Seznam točk

Po drugi strani pa je razvoj v zgodovini Cerkve omogočil, da se premaga določen klerikalizem, ki skuša izmaličiti vse, kar se nanaša na laike, tako da jim pripisuje neke skrite namere. Sedaj je lažje razumeti, da tisto, kar živi in oznanja Opus Dei, ni nič več in nič manj kot to: božja poklicanost običajnega kristjana s konkretno nadnaravno zavzetostjo.

Upam, da bo prišel čas, ko se bo besedna zveza katoličani prodirajo v družbena okolja nehala uporabljati in se bodo vsi zavedali, da gre za klerikalen izraz. V vsakem primeru pa prav nič ne velja za apostolat Opus Dei. Članom Dela ni treba prodirati v časne strukture, in sicer zaradi preprostega dejstva, da so navadni državljani, enaki vsem drugim, in so zato tam že prej bili.

Če Bog v Opus Dei pokliče nekoga, ki dela v tovarni, bolnišnici ali parlamentu, to pomeni, da si bo ta človek odslej odločno prizadeval z božjo milostjo posvečevati ta poklic. Pomeni samo to, da se začne zavedati radikalnih zahtev evangeljskega sporočila, skladno s posebnim poklicem, ki ga je prejel.

Mišljenje, da to zavedanje pomeni opustitev običajnega življenja, je legitimno le za tiste, ki od Boga prejmejo redovniški poklic, ki vključuje contemptus mundi, prezir do stvari tega sveta. Če pa bi skušali ta umik iz sveta spremeniti v bistvo ali vrhunec krščanstva, bi to bilo naravnost absurdno.

Ni torej Opus Dei tisti, ki bi svoje člane pošiljal v določena okolja. Ti so že prej tam bili, ponavljam, in ni razloga, da bi to okolje zapuščali. Poleg tega se poklici v Opus Dei, ki izvirajo iz božje milosti ter apostolata prijateljstva in zaupnosti, o katerem sem prej govoril, pojavljajo v najrazličnejših okoljih.

Morda je prav ta preprostost narave in načina delovanja Opus Dei težava za tiste, ki so polni zapletenosti in se zdijo nezmožni razumeti karkoli pristnega in poštenega.

Seveda se bo vedno našel kdo, ki bistva Opus Dei ne bo razumel. To nas ne preseneča, saj je Gospod svoje že vnaprej opozoril na te težave, ko jim je dejal, da non est discipulus super Magistrum (Mt 10,24), učenec ni nad Učiteljem. Nihče ne more pričakovati, da ga bodo vsi cenili, ima pa pravico, da ga vsi spoštujejo kot osebo in kot božjega otroka. Žal obstajajo fanatiki, ki želijo svoje ideje vsiljevati na totalitaren način, in ti ne bodo nikdar razumeli ljubezni, ki jo imajo člani Opus Dei do osebne svobode drugih in zatem do svoje osebne svobode, ki jo vedno spremlja osebna odgovornost.

Spominjam se zelo nazorne anekdote. V nekem mestu, ki naj iz obzirnosti ostane neimenovano, je mestni svet razpravljal, ali naj odobri finančno pomoč vzgojnemu projektu, ki so ga vodili člani Opus Dei in je tako kot vse korporativne dejavnosti Dela predstavljal nedvomno družbeno korist. Večina svetnikov je to pomoč podpirala. Eden od njih, socialist, je kot pojasnilo za takšno stališče povedal, da je imel osebno izkušnjo o aktivnostih, ki so potekale v tem centru: »Gre za dejavnost,« je dejal, »za katero je značilno, da so njeni voditelji veliki prijatelji osebne svobode. V tem domu živijo študentje vseh veroizpovedi in vseh ideologij.« Komunistični svetniki so glasovali proti. Eden od njih je v obrazložitvi svojega negativnega glasu dejal socialistu: »Bil sem proti, kajti če je dejansko tako, potem pomeni ta dom učinkovito propagando za katolištvo.«

Kdor ne spoštuje svobode drugih ali želi nasprotovati Cerkvi, ne more ceniti apostolskega dela. A tudi v teh primerih sem ga kot človek dolžan spoštovati in ga usmerjati k resnici. Kot kristjan pa sem ga dolžan ljubiti in moliti zanj.

Pravkar smo poslušali slovesno branje dveh odlomkov iz Svetega pisma, ki sta predvidena za mašo na 21. nedeljo po binkoštih. Poslušanje božje besede vas že postavlja v vzdušje, v katerem naj tečejo te moje besede, s katerimi se obračam na vas, besede duhovnika, ki jih izgovarja pred veliko družino božjih otrok v njegovi sveti Cerkvi. Besede, torej, ki hočejo biti nadnaravne, glasnice veličine Boga in njegovega usmiljenja do ljudi; besede, ki vas pripravljajo na čudovito evharistično daritev, ki jo danes obhajamo na kampusu Univerze v Navari.

