Seznam točk

Vsa Cerkev je zaskrbljena spričo problemov tako imenovanega tretjega sveta. V zvezi s tem je znano, da je ena največjih težav pomanjkanje duhovnikov, zlasti domačih. Kaj menite o tem in kakšne so vaše izkušnje na tem področju?

Menim, da je povečanje števila domačih duhovnikov dejansko izredno pomembno, da bi zagotovili razvoj in celo obstoj Cerkve v mnogih deželah, zlasti tistih, ki prestajajo obdobje ostrega nacionalizma.

Kar zadeva mojo osebno izkušnjo, moram reči, da sem Gospodu še prav posebej hvaležen, ko vidim, s kakšnim trdnim naukom, univerzalnim, katoliškim pogledom in gorečim duhom služenja se v Opus Dei vzgajajo in prejemajo duhovniško posvečenje številni laiki, zdaj že iz več kot šestdesetih držav, v katerih je razvoj domače duhovščine za Cerkev nujen problem. Vsekakor so boljši od mene. Nekateri so tam, v teh državah, prejeli škofovsko službo in ustanovili že več cvetočih semenišč.

Bi lahko opisali, kako in zakaj ste ustanovili Opus Dei in kateri so po vašem mnenju najpomembnejši mejniki v njegovem razvoju?

Zakaj? Za stvari, ki se rodijo iz božje volje, ni druge razlage kot želja Boga, da jih uporabi kot izraz svoje vesoljne odrešenjske volje. Od samega začetka je bilo Delo svetovno, katoliško. Ni prišlo na svet zato, da bi ponudilo rešitev za konkretne probleme Evrope v dvajsetih letih tega stoletja, ampak da bi moškim in ženskam vseh dežel, kateregakoli družbenega položaja, rase, jezika ali okolja in kateregakoli stanú (samskim, poročenim, ovdovelim, duhovnikom) povedalo, da lahko ljubijo Boga in mu služijo, ne da bi se oddaljili od svojega običajnega življenja, ki se odvija v njihovem delu, družini ter raznolikih in normalnih družbenih odnosih.

Kako je bilo ustanovljeno? Brez kakršnihkoli človeških sredstev. Imel sem le šestindvajset let, božjo milost in dobro voljo. Delo se je rodilo majhno. Takrat ni bilo drugega kot gorečnost mladega duhovnika, ki si je prizadeval storiti, kar je od njega hotel Bog.

Sprašujete me o mejnikih. Zame je ključni mejnik v Delu vsak hip, vsak trenutek, kadar se s pomočjo Opus Dei kakšna duša približa Bogu in postane s tem bolj bratska svojim bratom, soljudem.

Morda ste želeli, da vam spregovorim o kronoloških prelomnicah. Četudi niso najpomembnejši, vam bom po spominu navedel nekaj bolj ali manj približnih podatkov. V prvih mesecih leta 1935 je bilo že vse pripravljeno za začetek dejavnosti v Franciji, in sicer v Parizu. A prišla je najprej španska državljanska vojna, nato pa še druga svetovna vojna in širitev Dela je bilo treba preložiti. Ker je bil ta razvoj potreben, je bila zakasnitev minimalna. Že leta 1940 se je začelo delovanje na Portugalskem. Skoraj istočasno s koncem spopadov se je, po nekaterih predhodnih potovanjih v letih poprej, začelo v Angliji, Franciji, Italiji, Združenih državah Amerike in Mehiki. Nato se širitev nadaljuje v naraščajočem ritmu. V letih 1949 in 1950: Nemčija, Nizozemska, Švica, Argentina, Kanada, Venezuela ter druge evropske in ameriške države. Hkrati se dejavnost širi tudi po preostalih celinah: sever Afrike, Japonska, Kenija in druge vzhodnoafriške države, Avstralija, Filipini, Nigerija itd.

Kot pomembnih trenutkov se rad spominjam predvsem stalnih priložnosti, ob katerih se je naklonjenost papežev do našega Dela pokazala na otipljiv način. Od leta 1946 stalno prebivam v Rimu, zato sem lahko srečal in bil v stiku s Pijem XII., Janezom XXIII. in Pavlom VI. V vseh sem vedno našel očetovsko naklonjenost.

Kakšen pa je trenutni položaj Dela drugod po svetu, zlasti v anglosaških deželah?

