Seznam točk

Drugi vatikanski cerkveni zbor v svojih dokumentih za poimenovanje Cerkve obilno uporablja izraz »božje ljudstvo« in s tem jasno pokaže na skupno odgovornost vseh kristjanov pri edinstvenem poslanstvu tega božjega ljudstva. Katere značilnosti bi po vašem mnenju moralo imeti »potrebno javno mnenje v Cerkvi«, o katerem je govoril že Pij XII., da bi dejansko odražalo to skupno odgovornost? Kako na pojav »javnega mnenja v Cerkvi« vplivajo posebni odnosi oblasti in pokorščine, ki obstajajo znotraj cerkvene skupnosti?

Ne morem si predstavljati, da bi lahko obstajala resnično krščanska pokorščina, če ta pokorščina ni prostovoljna in odgovorna. Božji otroci niso kamni ali trupla. So razumna in svobodna bitja, prav vsa povzdignjena v isti nadnaravni red, enako kot tisti, ki ukazujejo. Vendar pa nekdo, ki ne bi imel zadostne krščanske izobrazbe, nikdar ne bo zmožen pravilne uporabe razuma in svobode, pa naj gre za pokorščino ali za podajanje mnenja. Zato je problem potrebnega javnega mnenja v Cerkvi v bistvu enakovreden problemu potrebne doktrinalne izobraženosti vernikov. Gotovo Sveti Duh obilno deli svoje darove med člane božjega ljudstva, ki so vsi soodgovorni za poslanstvo Cerkve, vendar to nikogar ne opravičuje od dolžnosti, da to primerno doktrinalno izobrazbo pridobi.

Z besedo doktrina označujem tisto zadostno znanje, ki ga mora vsak vernik imeti o celotnem poslanstvu Cerkve in o posebni udeleženosti ter s tem posebni odgovornosti, ki mu znotraj tega edinstvenega poslanstva pripada. To je, kot nas je večkrat spomnil sveti oče, ogromna pedagoška naloga, ki se je mora Cerkev lotiti v tem pokoncilskem času. V okviru te naloge je po mojem treba iskati pravo rešitev problema, ki ga omenjate, pa tudi drugih upov, ki danes utripajo v naročju Cerkve. Kajti bolj ali manj preroške intuicije nekaterih karizmatikov brez doktrine vsekakor ne bodo tisto, kar bi moglo zagotoviti potrebno javno mnenje v božjem ljudstvu.

Kar zadeva načine za izražanje tega javnega mnenja, se mi to ne zdi stvar organov ali institucij. Za ta namen je lahko škofijski pastoralni svet enako primerno okolje kot časopis, tudi če ni uradno katoliški, ali preprosto osebno pismo vernika svojemu škofu ipd. Možnosti in zakoniti načini, s katerimi lahko verniki to mnenje izražajo, so zelo raznoliki in ne kaže, da bi jih bilo mogoče ali treba ukalupiti z ustanavljanjem kake nove enote ali institucije. Še posebej, če bi šlo za institucijo, pri kateri bi obstajalo tisto tako pogosto tveganje, da pride pod monopol ali instrumentalizacijo neke skupine ali skupinice uradnih katoličanov, ne glede na to, ob kateri tendenci oziroma usmeritvi se ta manjšina navdihuje. To bi ogrozilo sam ugled cerkvene hierarhije in bi zvenelo kot posmeh drugim članom božjega ljudstva.

Istočasno obstajajo še drugi vidiki istega procesa ekleziološkega razvoja, ki predstavljajo čudovite doktrinalne pridobitve. Bog je nedvomno hotel, da k tem pridobitvam morda nemajhen delež prispeva pričevanje duha in življenja Opus Dei, poleg drugih dragocenih doprinosov nič manj zaslužnih iniciativ in apostolskih združenj. Vendar so to doktrinalni dosežki, za katere bo morda potrebnega še precej časa, preden se bodo zares utelesili v celoti življenja božjega ljudstva. V prejšnjih vprašanjih ste sami opozorili na nekatere od teh vidikov: razvoj pristne laiške duhovnosti; razumevanje specifične, laiku lastne naloge v Cerkvi, ki ni cerkvena oziroma uradna naloga; razjasnitev pravic in dolžnosti, ki jih ima laik kot tak; odnosi med cerkveno hierarhijo in laiki; enako dostojanstvo in komplementarnost nalog moških in žensk v Cerkvi; potreba po urejenem javnem mnenju v božjem ljudstvu itd.

Vse to je seveda zelo razgibana stvarnost, v kateri včasih ne manjka protislovij. Ista stvar, izrečena pred štiridesetimi leti, ki je takrat pri vseh ali skoraj vseh vzbujala pohujšanje, se danes skoraj nikomur ne zdi čudna, še vedno pa je zelo malo tistih, ki jo poglobljeno razumejo in urejeno živijo.

