Seznam točk

Se opravičujem, če vztrajam pri isti temi. Iz pisem, ki prihajajo na uredništvo, vemo, da se nekatere matere številčnih družin pritožujejo, ker se jim zdi, da je njihova vloga omejena na to, da imajo otroke, in čutijo veliko nezadovoljstvo, ker svojega življenja ne morejo posvetiti še čemu drugemu: poklicnemu delu, kulturnemu udejstvovanju, družbenemu delovanju … Kaj bi vi svetovali tem materam?

No, kaj pa je družbeno delovanje, če ne to, da daš samega sebe drugim, s požrtvovalnostjo in služenjem ter dejavnim prispevanjem za skupno dobro? Delo ženske doma ni le samo po sebi družbena funkcija, lahko je celo družbena funkcija največjega dosega.

Predstavljajte si, da je ta družina številčna. Potem je delo matere primerljivo in velikokrat celo prednjači v primerjavi z delom poklicnih vzgojiteljev in učiteljev. Učitelj more, morda v vsem svojem življenju, bolj ali manj dobro vzgojiti le nekaj mladih. Mama pa lahko svojim otrokom da globoko vzgojo v najbolj temeljnih stvareh in lahko doseže, da oni sami postanejo vzgojitelji, tako da se ustvari neprekinjena veriga odgovornosti in kreposti.

Tudi glede tega nas lahko hitro preslepijo zgolj kvantitativna merila in si mislimo: boljše je delo učitelja, s katerim pride v stik na tisoče ljudi, ali delo pisatelja, ki nagovarja na tisoče bralcev. Dobro, ampak koliko otrok lahko zares vzgoji ta učitelj ali pisatelj? Mama skrbi za tri, pet, deset ali več otrok; in iz njih lahko naredi pravo umetnino čudovite vzgoje, ravnovesja, razumevanja, krščanskega smisla življenja, tako da bodo srečni in zares koristni drugim.

Po drugi strani pa je normalno, da otroci pomagajo pri domačih opravilih. Mati, ki zna dobro vzgajati svoje otroke, lahko to doseže in ima tako več možnosti in časa, kar ji – če to dobro izkoristi – omogoča gojiti njene hobije in osebne talente ter obogatiti njeno kulturo. Na srečo danes ne manjka tehničnih sredstev, ki nam, kot dobro veste, prihranijo veliko dela, če jih prav uporabljamo in čim bolje izkoristimo. Pri tem, kot pri vseh stvareh, so odločilne osebne sposobnosti: nekatere ženske imajo najmodernejši pralni stroj, porabijo pa več časa za pranje in to opravijo slabše kot takrat, ko so prale ročno. Pripomočki so koristni le, če jih znamo uporabiti.

Poznam veliko poročenih žensk s številnimi otroki, ki zelo dobro skrbijo za dom, hkrati pa najdejo tudi čas za sodelovanje v drugih apostolskih nalogah, kot sta to delala že zakonca iz zgodnjega krščanstva Ákvila in Prískila. Oba sta delala doma in imela svojo zaposlitev, poleg tega pa sta bila izvrstna sodelavca svetega Pavla. S svojo besedo in zgledom sta k veri v Jezusa Kristusa pritegnila Apola, ki je kasneje postal velik pridigar porajajoče se Cerkve. Kot že rečeno, je veliko večino omejitev mogoče premagati, če to res hočemo, ne da bi opustili katerokoli dolžnost. V resnici imamo čas za veliko stvari: za to, da strokovno skrbimo za dom, da se nenehno razdajamo drugim, da izboljšamo lastno razgledanost in obogatimo kulturo drugih, da uresničimo veliko koristnega.

V nekaterih zakonih se zgodi, da je žena iz različnih razlogov ločena od moža in se znajde v ponižujočih in nevzdržnih okoliščinah. V teh primerih jim je težko sprejeti nerazvezljivost zakona. Te žene, ki so ločene od moža, obžalujejo, da jim ni dana možnost, da bi si ustvarile nov dom. Kaj bi vi odgovorili na to?

Tem ženam bi rekel, da razumem njihovo trpljenje in da lahko tudi v teh okoliščinah vidijo božjo voljo, ki nikoli ni kruta, saj je Bog ljubeči Oče. Lahko se zgodi, da je nekaj časa še posebej težko, ampak če se obrnejo h Gospodu in njegovi Materi, jim ne bo manjkala pomoč milosti.

