Seznam točk

Morda je zaradi reakcije na obvezno versko vzgojo, ki je včasih omejena le na nekaj rutinskih in sentimentalnih molitev, del današnje mladine skorajda povsem izgubil čut za krščansko pobožnost, ker jo razume kot »pobožnjakarstvo«. Kakšna je po vašem mnenju rešitev tega problema?

Odgovor je skrit že v vprašanju. Treba jim je – najprej z zgledom in nato z besedo – pokazati, v čem je bistvo prave pobožnosti. Pobožnjakarstvo ni nič drugega kot žalostna psevdoduhovna karikatura, do katere navadno pride zaradi pomanjkljivega nauka in tudi zaradi določene osebnostne deformacije. Razumljivo je, da se upira vsem, ki ljubijo pristnost in iskrenost.

V veselje mi je bilo gledati, kako mladino – današnjo in tisto izpred štiridesetih let – pritegne krščanska pobožnost, ko vidijo njeno uresničenje v iskrenem življenju;

– ko spoznajo, da moliti pomeni govoriti z Gospodom, kakor govoriš z očetom, s prijateljem: brez anonimnosti, v osebnem odnosu, v pogovoru od srca k srcu;

– ko se potrudimo, da bi v njihovih dušah odmevale besede Jezusa Kristusa, ki so vabilo k zaupnemu srečanju: vos autem dixi amicos (Jn 15,15), vas sem imenoval prijatelje;

– ko zaslišijo močan klic k veri, da bi spoznali, da je Gospod isti včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Po drugi strani je zelo potrebno, da vidijo, da ta preprosta in prisrčna pobožnost zahteva tudi človeške kreposti in da je ne moremo skrčiti na zgolj nekaj tedenskih ali dnevnih pobožnih praks; da mora prodreti v celotno življenje, da mora dati smisel delu, počitku, prijateljstvu, zabavi, vsemu. Ne moremo biti božji otroci le občasno, čeprav je nekaj trenutkov posebej namenjenih temu, da premišljujemo in se prepojimo s čutom božjega otroštva, ki je srčika pobožnosti.

Prej sem rekel, da mladi vse to dobro razumejo. Zdaj bi še dodal, da se vedno čuti mladega, kdor se trudi tako živeti. Kristjan, tudi osemdesetletnik, če živi združen z Jezusom Kristusom, lahko v vsej resničnosti okuša besede, ki se molijo pri oltarju: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost (Ps 43,4).

To neprestano oznanjam z besedami Svetega pisma: svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober.² Ljudje smo tisti, ki ga delamo slabega in grdega z našimi grehi in našo nezvestobo. Ne dvomite: za vas, može in žene sveta, je kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja v nasprotju z božjo voljo.

Namesto tega morate sedaj – v novi luči – razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko iz družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, operacijski dvorani, vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti – na duši in na telesu – sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Po drugi strani pa gotovo veste, da se samo med ljudmi, ki v vsej globini razumejo in cenijo, kar smo povedali o človeški ljubezni, lahko rodi ono drugo neizrekljivo dojemanje, o katerem govori Jezus,¹¹ čisti božji dar, ki človeka spodbudi, da se s telesom in dušo preda Gospodu, da mu izroči nerazdeljeno srce brez posredovanja zemeljske ljubezni.