Seznam točk

Vemo, da so v Opus Dei moški in ženske vseh družbenih položajev, tako samski kot poročeni. Kateri je torej skupni element, ki zaznamuje poklicanost v Delo? Katere obveznosti prevzame vsak izmed članov, da bi uresničeval cilje Opus Dei?

Naj to povem na kratko: iskanje svetosti sredi sveta, sredi ulice. Kdor prejme od Boga poseben klic v Opus Dei, ve, da mora doseči svetost v svojem lastnem stanu, v opravljanju svojega dela, bodisi ročnega bodisi umskega, ter skladno s tem tudi živi. Pravim, da ve in tako tudi živi, ker ne gre za sprejetje preprostega teoretičnega postulata, ampak za njegovo uresničevanje iz dneva v dan, v običajnem življenju.

Če hočemo doseči svetost kljub napakam in osebnim šibkostim, ki nas bodo spremljale do konca našega življenja, potem si moramo po božji milosti prizadevati za udejanjanje ljubezni, ki je polnost postave in vez popolnosti. Krepost ljubezni ni nekaj abstraktnega; pomeni resnično in popolno predanost služenju Bogu in vsem ljudem; tistemu Bogu, ki nam govori v tihoti molitve in hrupu sveta; tistim ljudem, katerih bivanje je prepleteno z našim.

Živeti krepost ljubezni – Ljubezen – pomeni živeti vse človeške in nadnaravne kreposti, ki tvorijo neko celoto in jih ni mogoče skrčiti na nekakšen seznam. Ljubezen zahteva življenje pravičnosti, solidarnosti, družinske in družbene odgovornosti, uboštva, veselja, čistosti, prijateljstva …

Takoj lahko vidimo, da udejanjanje teh kreposti vodi v apostolat. Še več: to je že apostolat. Ko namreč skušamo tako živeti sredi vsakdanjega dela, postane krščansko ravnanje dober zgled, pričevanje, konkretna in učinkovita pomoč. Tako se učimo slediti stopinjam Jezusa Kristusa, ki je delal in učil od začetka, coepit facere et docere (Apd 1,1), tako da je besedo združil z zgledom. Zato že štirideset let to delo imenujem apostolat prijateljstva in zaupnosti.

Vsi člani Opus Dei imajo to isto gorečnost za svetost in apostolat. Zato v Delu ni različnih stopenj ali kategorij članov. Obstaja le mnoštvo osebnih situacij; in temu položaju, ki ga posameznik ima v svetu, se prilagaja ena in ista poklicanost, specifična in nadnaravna. To je klic k izročitvi samega sebe, k osebnemu, svobodnemu in odgovornemu prizadevanju za izpolnjevanje božje volje, razodete za vsakega izmed nas.

Kot vidite, je pastoralni pojav Opus Dei nekaj, kar se poraja od spodaj, to se pravi iz običajnega življenja kristjana, ki živi in dela skupaj z drugimi ljudmi. Ne poteka po liniji prilagajanja svetu(desakralizacije) meniškega ali redovniškega življenja. Ni poslednja stopnja v približevanju redovnikov svetu.

Kdor prejme poklic v Opus Dei, dobi nov pogled na stvari okoli sebe: novo luč v svojih družbenih odnosih, zaposlitvi, skrbeh, žalosti in veselju. Vendar niti za trenutek ne preneha živeti sredi vsega tega; in nikakor ne moremo govoriti o prilagajanju svetu ali sodobni družbi. Nihče se ne prilagaja temu, kar je njemu lastno; v tem, kar je človeku lastno, človek preprosto je. Prejeta poklicanost je enaka tisti, ki je vzniknila v dušah ribičev, kmetov, trgovcev in vojakov, ki so v Galileji sedeli ob Jezusu Kristusu in ga slišali reči: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48).

Ponavljam, da je ta popolnost, za katero si prizadeva član Opus Dei, popolnost, ki je lastna kristjanu nasploh, se pravi popolnost, h kateri je poklican vsak kristjan in ki pomeni celostno življenje po zahtevah vere. Ne zanima nas evangeljska popolnost, ki je značilna za redovnike in nekatere ustanove redovniške narave. Še manj pa nas zanima tako imenovano življenje evangeljske popolnosti, ki se cerkvenopravno nanaša na redovniški stan.

Pot redovniškega poklica je zame blagoslovljena in potrebna v Cerkvi, in kdor je ne bi cenil, ne bi imel duha Dela. Toda ta pot ni moja niti ni pot članov Opus Dei. Lahko rečemo, da je vsak izmed članov, ko je prišel v Opus Dei, to storil pod izrecnim pogojem, da se ne spremeni njegov stan. Naša posebna značilnost je posvečevanje lastnega stanu v svetu in posvečevanje vsakega člana na kraju njegovega srečanja s Kristusom. To je zaveza, ki jo sprejme vsak član, da bi uresničeval cilje Opus Dei.

Bi lahko navedli nekaj podatkov o širjenju Dela v teh štiridesetih letih njegovega obstoja? Katere so njegove najpomembnejše apostolske dejavnosti?

