Seznam točk

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Kakšno je stališče Dela glede koncilske izjave o verski svobodi, zlasti glede njene uporabe v Španiji, kjer je t. i. »predlog Castiella« še vedno odložen? In kako je z domnevnim »integrizmom«, ki ga občasno očitajo Opus Dei?

Integrizem? Opus Dei ni niti na desni, niti na levi, niti v sredini. Jaz kot duhovnik se trudim biti s Kristusom, ki je na križu razprostrl obe roki in ne samo ene. Od vsake skupine svobodno jemljem tisto, kar me prepriča in mi pomaga imeti sprejemajoče srce in roke za vse človeštvo. Vsak član pa lahko povsem svobodno izbere usmeritev, kot želi, znotraj tega, kar uči krščanska vera.

Kar zadeva versko svobodo, Opus Dei od svoje ustanovitve dalje nikoli ni delal nikakršnih razlik; dela in sobiva z vsemi, saj v vsakem človeku vidi dušo, ki jo je treba spoštovati in ljubiti. To niso le besede. Naše Delo je prva katoliška organizacija, ki z dovoljenjem Svetega sedeža med sodelavce sprejema tudi nekatoličane, naj so kristjani ali ne. Vedno sem zagovarjal svobodo vesti. Nasilja ne razumem. Ne zdi se mi primerno niti za prepričevanje niti za premagovanje. Zmota se premaga z molitvijo, božjo milostjo, študijem; nikoli s silo, vedno z ljubeznijo. Ker smo v tem duhu živeli od prvega trenutka, boste razumeli, da se lahko samo veselim nauka, ki ga je o tem vprašanju razglasil koncil. Kar zadeva konkretni predlog, ki ga omenjate, reševanje te zadeve ni moja naloga, temveč naloga cerkvene hierarhije v Španiji in katoličanov te države. Na njih je, da duha koncila uporabijo v konkretnem primeru.