Bolj nazorno bo, če navedem primer. Leta 1932 sem svojim sinovom in hčeram v Opus Dei razlagal nekatere vidike in posledice posebnega dostojanstva in odgovornosti, ki ju ljudem podeljuje krst, in v nekem dokumentu sem zapisal: »Treba je zavrniti predsodek, da navadni verniki ne morejo storiti drugega kot pomagati duhovnikom v cerkvenih apostolskih dejavnostih. Ni razloga, da bi moral apostolat laikov biti vedno zgolj sodelovanje pri apostolatu cerkvene hierarhije. Njihova dolžnost je, da opravljajo apostolat. Pa ne zato, ker bi prejeli kanonično poslanstvo, ampak zato, ker so del Cerkve. To poslanstvo … uresničujejo s svojim strokovnim delom, s službo, v družini, med svojimi sodelavci in prijatelji.«

Danes, po slovesno objavljenem nauku drugega vatikanskega koncila, morda nihče v Cerkvi ne bo postavljal pod vprašaj pravovernosti tega nauka. Toda koliko ljudi je dejansko opustilo svoje enostransko dojemanje apostolata laikov kot od zgoraj navzdol organiziranega pastoralnega dela? Koliko je takšnih, ki so presegli nekdanje monolitno pojmovanje laiškega apostolata in razumejo, da more in celo mora obstajati tudi laiški apostolat brez togih centraliziranih struktur, kanoničnih poslanstev in pooblastil cerkvene hierarhije? Koliko je tistih, ki laike imenujejo longa manus Ecclesiae in hkrati v svoji glavi pojem Cerkev-božje ljudstvo zamenjujejo z omejenim pojmom cerkvene hierarhije? In še: koliko laikov pravilno razume, da če niso v rahločutnem občestvu s hierarhijo, potem nimajo pravice zahtevati, da se jim prizna njihovo zakonito področje apostolske avtonomije?

Podobno bi lahko razmišljali tudi o drugih problemih, saj je v resnici še veliko, zelo veliko tega, kar je treba doseči, tako glede potrebne doktrinalne razlage kot glede vzgoje vesti ter same reforme cerkvene zakonodaje. Molitev je bila vedno moje veliko orožje, tako da z vso močjo molim h Gospodu, da bi Sveti Duh pomagal svojemu ljudstvu in zlasti cerkveni hierarhiji pri uresničevanju teh nalog. Prosim ga tudi, naj še naprej uporablja Opus Dei, da bomo lahko po svojih močeh prispevali in pomagali pri tem težavnem, a čudovitem procesu razvoja in rasti Cerkve.

Če preideva k drugi temi, bi nas zanimalo vaše mnenje o trenutnem položaju Cerkve. Natančneje, kako bi ga ocenili vi in katero vlogo lahko po vašem mnenju v tem času igrajo težnje, ki jim v splošnem pravijo »progresistične« in »integristične«?

Menim, da bi lahko sedanji doktrinalni moment Cerkve ocenili kot pozitiven in hkrati občutljiv, kot velja za vsako krizo rasti. Pozitiven brez dvoma zato, ker je doktrinalno bogastvo drugega vatikanskega koncila celotno Cerkev, celotno duhovniško božje ljudstvo, postavilo pred novo, upanja polno obdobje obnovljene zvestobe božjemu načrtu odrešenja, ki ji je bil zaupan. Moment pa je tudi občutljiv, ker doseženi teološki zaključki niso, če se tako izrazim, abstraktne ali teoretične narave, temveč je to izredno živa teologija, se pravi teologija s takojšnjimi in neposrednimi pastoralnimi, asketskimi in disciplinskimi aplikacijami, ki se zelo globoko dotikajo notranjega in zunanjega življenja krščanske skupnosti – bogoslužja, organizacijskih struktur cerkvene hierarhije, apostolskih oblik, učiteljstva, dialoga s svetom, ekumenizma itd. – in s tem tudi krščanskega življenja ter same vesti vernikov.

Glede teženj, ki jih vi imenujete integristične in progresistične, težko podam mnenje o tem, kakšno vlogo bi lahko imele v tem trenutku, kajti vedno sem trdil, da so tovrstna katalogiziranja in poenostavljanja neprimerna in celo nemogoča. To delitev včasih ljudje pripeljejo do same skrajnosti oziroma skušajo vztrajati pri njej, kot da bi bili teologi in verniki na splošno obsojeni na neko stalno bipolarno usmeritev. Zdi se mi, da to v bistvu izhaja iz prepričanja, da je doktrinalni in življenjski napredek božjega ljudstva rezultat neke večne dialektične napetosti. Sam pa raje z vso dušo verjamem v delovanje Svetega Duha, ki veje, koder hoče, in navdihuje, kogar hoče.

V Španiji se Opus Dei ponaša s tem, da združuje ljudi vseh družbenih položajev. Velja ta trditev tudi za preostali svet ali je treba priznati, da v drugih državah člani Opus Dei izhajajo predvsem iz višjih slojev, kot so vodilni krogi v gospodarstvu, javni upravi, politiki in svobodnih poklicih?

Dejansko pripadajo Opus Dei v Španiji in po vsem svetu osebe vseh družbenih položajev: moški in ženske, stari in mladi, delavci, gospodarstveniki, uslužbenci, kmetje, ljudje svobodnih poklicev itd. Bog je tisti, ki jim da poklicanost, in Bog ne dela razlik med ljudmi.

Toda Opus Dei se z ničimer ne ponaša. Apostolske dejavnosti ne rastejo zaradi človeških moči, ampak z dihom Svetega Duha. V kakem združenju z zemeljskimi cilji je razumljivo, da se objavljajo imenitne statistike o številu, položaju in sposobnostih članov, in to ponavadi dejansko počnejo organizacije, ki stremijo k časnemu ugledu. Toda tam, kjer je cilj delovanja posvečevanje duš, bi takšno ravnanje spodbujalo kolektivni napuh. Kristus pa hoče, da so kristjani, vsak zase in vsi skupaj, ponižni.