Najprej moram povedati, da sem zelo hvaležen Bogu, našemu Gospodu, da mi je bilo dano videti, kako se je Delo v komaj štiridesetih let od ustanovitve razširilo po vsem svetu. Ko se je leta 1928 rodilo v Španiji, je že takrat bilo rimsko, kar zame pomeni katoliško, vesoljno. Zato je od začetka neizogibno stremelo k temu, da se razširi po vsem svetu.

Ko razmišljam o teh minulih letih, mi na misel prihajajo številni dogodki, ki me navdajajo z veseljem, saj me, pomešani s težavami in bridkostmi, ki so v nekem smislu sol življenja, spominjajo na učinkovitost božje milosti ter na požrtvovalno in veselo predanost številnih moških in žensk, ki so znali biti zvesti. Želim namreč zelo jasno povedati, da je bistveni apostolat Opus Dei tisti, ki ga vsak član opravlja individualno na svojem delovnem mestu, v svoji družini, med svojimi prijatelji. To je delo, ki ne vzbuja pozornosti, ki ga ni lahko prevesti v statistične podatke, vendar prinaša sadove svetosti v premnogih dušah, ki tiho in dejavno hodijo za Kristusom sredi svojega vsakdanjega poklicnega dela.

O tej temi ni treba povedati veliko več. Lahko bi vam pripovedoval o zglednem življenju številnih ljudi, vendar bi s tem skazil človeško in božansko lepoto tega dela, saj bi ga prikrajšal za njegovo intimnost. Če bi ga hoteli strpati v številke ali statistiko, bi bilo to še slabše, saj bi bilo enako, kot če bi zaman skušali katalogizirati sadove milosti v dušah.

Lahko spregovorim o apostolskih dejavnostih, ki jih člani Dela vodijo v številnih državah. Gre za dejavnosti z duhovnimi in apostolskimi cilji, pri katerih si prizadevamo delati s skrbnostjo in tudi s človeško popolnostjo. Pri teh aktivnostih sodelujejo še mnogi drugi ljudje, ki niso člani Opus Dei, vendar razumejo nadnaravno vrednost tega dela oziroma cenijo njegovo človeško vrednost, kot na primer številni nekristjani, ki nam dejavno pomagajo. Vedno so to laične in sekularne dejavnosti, ki jih spodbujajo običajni državljani znotraj uveljavljanja svojih običajnih državljanskih pravic, skladno z zakoni vsake države in vselej na strokoven način. Z drugimi besedami, gre za naloge, ki niso usmerjene v pridobivanje kakršnihkoli privilegijev ali ugodnosti.

Verjetno poznate primer takšne dejavnosti v Rimu: center ELIS, ki vključuje šole, športne in kulturne aktivnosti, knjižnice itd. ter je namenjen strokovnemu usposabljanju in celostnemu izobraževanju delavcev. Ta iniciativa je odgovor na potrebe Rima in na posebne okoliščine, v katerih je zrasla mestna četrt Tiburtino. Podobni projekti potekajo v Chicagu, Madridu, Mehiki in še marsikje.

Drug primer bi lahko bil Strathmore College of Arts and Science v Nairobiju. To je preduniverzitetna šola, skozi katero je šlo na stotine študentov iz Kenije, Ugande in Tanzanije. S pomočjo te ustanove so nekateri kenijski člani Opus Dei skupaj z drugimi sodržavljani uresničili temeljito izobraževalno in socialno delo. Bil je to prvi šolski center v Vzhodni Afriki, ki je dosegel popolno rasno integracijo, s svojim delom pa je veliko prispeval k afrikanizaciji kulture. Nekaj podobnega lahko povemo tudi o Kianda Collegeu, ki se prav tako nahaja v Nairobiju in vrši pomembno nalogo pri izobraževanju nove generacije afriških žensk.

Naj omenim še en projekt, in sicer Univerzo v Navari. Od svoje ustanovitve leta 1952 se je razvijala do te mere, da ima sedaj osemnajst fakultet, šol in inštitutov, na katerih se izobražuje več kot šest tisoč študentov. V nasprotju s tem, kar so nedavno pisali nekateri časopisi, moram povedati, da Univerza v Navari ne prejema državne pomoči. Španska država na noben način ne krije stroškov vzdrževanja; omogočila je le nekaj subvencij za vzpostavitev novih študijskih mest. Univerza v Navari se vzdržuje s pomočjo posameznikov in zasebnih združenj. Sistem poučevanja in univerzitetnega življenja, ki se navdihuje ob osebni odgovornosti in solidarnosti vseh tam zaposlenih, se je izkazal kot učinkovit in predstavlja zelo pozitivno izkušnjo znotraj sedanjega stanja univerzitetnega izobraževanja na svetovni ravni.

Lahko bi vam pripovedoval še o drugačnih iniciativah v Združenih državah, na Japonskem, v Argentini, Avstraliji, na Filipinih, v Angliji, Franciji itd. Vendar to ni potrebno. Naj bo dovolj, če povem, da je Opus Dei zdaj razširjen na petih celinah in da so v njegovih vrstah ljudje več kot sedemdesetih narodnosti ter različnih ras in življenjskih položajev.