Seznam točk

Vseeno pa ženska včasih ni prepričana, da se zares nahaja na mestu, ki ji pripada in kamor je poklicana. Velikokrat, ko opravlja delo izven svojega doma, pade nanjo teža gospodinjskih del; če pa se popolnoma posveti družini, čuti, da so njene možnosti omejene. Kaj bi vi svetovali ženskam, ki doživljajo takšna protislovja?

Ta občutek, ki je zelo resničen, pogosto bolj kot iz dejanskih omejitev – ki jih imamo vsi, ker smo ljudje – izvira iz pomanjkanja dobro določenih idealov, zmožnih usmerjati celotno človekovo življenje, ali pa tudi iz nezavednega napuha. Včasih bi si želeli biti najboljši na vsakem področju in na vsaki ravni. Ker pa to ni mogoče, nastane občutek izgubljenosti in tesnobe ali celo malodušja in naveličanosti: človek ne more biti v vsem, in ko ne ve, česa bi se lotil, se nazadnje ničesar ne loti resno. V takšni situaciji se duša lahko nagiba k nevoščljivosti, domišljija zlahka uide z vajeti in se zateče v fantaziranje, kar človeka oddaljuje od stvarnosti ter naposled privede do otopelosti volje. To sem večkrat poimenoval mistika »ko bi le«, ki je stkana iz praznih sanj in lažnih idealizmov: ko se le ne bi poročila, ko bi le ne imela tega poklica, ko bi le bila bolj zdrava ali mlajša, ko bi le imela več časa!

Rešitev – naporna kot vse, kar je kaj vredno – je v tem, da iščemo resnično središče človeškega življenja, ki more vsemu dati pravo mesto, red in smisel: odnos z Bogom s pomočjo pristnega notranjega življenja. Če živimo v Kristusu in je v Njem naše središče, odkrijemo smisel poslanstva, ki nam je bilo zaupano; imamo človeški ideal, ki postane božji; v našem življenju se odprejo nova obzorja upanja in z veseljem žrtvujemo ne samo to ali ono dejavnost, temveč celotno življenje, ki s tem na paradoksalen način pridobi svojo najglobljo izpolnitev.

Problem, ki ste ga izpostavili, ni omejen samo na ženske. Veliko moških včasih izkuša nekaj podobnega, le z drugačnimi značilnostmi. Vzrok je ponavadi isti: pomanjkanje globokega ideala, ki ga je mogoče odkriti le v božji luči.

V vsakem primeru pa je treba spraviti v prakso tudi drobne ukrepe, ki se zdijo banalni, a niso: ko je treba opraviti veliko stvari, je potrebno določiti nek red, treba se je organizirati. Veliko težav izhaja iz pomanjkanja reda, zaradi odsotnosti te drže. Nekatere ženske naredijo tisoč stvari in vse opravijo dobro, ker so se organizirale, ker so s srčnostjo vzpostavile red v množici nalog. Vsak trenutek znajo biti v tem, kar morajo storiti, ne da bi se pustile zmesti z razmišljanjem o tem, kar bo prišlo pozneje ali kar bi morda lahko postorile že prej. Nekatere pa spričo velike količine dela osupnejo in tako osuple ne naredijo ničesar.

Gotovo bodo vedno na svetu ženske, katerih edina zaposlitev bo skrb za dom. Povem vam, da je to zelo pomembna zaposlitev, ki je vredna truda. Preko tega poklica – kajti to res je resničen in plemenit poklic – pozitivno vplivajo ne le na družino, temveč tudi na množico prijateljev in znancev ter na ljudi, s katerimi so tako ali drugače v stiku, in na ta način vršijo delo, ki ima včasih mnogo večji doseg kot pa kako drugo poklicno delo. Kaj šele takrat, kadar dajo vse svoje izkušnje in znanje na razpolago na tisoče ljudem v centrih, namenjenih izobraževanju žensk, kakršne vodijo moje hčere iz Opus Dei na vseh koncih sveta. Takrat postanejo učiteljice življenja ob domačem ognjišču in rekel bi, da imajo večji vzgojni učinek kot marsikateri univerzitetni profesor.

Če nadaljujemo z družinskim življenjem, bi želela sedaj osredotočiti vprašanje na vzgojo otrok ter odnose med starši in otroki. Spremembe, ki vplivajo na družinsko življenje v današnjem času, včasih pripeljejo do tega, da je medsebojno razumevanje težavno in pride celo do navzkrižja, ki mu rečemo medgeneracijski prepad. Kako lahko to premagamo?