Nerazvezljivost zakona ni nekakšna kaprica Cerkve niti ni zgolj stvar pozitivnega cerkvenega prava: je zahteva naravne postave, božje postave, ter popolnoma ustreza naši naravi in nadnaravnemu redu milosti. Zato je v veliki večini primerov to nepogrešljivi pogoj za srečo zakoncev in tudi za duhovno varnost otrok. Vedno pa vdano sprejemanje božje volje – celo v bolečih primerih, o katerih govorimo – prinaša globoko zadovoljstvo, ki ga nič ne more nadomestiti. Ni kot nekakšen izhod ali tolažba, je bistvo krščanskega življenja.

Če te žene že imajo otroke, za katere je treba skrbeti, naj v tem vidijo nenehno zahtevo po ljubeči materinski predanosti, ki je takrat še posebej potrebna, da tem dušam nadomesti dom, ki je razdeljen. Naj velikodušno razumejo, da ta nerazvezljivost, ki zanje predstavlja žrtev, za večino družin pomeni obrambo njihove celovitosti, nekaj, kar oplemeniti ljubezen zakoncev in preprečuje, da bi bili otroci zapuščeni.

To začudenje nad navidezno trdoto krščanske zapovedi o nerazvezljivosti zakona ni nekaj novega. Že apostoli so se čudili, ko je Jezus to potrdil. Lahko se zdi kot breme, jarem, toda Kristus sam je rekel, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko.

Po drugi strani pa – ob priznanju neizbežne trdote mnogih situacij, ki bi se jim marsikdaj mogli in morali izogniti – ne smemo preveč dramatizirati. Je res življenje ženske v takšnih okoliščinah težje od življenja drugih žensk, s katerimi grdo ravnajo, ali nekoga, ki trpi zaradi katere druge fizične ali duševne bolečine, ki jih življenje prinaša?

Kar resnično naredi neko osebo – in celo vso družbo – nesrečno, je to hlepeče iskanje ugodja, brezpogojno prizadevanje za odstranitev vsega, kar človeku nasprotuje. Življenje prinaša raznolike situacije, najrazličnejše okoliščine. Nekatere so trpke, druge morda na videz lahke. Vsaka izmed njih vključuje svojo lastno milost, je izviren božji klic: nova priložnost za delo, za nadnaravno pričevanje ljubezni. Če kdo čuti tesnobo v težkih okoliščinah, bi mu svetoval, naj poskuša tudi nekoliko pozabiti na svoje lastne težave in se ukvarjati s težavami drugih. Če bo tako ravnal, bo imel več miru, predvsem pa se bo posvečeval.

Nekateri sedaj trdijo, da ljubezen upravičuje vse in iz tega zaključijo, da je čas zaroke kot »poskusni zakon«. Ne slediti temu, čemur pravijo zahteve ljubezni, je zanje nekaj nepristnega, nazadnjaškega. Kaj vi mislite o takšnem gledanju?

Mislim to, kar mora misliti pošten človek, še posebej pa kristjan: da je tako ravnanje nevredno človeka in da ponižuje človeško ljubezen, tako da jo zamenja s sebičnostjo in užitkom.

Da so nazadnjaški tisti, ki ne delajo ali mislijo tako? Nazadnjak je prej tisti, ki nazaduje vse do divjine in kot edini vzgib priznava le nagon. Čas zaroke mora biti priložnost za poglobitev naklonjenosti in medsebojno spoznavanje. Kot v vsaki šoli ljubezni tudi v tem obdobju ne sme biti v ospredju želja po posedovanju, temveč duh predanosti, razumevanja, spoštovanja, rahločutnosti. Zato sem želel pred dobrim letom Univerzi v Navari podariti kip svete Marije, Matere lepe ljubezni, da bi se fantje in dekleta, ki obiskujejo tamkajšnje fakultete, od nje učili plemenite ljubezni, tudi človeške ljubezni.

Poskusni zakon? Kako malo ve o ljubezni, kdor se tako izraža! Ljubezen je nekaj bolj gotovega, bolj resničnega, bolj človeškega. Nekaj, s čimer ne smemo ravnati kot s tržnim blagom, ki ga preizkusimo, potem pa sprejmemo ali zavržemo zaradi kaprice, udobja ali koristoljubja.

