Seznam točk

Kadar je govor o laikih, se marsikdaj pozablja na ženske in s tem se zabriše njihova vloga v Cerkvi. Podobno se razvoj »družbene vloge ženske« pogosto razume zgolj kot navzočnost žensk v javnem življenju. Kako vi razumete poslanstvo ženske v Cerkvi in svetu?

Vsekakor ne vidim razloga, da bi pri obravnavanju laikov bilo treba delati kakršnekoli razlike glede žensk, ko gre za njihove apostolske naloge, njihove pravice in dolžnosti. Vsi krščeni, moški in ženske, so enako deležni skupnega dostojanstva, svobode in odgovornosti božjih otrok. V Cerkvi obstaja tista temeljna radikalna enotnost, o kateri je že sveti Pavel učil prve kristjane: Quicumque enim in Christo baptizati estis, Christum induistis. Non est Iudaeus, neque Graecus: non est servus, neque liber: non est masculus, neque femina (Gal 3,27-28); ni več razlike med Judom in Grkom, niti med sužnjem in svobodnim, niti med moškim in žensko.

Iz mnogih razlogov, tudi razlogov pozitivnega božjega prava, je po mojem potrebno ohraniti razlikovanje med moškimi in ženskami glede pravne zmožnosti prejemanja zakramenta svetega reda. Na vseh drugih področjih pa menim, da je treba ženskam v Cerkvi, v njeni zakonodaji, notranjem življenju in apostolskem delovanju v celoti priznavati enake pravice in dolžnosti kot moškim. Na primer: pravico do apostolata, do ustanavljanja in vodenja združenj, do odgovornega izražanja lastnega mnenja o vsem, kar zadeva skupno dobro Cerkve, itd. Vse to je teoretično lahko sprejeti, če upoštevamo jasne teološke razloge, ki to podpirajo, vendar vem, da bo v praksi naletelo na odpor nekaterih miselnosti. Še vedno se spominjam začudenja in celo kritik, s katerimi so določeni ljudje komentirali dejstvo, da si Opus Dei prizadeva, da bi tudi ženske, ki pripadajo ženski sekciji našega združenja, pridobivale akademske nazive iz cerkvenih znanosti. Sedaj pa nas običajno v tem in marsičem drugem posnemajo.

Vendar mislim, da bosta ta odpor in zadržanost postopoma izginila. V bistvu gre le za problem ekleziološkega razumevanja: za spoznanje, da Cerkev ni sestavljena samo iz duhovnikov in redovnikov, ampak da so tudi laiki, ženske in moški, božje ljudstvo in imajo po božjem pravu svoje lastno poslanstvo in odgovornost.

Rad pa bi dodal, da po mojem mišljenju bistvena enakost med moškim in žensko ravno zahteva razumevanje dopolnjujoče vloge obeh pri izgradnji Cerkve in napredku civilne družbe: saj ju Bog ni brez razloga ustvaril kot moža in ženo. Te različnosti ne smemo razumeti v patriarhalnem smislu, temveč v vsej njeni globini, tako bogati z odtenki in posledicami, ki moškega osvobaja skušnjave, da bi Cerkev in družbo maskuliniziral, žensko pa rešuje pred tem, da bi svoje poslanstvo v božjem ljudstvu in svetu dojemala kot preprosto zahtevo po dostopu do nalog, ki so jih doslej vršili samo moški in ki jih ona lahko opravi enako dobro. Zdi se mi torej, da se morata tako moški kot ženska po pravici čutiti kot protagonista odrešenjske zgodovine, ampak tako, da drug drugega dopolnjujeta.

Različni viri namigujejo, da naj bi večina cerkvenih redov, zlasti Družba Jezusova, bila v resnem sovraštvu z Opus Dei. Imajo te govorice kakršnokoli podlago ali spadajo med mite, ki se jih ljudje oklepajo, kadar česa ne poznajo dovolj?

Čeprav nismo redovniki, niti nismo podobni redovnikom, niti ni na svetu nobene oblasti, ki bi nas mogla prisiliti, da bi to bili, v Opus Dei globoko cenimo in ljubimo redovniški stan. Vsak dan molim, da bi vsi redovniki Cerkvi še naprej prinašali sadove kreposti, apostolata in svetosti. Govorice, ki jih omenjate, so … govorice. Opus Dei je vedno užival občudovanje in naklonjenost redovnikov številnih redov in redovnih kongregacij, zlasti redovnic in redovnikov v klavzuri, ki molijo za nas, nam pogosto pišejo in na tisoč načinov ljudi seznanjajo z našim Delom, saj se zavedajo našega kontemplativnega življenja sredi uličnega vrveža. Generalni tajnik Opus Dei, Álvaro del Portillo, je cenil in bil v stiku s prejšnjim generalom Družbe Jezusove. Sedanjega generala, patra Arrupeja, poznam in cenim tako kot tudi on mene. Če bi prišlo do nesporazumov, bi to kazalo na pomanjkanje krščanskega duha, saj je za našo vero značilna edinost, ne pa ljubosumje ali razdeljenost.

