Seznam točk

Že mnogo let govorite in pišete, da poklicanost laikov sloni na treh stvareh: »posvečevati delo, posvečevati se v delu in z delom posvečevati druge«. Nam lahko razložite, kaj točno mislite s prvim izrazom: posvečevati delo?

Težko je to razložiti v nekaj besedah, saj ta izraz predpostavlja temeljne pojme same teologije stvarjenja. Že štirideset let ponavljam, da mora kristjan vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, opravljati z največjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovnostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Če je namreč opravljeno tako, potem to človeško delo, naj se zdi še tako skromno in nepomembno, prispeva h krščanski ureditvi časne stvarnosti, k razodevanju njene božanske razsežnosti, ter je vključeno in včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Na ta način je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, postane delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Kristjane smo spomnili na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige o tem, da je Bog ustvaril človeka za delo, in se ozrli na zgled Jezusa Kristusa, ki je večji del svojega zemeljskega življenja delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On izbral kot svoj življenjski položaj, ga izpopolnjeval in posvečeval. V delu, v človekovem plemenitem ustvarjalnem prizadevanju, vidimo ne samo eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in vedno pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi, ampak tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo popolnosti, pot svetosti.

Zato je bil edini cilj Opus Dei vedno naslednji: prispevati k temu, da bodo sredi sveta, sredi sekularnih prizadevanj in stvarnosti, navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki se trudijo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili.

Nam lahko poveste, katero je osrednje poslanstvo in cilj Opus Dei? Na katerih precedensih ste utemeljili svoje zamisli o tem združenju? Ali pa je Opus Dei nekaj edinstvenega, povsem novega v Cerkvi in krščanstvu? Ga lahko primerjamo z redovi in svetnimi ustanovami ali s katoliškimi združenji, kot so Holy Name Society, Kolumbovi vitezi, Christopher Movement ipd.?

Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih področij spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. Z drugimi besedami, cilj Opus Dei je pomagati ljudem sredi sveta, običajnemu človeku, človeku z ulice, da bi v polnosti živeli krščansko življenje, ne da bi spreminjali svoj običajni način življenja, svoje delo, svoja prizadevanja ali ambicije.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in kot evangelij nov. Gre za to, da kristjane spomnimo na čudovite besede, zapisane v Prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril človeka, da bi delal. Ozrli smo se na Kristusov zgled, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni le ena najvišjih človeških vrednot in sredstvo, s katerim naj bi ljudje prispevali k napredku družbe. Je tudi pot posvečevanja.

S katerimi drugimi organizacijami bi lahko primerjali Opus Dei? Težko bi našli odgovor, kajti če bi poskusili med seboj primerjati organizacije z duhovnimi cilji, bi tvegali, da ostanemo zgolj pri zunanjih značilnostih ali pravnih poimenovanjih ter pri tem pozabimo na najpomembnejše: na duha, ki daje življenje in smisel obstoja celotni dejavnosti.

Glede ustanov, ki ste jih omenili, bi rekel zgolj to, da je Opus Dei zelo daleč od redov in svetnih ustanov ter bližje organizacijam, kakršna je Holy Name Society.

Opus Dei je mednarodna organizacija laikov, ki ji pripadajo tudi svetni duhovniki (ti v celotnem članstvu predstavljajo le majhen delež). Njeni člani so ljudje, ki živijo v svetu, kjer opravljajo svoj poklic oziroma službo. Ko se pridružijo Opus Dei, tega ne storijo zato, da bi to delo opustili, marveč nasprotno, iščejo duhovno pomoč, da bi svoje običajno delo posvečevali ter ga spreminjali v sredstvo, s katerim se sami posvečujejo oziroma pomagajo drugim k njihovemu posvečevanju. Ne spremenijo svojega stanu. Še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki. Tisto, za kar si prizadevajo, je služenje Bogu in drugim ljudem znotraj svojega lastnega stanu. V Opus Dei nas ne zanimajo niti zaobljube niti obljube. Kar se od članov zahteva, je to, da se sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, trudijo udejanjati človeške in krščanske kreposti v zavedanju, da so božji otroci.

