Seznam točk

Monsinjor, navzočnost žensk, ki je bila doslej večinoma omejena na družinsko okolje, pridobiva vse večjo težo v družbenem življenju. Kaj menite o tem razvoju in katere so po vašem mnenju glavne lastnosti, ki naj bi jih ženska razvila, da bi uresničila poslanstvo, ki ji je zaupano?

Najprej naj povem, da se mi zdi dobro, da teh dveh okolij, ki ste ju pravkar omenili, ne predstavljamo kot dve nasprotujoči si stvarnosti. Enako kot v življenju moškega, a s prav posebnimi odtenki, bosta dom in družina v življenju ženske vedno zavzemala osrednje mesto. Posvečanje družinskim opravilom brez dvoma predstavlja veliko človeško in krščansko nalogo. Vendar to ne izključuje možnosti za opravljanje drugih poklicnih dejavnosti – tudi skrb za dom je poklicno delo – v katerikoli plemeniti zaposlitvi oziroma službi današnje družbe. Iz tega, kako je vaše vprašanje zastavljeno, se razume, kaj želite izpostaviti. Vendar mislim, da bi vztrajanje pri sistematičnem postavljanju nasprotij, pri čemer bi se spremenil le poudarek, z družbenega vidika zlahka privedlo do večje zmote od tiste, ki jo želimo popraviti, kajti bilo bi huje, če bi ženska svoje delo doma opustila.

Tudi na osebni ravni ni mogoče enostransko trditi, da naj bi ženska svojo popolnost dosegla edinole zunaj doma, kot da bi čas, ki ga posveča svoji družini, pomenil prikrajšanje v razvoju in zrelosti njene osebnosti. Dom – kakršenkoli že je, kajti tudi samska ženska mora imeti dom – je prav posebej ugodno okolje za osebnostno rast. Pozornost, ki jo namenja družini, bo za žensko vedno največje dostojanstvo. S skrbjo za moža in otroke oziroma, če govorimo bolj na splošno, s svojim delom za ustvarjanje prijetnega in vzgojnega okolja v svoji bližini ženska uresničuje najbolj nenadomestljivi del svojega poslanstva in zato lahko tam doseže svojo osebno popolnost.

Kot rečeno, to ni v nasprotju z udejstvovanjem na drugih področjih družbenega življenja, na primer tudi v politiki. Na teh področjih lahko ženska kot oseba ravno tako predstavlja dragocen doprinos, vselej z značilnimi potezami svoje ženskosti. To pa bo lahko storila, če bo osebnostno in strokovno izobražena. Jasno je, da tako družina kot družba potrebujeta ta posebni doprinos, ki nikakor ni drugotnega pomena.

Razvoj, zrelost, emancipacija ženske ne smejo pomeniti pretveze za enakost – istoličnost – z moškim, za posnemanje moškega načina ravnanja. To za žensko ne bi bil dosežek, bila bi izguba. Ne zato, ker bi bila ženska nekaj več ali nekaj manj kot moški, ampak ker je drugačna. Na temeljni ravni – ki mora biti pravno priznana tako v civilnem kot v cerkvenem pravu – gotovo lahko govorimo o enakosti pravic, ker ima ženska, prav tako kot moški, osebno dostojanstvo in dostojanstvo božje hčere. Toda izhajajoč iz te temeljne enakosti mora vsakdo doseči, kar mu je lastno; in v tem pogledu je emancipacija tisto, čemur bi rekli stvarna možnost za poln razvoj lastnih odličnosti: tistih, ki ji pripadajo v njeni edinstvenosti, in tistih, ki jih ima kot ženska. Enakost pred zakonom in enakost možnosti ne izničita, temveč predpostavljata in spodbujata to raznolikost, ki nas vse bogati.

Ženska je poklicana, da družini, civilni družbi, Cerkvi prispeva nekaj značilnega, kar je njej lastno in lahko prispeva le ona: svojo obzirno nežnost, svojo neutrudno velikodušnost, svojo ljubezen do konkretnega, svojo domiselnost in intuitivnost, svojo globoko in preprosto pobožnost, svojo vztrajnost … Ženskost ni pristna, če ne zazna lepote tega nenadomestljivega doprinosa in je ne vgradi v svoje lastno življenje.

Da bi izpolnila to poslanstvo, mora ženska razviti svojo lastno osebnost, ne da bi se prepustila naivnemu duhu posnemanja, ki bi jo – v splošnem − zlahka umestilo na nižjo raven in ne bi izpolnila svojih najizvirnejših možnosti. Če se dobro izobrazi, z osebno avtonomijo in pristnostjo, bo uspešno opravila svoje delo, svoje poslanstvo, h kateremu se čuti poklicano, kakršnokoli že je. Njeno življenje in delo bosta resnično konstruktivna in plodovita, globoko osmišljena, v enaki meri, če njen dan napolnjuje posvečanje možu in otrokom ali če se je iz plemenitega razloga odpovedala zakonu in se celovito predala drugim nalogam. Vsaka na svoji poti, v zvestobi svojemu človeškemu in nadnaravnemu poklicu, lahko uresniči in dejansko uresničuje polnost ženske osebnosti. Ne pozabimo, da sveta Marija, Božja Mati in Mati vseh ljudi, ni le vzor, temveč tudi dokaz presežne vrednosti, ki jo lahko doseže na videz nepomembno življenje.