To pomanjkanje vrednostnih meril je tako obžalovanja vredno, da sploh ni treba obsojati tistih, ki tako mislijo ali ravnajo, saj se oni sami obsojajo na nerodovitnost, žalost, na obupano osamljenost, ki jih bo doletela že čez nekaj let. Veliko molim zanje, jih ljubim iz vsega srca in si prizadevam, da bi razumeli, da imajo še vedno odprto pot nazaj k Jezusu Kristusu, da bodo lahko sveti, celoviti kristjani, če se potrudijo, kajti vedno imajo na voljo tako odpuščanje kot Gospodovo milost. Le tedaj bodo prav razumeli, kaj je ljubezen: božja Ljubezen in tudi plemenita človeška ljubezen. Spoznali bodo, kaj je to mir, veselje, rodovitnost.

Če pustimo ob strani težave, ki se lahko pojavijo med starši in otroki, so pogosti tudi prepiri med možem in ženo, ki lahko včasih resno ogrozijo družinski mir. Kaj bi vi svetovali zakoncem?

Naj se imata rada. Naj se zavedata, da bo vse življenje prihajalo do prepirov in težav, ki bodo prispevale celo h globlji ljubezni, če jih bosta znala reševati naravno.

Vsak izmed nas ima svoj značaj, svoje osebne okuse, svoje razpoloženje – včasih tudi slabo razpoloženje – in svoje pomanjkljivosti. Vsakdo pa ima v svoji osebnosti tudi prijetne lastnosti, zato in še zaradi mnogih drugih razlogov ga je mogoče imeti rad. Sožitje je možno takrat, ko vsi poskušajo popraviti lastne pomanjkljivosti in se ne ozirati na napake drugih. To se pravi takrat, ko je navzoča ljubezen, ki izniči in premaga vse, kar bi se lahko zdelo kot razlog za razhajanje ali nesoglasje. Če pa se, nasprotno, drobne razlike dramatizirajo in prihaja do medsebojnega očitanja pomanjkljivosti in napak, je konec miru in obstaja nevarnost, da ljubezen zamre.

Zakonca imata stanovsko milost, milost zakramenta, da bi živela vse človeške in krščanske kreposti sožitja: razumevanje, dobra volja, potrpežljivost, odpuščanje, rahločutnost v medsebojnih odnosih. Pomembno je, da ne obupata drug nad drugim, da se ne prepustita živčnosti, napuhu in osebnim manijam. V ta namen morata mož in žena rasti v notranjem življenju, se zgledovati pri sveti družini, da bi obzirno – iz človeškega in nadnaravnega nagiba obenem – gojila za krščanski dom značilne kreposti. Ponavljam: božja milost jima ne manjka.

Če kdo pravi, da ne more prenašati tega ali onega, da mu je nemogoče biti tiho, potem pretirava, da bi upravičil svoje ravnanje. Boga je treba prositi moči, da bi mogli premagovati svoje lastne muhe, milosti, da bi se znali obvladati. Nevarnost jeze namreč leži prav tam: v izgubi nadzora, v besedah, ki so lahko polne grenkobe, ki lahko tudi žalijo, ranijo in povzročijo škodo, pa čeprav nismo imeli takega namena.

Treba se je naučiti molčati, počakati in govoriti pozitivno, optimistično. Kadar se on jezi, mora biti ona posebej potrpežljiva, dokler znova ne nastopi vedrina, in obratno. Če je navzoča iskrena ljubezen in želja po njeni krepitvi, je zelo težko, da bi oba podlegla slabi volji istočasno …

Drugo pomembno dejstvo: moramo se navaditi, da nikdar nimamo povsem prav. V zadevah proste presoje lahko celo rečemo, da bolj kot smo prepričani o svojem popolnoma pravilnem mišljenju, toliko bolj je gotovo, da nimamo prav. Če razmišljamo na tak način, je kasneje mnogo lažje, da se popravimo, in če je potrebno, prosimo odpuščanja, kar je najboljša pot za končanje prepira. Tako dosežemo mir in ljubezen. Ne spodbujam vas k prepiranju, vendar je razumljivo, da se včasih kregamo s tistimi, ki jih imamo najbolj radi, ki običajno živijo z nami. Ne bomo se sporekli z nekim stricem iz Amerike. Torej, če ta majhna nesoglasja med zakoncema niso pogosta – in za to si je treba prizadevati –, potem ne kažejo na pomanjkanje ljubezni, ampak jo lahko celo okrepijo.

