Seznam točk

Odlok Apostolicam actuositatem, št. 5, jasno pravi, da je krščansko poživljanje časnega reda poslanstvo celotne Cerkve. Zadeva torej vse: cerkveno hierarhijo, duhovnike, redovnike in laike. Nam lahko poveste, kako gledate na vlogo in oblike delovanja vsakega izmed teh cerkvenih področij v tem edinstvenem in skupnem poslanstvu?

Pravzaprav najdemo odgovor v samih koncilskih besedilih. Cerkvena hierarhija je pristojna, da kot del svojega učenja podaja doktrinalna načela, ki naj usmerjajo in osvetljujejo uresničevanje te apostolske naloge (prim. konst. Lumen gentium, št. 28; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 24).

Laikom, ki delujejo v vseh okoliščinah in strukturah sekularnega življenja, na poseben način pripada neposredna in direktna naloga, da te časne stvarnosti urejajo v luči doktrinalnih načel, ki jih razglasi učiteljstvo. Pri tem pa istočasno nastopajo s potrebno osebno avtonomijo glede konkretnih odločitev, ki jih morajo sprejemati v svojem družbenem, družinskem, političnem, kulturnem življenju (prim. konst. Lumen gentium, št. 31; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).

Kar zadeva redovnike, ki se od teh sekularnih resničnosti in dejavnosti oddaljijo, tako da sprejmejo poseben življenjski stan, je njihovo poslanstvo javno eshatološko pričevanje, ki pomaga spominjati druge vernike božjega ljudstva, da na tem svetu nimajo stalnega bivališča (prim. konst. Lumen gentium, št. 44; odlok Perfectae caritatis, št. 5). Prav tako pa ne smemo pozabiti na služenje, s katerim časni red krščansko poživljajo tudi številne dobrodelne in socialne dejavnosti, ki jih mnogi redovniki in redovnice opravljajo z globokim duhom požrtvovalnosti.

Bi lahko opisali, kako se je Opus Dei, tako glede svojega značaja kot glede ciljev, razvijal in izpopolnjeval od ustanovitve dalje, v obdobju, ko je prihajalo do ogromnih sprememb znotraj same Cerkve?

Od prvega trenutka dalje je bil edini cilj Opus Dei to, kar sem ga pravkar opisal: prispevati k temu, da bodo sredi sveta navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki si prizadevajo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili. Vse od začetka Dela leta 1928 sem oznanjal, da svetost ni stvar privilegiranih, temveč da so lahko božje vse zemeljske poti, vsi stanovi, vsi poklici, vsa poštena opravila. Posledice tega sporočila so številne in življenjska izkušnja Dela mi je pomagala, da sem jih spoznaval z vedno večjo globino in bogastvom odtenkov. Delo se je rodilo kot nekaj majhnega in je povsem normalno raslo postopoma, kakor raste živ organizem, tako kot vse, kar se v zgodovini razvija.

Toda njegov cilj in smisel obstoja se nista spremenila in se ne bosta spremenila ne glede na to, kako korenite spremembe se lahko pojavijo v družbi, kajti sporočilo Opus Dei je, da je mogoče posvečevati katerokoli pošteno delo, kakršnekoli že so okoliščine, v katerih se odvija.

Danes so v Delu ljudje vseh poklicev: ne le zdravniki, odvetniki, inženirji in umetniki, temveč tudi zidarji, rudarji, kmetje; vsi poklici, od filmskih režiserjev in pilotov reaktivnih letal do frizerk visoke mode. Za člane Opus Dei je biti na tekočem in razumeti sodobni svet nekaj naravnega in nagonskega, saj so prav oni – skupaj z drugimi, njim enakimi državljani – tisti, ki ta svet ustvarjajo in mu dajejo sodobnost.

Ker je to duh našega Dela, boste razumeli, da nam je bilo v veliko veselje, ko je koncil slovesno razglasil, da Cerkev ne zavrača sveta, v katerem živi, niti njegovega napredka in razvoja, temveč ga razume in ljubi. Poleg tega je osrednja značilnost duhovnosti, ki si jo člani Dela že skoraj štirideset let prizadevajo živeti, zavedanje, da so istočasno del Cerkve in države, zato vsakdo v celoti in svobodno prevzema svojo individualno odgovornost kot kristjan in državljan.

Nekateri bralci Poti so začudeni nad tem, kar je zapisano v 28. točki te knjige: »Zakon je za čete Kristusove vojske, in ne za Kristusove vojskovodje.« Je v tem mogoče videti slabšalen pogled na zakonsko zvezo, ki bi bil v nasprotju z željo Dela po vključenosti v živo stvarnost sodobnega sveta?