Zadržimo se za trenutek ob tem, kar sem pravkar omenil. Obhajamo sveto evharistijo, zakramentalno daritev Gospodovega telesa in krvi, to skrivnost vere, ki v sebi povezuje vse skrivnosti krščanstva. Obhajamo torej najbolj sveto in presežno dejanje, ki ga po božji milosti ljudje moremo uresničiti v tem življenju: ko prejmemo Gospodovo telo in kri, se na neki način razvežejo naše vezi tega sveta in časa, da bi že sedaj bili z Bogom v nebesih, kjer bo Kristus sam otrl solze z naših oči in kjer ne bo smrti, niti joka, niti krikov bolečine, kajti stari svet bo že prešel.¹

To resnico, tako globoko in polno tolažbe, ta eshatološki pomen evharistije, kot ga navadno imenujejo teologi, pa bi kljub temu lahko narobe razumeli. To se je zgodilo vedno, kadar so ljudje hoteli predstaviti krščansko življenje kot nekaj izključno duhovnega, bolje rečeno spiritualističnega, kot nekaj, kar je lastno čistim in izrednim ljudem, ki se ne mešajo v nizkotnosti tega sveta oziroma jih kvečjemu dopuščajo kot nujnost, ki spremlja duha, dokler živimo na zemlji.

Pri takšnem gledanju na stvari postane tempelj prvenstveni kraj za krščansko življenje; in biti kristjan potem pomeni obiskovati tempelj, udeleževati se svetih obredov, zakoreniniti se v nekakšno cerkveno družbo, v neke vrste ločen svet, ki ima samega sebe za preddverje nebes, medtem ko gre običajni svet svojo pot. Nauk krščanstva in življenje milosti bi torej zgolj rahlo oplazila burni potek človeške zgodovine, ne bi pa se z njim srečala.

Ko se tega oktobrskega jutra pripravljamo na obhajanje spomina Gospodove pashe, recimo preprosto ne temu iznakaženemu pogledu na krščanstvo. Za trenutek pomislite na prizorišče naše evharistije, našega dejanja zahvale: nahajamo se v edinstvenem svetišču. Lahko bi rekli, da je univerzitetni kampus glavna ladja, univerzitetna knjižnica je retabel, tamle so stroji, ki gradijo nova poslopja, zgoraj pa navarsko nebo …

V tej prispodobi ste gotovo zaznali nazorno in nepozabno potrditev dejstva, da je resnični kraj našega krščanskega bivanja običajno življenje. Tam, kjer so vaši soljudje, kjer so vaša hrepenenja, vaše delo, vaše ljubezni, tam je kraj vašega vsakodnevnega srečevanja s Kristusom. Sredi najbolj snovnih zemeljskih stvari se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem.

To neprestano oznanjam z besedami Svetega pisma: svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober.² Ljudje smo tisti, ki ga delamo slabega in grdega z našimi grehi in našo nezvestobo. Ne dvomite: za vas, može in žene sveta, je kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja v nasprotju z božjo voljo.

Namesto tega morate sedaj – v novi luči – razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko iz družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, operacijski dvorani, vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti – na duši in na telesu – sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Vem, da mi ni treba spominjati na to, kar ponavljam že toliko let. Ta nauk o državljanski svobodi, sožitju in razumevanju predstavlja nadvse pomemben del sporočila, ki ga širi Opus Dei. Ali bi moral še enkrat poudariti, da so moški in ženske, ki hočejo služiti Jezusu Kristusu v Božjem delu, preprosto državljani, enaki drugim, ki se z resno odgovornostjo – vse do skrajnih posledic – trudijo živeti svoj krščanski poklic?

Moji otroci se po ničemer ne razločujejo od svojih sodržavljanov. Nasprotno pa razen vere nimajo ničesar skupnega s člani redovnih skupnosti. Rad imam redovnike ter spoštujem in občudujem njihovo samostansko življenje, njihov apostolat, njihovo odmaknjenost od sveta, njihov contemptus mundi, ki so druga znamenja svetosti v Cerkvi. Vendar mi Gospod ni dal redovniškega poklica, in da bi si ga želel, bi zame pomenilo nered. Nobena oblast na zemlji me ne more zavezati k temu, da postanem redovnik, kakor me nobena oblast ne more prisiliti, da sklenem zakon. Sem svetni duhovnik, duhovnik Jezusa Kristusa, ki strastno ljubi svet.