Seznam točk

Različni viri namigujejo, da naj bi večina cerkvenih redov, zlasti Družba Jezusova, bila v resnem sovraštvu z Opus Dei. Imajo te govorice kakršnokoli podlago ali spadajo med mite, ki se jih ljudje oklepajo, kadar česa ne poznajo dovolj?

Čeprav nismo redovniki, niti nismo podobni redovnikom, niti ni na svetu nobene oblasti, ki bi nas mogla prisiliti, da bi to bili, v Opus Dei globoko cenimo in ljubimo redovniški stan. Vsak dan molim, da bi vsi redovniki Cerkvi še naprej prinašali sadove kreposti, apostolata in svetosti. Govorice, ki jih omenjate, so … govorice. Opus Dei je vedno užival občudovanje in naklonjenost redovnikov številnih redov in redovnih kongregacij, zlasti redovnic in redovnikov v klavzuri, ki molijo za nas, nam pogosto pišejo in na tisoč načinov ljudi seznanjajo z našim Delom, saj se zavedajo našega kontemplativnega življenja sredi uličnega vrveža. Generalni tajnik Opus Dei, Álvaro del Portillo, je cenil in bil v stiku s prejšnjim generalom Družbe Jezusove. Sedanjega generala, patra Arrupeja, poznam in cenim tako kot tudi on mene. Če bi prišlo do nesporazumov, bi to kazalo na pomanjkanje krščanskega duha, saj je za našo vero značilna edinost, ne pa ljubosumje ali razdeljenost.

Kakšno je stališče Dela glede koncilske izjave o verski svobodi, zlasti glede njene uporabe v Španiji, kjer je t. i. »predlog Castiella« še vedno odložen? In kako je z domnevnim »integrizmom«, ki ga občasno očitajo Opus Dei?

Integrizem? Opus Dei ni niti na desni, niti na levi, niti v sredini. Jaz kot duhovnik se trudim biti s Kristusom, ki je na križu razprostrl obe roki in ne samo ene. Od vsake skupine svobodno jemljem tisto, kar me prepriča in mi pomaga imeti sprejemajoče srce in roke za vse človeštvo. Vsak član pa lahko povsem svobodno izbere usmeritev, kot želi, znotraj tega, kar uči krščanska vera.

Kar zadeva versko svobodo, Opus Dei od svoje ustanovitve dalje nikoli ni delal nikakršnih razlik; dela in sobiva z vsemi, saj v vsakem človeku vidi dušo, ki jo je treba spoštovati in ljubiti. To niso le besede. Naše Delo je prva katoliška organizacija, ki z dovoljenjem Svetega sedeža med sodelavce sprejema tudi nekatoličane, naj so kristjani ali ne. Vedno sem zagovarjal svobodo vesti. Nasilja ne razumem. Ne zdi se mi primerno niti za prepričevanje niti za premagovanje. Zmota se premaga z molitvijo, božjo milostjo, študijem; nikoli s silo, vedno z ljubeznijo. Ker smo v tem duhu živeli od prvega trenutka, boste razumeli, da se lahko samo veselim nauka, ki ga je o tem vprašanju razglasil koncil. Kar zadeva konkretni predlog, ki ga omenjate, reševanje te zadeve ni moja naloga, temveč naloga cerkvene hierarhije v Španiji in katoličanov te države. Na njih je, da duha koncila uporabijo v konkretnem primeru.

Monsinjor, imel sem priložnost poslušati vaše odgovore na vprašanja, ki so prihajala iz občinstva v Pamploni, kjer se je pred poldrugim letom zbralo več kot 2.000 ljudi. Takrat ste poudarili, da se morajo katoličani obnašati kot odgovorni in svobodni državljani ter da »naj ne živijo od tega, da so katoličani«. Kakšen pomen in razsežnost pripisujete tej misli?

Vedno mi je bila nadležna drža tistih, ki iz dejstva, da se imenujejo katoličani, delajo nekakšen službeni položaj; enako kot drža ljudi, ki hočejo zanikati načelo osebne odgovornosti, na kateri temelji vsa krščanska morala. Duh Dela in njegovih članov je služiti Cerkvi in vsem ljudem, ne da bi Cerkev izrabljali. Všeč mi je, kadar je Kristus navzoč ne v katoličanovem imenu, ampak v njegovem ravnanju, s katerim resnično pričuje o krščanskem življenju. Upira se mi klerikalizem in razumem, da poleg slabega antiklerikalizma obstaja tudi dobri antiklerikalizem, ki izvira iz ljubezni do duhovništva in nasprotuje temu, da bi navaden vernik ali duhovnik neko sveto poslanstvo uporabljal za zemeljske cilje.

Vendar ne mislite, da se s tem izrekam za nasprotnika kogarkoli. V našem Delu ni nikakršnega stremljenja po ekskluzivizmu, temveč želja po sodelovanju z vsemi, ki delajo za Kristusa, in z vsemi, naj so kristjani ali ne, ki svoje življenje spreminjajo v čudovito in resnično služenje.

Sicer pa ni pomembna le razsežnost, ki jo tem idejam zlasti od leta 1928 pripisujem jaz, ampak pomen, ki jim ga daje učiteljstvo Cerkve. In tega ubogega duhovnika je prevzela silna, težko opisljiva ganjenost, ko je pred nedavnim koncil v dogmatični konstituciji De Ecclesia vse kristjane spomnil, da se morajo v polnosti čutiti državljane zemeljske države, tako da vse človeške dejavnosti opravljajo s strokovno usposobljenostjo in ljubeznijo do vseh ljudi ter iščejo krščansko popolnost, h kateri so poklicani zaradi preprostega dejstva, da so prejeli krst.

Zakaj po vašem mnenju številne redove, denimo Družbo Jezusovo, Opus Dei moti?

Poznam veliko redovnikov, ki vedo, da mi nismo redovniki, vendar nam vračajo naklonjenost, ki jo gojimo do njih, ter Bogu izročajo molitve in daritve za apostolat Opus Dei. Kar zadeva Družbo Jezusovo, poznam njenega generala, patra Arrupeja, in sem z njim v stiku. Lahko vam zagotovim, da so naši odnosi vzajemno spoštovanje in naklonjenost.

Morda ste srečali kakega redovnika, ki našega Dela ne razume. Če je tako, je to posledica pomote ali nepoznavanja resničnosti našega delovanja, ki je na izrecen način laično in sekularno ter nikakor ne posega na redovnikom lastno področje. Do vseh redovnikov gojimo le globoko spoštovanje in ljubezen ter prosimo Gospoda, naj njihovemu služenju Cerkvi in vsemu človeštvu naklanja vsak dan večjo učinkovitost. Nikoli ne bo prišlo do spora med kakšnim redovnikom in Opus Dei, saj sta za spor potrebna dva, mi pa se ne želimo prepirati z nikomer.

Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.