Še zadnji nasvet: nikoli se ne prepirajta pred otroki. Da bi se na to spomnila, je dovolj neka določena beseda, pogled, namig. Se bosta že kasneje, ko se malo umirita, sporekla, če se temu ne bo mogoče izogniti. Mir med zakoncema mora biti temelj družine, saj je potrebni pogoj za globoko in učinkovito vzgojo. Naj otroci vidijo v svojih starših vzor predanosti, iskrene ljubezni, medsebojne pomoči, razumevanja; in naj jim malenkosti vsakdanjega življenja ne prekrijejo resničnosti o ljubezni, ki zmore premagati karkoli.

Včasih jemljemo sami sebe preveč resno. Vsak se kdaj pa kdaj razjezi. Včasih, ker je potrebno; včasih, ker nam manjka duh mrtvičenja. Pomembno pa je pokazati, da ta jeza ne prelomi naše naklonjenosti, tako da z nasmehom obnovimo družinsko vzdušje. Skratka, naj se mož in žena ljubita med seboj, naj ljubita svoje otroke, saj s tem ljubita Boga.

Resnično uboštvo je predvsem povezano z žrtvijo, kar pomeni zmožnost odpovedati se odvečnim rečem. Merilo za to, kaj je odvečno, pa niso teoretična pravila, ampak tisti notranji glas, ki nas opozarja, da se vtihotaplja sebičnost ali nedopustna lagodnost. Udobje, v pozitivnem smislu, ni razkošje niti naslada, ampak pomeni lastni družini in drugim napraviti življenje prijetno, da bi mogli vsi bolje služiti Bogu.

Uboštvo pomeni biti popolnoma nenavezan na zemeljske dobrine; veselo prenašati morebitne neprijetnosti in pomanjkanje gmotnih sredstev. Obenem vključuje tudi to, da znamo celoten dan zapolniti s prilagodljivim urnikom, v katerem je poleg dnevnih norm pobožnosti znaten del časa namenjen potrebnemu počitku, družinskemu druženju, branju in ne manjka trenutkov za ljubiteljsko ukvarjanje z umetnostjo, literaturo ali podobnimi razvedrili. Ure našega dneva moramo napolniti s koristnimi dejavnostmi, opraviti stvari čim bolje ter biti pozorni na drobne detajle glede reda, točnosti in dobre volje. Skratka, najti je treba čas za služenje drugim in čas za samega sebe, ne da bi pozabili, da vsi moški, vse ženske – ne samo materialno revni – imajo dolžnost delati. Bogastvo, položaj gmotnega blagostanja pa je znak, da ima tak človek večjo obveznost čutiti odgovornost do celotne družbe.

Ljubezen je tisto, kar daje žrtvi smisel. Vsaka mati ve, kaj pomeni žrtvovati se za svoje otroke. Ne pomeni samo posvetiti jim nekaj ur, temveč za njihovo dobro iztrošiti célo življenje. Živeti z mislijo na druge, uporabljati stvari na tak način, da bi bilo še kaj za druge: vse to so razsežnosti uboštva, ki zagotavljajo dejansko nenavezanost.

Za mater je pomembno ne samo živeti na tak način, ampak takšnega življenja učiti tudi otroke: jih vzgajati, spodbujati v njih vero, optimistično upanje in dobroto; učiti jih premagovati sebičnost in velikodušno uporabljati del njihovega časa za pomoč tistim, ki so imeli manj sreče, sodelovati pri njihovi starosti primernih aktivnostih, v katerih se odraža želja po človeški in božji solidarnosti.

Če povzamem: naj vsakdo živi tako, da izpolnjuje zahteve lastnega poklica. Zame so bili vedno najboljši vzor uboštva tisti očetje in matere številčnih in revnih družin, ki se žrtvujejo za svoje otroke, ki s svojim trudom in stanovitnostjo vzdržujejo svoje domače – pogosto brez možnosti, da bi komurkoli povedali o svojih potrebah – ter ustvarjajo vesel dom, v katerem se vsi učijo ljubiti, služiti in delati.