Seznam točk

Sprašujete me tudi, kako je Opus Dei vključen v ekumenizem. Lani sem nekemu francoskemu novinarju povedal – in vem, da je anekdota imela odmev celo v publikacijah naših ločenih bratov –, kar sem nekoč omenil svetemu očetu Janezu XXIII. in k čemur me je spodbudila njegova ljubezniva in očetovska drža: »Sveti oče, v našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti.« On se je ganjen nasmejal, saj je vedel, da je Sveti sedež že leta 1950 pooblastil Opus Dei, da lahko med svoje sodelavce sprejema tudi nekatoličane in celo nekristjane.

Dejansko je veliko naših ločenih bratov, med katerimi so tudi pastirji in celo škofje njihovih veroizpovedi, ki čutijo privlačnost duha Opus Dei in sodelujejo pri našem apostolatu. In ko stiki postajajo tesnejši, je vedno več izrazov simpatije in prisrčnega razumevanja, ki ga omogoča dejstvo, da člani Opus Dei svojo duhovnost osredotočajo na preprost sklep, da bi kot kristjani odgovorno živeli svoje krstne zaveze in zahteve. Želja po iskanju krščanske popolnosti in opravljanju apostolata v prizadevanju za posvečevanje lastnega poklicnega dela; življenje globoko v notranjosti sekularnih stvari, pri čemer se spoštuje njihova avtonomija, vendar se z njimi ravna v duhu in ljubezni kontemplativnih duš; prvenstvo, ki ga pri organizaciji naših dejavnosti namenjamo vsaki osebi, delovanju Duha v dušah, spoštovanju dostojanstva in svobode, ki izhajata iz kristjanovega božjega otroštva; to, da pred monolitnim in institucionalističnim pojmovanjem apostolata laikov branimo legitimnost iniciative znotraj potrebnega spoštovanja skupnega dobra. Vse to in še drugi vidiki našega načina življenja in dela so stične točke, v katerih naši ločeni bratje zlahka odkrivajo dobršen del doktrinalnih izhodišč – prenesenih v življenje, preizkušenih v teku let –, na katera so oni in mi, katoličani, položili mnogo utemeljenih ekumenskih upov.

Pristno krščanstvo, ki izpoveduje vero v vstajenje mesa, se je seveda vedno zoperstavljalo lažnim spiritualizmom brez strahu pred tem, da bi bilo obtoženo materializma. Zato je dopustno govoriti o krščanskem materializmu, ki drzno nasprotuje materializmom, zaprtim za duha.

Kaj so zakramenti – sledi utelešenja Besede, kot bi rekli starodavni pisci – če ne najjasnejši izraz te poti, ki jo je Bog izbral, da bi nas posvetil in privedel v nebesa. Ali ne vidite, da je vsak zakrament ljubezen Boga, ki se nam z vso svojo stvarjenjsko in odrešenjsko močjo daje po materialnih sredstvih? Ta evharistija, ki jo bomo vsak trenutek obhajali, ni nič drugega kot častitljivo telo in kri našega Odrešenika, ki se nam izroča preko ponižne snovi tega sveta, vina in kruha, preko iz narave vzetih in po ljudeh predelanih prvin, kot nas spominja zadnji koncil.³

Razumljivo je, da je apostol mogel zapisati: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji.⁴ Gre za vzpenjajoče se gibanje, ki ga Sveti Duh, izlit v naša srca, hoče vzbuditi v svetu: od zemlje do Gospodove slave. Da pa bi bilo jasno, da je v to gibanje vključeno tudi tisto, kar se zdi najbolj prozaično, je sveti Pavel še zapisal: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v božjo slavo.⁵

Sedaj pa, moji sinovi in hčere, dovolite mi, da se zadržim ob nekem drugem, posebno prisrčnem vidiku običajnega življenja. V mislih imam človeško ljubezen, čisto ljubezen med moškim in žensko, zaroko, zakon. Znova moram povedati, da ta sveta človeška ljubezen ni nekaj, kar je zgolj dovoljeno in dopustno poleg resničnega delovanja duha, kot bi nam lahko namigovali prej omenjeni lažni spiritualizmi. Že štirideset let z besedo in peresom oznanjam ravno nasprotno in ljudem, ki tega prej niso razumeli, že postaja bolj razumljivo.

Ljubezen, ki vodi v zakon in družino, je prav tako lahko čudovita božja pot, poklic, način za popolno predanost našemu Bogu. Vse opravljajte s čim večjo popolnostjo, sem vas spomnil, vlagajte ljubezen v drobna dnevna opravila, odkrijte – ponavljam – tisto nekajbožjega, ki se skriva v podrobnostih. Ves ta nauk pridobi prav posebno mesto v življenjskem prostoru, v katerem se odvija človeška ljubezen.

Vi, profesorji, študentje in vsi, ki posvečate svoje delo Univerzi v Navari, že veste, da sem vaše ljubezni priporočil sveti Mariji, Materi lepe ljubezni. In tu imate kapelico, ki smo jo s pobožnostjo postavili sredi univerzitetnega kampusa, da bi zbirala vaše molitve ter daritev te prečudovite in čiste ljubezni, ki jo ona blagoslavlja.

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.⁹Kolikokrat boste pred podobo svete Device, Matere lepe ljubezni, z radostno potrditvijo odgovorili na apostolovo vprašanje: Da, vemo in to hočemo živeti s tvojo mogočno pomočjo, o Devica, Mati Božja.

Kontemplativna molitev bo v vas vzniknila vsakokrat, ko boste premišljevali to navdušujočo resnico: nekaj tako materialnega, kot je moje telo, si je Sveti Duh izvolil, da bi si pripravil bivališče … ne pripadam več sam sebi … moje telo in moja duša, vse moje bitje, je od Boga … In ta molitev bo obrodila bogate sadove v dejanjih, ki izhajajo iz tega, kar predlaga apostol sam: Poveličujte Boga v svojem telesu.¹⁰