Zakaj po vašem mnenju številne redove, denimo Družbo Jezusovo, Opus Dei moti?

Poznam veliko redovnikov, ki vedo, da mi nismo redovniki, vendar nam vračajo naklonjenost, ki jo gojimo do njih, ter Bogu izročajo molitve in daritve za apostolat Opus Dei. Kar zadeva Družbo Jezusovo, poznam njenega generala, patra Arrupeja, in sem z njim v stiku. Lahko vam zagotovim, da so naši odnosi vzajemno spoštovanje in naklonjenost.

Morda ste srečali kakega redovnika, ki našega Dela ne razume. Če je tako, je to posledica pomote ali nepoznavanja resničnosti našega delovanja, ki je na izrecen način laično in sekularno ter nikakor ne posega na redovnikom lastno področje. Do vseh redovnikov gojimo le globoko spoštovanje in ljubezen ter prosimo Gospoda, naj njihovemu služenju Cerkvi in vsemu človeštvu naklanja vsak dan večjo učinkovitost. Nikoli ne bo prišlo do spora med kakšnim redovnikom in Opus Dei, saj sta za spor potrebna dva, mi pa se ne želimo prepirati z nikomer.

Kako vidite prihodnost Opus Dei v naslednjih letih?

Opus Dei je še zelo mlad. Devetintrideset let je za neko ustanovo šele začetek. Naša naloga je sodelovati z vsemi kristjani pri vélikem poslanstvu pričevanja o Kristusovem evangeliju. To pomeni spomniti, da lahko ta vesela novica poživlja katerokoli človeško situacijo. Naloga, ki nas čaka, je ogromna. Je brezbrežno morje, kajti dokler bodo na zemlji ljudje, bodo vedno imeli delo, ki ga lahko izročijo Bogu in ga lahko posvečujejo, pa naj se tehnične oblike proizvodnje še tako spreminjajo. S pomočjo božje milosti jim Opus Dei želi pokazati, kako je mogoče to delo spreminjati v služenje vsem ljudem kateregakoli družbenega položaja, rase, veroizpovedi. S takšnim služenjem ljudem bodo služili Bogu.

Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.

Hvala za to pojasnilo. Želel bi vas še vprašati, katere so tiste značilnosti duhovnega izobraževanja članov, ki onemogočajo, da bi pripadnost Opus Dei pomenila kakršenkoli materialni interes?

Vsak interes, ki ni povsem duhoven, je v celoti izključen, saj Delo zahteva veliko (nenavezanost, požrtvovalnost, odrekanje, neutrudno delo v službi duš) in ne daje ničesar. Hočem reči, da ne daje ničesar na ravni materialnih interesov, kajti na ravni duhovnega življenja daje veliko. Daje sredstva za bojevanje in zmagovanje v asketskem boju, človeka usmerja na pot molitve, uči ga biti z Jezusom kot z bratom, videti Boga v vseh življenjskih okoliščinah, čutiti, da je božji otrok in zato zavezan k širjenju njegovega nauka.

Kdor ne napreduje na poti notranjega življenja in ne pride do spoznanja, da se je vredno popolnoma izročiti, da je vredno predati svoje življenje v služenje Gospodu, ne more vztrajati v Opus Dei, saj svetost ni nekakšna nalepka, ampak globoka zahteva.

Poleg tega pa Opus Dei nima nobenih dejavnosti s političnimi, ekonomskimi ali ideološkimi cilji: nobenega časnega delovanja. Njegova edina aktivnost je nadnaravno izobraževanje njegovih članov in dejavnosti apostolata, to se pravi stalna duhovna oskrba vsakega od članov ter korporativne apostolske dejavnosti na področju skrbstva, dobrodelnosti, vzgoje itd.

Člani Opus Dei se združujejo samo zato, da bi hodili po jasno določeni poti svetosti in sodelovali pri nekaterih apostolskih dejavnostih. Njihove medsebojne obveznosti ne vključujejo nikakršnih zemeljskih interesov iz preprostega razloga, ker so na tem področju vsi člani Opus Dei svobodni, zato gre vsak po svoji poti, z različnimi in včasih nasprotujočimi si cilji in interesi.

