Seznam točk

Že mnogo let govorite in pišete, da poklicanost laikov sloni na treh stvareh: »posvečevati delo, posvečevati se v delu in z delom posvečevati druge«. Nam lahko razložite, kaj točno mislite s prvim izrazom: posvečevati delo?

Težko je to razložiti v nekaj besedah, saj ta izraz predpostavlja temeljne pojme same teologije stvarjenja. Že štirideset let ponavljam, da mora kristjan vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, opravljati z največjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovnostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Če je namreč opravljeno tako, potem to človeško delo, naj se zdi še tako skromno in nepomembno, prispeva h krščanski ureditvi časne stvarnosti, k razodevanju njene božanske razsežnosti, ter je vključeno in včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Na ta način je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, postane delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Kristjane smo spomnili na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige o tem, da je Bog ustvaril človeka za delo, in se ozrli na zgled Jezusa Kristusa, ki je večji del svojega zemeljskega življenja delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On izbral kot svoj življenjski položaj, ga izpopolnjeval in posvečeval. V delu, v človekovem plemenitem ustvarjalnem prizadevanju, vidimo ne samo eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in vedno pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi, ampak tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo popolnosti, pot svetosti.

Zato je bil edini cilj Opus Dei vedno naslednji: prispevati k temu, da bodo sredi sveta, sredi sekularnih prizadevanj in stvarnosti, navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki se trudijo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili.

Velik problem v družbi predstavlja vprašanje samskih žensk. V mislih imam tiste, ki se kljub poklicanosti v zakon ne uspejo poročiti. Ko tega ne dosežejo, se sprašujejo: Zakaj smo sploh na svetu? Kaj bi jim vi odgovorili?

Zakaj smo na svetu? Da ljubimo Boga z vsem srcem in z vso dušo ter zato, da to ljubezen prinašamo vsem ljudem. Se vam zdi to malo? Bog nobene duše ne prepusti slepi usodi. Za vse ima nek načrt, vse kliče z nadvse osebnim, neprenosljivim klicem.

Zakon je božja pot, je poklic. Vendar ni edina pot, ni edini poklic. Božji načrti za posamezno žensko niso nujno vezani na zakon. Imajo poklicanost v zakon in se ne uspejo poročiti? V kakšnem primeru je to lahko res in morda je sebičnost ali samoljubje preprečilo uresničitev tega božjega klica. V drugih primerih, celo večinoma, pa je to lahko znak, da jim Bog v resnici ni dal zakonskega poklica. Da, rade imajo otroke, čutijo, da bi bile dobre matere, da bi svoje srce zvesto izročile svojemu možu in otrokom. Toda to je normalno za vsako žensko, tudi za tiste, ki se, čeprav bi to lahko storile, ne poročijo zato, da bi služile Bogu in dušam.

Niso se poročile. Dobro, naj tako kot doslej še nadalje ljubijo Gospodovo voljo, tako da so blizu temu preljubemu Jezusovemu srcu, ki nikogar ne zapusti, ki je vedno zvesto, ki nas vse življenje varuje ter se nam daje že sedaj in vedno.

Poleg tega lahko ženska – z vsemi pristnimi ženskimi značilnostmi in tudi afektivnimi potezami materinstva – uresničuje svoje poslanstvo v okoljih izven lastne družine: v drugih družinah, v šolah, dobrodelnih dejavnostih in še na mnogih drugih področjih. Družba je včasih zelo kruta, zelo krivična, ko jih označi za samotarke. Obstajajo samske ženske, ki izžarevajo veselje, mir, dejavno življenje, ki se znajo plemenito razdajati drugim in biti v globoko duhovnem smislu matere na mnogo resničnejši način kot številne druge, ki so matere le v biološkem pomenu besede.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Končati moram, otroci moji. Na začetku sem dejal, da bi vam s svojo besedo želel oznaniti nekaj o božji veličini in usmiljenju. Mislim, da sem to izpolnil, ko sem vam govoril, kako sveto živeti običajno življenje. Kajti sveto življenje sredi sekularne stvarnosti, brez hrupa, v preprostosti in resnicoljubnosti – mar ni to danes najganljivejši izraz magnalia Dei,¹² tistih veličastnih del, ki jih je Bog vedno izvrševal in jih še naprej izvršuje, da bi rešil svet?

Sedaj vas s psalmistom prosim, da se združite z mojo molitvijo in hvalnico: Magnificate Dominum mecum, et extollamus nomen eius simul.¹³Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. To pomeni, hčere in sinovi moji, naj živimo iz vere.

Vzemimo ščit vere, čelado odrešenja in meč duha, ki je božja beseda. Tako nas opogumlja apostol Pavel v pismu Efežanom,¹⁴ iz katerega smo malo prej poslušali berilo.

Vera, krepost, ki jo kristjani tako zelo potrebujemo, še posebno v tem letu vere, ki ga je razglasil naš predragi sveti oče, papež Pavel VI., kajti brez vere nam manjka sam temelj za posvečevanje običajnega življenja.

Živa vera v tem trenutku, ker se bližamo sveti evharistiji, mysterium fidei;¹⁵ ker se bomo udeležili Gospodove pashe, ki povzema in uresničuje božje usmiljenje do ljudi.

Vera, otroci moji, da bi izpovedali, da se bo vsak čas na tej daritveni mizi obnovilo delo našega odrešenja.¹⁶Vera, da bi lahko okušali Credo in ob tem oltarju, v tem občestvu, doživeli navzočnost Kristusa, po katerem postanemo cor unum et anima una,¹⁷ eno srce in ena duša, in ki nas spreminja v družino, v Cerkev, eno, sveto, katoliško, apostolsko in rimsko, kar za nas pomeni vesoljno.

Vera, slednjič, predrage hčere in sinovi, da bi svetu dokazali, da vse to niso ceremonije in besede, temveč božanska stvarnost, kadar bomo pred ljudmi pričevali o običajnem življenju, ki ga posvečujemo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in svete Marije.