Seznam točk

Opus Dei ima pomembno vlogo v sodobnem procesu evolucije laikata. Zato bi vas najprej želela vprašati, katere so po vašem mnenju najvidnejše značilnosti tega procesa.

Vedno sem menil, da je v procesu evolucije laikata temeljna značilnost zavedanje o dostojanstvu krščanskega poklica. Božji klic, krstni pečat in milost so razlogi, da vsak kristjan more in mora v polnosti utelešati svojo vero. Vsak kristjan mora biti alter Christus, ipse Christus, navzoč med ljudmi. Sveti oče je to nedvoumno povedal: »Dejstvu, da smo prejeli sveti krst, torej da smo bili s tem zakramentom včlenjeni v Kristusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev, je treba povrniti ves njegov pomen … To, da je kristjan, da je prejel krst, ne sme veljati za nekaj postranskega ali brez vrednosti, temveč mora globoko in radostno zaznamovati vest vsakega krščenega« (Okrožnica Ecclesiam suam, 1. del).

Katero vlogo je v tem kontekstu imel in jo ima Opus Dei? Na kakšen način člani sodelujejo z drugimi organizacijami, ki delujejo na tem področju?

Ni na meni, da bi podajal zgodovinsko presojo o tem, kar je po božji milosti naredil Opus Dei. Lahko samo povem, da je namen Opus Dei spodbujati k iskanju svetosti in opravljanju apostolata med kristjani, ki živijo sredi sveta, ne glede na njihov stan ali položaj.

Delo je prišlo na svet, da bi tem kristjanom – ki so s svojo družino, prijateljskimi odnosi, poklicnim delom in s svojimi plemenitimi prizadevanji vključeni v tkanino civilne družbe – pomagalo razumeti, da je njihovo življenje, takšno, kakršno je, lahko priložnost za srečanje s Kristusom. To se pravi, da je pot svetosti in apostolata. Kristus je navzoč v vsakem poštenem človeškem opravilu. Življenje navadnega kristjana, ki se morda komu zdi vsakdanje in nepomembno, more in mora biti sveto in posvečujoče življenje.

Z drugimi besedami: da bi hodili za Kristusom, služili Cerkvi in pomagali drugim ljudem spoznati njihovo večno usodo, ni nujno potrebno zapustiti sveta ali se od njega oddaljiti niti se ni treba posvetiti neki cerkveni dejavnosti. Potreben in zadosten pogoj je izpolnjevanje poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsakemu posamezniku, in sicer na kraju in v okolju, določenem po božji previdnosti.

Ker pa večina kristjanov od Boga prejme poslanstvo, da posvečujejo svet od znotraj in ostanejo sredi časnih struktur, jim Opus Dei pomaga odkrivati to božje poslanstvo in jim pokaže, da človeški poklic – strokovni poklic, poklicanost v družini in družbi – ni v nasprotju z nadnaravnim poklicem, prej nasprotno: je njegov sestavni del.

Edino in izključno poslanstvo Opus Dei je, da to sporočilo, ki je evangeljsko sporočilo, širi med vsemi ljudmi, ki živijo in delajo v svetu, v kateremkoli okolju ali stroki. Tistim, ki razumejo ta ideal svetosti, Delo nudi duhovna sredstva ter doktrinalno, asketsko in apostolsko izobraževanje, potrebno za njegovo uresničevanje v življenju.

Člani Opus Dei ne delujejo v skupinah, temveč posamično, z osebno svobodo in odgovornostjo. Opus Dei torej ni zaprta organizacija ali organizacija, ki bi na neki način zbirala svoje člane ter jih izolirala od drugih ljudi. Korporativne dejavnosti, edine, ki jih vodi Delo,² so odprte za najrazličnejše ljudi brez kakršnekoli diskriminacije: niti socialne, niti kulturne, niti verske. Člani pa ravno zato, ker se morajo posvečevati v svetu, vedno sodelujejo z vsemi ljudmi, s katerimi so v stiku zaradi svojega dela in sodelovanja v civilnem življenju.

Naj vas na koncu še vprašam, ali ste zadovoljni s temi štiridesetimi leti delovanja? Ste na podlagi izkušenj zadnjih let, družbenih sprememb in drugega vatikanskega koncila prejeli kak predlog glede strukturnih sprememb?

Zadovoljen? Le kako bi ne bil, ko vidim, da je Gospod kljub moji osebni bedi uresničil toliko čudovitih stvari v tem Božjem delu. Za človeka, ki živi iz svoje vere, bo njegovo življenje vedno zgodba o božjem usmiljenju. V nekaterih trenutkih te zgodbe je to morda težko razbrati, ker se lahko vse zdi nekoristno, celo brezplodno. Ob drugih priložnostih pa nam Gospod daje videti obilje sadov in tedaj je naravno, da srce prekipeva od hvaležnosti.

Zame je bil eden izmed trenutkov največjega veselja, ko sem videl, kako je drugi vatikanski koncil z vso jasnostjo razglasil duhovno poklicanost laikov. Brez kakršnegakoli postavljanja moram reči, da glede našega duha koncil ni prinesel povabila k spremembi, marveč je, ravno nasprotno, potrdil, kar smo po božji milosti že dolgo let živeli in učili. Glavna značilnost Opus Dei niso nekakšne apostolske tehnike ali metode niti določene strukture, temveč duh, ki vodi k posvečevanju običajnega dela.

Osebne napake in šibkosti, ponavljam, imamo vsi. In vsi se moramo v božji navzočnosti resno izprašati ter svoje življenje pretehtati v luči tega, kar od nas zahteva Gospod. Vendar ne smemo pozabiti na najpomembnejše: Si scires donum Dei! … (Jn 4,10), če bi poznala božji dar, je rekel Jezus Samarijanki. Sveti Pavel dodaja: Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi to preobilje moči bilo od Boga in ne iz nas (2 Kor 4,7).