Nekateri sedaj trdijo, da ljubezen upravičuje vse in iz tega zaključijo, da je čas zaroke kot »poskusni zakon«. Ne slediti temu, čemur pravijo zahteve ljubezni, je zanje nekaj nepristnega, nazadnjaškega. Kaj vi mislite o takšnem gledanju?

Mislim to, kar mora misliti pošten človek, še posebej pa kristjan: da je tako ravnanje nevredno človeka in da ponižuje človeško ljubezen, tako da jo zamenja s sebičnostjo in užitkom.

Da so nazadnjaški tisti, ki ne delajo ali mislijo tako? Nazadnjak je prej tisti, ki nazaduje vse do divjine in kot edini vzgib priznava le nagon. Čas zaroke mora biti priložnost za poglobitev naklonjenosti in medsebojno spoznavanje. Kot v vsaki šoli ljubezni tudi v tem obdobju ne sme biti v ospredju želja po posedovanju, temveč duh predanosti, razumevanja, spoštovanja, rahločutnosti. Zato sem želel pred dobrim letom Univerzi v Navari podariti kip svete Marije, Matere lepe ljubezni, da bi se fantje in dekleta, ki obiskujejo tamkajšnje fakultete, od nje učili plemenite ljubezni, tudi človeške ljubezni.

Poskusni zakon? Kako malo ve o ljubezni, kdor se tako izraža! Ljubezen je nekaj bolj gotovega, bolj resničnega, bolj človeškega. Nekaj, s čimer ne smemo ravnati kot s tržnim blagom, ki ga preizkusimo, potem pa sprejmemo ali zavržemo zaradi kaprice, udobja ali koristoljubja.

To pomanjkanje vrednostnih meril je tako obžalovanja vredno, da sploh ni treba obsojati tistih, ki tako mislijo ali ravnajo, saj se oni sami obsojajo na nerodovitnost, žalost, na obupano osamljenost, ki jih bo doletela že čez nekaj let. Veliko molim zanje, jih ljubim iz vsega srca in si prizadevam, da bi razumeli, da imajo še vedno odprto pot nazaj k Jezusu Kristusu, da bodo lahko sveti, celoviti kristjani, če se potrudijo, kajti vedno imajo na voljo tako odpuščanje kot Gospodovo milost. Le tedaj bodo prav razumeli, kaj je ljubezen: božja Ljubezen in tudi plemenita človeška ljubezen. Spoznali bodo, kaj je to mir, veselje, rodovitnost.

V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.

Sedaj pa, moji sinovi in hčere, dovolite mi, da se zadržim ob nekem drugem, posebno prisrčnem vidiku običajnega življenja. V mislih imam človeško ljubezen, čisto ljubezen med moškim in žensko, zaroko, zakon. Znova moram povedati, da ta sveta človeška ljubezen ni nekaj, kar je zgolj dovoljeno in dopustno poleg resničnega delovanja duha, kot bi nam lahko namigovali prej omenjeni lažni spiritualizmi. Že štirideset let z besedo in peresom oznanjam ravno nasprotno in ljudem, ki tega prej niso razumeli, že postaja bolj razumljivo.

Ljubezen, ki vodi v zakon in družino, je prav tako lahko čudovita božja pot, poklic, način za popolno predanost našemu Bogu. Vse opravljajte s čim večjo popolnostjo, sem vas spomnil, vlagajte ljubezen v drobna dnevna opravila, odkrijte – ponavljam – tisto nekajbožjega, ki se skriva v podrobnostih. Ves ta nauk pridobi prav posebno mesto v življenjskem prostoru, v katerem se odvija človeška ljubezen.

Vi, profesorji, študentje in vsi, ki posvečate svoje delo Univerzi v Navari, že veste, da sem vaše ljubezni priporočil sveti Mariji, Materi lepe ljubezni. In tu imate kapelico, ki smo jo s pobožnostjo postavili sredi univerzitetnega kampusa, da bi zbirala vaše molitve ter daritev te prečudovite in čiste ljubezni, ki jo ona blagoslavlja.

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.⁹Kolikokrat boste pred podobo svete Device, Matere lepe ljubezni, z radostno potrditvijo odgovorili na apostolovo vprašanje: Da, vemo in to hočemo živeti s tvojo mogočno pomočjo, o Devica, Mati Božja.

Kontemplativna molitev bo v vas vzniknila vsakokrat, ko boste premišljevali to navdušujočo resnico: nekaj tako materialnega, kot je moje telo, si je Sveti Duh izvolil, da bi si pripravil bivališče … ne pripadam več sam sebi … moje telo in moja duša, vse moje bitje, je od Boga … In ta molitev bo obrodila bogate sadove v dejanjih, ki izhajajo iz tega, kar predlaga apostol sam: Poveličujte Boga v svojem telesu.¹⁰