Če bi hoteli poiskati neko primerjavo, potem je Opus Dei najlažje razumeti tako, da pomislimo na življenje prvih kristjanov. Oni so v polnosti živeli svojo krščansko poklicanost. Iskreno so si prizadevali za popolnost, h kateri so bili poklicani zaradi preprostega in vzvišenega dejstva, da so prejeli krst. Navzven se niso razlikovali od drugih državljanov. Člani Opus Dei so navadni ljudje, opravljajo običajno delo, živijo sredi sveta kot to, kar so: krščanski državljani, ki hočejo celovito izpolnjevati zahteve svoje vere.

Kako si razlagate vse večji pomen, ki se pripisuje Opus Dei? Je to le posledica privlačnosti njegovega nauka ali tudi odraz hrepenenja sodobnega časa?

Gospod je leta 1928 obudil Opus Dei, da bi kristjane pomagal spomniti, da je Bog ustvaril človeka za delo, kot pravi Prva Mojzesova knjiga. Prišli smo, da bi znova opozorili na zgled Jezusa Kristusa, ki je trideset let prebil v Nazaretu, kjer je delal, opravljal ročno delo. V Jezusovih rokah se delo, in sicer poklicno delo, podobno tistemu, ki ga opravlja na milijone ljudi po svetu, spremeni v božje opravilo, v zveličavno dejavnost, pot odrešenja.

Duh Opus Dei zopet izpostavi čudovito dejstvo – na katero so mnogi kristjani dolga stoletja pozabljali –, da lahko vsako dostojno in plemenito človeško delo postane božje opravilo. V služenju Bogu ni nepomembnih zaposlitev; vse so zelo pomembne.

Da bi ljubili Boga in mu služili, ni treba početi čudnih stvari. Kristus vsem ljudem brez izjeme naroča, naj bodo popolni, kakor je popoln njihov nebeški Oče (Mt 5,48). Biti svet za veliko večino ljudi pomeni posvečevati svoje lastno delo, posvečevati se pri svojem delu in s svojim delom posvečevati druge ter tako na svoji življenjski poti srečevati Boga.

Razmere sodobne družbe, ki delo vse bolj ceni, ljudem našega časa gotovo olajšajo razumevanje tega vidika krščanskega sporočila, ki ga je Opus Dei prišel izpostavit. Še pomembnejši pa je vpliv Svetega Duha, ki je v svojem poživljajočem delovanju hotel, da je naš čas priča velikemu gibanju prenove celotnega krščanstva. Pri branju odlokov drugega vatikanskega cerkvenega zbora je jasno razvidno, da pomemben del te prenove predstavlja ravno ponovno odkritje visoke vrednosti običajnega dela in dostojanstva poklicanosti kristjana, ki živi in dela v svetu.

Kako vidite prihodnost Opus Dei v naslednjih letih?

Opus Dei je še zelo mlad. Devetintrideset let je za neko ustanovo šele začetek. Naša naloga je sodelovati z vsemi kristjani pri vélikem poslanstvu pričevanja o Kristusovem evangeliju. To pomeni spomniti, da lahko ta vesela novica poživlja katerokoli človeško situacijo. Naloga, ki nas čaka, je ogromna. Je brezbrežno morje, kajti dokler bodo na zemlji ljudje, bodo vedno imeli delo, ki ga lahko izročijo Bogu in ga lahko posvečujejo, pa naj se tehnične oblike proizvodnje še tako spreminjajo. S pomočjo božje milosti jim Opus Dei želi pokazati, kako je mogoče to delo spreminjati v služenje vsem ljudem kateregakoli družbenega položaja, rase, veroizpovedi. S takšnim služenjem ljudem bodo služili Bogu.

Sledi zelo konkretna tema: pred nedavnim je bilo objavljeno, da bodo v Madridu odprli šolo, ki jo bo vodila ženska sekcija Opus Dei. Ta pobuda si prizadeva ustvariti družinsko okolje in omogočiti celostno izobraževanje gospodinj ter jim nuditi poklicno usposabljanje. Kako menite, da bi tovrstne dejavnosti Opus Dei lahko vplivale na družbo?

