Seznam točk

Hvala za to pojasnilo. Želel bi vas še vprašati, katere so tiste značilnosti duhovnega izobraževanja članov, ki onemogočajo, da bi pripadnost Opus Dei pomenila kakršenkoli materialni interes?

Vsak interes, ki ni povsem duhoven, je v celoti izključen, saj Delo zahteva veliko (nenavezanost, požrtvovalnost, odrekanje, neutrudno delo v službi duš) in ne daje ničesar. Hočem reči, da ne daje ničesar na ravni materialnih interesov, kajti na ravni duhovnega življenja daje veliko. Daje sredstva za bojevanje in zmagovanje v asketskem boju, človeka usmerja na pot molitve, uči ga biti z Jezusom kot z bratom, videti Boga v vseh življenjskih okoliščinah, čutiti, da je božji otrok in zato zavezan k širjenju njegovega nauka.

Kdor ne napreduje na poti notranjega življenja in ne pride do spoznanja, da se je vredno popolnoma izročiti, da je vredno predati svoje življenje v služenje Gospodu, ne more vztrajati v Opus Dei, saj svetost ni nekakšna nalepka, ampak globoka zahteva.

Poleg tega pa Opus Dei nima nobenih dejavnosti s političnimi, ekonomskimi ali ideološkimi cilji: nobenega časnega delovanja. Njegova edina aktivnost je nadnaravno izobraževanje njegovih članov in dejavnosti apostolata, to se pravi stalna duhovna oskrba vsakega od članov ter korporativne apostolske dejavnosti na področju skrbstva, dobrodelnosti, vzgoje itd.

Člani Opus Dei se združujejo samo zato, da bi hodili po jasno določeni poti svetosti in sodelovali pri nekaterih apostolskih dejavnostih. Njihove medsebojne obveznosti ne vključujejo nikakršnih zemeljskih interesov iz preprostega razloga, ker so na tem področju vsi člani Opus Dei svobodni, zato gre vsak po svoji poti, z različnimi in včasih nasprotujočimi si cilji in interesi.

Zaradi izključno nadnaravnega cilja Dela je njegov duh duh svobode, ljubezni do osebne svobode vseh ljudi. In ker je ta ljubezen do svobode iskrena in ni zgolj teoretična izjava, ljubimo tudi nujno posledico svobode, to se pravi pluralizem. V Opus Dei je pluralizem zaželen in ljubljen, ne pa zgolj toleriran in nikakor ne oviran. Ko med člani Dela vidim toliko različnih idej, toliko različnih pristopov, na primer v političnih, gospodarskih, družbenih ali umetniških zadevah, me to doživetje razveseli, saj je znamenje, da pred Bogom vse deluje, kot je treba.

Duhovna edinost in raznolikost v časnih zadevah sta združljivi, kadar ne vladata fanatizem in nestrpnost, predvsem pa kadar človek živi iz vere in se zaveda, da ljudje nismo povezani zgolj z vezmi simpatije ali interesov, ampak po delovanju istega Duha, ki nas naredi za Kristusove brate in nas vodi k Bogu Očetu.

Pravi kristjan nikoli ne misli, da so edinost v veri, zvestoba učiteljstvu in izročilu Cerkve ter skrb za prinašanje Kristusovega odrešilnega oznanila drugim v nasprotju z raznolikostjo stališč glede stvari, ki jih je Bog, kot ponavadi rečemo, prepustil ljudem v prosto razpravo. Še več, popolnoma se zaveda, da je ta raznolikost del božjega načrta, da jo je hotel Bog, ki svoje darove in luči razdeljuje po svoji volji. Kristjan mora druge ljubiti, zato mora spoštovati mnenja, ki so nasprotna njegovim, in živeti v popolnem bratstvu s tistimi, ki mislijo drugače.

Prav zato, ker so člani Dela vzgojeni v tem duhu, je nemogoče, da bi kdorkoli pomislil na to, da bi pripadnost Opus Dei izrabljal za osebne koristi ali poskušal drugim vsiljevati politične ali kulturne izbire. Drugi namreč tega ne bi tolerirali in zato bi moral svoje stališče spremeniti ali pa zapustiti Delo. Glede tega ne sme nihče v Opus Dei nikoli dovoliti niti najmanjšega odstopanja, saj mora braniti ne le svojo osebno svobodo, temveč tudi nadnaravni značaj dejavnosti, kateri se je posvetil. Zato menim, da sta osebna svoboda in odgovornost najboljše zagotovilo za nadnaravni cilj Božjega dela.

Nadaljujva, če dovolite, z mladino. Preko rubrike »Mladi« naše revije smo seznanjeni z marsikatero od njihovih težav. Precej pogosto je slišati, da jim starši včasih vsiljujejo svoje ideje, ko morajo otroci sprejemati odločitve o svoji prihodnosti. To se dogaja tako pri izbiri študija ali zaposlitve kot pri izbiri življenjskega sopotnika, še v večji meri pa takrat, ko želi mlad človek slediti božjemu klicu in se posvetiti delu za zveličanje duš. Obstaja kakšno opravičilo za takšno ravnanje staršev? Ali ni to kršitev svobode, ki je nepogrešljiva za doseganje osebne zrelosti?