Zaradi izključno nadnaravnega cilja Dela je njegov duh duh svobode, ljubezni do osebne svobode vseh ljudi. In ker je ta ljubezen do svobode iskrena in ni zgolj teoretična izjava, ljubimo tudi nujno posledico svobode, to se pravi pluralizem. V Opus Dei je pluralizem zaželen in ljubljen, ne pa zgolj toleriran in nikakor ne oviran. Ko med člani Dela vidim toliko različnih idej, toliko različnih pristopov, na primer v političnih, gospodarskih, družbenih ali umetniških zadevah, me to doživetje razveseli, saj je znamenje, da pred Bogom vse deluje, kot je treba.

Duhovna edinost in raznolikost v časnih zadevah sta združljivi, kadar ne vladata fanatizem in nestrpnost, predvsem pa kadar človek živi iz vere in se zaveda, da ljudje nismo povezani zgolj z vezmi simpatije ali interesov, ampak po delovanju istega Duha, ki nas naredi za Kristusove brate in nas vodi k Bogu Očetu.

Pravi kristjan nikoli ne misli, da so edinost v veri, zvestoba učiteljstvu in izročilu Cerkve ter skrb za prinašanje Kristusovega odrešilnega oznanila drugim v nasprotju z raznolikostjo stališč glede stvari, ki jih je Bog, kot ponavadi rečemo, prepustil ljudem v prosto razpravo. Še več, popolnoma se zaveda, da je ta raznolikost del božjega načrta, da jo je hotel Bog, ki svoje darove in luči razdeljuje po svoji volji. Kristjan mora druge ljubiti, zato mora spoštovati mnenja, ki so nasprotna njegovim, in živeti v popolnem bratstvu s tistimi, ki mislijo drugače.

Prav zato, ker so člani Dela vzgojeni v tem duhu, je nemogoče, da bi kdorkoli pomislil na to, da bi pripadnost Opus Dei izrabljal za osebne koristi ali poskušal drugim vsiljevati politične ali kulturne izbire. Drugi namreč tega ne bi tolerirali in zato bi moral svoje stališče spremeniti ali pa zapustiti Delo. Glede tega ne sme nihče v Opus Dei nikoli dovoliti niti najmanjšega odstopanja, saj mora braniti ne le svojo osebno svobodo, temveč tudi nadnaravni značaj dejavnosti, kateri se je posvetil. Zato menim, da sta osebna svoboda in odgovornost najboljše zagotovilo za nadnaravni cilj Božjega dela.

Končati moram, otroci moji. Na začetku sem dejal, da bi vam s svojo besedo želel oznaniti nekaj o božji veličini in usmiljenju. Mislim, da sem to izpolnil, ko sem vam govoril, kako sveto živeti običajno življenje. Kajti sveto življenje sredi sekularne stvarnosti, brez hrupa, v preprostosti in resnicoljubnosti – mar ni to danes najganljivejši izraz magnalia Dei,¹² tistih veličastnih del, ki jih je Bog vedno izvrševal in jih še naprej izvršuje, da bi rešil svet?

Sedaj vas s psalmistom prosim, da se združite z mojo molitvijo in hvalnico: Magnificate Dominum mecum, et extollamus nomen eius simul.¹³Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. To pomeni, hčere in sinovi moji, naj živimo iz vere.

Vzemimo ščit vere, čelado odrešenja in meč duha, ki je božja beseda. Tako nas opogumlja apostol Pavel v pismu Efežanom,¹⁴ iz katerega smo malo prej poslušali berilo.

Vera, krepost, ki jo kristjani tako zelo potrebujemo, še posebno v tem letu vere, ki ga je razglasil naš predragi sveti oče, papež Pavel VI., kajti brez vere nam manjka sam temelj za posvečevanje običajnega življenja.

Živa vera v tem trenutku, ker se bližamo sveti evharistiji, mysterium fidei;¹⁵ ker se bomo udeležili Gospodove pashe, ki povzema in uresničuje božje usmiljenje do ljudi.

Vera, otroci moji, da bi izpovedali, da se bo vsak čas na tej daritveni mizi obnovilo delo našega odrešenja.¹⁶Vera, da bi lahko okušali Credo in ob tem oltarju, v tem občestvu, doživeli navzočnost Kristusa, po katerem postanemo cor unum et anima una,¹⁷ eno srce in ena duša, in ki nas spreminja v družino, v Cerkev, eno, sveto, katoliško, apostolsko in rimsko, kar za nas pomeni vesoljno.

Vera, slednjič, predrage hčere in sinovi, da bi svetu dokazali, da vse to niso ceremonije in besede, temveč božanska stvarnost, kadar bomo pred ljudmi pričevali o običajnem življenju, ki ga posvečujemo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in svete Marije.