Seznam točk

Se strinjate z nekje izrečeno trditvijo, da so posebne razmere v Španiji v zadnjih tridesetih letih olajšale rast Dela v tej državi?

Le redkokje smo naleteli na bolj neugodne razmere kot v Španiji. Gre za deželo – to povem s težkim srcem, saj svojo domovino globoko ljubim –, ki je terjala največ napora in trpljenja, da se je Delo ukoreninilo. Komaj se je rodilo, že so mu začeli nasprotovati sovražniki osebne svobode in ljudje, ki so bili tako navezani na tradicionalne ideje, da niso mogli razumeti življenja članov Opus Dei, navadnih državljanov, ki si prizadevajo v polnosti živeti svojo krščansko poklicanost, ne da bi se oddaljili od sveta.

Tudi korporativne apostolske dejavnosti v Španiji niso bile deležne kakih posebnih ugodnosti. Vlade držav, v katerih večina državljanov ni katoličanov, so bile pri podpiranju izobraževalnih in dobrodelnih dejavnosti, ki jih spodbujajo člani Dela, veliko bolj radodarne kot španska država. Pomoč, ki jo te vlade dodelijo oziroma bi jo lahko dodelile korporativnim dejavnostim Opus Dei, tako kot običajno ravnajo glede drugih podobnih projektov, ni privilegij, temveč preprosto priznanje, da imajo določen družbeni pomen, pri čemer prihranijo denar v državni blagajni.

Pri svoji mednarodni širitvi je bil Opus Dei deležen takojšnjega odmeva in dobrega sprejema v vseh državah. Če je kje naletel na težave, je bilo to zaradi neresnic, ki so prihajale prav iz Španije in so si jih izmislili Španci iz nekaterih zelo konkretnih delov španske družbe. Na prvem mestu je bila prej omenjena mednarodna organizacija, vendar se zdi gotovo, da je to stvar preteklosti, in jaz ne gojim zamere do nikogar. Potem so tu nekateri ljudje, ki ne razumejo pluralizma, ki uberejo pristop zaprte skupine, če že ne zapadejo v ozko ali totalitarno miselnost, in ki izrabljajo naziv katoličan za politične namene. Zdi se, da nekateri med njimi – ne znam pojasniti zakaj, morda iz lažnih človeških razlogov – napadajo Opus Dei s posebnim užitkom. In ker razpolagajo z velikimi gmotnimi sredstvi, z denarjem španskih davkoplačevalcev, lahko njihove napade potem širijo določeni časopisi.

Popolnoma se zavedam, da pričakujete konkretna imena oseb in ustanov. Ne bom vam jih dal in upam, da boste razumeli, zakaj. Niti moje poslanstvo niti poslanstvo Dela ni politično. Moja naloga je moliti. In ne želim povedati ničesar, kar bi se lahko razumelo kot vmešavanje v politiko. Poleg tega mi je zelo boleče govoriti o teh stvareh. Skoraj štirideset let sem molčal, in če zdaj kaj rečem, je to zato, ker sem dolžan obsoditi kot popolnoma napačne tiste izkrivljene interpretacije, ki jih nekateri skušajo podati o nekem delu, ki je izključno duhovno. Zato bom, četudi sem doslej molčal, v prihodnje še naprej govoril, in če bo treba, vedno bolj jasno.

A naj se vrnem k osrednji temi vašega vprašanja. Razlage za to, da si veliko ljudi iz vseh družbenih položajev, tudi v Španiji, s pomočjo Dela in skladno z njegovim duhom prizadeva slediti Kristusu, ni mogoče iskati v okolju ali drugih zunanjih razlogih. Dokaz za to je, da tisti, ki tako lahkomiselno trdijo nasprotno, vidijo, kako se njihove lastne skupine krčijo; zunanji vzroki pa so za vse enaki. Morda je človeško gledano tako tudi zato, ker oni tvorijo skupino, mi pa nikomur ne jemljemo osebne svobode.

Če je Opus Dei v Španiji dobro razvit, tako kot v nekaterih drugih državah, je to morda tudi posledica dejstva, da se je naše duhovno delo tam začelo pred štiridesetimi leti ter je bilo zaradi španske državljanske vojne in nato svetovne vojne, kot že rečeno, treba preložiti začetek v drugih državah. Bi pa rad poudaril, da so Španci že vrsto let v Delu manjšina.

Ne mislite, ponavljam, da ne ljubim svoje dežele ali da nisem iskreno vesel dejavnosti, ki jih tam opravlja Delo, vendar je žalostno, da obstajajo ljudje, ki širijo zmote o Opus Dei in Španiji.