Jasno je, da mora odločitve, ki določajo smer njegovega življenja, na koncu svobodno sprejemati vsak sam, brez prisile in brez kakršnegakoli pritiska.

To ne pomeni, da pri tem običajno ne potrebujemo drugih ljudi. Ravno zato, ker gre za odločilne korake, ki vplivajo na vse življenje, in ker je sreča v veliki meri odvisna od teh odločitev, je logično, da je potreben mir, da se je treba izogibati prenagljenosti, da sta na mestu odgovornost in razumnost. Del razumnosti pa je ravno v tem, da prosimo za nasvet. Bilo bi znamenje napuha, ki ga človek ponavadi drago plača, če bi mislili, da se lahko odločamo brez božje milosti ter brez topline in perspektive drugih ljudi, predvsem naših staršev.

Starši morejo in morajo otrokom nuditi dragoceno pomoč tako, da jim odkrivajo nova obzorja, z njimi delijo svoje izkušnje, jih spodbudijo k razmisleku, da se ne bi odločali na podlagi bežnih čustvenih razpoloženj, da jim nudijo realen pogled na stvari. Včasih jim bodo to pomoč nudili z osebnim nasvetom, včasih pa s spodbudo, naj se obrnejo še na druge usposobljene osebe: na zvestega in iskrenega prijatelja, učenega in pobožnega duhovnika ali na strokovnjaka za poklicno usmerjanje.

Toda nasvet ne odvzame svobode, temveč ji da snov za presojo, kar možnosti izbire razširi in pripomore, da odločitev ne bo sprejeta na osnovi neracionalnih dejavnikov. Potem ko so bila slišana mnenja drugih in je bilo vse dobro pretehtano, pride trenutek, ko se je treba odločiti. Takrat pa nihče nima pravice, da bi kršil njihovo svobodo. Starši se morajo varovati skušnjave, da bi neupravičeno sami sebe projicirali na svoje otroke in hoteli v njih uresničevati svoje lastne želje. Spoštovati morajo nagnjenja in zmožnosti, ki jih je Bog dal vsakemu posamezniku. Če je navzoča resnična ljubezen, je to ponavadi enostavno. Tudi v skrajnem primeru, ko otrok sprejme odločitev, ki jo starši na podlagi tehtnih razlogov štejejo za napačno in celo predvidijo, da bo vzrok nesreče, rešitev ni v prisili, temveč v razumevanju. Marsikdaj bo šlo za to, da mu stojijo ob strani, mu pomagajo premagati težave, in če bi bilo potrebno, napraviti kolikor mogoče dobrega iz neke nesrečne situacije.

Starši, ki resnično ljubijo, ki si iskreno prizadevajo za dobro svojih otrok, se morajo, potem ko so podali svoje nasvete in predloge, obzirno umakniti, da ne bi nič oviralo velikega daru svobode, ki daje človeku sposobnost ljubiti in služiti Bogu. Ne smejo pozabiti, da je sam Bog želel, da ga ljubimo in mu služimo v svobodi, ter da vedno spoštuje naše osebne odločitve: Bog je človeka prepustil oblasti lastne odločitve, pravi Sveto pismo (Sir 15,14).

Še nekaj besed bi namenil zadnjemu primeru, ki ste ga izpostavili: odločitvi za življenje v služenju Cerkvi in dušam. Kadar katoliški starši ne razumejo te poklicanosti, mislim, da so se izneverili svojemu poslanstvu ustvarjanja krščanske družine in se niti ne zavedajo dostojanstva, ki ga krščanstvo daje njihovemu lastnemu zakonskemu poklicu. Sicer pa je moja izkušnja v Opus Dei zelo pozitivna. Ponavadi govorim članom Dela, da devetdeset odstotkov svojega poklica dolgujejo staršem, ker so jih znali vzgajati in so jih naučili velikodušnosti. Lahko vam zagotovim, da v veliki večini primerov, praktično v vseh, starši ne samo spoštujejo to odločitev svojih otrok, ampak jo tudi ljubijo ter kmalu začnejo gledati na Delo kot na razširitev njihove družine. To je ena izmed mojih velikih radosti in dodaten dokaz, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti zelo božji.

Po drugi strani pa gotovo veste, da se samo med ljudmi, ki v vsej globini razumejo in cenijo, kar smo povedali o človeški ljubezni, lahko rodi ono drugo neizrekljivo dojemanje, o katerem govori Jezus,¹¹ čisti božji dar, ki človeka spodbudi, da se s telesom in dušo preda Gospodu, da mu izroči nerazdeljeno srce brez posredovanja zemeljske ljubezni.