To je stara težava, četudi se lahko zdaj pojavlja pogosteje ali v ostrejši obliki spričo hitrega napredka, značilnega za današnjo družbo. Popolnoma razumljivo in naravno je, da mladi in starejši gledajo na stvari drugače. Vedno je bilo tako. Presenetljivo bi bilo, če bi najstnik razmišljal enako kot zrela oseba. Vsi smo kdaj v sebi začutili vzgib uporništva proti starejšim, ko smo začenjali samostojno oblikovati svoja stališča. In z leti smo tudi vsi razumeli, da so imeli naši starši prav v marsičem, kar je bilo sad njihovih izkušenj in ljubezni. Zato je najprej naloga staršev, ki so že šli skozi tisto obdobje, da s prilagodljivostjo in mladostnim duhom otrokom olajšajo to razumevanje ter se z razumno ljubeznijo izognejo morebitnim konfliktom.

Staršem vedno svetujem, naj skušajo postati prijatelji svojih otrok. Povsem mogoče je uskladiti starševsko avtoriteto, ki je potrebna zaradi same vzgoje, s čutom prijateljstva, ki zahteva, da se na nek način postavimo na raven otroka. Otroci – pa naj se zdijo še tako uporniški in svojeglavi – si vedno želijo te bližine, tega bratstva s svojimi starši. Ključno je ponavadi zaupanje: da starši vzgajajo v vzdušju domačnosti, da nikoli ne dajejo vtisa nezaupljivosti, da otrokom pustijo svobodo in jih naučijo to svobodo uporabljati v duhu osebne odgovornosti. Bolje je, da se včasih pustijo prinesti naokrog. Zaupanje, ki ga polagajo v otroka, doseže, da se oni sami sramujejo tega, da so zaupanje zlorabili, ter se poboljšajo. Če pa svobode nimajo, če vidijo, da jim nihče ne zaupa, bodo vedno nagnjeni h goljufanju.

To prijateljstvo, o katerem govorim, ta zmožnost postaviti se na isto raven kot otroci, ko jim date možnost, da zaupno spregovorijo o svojih drobnih težavah, omogoča nekaj, kar se mi zdi izredno pomembno: priložnost, da starši sami svojim otrokom razložijo izvor življenja, na postopen način, prilagojen njihovi miselnosti in sposobnosti razumevanja, pri čemer rahlo prehitevajo njihovo naravno radovednost. Treba je preprečiti, da bi bila ta tema obdana z grdobijo, da bi za nekaj, kar je samo po sebi plemenito in sveto, izvedeli iz nečednega pogovora s prijateljem ali prijateljico. Ravno to je ponavadi velik korak pri krepitvi prijateljstva med starši in otroki, kar lahko prepreči razhajanje v samem trenutku, ko se prebuja moralno življenje.

Po drugi strani si morajo starši tudi prizadevati, da ohranijo mladostno srce, da bi mogli dobrovoljno sprejemati plemenita hrepenenja in celo nenavadne zamisli svojih otrok. Življenje se spreminja in veliko je stvari, ki nam morda niso všeč. Morda tudi objektivno niso boljše od onih iz preteklosti, vendar niso slabe: so le drugačen način življenja, nič drugega. Marsikdaj pride do konfliktov zato, ker se velik pomen pripisuje malenkostim, ki jih je mogoče preseči z malo širšim pogledom in kančkom smisla za humor.

A ni vse odvisno od staršev. Tudi otroci morajo doprinesti svoj delež. Mladi so se bili vedno sposobni navdušiti za vse velike stvari, za visoke ideale, za vse, kar je pristno. Treba jim je pomagati, da v življenju svojih staršev prepoznajo tisto preprosto lepoto, ki je morda zelo molčeča in vselej obdana z naravnostjo. Ne da bi se s tem obremenjevali, naj se zavejo, koliko so se starši zanje žrtvovali, koliko je bilo velikokrat tudi junaškega odrekanja za dobrobit družine. Naj se otroci tudi naučijo živeti brez dramatiziranja, brez igranja vloge nerazumljenih; naj ne pozabijo, da bodo vedno dolžniki svojih staršev, da nikdar ne bodo mogli poplačati tega dolga in da mora njihov odgovor na vse to biti prežet z globokim spoštovanjem, s hvaležno in sinovsko ljubeznijo.

Bodimo iskreni: za družino je normalno, da je povezana. Lahko prihaja do trenj, različnih pogledov … Toda to so običajne stvari, ki v neki meri celo pripomorejo k popestritvi naših dni. So malenkosti, ki se sčasoma vedno presežejo. Potem ostane le, kar je stalno, ljubezen, resnična, iz žrtev stkana in nikoli hlinjena ljubezen, ki nas spodbuja, da skrbimo drug za drugega, da uganemo, kje je kakšna drobna težava, in najdemo primerno rešitev. Ker je vse to nekaj normalnega, me je velika večina ljudi popolnoma razumela, ko sem četrto zapoved dekaloga – to ponavljam že od dvajsetih let tega stoletja dalje – imenoval presladka zapoved.