Ponižnost, krščansko izpraševanje, se začne s tem, da prepoznamo božji dar. To je nekaj povsem drugega kot umikanje pred tokom dogodkov, občutek manjvrednosti ali malodušja ob pogledu na zgodovino. V osebnem življenju, včasih tudi v življenju združenj in ustanov, je morda treba kaj spremeniti, mogoče celo marsikaj. Toda drža, s katero se mora kristjan soočiti s temi problemi, mora biti predvsem čudenje nad veličino božjih del v primerjavi s človeško majhnostjo.

Tako imenovani aggiornamento se mora najprej zgoditi v osebnem življenju, da bi ga uskladili s tisto staro novostjo evangelija. Iti v korak s časom pomeni poistovetiti se s Kristusom, ki ni oseba, ki bi minila. Kristus živi in bo živel vedno: včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Kar zadeva Opus Dei kot celoto, lahko brez kakršnekoli arogantnosti in v hvaležnosti do božje dobrote rečemo, da nikoli ne bo imel težav s prilagajanjem svetu: nikoli ne bo imel potrebe po posodabljanju. Bog, naš Gospod, je Delo posodobil enkrat za vselej ter mu dal te posebne, laiške značilnosti; in nikoli se mu ne bo treba prilagajati svetu, ker so vsi njegovi člani od sveta. Ne bo mu treba zasledovati človeškega napredka, ker so vsi člani Dela skupaj z drugimi ljudmi, ki živijo v svetu, tisti, ki ta napredek ustvarjajo s svojim običajnim delom.

Vseeno pa ženska včasih ni prepričana, da se zares nahaja na mestu, ki ji pripada in kamor je poklicana. Velikokrat, ko opravlja delo izven svojega doma, pade nanjo teža gospodinjskih del; če pa se popolnoma posveti družini, čuti, da so njene možnosti omejene. Kaj bi vi svetovali ženskam, ki doživljajo takšna protislovja?

Ta občutek, ki je zelo resničen, pogosto bolj kot iz dejanskih omejitev – ki jih imamo vsi, ker smo ljudje – izvira iz pomanjkanja dobro določenih idealov, zmožnih usmerjati celotno človekovo življenje, ali pa tudi iz nezavednega napuha. Včasih bi si želeli biti najboljši na vsakem področju in na vsaki ravni. Ker pa to ni mogoče, nastane občutek izgubljenosti in tesnobe ali celo malodušja in naveličanosti: človek ne more biti v vsem, in ko ne ve, česa bi se lotil, se nazadnje ničesar ne loti resno. V takšni situaciji se duša lahko nagiba k nevoščljivosti, domišljija zlahka uide z vajeti in se zateče v fantaziranje, kar človeka oddaljuje od stvarnosti ter naposled privede do otopelosti volje. To sem večkrat poimenoval mistika »ko bi le«, ki je stkana iz praznih sanj in lažnih idealizmov: ko se le ne bi poročila, ko bi le ne imela tega poklica, ko bi le bila bolj zdrava ali mlajša, ko bi le imela več časa!

Rešitev – naporna kot vse, kar je kaj vredno – je v tem, da iščemo resnično središče človeškega življenja, ki more vsemu dati pravo mesto, red in smisel: odnos z Bogom s pomočjo pristnega notranjega življenja. Če živimo v Kristusu in je v Njem naše središče, odkrijemo smisel poslanstva, ki nam je bilo zaupano; imamo človeški ideal, ki postane božji; v našem življenju se odprejo nova obzorja upanja in z veseljem žrtvujemo ne samo to ali ono dejavnost, temveč celotno življenje, ki s tem na paradoksalen način pridobi svojo najglobljo izpolnitev.

Problem, ki ste ga izpostavili, ni omejen samo na ženske. Veliko moških včasih izkuša nekaj podobnega, le z drugačnimi značilnostmi. Vzrok je ponavadi isti: pomanjkanje globokega ideala, ki ga je mogoče odkriti le v božji luči.

V vsakem primeru pa je treba spraviti v prakso tudi drobne ukrepe, ki se zdijo banalni, a niso: ko je treba opraviti veliko stvari, je potrebno določiti nek red, treba se je organizirati. Veliko težav izhaja iz pomanjkanja reda, zaradi odsotnosti te drže. Nekatere ženske naredijo tisoč stvari in vse opravijo dobro, ker so se organizirale, ker so s srčnostjo vzpostavile red v množici nalog. Vsak trenutek znajo biti v tem, kar morajo storiti, ne da bi se pustile zmesti z razmišljanjem o tem, kar bo prišlo pozneje ali kar bi morda lahko postorile že prej. Nekatere pa spričo velike količine dela osupnejo in tako osuple ne naredijo ničesar.

Gotovo bodo vedno na svetu ženske, katerih edina zaposlitev bo skrb za dom. Povem vam, da je to zelo pomembna zaposlitev, ki je vredna truda. Preko tega poklica – kajti to res je resničen in plemenit poklic – pozitivno vplivajo ne le na družino, temveč tudi na množico prijateljev in znancev ter na ljudi, s katerimi so tako ali drugače v stiku, in na ta način vršijo delo, ki ima včasih mnogo večji doseg kot pa kako drugo poklicno delo. Kaj šele takrat, kadar dajo vse svoje izkušnje in znanje na razpolago na tisoče ljudem v centrih, namenjenih izobraževanju žensk, kakršne vodijo moje hčere iz Opus Dei na vseh koncih sveta. Takrat postanejo učiteljice življenja ob domačem ognjišču in rekel bi, da imajo večji vzgojni učinek kot marsikateri univerzitetni profesor.