Nekateri pravijo, da je Opus Dei notranje organiziran po pravilih tajnih združb. Kaj naj si mislimo o takšni trditvi? Nam lahko ob tej priložnosti predstavite sporočilo, ki ste ga želeli nameniti ljudem našega časa, ko ste leta 1928 ustanovili Delo?

Od leta 1928 oznanjam, da svetost ni nekaj za privilegirane, da so lahko božje vse zemeljske poti, kajti specifična duhovnost Opus Dei temelji na posvečevanju običajnega dela. Treba je zavrniti predsodek, da običajni verniki ne morejo storiti nič drugega kot to, da zgolj pomagajo duhovnikom pri cerkvenih dejavnostih apostolata. Potrebno je tudi zavedanje, da morajo za doseganje tega nadnaravnega cilja ljudje biti in se čutiti osebno svobodne, s svobodo, ki jo je za nas pridobil Jezus Kristus. Za to, da bi oznanjal in ljudi učil živeti po tem nauku, nisem nikoli potreboval nobene tajnosti. Člani Dela imajo odpor do tajnosti, saj so navadni verniki, taki kot vsi drugi. S tem ko se pridružijo Opus Dei, ne spremenijo svojega stanu. Zdelo bi se jim nekaj odvratnega na hrbtu nositi napis: »Naj bo znano, da sem se posvetil služenju Bogu.« To ne bi bilo niti laično niti sekularno. Toda kdor je v stiku s člani Opus Dei in jih pozna, ve, da pripadajo Delu, četudi tega ne razglašajo, saj tega tudi ne skrivajo.

Kako je trenutno z razvojem Dela v Franciji?

Kot sem dejal, je vodenje Dela v vsaki državi avtonomno. Najboljše informacije o delovanju Opus Dei v Franciji lahko dobite, če povprašate direktorje Dela v tej državi. Med dejavnostmi, ki jih Opus Dei izvaja korporativno in za katere kot tak tudi prevzema odgovornost, so študentski domovi (na primer Résidence International de Rouvray v Parizu ali Résidence Universitaire de L’Ile Verte v Grenoblu), konferenčni centri, na primer Centre de Rencontres Couvrelles v departmaju Aisne itd. Vendar bi vas rad spomnil, da so korporativne dejavnosti od vsega najmanj pomembne. Glavno delovanje Opus Dei je osebno, neposredno pričevanje njegovih članov pri njihovi običajni zaposlitvi. V tem primeru pa so številke brezpredmetne. Toda ne mislite na prikazen tajnosti. Ne, tudi ptice na nebu niso tajnost in nikomur ne pride na misel, da bi jih prešteval.

Bi lahko za konec kaj povedali nam, ki se ukvarjamo s študentskim novinarstvom?

Novinarstvo, tudi študentsko novinarstvo, je nekaj čudovitega. Veliko lahko prispevate k temu, da bi se med vašimi kolegi širila ljubezen do plemenitih idealov, želja po preseganju osebne sebičnosti, čut za skupne naloge, za bratstvo. In sedaj vas lahko še enkrat povabim, da vzljubite resnico.

Ne skrivam, da me odbija senzacionalizem nekaterih novinarjev, ki povejo resnico na pol. Informirati ne pomeni ostati na pol poti med resnico in lažjo. Temu ne moremo reči obveščanje niti ni moralno, prav tako pa se ne morejo imenovati novinarji tisti, ki skupaj zmešajo nekaj polresnic, precej zmotnih trditev in celo premišljeno obrekovanje. Ne morejo se imenovati novinarji, ker niso nič drugega kot kolesca bolj ali manj naoljenega mehanizma katerekoli organizacije, ki širi neresnice in ve, da jih bodo ljudje v dobri veri do onemoglosti ponavljali zaradi nevednosti in neumnosti mnogih. Priznati vam moram, da so ti lažni novinarji, kar se mene tiče, na boljšem, saj ni dneva, ko ne bi z ljubeznijo molil zanje in prosil Gospoda, naj jim razjasni vest.

Zato vas prosim, da širite ljubezen do dobrega novinarstva, ki se ne zadovolji z neutemeljenimi govoricami, s trditvami tipa govori se, ki zrastejo v razgretih domišljijah. Obveščajte z dejstvi, rezultati, ne da bi sodili o namenih, pri čemer ohranjate legitimno raznolikost mnenj na enakopravni ravni in se ne spuščate v osebne napade. Težko je vzpostaviti resnično sožitje, če primanjkuje resničnih informacij. Resnična informacija pa je tista, ki se ne boji resnice in se ne pusti zavesti nagibom koristoljubja, lažnega ugleda ali gmotnih ugodnosti.