Če pustimo ob strani težave, ki se lahko pojavijo med starši in otroki, so pogosti tudi prepiri med možem in ženo, ki lahko včasih resno ogrozijo družinski mir. Kaj bi vi svetovali zakoncem?

Naj se imata rada. Naj se zavedata, da bo vse življenje prihajalo do prepirov in težav, ki bodo prispevale celo h globlji ljubezni, če jih bosta znala reševati naravno.

Vsak izmed nas ima svoj značaj, svoje osebne okuse, svoje razpoloženje – včasih tudi slabo razpoloženje – in svoje pomanjkljivosti. Vsakdo pa ima v svoji osebnosti tudi prijetne lastnosti, zato in še zaradi mnogih drugih razlogov ga je mogoče imeti rad. Sožitje je možno takrat, ko vsi poskušajo popraviti lastne pomanjkljivosti in se ne ozirati na napake drugih. To se pravi takrat, ko je navzoča ljubezen, ki izniči in premaga vse, kar bi se lahko zdelo kot razlog za razhajanje ali nesoglasje. Če pa se, nasprotno, drobne razlike dramatizirajo in prihaja do medsebojnega očitanja pomanjkljivosti in napak, je konec miru in obstaja nevarnost, da ljubezen zamre.

Zakonca imata stanovsko milost, milost zakramenta, da bi živela vse človeške in krščanske kreposti sožitja: razumevanje, dobra volja, potrpežljivost, odpuščanje, rahločutnost v medsebojnih odnosih. Pomembno je, da ne obupata drug nad drugim, da se ne prepustita živčnosti, napuhu in osebnim manijam. V ta namen morata mož in žena rasti v notranjem življenju, se zgledovati pri sveti družini, da bi obzirno – iz človeškega in nadnaravnega nagiba obenem – gojila za krščanski dom značilne kreposti. Ponavljam: božja milost jima ne manjka.

Če kdo pravi, da ne more prenašati tega ali onega, da mu je nemogoče biti tiho, potem pretirava, da bi upravičil svoje ravnanje. Boga je treba prositi moči, da bi mogli premagovati svoje lastne muhe, milosti, da bi se znali obvladati. Nevarnost jeze namreč leži prav tam: v izgubi nadzora, v besedah, ki so lahko polne grenkobe, ki lahko tudi žalijo, ranijo in povzročijo škodo, pa čeprav nismo imeli takega namena.

Treba se je naučiti molčati, počakati in govoriti pozitivno, optimistično. Kadar se on jezi, mora biti ona posebej potrpežljiva, dokler znova ne nastopi vedrina, in obratno. Če je navzoča iskrena ljubezen in želja po njeni krepitvi, je zelo težko, da bi oba podlegla slabi volji istočasno …

Drugo pomembno dejstvo: moramo se navaditi, da nikdar nimamo povsem prav. V zadevah proste presoje lahko celo rečemo, da bolj kot smo prepričani o svojem popolnoma pravilnem mišljenju, toliko bolj je gotovo, da nimamo prav. Če razmišljamo na tak način, je kasneje mnogo lažje, da se popravimo, in če je potrebno, prosimo odpuščanja, kar je najboljša pot za končanje prepira. Tako dosežemo mir in ljubezen. Ne spodbujam vas k prepiranju, vendar je razumljivo, da se včasih kregamo s tistimi, ki jih imamo najbolj radi, ki običajno živijo z nami. Ne bomo se sporekli z nekim stricem iz Amerike. Torej, če ta majhna nesoglasja med zakoncema niso pogosta – in za to si je treba prizadevati –, potem ne kažejo na pomanjkanje ljubezni, ampak jo lahko celo okrepijo.

Še zadnji nasvet: nikoli se ne prepirajta pred otroki. Da bi se na to spomnila, je dovolj neka določena beseda, pogled, namig. Se bosta že kasneje, ko se malo umirita, sporekla, če se temu ne bo mogoče izogniti. Mir med zakoncema mora biti temelj družine, saj je potrebni pogoj za globoko in učinkovito vzgojo. Naj otroci vidijo v svojih starših vzor predanosti, iskrene ljubezni, medsebojne pomoči, razumevanja; in naj jim malenkosti vsakdanjega življenja ne prekrijejo resničnosti o ljubezni, ki zmore premagati karkoli.

Včasih jemljemo sami sebe preveč resno. Vsak se kdaj pa kdaj razjezi. Včasih, ker je potrebno; včasih, ker nam manjka duh mrtvičenja. Pomembno pa je pokazati, da ta jeza ne prelomi naše naklonjenosti, tako da z nasmehom obnovimo družinsko vzdušje. Skratka, naj se mož in žena ljubita med seboj, naj ljubita svoje otroke, saj s tem ljubita Boga.