Opus Dei se počuti doma tako v Angliji kot v Keniji, tako v Nigeriji kot na Japonskem, tako v Združenih državah Amerike kot v Avstriji, tako na Irskem kot v Mehiki ali Argentini. Povsod gre za teološki in pastoralni pojav, ki je zakoreninjen v dušah tiste dežele. Ni zasidran v določeni kulturi ali v konkretnem zgodovinskem obdobju. V angleško govorečem svetu ima Opus Dei po zaslugi božje pomoči in sodelovanja številnih ljudi apostolske dejavnosti različnih vrst: Netherhall House v Londonu, ki posveča posebno pozornost afroazijskim študentom; Hudson Center v Montrealu, namenjen osebnostnemu in intelektualnemu izobraževanju deklet; Nairana Cultural Center za študente v Sydneyu … V Združenih državah Amerike, kjer je Opus Dei začel delovati leta 1949, lahko omenimo: Midtown za delavce v središču Chicaga; Stonecrest Community Center v Washingtonu za uposabljanje žensk brez strokovne izobrazbe; študentski dom Trimont House v Bostonu itd. Še sklepna opomba: vpliv Dela bo v vseh teh primerih vedno duhovne, verske narave, nikoli pa časnega značaja.

Včasih se govori o Opus Dei kot o organizaciji intelektualne aristokracije, ki želi prodreti v najvplivnejše politične, gospodarske in kulturne kroge, da bi jih nadzorovala od znotraj, četudi z dobrimi nameni. Ali to drži?

Skoraj vse ustanove, ki so na svet prinesle kako novo sporočilo ali ki so si s polnostjo krščanskega življenja prizadevale resno služiti človeštvu, so naletele na nerazumevanje, zlasti na začetku. To pojasnjuje, zakaj sprva nekateri niso razumeli nauka o apostolatu laikov, po katerem je živel in ga oznanjal Opus Dei.

Čeprav o teh stvareh nerad govorim, moram tudi povedati, da je bila v našem primeru povrhu tega prisotna vztrajna in organizirana obrekovalska kampanja. Nekateri so govorili, da delujemo v tajnosti (morda so to počeli oni sami), da hočemo zasesti visoke položaje itd. Lahko vam tudi konkretno povem, da je s to kampanjo pred približno tridesetimi leti začel neki španski redovnik, ki je pozneje zapustil svoj red in Cerkev, sklenil civilno poroko in je zdaj protestantski pastor.

Obrekovanje, ko je enkrat sproženo, po inerciji živi še nekaj časa: ker nekateri pišejo, ne da bi se o stvareh informirali, in ker ne ravnajo vsi kot kompetentni novinarji, ki se ne štejejo za nezmotljive in so dovolj plemeniti, da se popravijo, ko se prepričajo o resnici. Ravno to se je zgodilo, čeprav so ta obrekovanja ovržena s stvarnostjo, ki jo lahko vsakdo preveri, poleg tega pa se že na prvi pogled zdijo neverjetna. Naj samo še omenim, da se govorice, ki ste jih izpostavili, nanašajo zgolj na Španijo; in mišljenje, da bi bila mednarodna ustanova, kot je Opus Dei, osredotočena na probleme ene same države, gotovo kaže na ozkoglednost, provincialnost.

Med člani Opus Dei, tako v Španiji kot povsod drugod, so v večini gospodinje, delavci, majhni trgovci, uradniki, kmetje itd., torej ljudje, katerih zaposlitev nima posebne politične ali družbene teže. To, da je med člani Opus Dei veliko število delavcev, ne vzbuja pozornosti. Dejstvo, da je med njimi kak politik, pa jo. V resnici je zame poklicanost v Opus Dei, ki jo ima postrešček, enako pomembna kot poklicanost direktorja podjetja. Poklic je dan od Boga in v božjih delih ni prostora za diskriminacijo, še manj pa, če je ta zavajajoča.

Kdor ob pogledu na člane Opus Dei, ki opravljajo svoje delo na najrazličnejših področjih človeške dejavnosti, pomisli le na domneve o vplivu in nadzoru, izkazuje klavrno predstavo o krščanskem življenju. Opus Dei ne obvladuje niti ne želi obvladovati nobene časne dejavnosti. Želi samo širiti evangeljsko sporočilo: Bog hoče, da bi ga vsi ljudje na svetu ljubili in mu služili, priložnost za to pa najdejo ravno v svojih zemeljskih dejavnostih. Zato člani Dela, ki so navadni kristjani, delajo, kjer in kakor se jim zdi primerno. Delo jim nudi samo duhovno pomoč, da bi vselej ravnali po krščanski vesti.