Svetujem vam, da preberete predhodno točko Poti, ki govori o tem, da je zakon božji poklic. Okoli leta 1935 ni bilo prav nič pogosto slišati tovrstnih izjav. Če bi delali takšne zaključke, kot je izraženo v vašem vprašanju, bi pomenilo, da moje besede niso bile razumljene. S tisto prispodobo sem želel slediti temu, kar je Cerkev vedno učila o odličnosti in nadnaravni vrednosti apostolskega celibata. In hkrati spomniti vse kristjane, da se morajo po besedah svetega Pavla čutiti milites Christi, Kristusove vojake, člane tega božjega ljudstva, ki na zemlji bojuje božanski boj za razumevanje, svetost in mir. Po vsem svetu je na tisoče zakonskih parov, ki pripadajo Opus Dei ali živijo po njegovem duhu ter se prav dobro zavedajo, da je vojak lahko odlikovan v isti bitki, iz katere je general sramotno pobegnil.

Po drugi strani pa je razvoj v zgodovini Cerkve omogočil, da se premaga določen klerikalizem, ki skuša izmaličiti vse, kar se nanaša na laike, tako da jim pripisuje neke skrite namere. Sedaj je lažje razumeti, da tisto, kar živi in oznanja Opus Dei, ni nič več in nič manj kot to: božja poklicanost običajnega kristjana s konkretno nadnaravno zavzetostjo.

Upam, da bo prišel čas, ko se bo besedna zveza katoličani prodirajo v družbena okolja nehala uporabljati in se bodo vsi zavedali, da gre za klerikalen izraz. V vsakem primeru pa prav nič ne velja za apostolat Opus Dei. Članom Dela ni treba prodirati v časne strukture, in sicer zaradi preprostega dejstva, da so navadni državljani, enaki vsem drugim, in so zato tam že prej bili.

Če Bog v Opus Dei pokliče nekoga, ki dela v tovarni, bolnišnici ali parlamentu, to pomeni, da si bo ta človek odslej odločno prizadeval z božjo milostjo posvečevati ta poklic. Pomeni samo to, da se začne zavedati radikalnih zahtev evangeljskega sporočila, skladno s posebnim poklicem, ki ga je prejel.

Mišljenje, da to zavedanje pomeni opustitev običajnega življenja, je legitimno le za tiste, ki od Boga prejmejo redovniški poklic, ki vključuje contemptus mundi, prezir do stvari tega sveta. Če pa bi skušali ta umik iz sveta spremeniti v bistvo ali vrhunec krščanstva, bi to bilo naravnost absurdno.

Ni torej Opus Dei tisti, ki bi svoje člane pošiljal v določena okolja. Ti so že prej tam bili, ponavljam, in ni razloga, da bi to okolje zapuščali. Poleg tega se poklici v Opus Dei, ki izvirajo iz božje milosti ter apostolata prijateljstva in zaupnosti, o katerem sem prej govoril, pojavljajo v najrazličnejših okoljih.

Morda je prav ta preprostost narave in načina delovanja Opus Dei težava za tiste, ki so polni zapletenosti in se zdijo nezmožni razumeti karkoli pristnega in poštenega.

Seveda se bo vedno našel kdo, ki bistva Opus Dei ne bo razumel. To nas ne preseneča, saj je Gospod svoje že vnaprej opozoril na te težave, ko jim je dejal, da non est discipulus super Magistrum (Mt 10,24), učenec ni nad Učiteljem. Nihče ne more pričakovati, da ga bodo vsi cenili, ima pa pravico, da ga vsi spoštujejo kot osebo in kot božjega otroka. Žal obstajajo fanatiki, ki želijo svoje ideje vsiljevati na totalitaren način, in ti ne bodo nikdar razumeli ljubezni, ki jo imajo člani Opus Dei do osebne svobode drugih in zatem do svoje osebne svobode, ki jo vedno spremlja osebna odgovornost.

Spominjam se zelo nazorne anekdote. V nekem mestu, ki naj iz obzirnosti ostane neimenovano, je mestni svet razpravljal, ali naj odobri finančno pomoč vzgojnemu projektu, ki so ga vodili člani Opus Dei in je tako kot vse korporativne dejavnosti Dela predstavljal nedvomno družbeno korist. Večina svetnikov je to pomoč podpirala. Eden od njih, socialist, je kot pojasnilo za takšno stališče povedal, da je imel osebno izkušnjo o aktivnostih, ki so potekale v tem centru: »Gre za dejavnost,« je dejal, »za katero je značilno, da so njeni voditelji veliki prijatelji osebne svobode. V tem domu živijo študentje vseh veroizpovedi in vseh ideologij.« Komunistični svetniki so glasovali proti. Eden od njih je v obrazložitvi svojega negativnega glasu dejal socialistu: »Bil sem proti, kajti če je dejansko tako, potem pomeni ta dom učinkovito propagando za katolištvo.«

Kdor ne spoštuje svobode drugih ali želi nasprotovati Cerkvi, ne more ceniti apostolskega dela. A tudi v teh primerih sem ga kot človek dolžan spoštovati in ga usmerjati k resnici. Kot kristjan pa sem ga dolžan ljubiti in moliti zanj.