Obstaja še mnogo podobnih iniciativ, ki jih vodijo članice Opus Dei v sodelovanju z drugimi osebami izven našega združenja. Glavni cilj omenjene apostolske dejavnosti je prispevati k višjemu vrednotenju gospodinjskega poklica, tako da bi gospodinje mogle opravljati svoje delo z znanstvenim pristopom. Rekel sem z znanstvenim pristopom, ker je potrebno, da se gospodinjenje razvije kot to, kar je: kot pravi strokovni poklic.

Ne smemo pozabiti, da so nekoč skušali to delo prikazati kot nekaj ponižujočega. Ni res, ponižujoče so brez dvoma velikokrat bile razmere, v katerih se je to delo opravljalo. Še dandanes so ponekod ponižujoče, kjer je gospodinjsko osebje v neprijaznem okolju podvrženo kapricam samovoljnih zaposlovalcev, brez zagotovljenih pravic in primernega plačila. Zahtevati je treba spoštovanje ustrezne pogodbe o zaposlitvi, z jasnimi in izrecnimi zagotovili; razločno je treba opredeliti pravice in dolžnosti obeh strani.

Poleg teh pravnih zagotovil je potrebno, da je oseba, ki opravlja to služenje, usposobljena, strokovno izobražena. Rekel sem služenje – čeprav dandanes ta beseda ljudem ni všeč –, kajti vsako dobro opravljeno družbeno delo je to: čudovito služenje; tako delo gospodinje kot delo profesorja ali sodnika. Samo delo nekoga, ki bi vse podredil lastnemu ugodju, ni služenje.

Gospodinjsko delo doma je izredno pomembno! Sicer pa lahko vsako delo doseže isto nadnaravno vrednost. Ni majhnih in velikih nalog; vse so nekaj velikega, če so opravljene iz ljubezni. Naloge, ki so v očeh ljudi velike, postanejo majhne, kadar se izgubi krščanski smisel življenja. Na drugi strani pa imamo na videz drobna opravila, ki so lahko zelo pomembna zaradi stvarnih posledic, ki jih nosijo v sebi.

Zame je enako pomembno delo moje hčere, članice Opus Dei, ki je gospodinjska pomočnica, kot delo moje hčere, ki ima plemiški naslov. V obeh primerih me zanima samo to, da je delo, ki ga opravljata, sredstvo in priložnost za osebno svetost in svetost bližnjih. Izmed obeh pa je pomembnejše delo tiste od njiju, ki v svoji zaposlitvi in svojem stanu postaja bolj sveta in z več ljubezni izpolnjuje od Boga prejeto poslanstvo.

Pred Bogom je enako pomembna univerzitetna profesorica, prodajalka v trgovini, tajnica, delavka ali kmetica: vse duše so enake. Le da so včasih duše preprostejših ljudi lepše, vedno pa Gospodu bolj ugajajo tiste duše, ki imajo bolj oseben odnos z Bogom Očetom, Bogom Sinom in Bogom Svetim Duhom.

S pomočjo šole, ki so jo odprli v Madridu, je mogoče narediti veliko. To bo lahko pristna in dejavna pomoč družbi na pomembnem področju ter krščanska dejavnost v naročju domačega ognjišča, ki domovom prinaša ljubezen, mir in razumevanje. Lahko bi ure in ure govoril o tem, vendar je že iz povedanega mogoče jasno razbrati, da razumem gospodinjsko delo kot poklic prav posebnega pomena, saj je z njim mogoče narediti veliko dobrega ali pa veliko slabega v samem osrčju družine. Upajmo, da bo veliko dobrega in da ne bo manjkalo oseb, ki bodo s pokončnostjo, strokovnostjo in apostolsko gorečnostjo iz te službe napravile veselo opravilo z ogromnim učinkom na mnoge domove tega sveta.