Seznam točk

Odlok Apostolicam actuositatem, št. 5, jasno pravi, da je krščansko poživljanje časnega reda poslanstvo celotne Cerkve. Zadeva torej vse: cerkveno hierarhijo, duhovnike, redovnike in laike. Nam lahko poveste, kako gledate na vlogo in oblike delovanja vsakega izmed teh cerkvenih področij v tem edinstvenem in skupnem poslanstvu?

Pravzaprav najdemo odgovor v samih koncilskih besedilih. Cerkvena hierarhija je pristojna, da kot del svojega učenja podaja doktrinalna načela, ki naj usmerjajo in osvetljujejo uresničevanje te apostolske naloge (prim. konst. Lumen gentium, št. 28; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 24).

Laikom, ki delujejo v vseh okoliščinah in strukturah sekularnega življenja, na poseben način pripada neposredna in direktna naloga, da te časne stvarnosti urejajo v luči doktrinalnih načel, ki jih razglasi učiteljstvo. Pri tem pa istočasno nastopajo s potrebno osebno avtonomijo glede konkretnih odločitev, ki jih morajo sprejemati v svojem družbenem, družinskem, političnem, kulturnem življenju (prim. konst. Lumen gentium, št. 31; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).

Kar zadeva redovnike, ki se od teh sekularnih resničnosti in dejavnosti oddaljijo, tako da sprejmejo poseben življenjski stan, je njihovo poslanstvo javno eshatološko pričevanje, ki pomaga spominjati druge vernike božjega ljudstva, da na tem svetu nimajo stalnega bivališča (prim. konst. Lumen gentium, št. 44; odlok Perfectae caritatis, št. 5). Prav tako pa ne smemo pozabiti na služenje, s katerim časni red krščansko poživljajo tudi številne dobrodelne in socialne dejavnosti, ki jih mnogi redovniki in redovnice opravljajo z globokim duhom požrtvovalnosti.

Nekoč ste o Opus Dei dejali, da je »organizirana dezorganizacija«. Ali lahko našim bralcem razložite pomen tega izraza?

S tem hočem reči, da dajemo primarni in temeljni pomen apostolski spontanosti posameznika, njegovi svobodni in odgovorni pobudi, ki jo vodi delovanje Duha, ne pa organizacijskim strukturam, pooblastilom, taktikam in načrtom, ki bi bili naloženi od zgoraj, s strani vodstva.

Minimalna organiziranost seveda obstaja, saj imamo centralno vodstvo, ki vedno deluje kolegialno in ima sedež v Rimu, ter regionalna vodstva, ki so prav tako kolegialna, vsakemu od teh pa predseduje svétnik.⁵ Toda vsa dejavnost teh organov je v osnovi usmerjena k eni nalogi: zagotoviti članom duhovno pomoč, potrebno za njihovo pobožnostno življenje, ter ustrezno duhovno, versko-doktrinalno in osebnostno izobraževanje. Potem pa: račke v vodo! To se pravi: kristjani, posvečujte vsa človeška pota, saj so v vseh navzoče sledi božjih korakov.

Ko je ta meja, ta trenutek dosežen, je združenje kot tako opravilo svojo nalogo, tisto, zaradi katere se člani pravzaprav pridružijo Opus Dei. Potem mu ni treba, ne more in ne sme podajati nikakršnih napotkov več. Tedaj se začne svobodno in odgovorno osebno delovanje vsakega člana. Vsak si z apostolsko spontanostjo, polno osebno svobodo in samostojnim oblikovanjem lastne vesti glede konkretnih odločitev, ki jih mora sprejeti, prizadeva za krščansko popolnost in krščansko pričevanje v svojem okolju, tako da posvečuje svoje poklicno delo, fizično ali umsko. Ker te odločitve seveda vsakdo sprejema samostojno v svojem sekularnem življenju, v časni stvarnosti, v kateri se giblje, se pogosto pojavljajo različne možnosti, merila in načini delovanja. Skratka, prihaja do te blagoslovljene dezorganizacije, do tega pravičnega in potrebnega pluralizma, ki je bistvena značilnost dobrega duha Opus Dei in ki se je meni vedno zdel edini pravi in urejen način za pojmovanje apostolata laikov.

Rekel bi še več: ta organizirana dezorganizacija se pojavlja celo v samih korporativnih dejavnostih, ki jih Opus Dei opravlja v želji, da bi kot združenje prispeval h krščanskemu reševanju problemov, ki zadevajo človeške skupnosti v različnih državah. Te dejavnosti in pobude našega združenja so vselej neposredno apostolske narave; se pravi, da gre za vzgojne, socialne ali dobrodelne dejavnosti. Ker pa je v našem duhu ravno spodbujanje iniciativ od spodaj navzgor in ker so okoliščine, potrebe in možnosti vsake države ali družbene skupine specifične in običajno med seboj različne, prepušča centralno vodstvo Dela praktično popolno avtonomijo regionalnemu vodstvu. Temu pripada vsa odgovornost za odločanje, spodbujanje in organizacijo konkretnih apostolskih dejavnosti, ki so ocenjene kot najprimernejše: od univerzitetnih centrov in študentskih domov do zdravstvenih ambulant in kmetijskih šol na podeželju. Logična posledica tega je, da imamo mnogobarven in pester mozaik dejavnosti: organizirano dezorganiziran mozaik.

V točki 484 vašega duhovnega kodeksa, knjige Pot, je zapisano: »Tvoja dolžnost je biti orodje.« Kakšen pomen je treba pripisati tej izjavi v luči prej zastavljenih vprašanj?

Pot – kodeks? Ne. Dobršen del te knjige sem napisal leta 1934, ko sem želel povzeti svojo duhovniško izkušnjo z mislijo na vse duše, ki sem jih spremljal, naj so pripadale Opus Dei ali ne. Nisem slutil, da bo trideset let pozneje dosegla tolikšno razširjenost, več milijonov izvodov, v toliko jezikih. To ni knjiga zgolj za člane Opus Dei; namenjena je vsem, celo nekristjanom. Med posamezniki, ki so jo prevedli na lastno pobudo, najdemo pravoslavne, protestante in nekristjane. Pot je treba brati s kančkom nadnaravnega duha, notranjega življenja in apostolskega hrepenenja. Ni zbirka predpisov za človeka akcije. Želi biti knjiga, ki človeka vodi k odnosu in ljubezni do Boga ter služenju drugim; k temu, da bi bil orodje – to je bilo vaše vprašanje –, kot je apostol Pavel hotel biti Kristusovo orodje. Svobodno in odgovorno orodje. Kdor bi hotel na njenih straneh videti kak časni cilj, se moti. Ne pozabite, da je pri duhovnih piscih vseh časov nekaj običajnega, da gledajo na duše kot na orodja v božjih rokah.