, Združenih državah Amerike in Mehiki. Nato se širitev nadaljuje v naraščajočem ritmu. V letih 1949 in 1950: Nemčija, Nizozemska, Švica, Argentina, Kanada, Venezuela ter druge evropske in ameriške države. Hkrati se dejavnost širi tudi po preostalih celinah: sever Afrike, Japonska, Kenija in druge vzhodnoafriške države, Avstralija, Filipini, Nigerija itd.

Kot pomembnih trenutkov se rad spominjam predvsem stalnih priložnosti, ob katerih se je naklonjenost papežev do našega Dela pokazala na otipljiv način. Od leta 1946 stalno prebivam v Rimu, zato sem lahko srečal in bil v stiku s Pijem XII., Janezom XXIII. in Pavlom VI. V vseh sem vedno našel očetovsko naklonjenost.

Od leta 1946 živite v Rimu. Kaj vam je pri stikih s papeži, ki ste jih srečali, posebej ostalo v spominu?

Zame je papež v hierarhiji ljubezni takoj za Sveto Trojico in našo Materjo Marijo. Ne morem pozabiti, da je bil sveti oče Pij XII. tisti, ki je odobril Opus Dei v trenutku, ko se je ta pot duhovnosti marsikomu zdela krivoverstvo. Prav tako ne bom pozabil, da mi je prve besede naklonjenosti in ljubezni, ki sem jih bil deležen v Rimu leta 1946, namenil takrat še msgr. Montini. Tudi prijazna in očetovska bližina Janeza XXIII. se mi je globoko vtisnila v spomin vsakokrat, ko sem ga imel priložnost obiskati. Nekoč sem mu dejal: »V našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti …« In sveti oče Janez se je ganjen nasmejal. Kaj naj rečem? Papeži, prav vsi, so bili do Opus Dei vedno razumevajoči in naklonjeni.

Ne razumem, kako je mogoče, da so na svetu katoličani, in celo duhovniki, ki ljudem že leta mirne vesti svetujejo uporabo tabletke za preprečevanje nosečnosti. Ne morejo namreč kar tako brez sramu prezreti papeškega nauka. In ne smejo trditi – kot to počnejo z neverjetno lahkotnostjo –, da je papež, ko ne govori ex cathedra, navaden zasebni teolog, ki se lahko zmoti. Že to, da menijo, da se papež moti, oni pa ne, kaže na veliko domišljavost.

Pozabljajo pa, da papež ni le učitelj – nezmotljiv, kadar to pove eksplicitno –, ampak je tudi vrhovni zakonodajalec. In v tem primeru je sedanji papež Pavel VI. nedvoumno določil, da se je treba v tej občutljivi zadevi obvezno držati vseh določb častitljivega papeža Pija XII., ker so še vedno veljavne. Pij XII. je dovolil le nekatere naravne postopke – ne tabletke – za preprečevanje spočetja v posameznih težkih primerih. Svetovati nasprotno torej pomeni resno nepokorščino do svetega očeta v resni stvari.

Lahko bi napisal debelo knjigo o žalostnih posledicah, ki jih na vseh ravneh prinaša uporaba teh ali drugačnih sredstev za preprečevanje nosečnosti: uničenje zakonske ljubezni – mož in žena ne gledata drug na drugega kot na zakonca, ampak kot na sokrivca –, nesrečnost, nezvestoba, duhovna in duševna neravnovesja, neštete posledice za otroke, izguba miru v zakonu … Vendar se mi pisanje o tem ne zdi potrebno: raje sem preprosto pokoren papežu. Če bi sveti oče kdaj odločil, da je uporaba določenega sredstva za preprečevanje zanositve dopustna, bi se jaz prilagodil temu, kar bi rekel papež. Držal bi se določil papeža in moralne teologije, v vsakem posameznem primeru bi preučil očitne nevarnosti, ki sem jih ravnokar omenil, ter vsakomur svetoval po vesti.

Vedno pa bi upošteval, da današnjega sveta ne bodo rešili tisti, ki skušajo omamiti življenje duha in prav vse zreducirati na ekonomska vprašanja ali gmotno blagostanje, marveč tisti, ki vedo, da je moralni zakon v službi človekove večne usode: tisti, ki verujejo v Boga in se velikodušno držijo zahtev te vere, tako da med svojimi bližnjimi širijo presežni pomen našega zemeljskega življenja.

Ta gotovost nas ne sme voditi k umikanju, ampak v prizadevanje, da bi vsi imeli ustrezno raven gmotnih sredstev, da bi bilo dela dovolj za vse, da ne bi bil nihče po krivici postavljen pred omejitve v svojem družinskem in družbenem življenju.