Seznam točk

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Ali lahko na kratko orišete strukture Opus Dei na svetovni ravni in njihovo povezavo z Generalnim svetom v Rimu, ki mu predsedujete?

Generalni svet je neodvisen za vsako izmed obeh sekcij, moško in žensko, in ima sedež v Rimu (Annuario Pontificio, 1966, str. 885 in 1226); v vsaki državi pa obstaja podobno telo, ki mu predseduje svétnik Opus Dei v tej deželi.¹ Ne razmišljajte o mogočni organizaciji, kapilarno razširjeni vse do zadnjega kotička sveta. Raje si predstavljajte neko dezorganizirano organizacijo, saj je naloga direktorjev Opus Dei usmerjena predvsem v to, da s pomočjo zanesljivega in ustreznega teološkega in apostolskega izobraževanja vsem članom približajo pristnega duha evangelija, duha ljubezni, sožitja, razumevanja, ki je popolnoma tuj fanatizmu. Nato vsakdo ravna v popolni osebni svobodi in si s samostojnim oblikovanjem lastne vesti prizadeva za krščansko popolnost in pokristjanjevanje svojega okolja, tako da svoje delo, umsko ali ročno, posvečuje v vseh okoliščinah svojega življenja in v lastnem domu.

Po drugi strani pa je vodenje Dela vedno kolegialno. Tiranije ne prenašamo, zlasti pri tem izključno duhovnem vodenju Opus Dei. Ljubimo pluralnost: drugačen pristop bi lahko vodil le v neučinkovitost; tako ne bi sami naredili ničesar in še drugim ne bi pustili delati. Tako ne bi napredovali.

Kakšno je stališče Dela glede koncilske izjave o verski svobodi, zlasti glede njene uporabe v Španiji, kjer je t. i. »predlog Castiella« še vedno odložen? In kako je z domnevnim »integrizmom«, ki ga občasno očitajo Opus Dei?

Integrizem? Opus Dei ni niti na desni, niti na levi, niti v sredini. Jaz kot duhovnik se trudim biti s Kristusom, ki je na križu razprostrl obe roki in ne samo ene. Od vsake skupine svobodno jemljem tisto, kar me prepriča in mi pomaga imeti sprejemajoče srce in roke za vse človeštvo. Vsak član pa lahko povsem svobodno izbere usmeritev, kot želi, znotraj tega, kar uči krščanska vera.

Kar zadeva versko svobodo, Opus Dei od svoje ustanovitve dalje nikoli ni delal nikakršnih razlik; dela in sobiva z vsemi, saj v vsakem človeku vidi dušo, ki jo je treba spoštovati in ljubiti. To niso le besede. Naše Delo je prva katoliška organizacija, ki z dovoljenjem Svetega sedeža med sodelavce sprejema tudi nekatoličane, naj so kristjani ali ne. Vedno sem zagovarjal svobodo vesti. Nasilja ne razumem. Ne zdi se mi primerno niti za prepričevanje niti za premagovanje. Zmota se premaga z molitvijo, božjo milostjo, študijem; nikoli s silo, vedno z ljubeznijo. Ker smo v tem duhu živeli od prvega trenutka, boste razumeli, da se lahko samo veselim nauka, ki ga je o tem vprašanju razglasil koncil. Kar zadeva konkretni predlog, ki ga omenjate, reševanje te zadeve ni moja naloga, temveč naloga cerkvene hierarhije v Španiji in katoličanov te države. Na njih je, da duha koncila uporabijo v konkretnem primeru.

Kako je organiziran Opus Dei?

Če poklic v Delo, kot sem pravkar povedal, doseže človeka v njegovem običajnem življenju sredi njegovega dela, boste razumeli, da se Opus Dei ne gradi na osnovi odborov, zborovanj, srečanj in tako dalje. Včasih sem na začudenje nekaterih celo rekel, da je Opus Dei v tem smislu dezorganizirana organizacija. Večina članov, skoraj vsi, živijo samostojno, tam kjer bi živeli, če ne bi bili člani Opus Dei: v svojih domovih, s svojimi družinami, na kraju, kjer opravljajo svoje delo.

In tam kjer se nahaja, vsak član Dela uresničuje cilj Opus Dei: trudi se biti svet, tako da svoje življenje spreminja v vsakodneven apostolat, ki bo običajen, neznaten, če želite, toda vztrajen in božansko učinkovit. To je tisto, kar je pomembno. Da pa bi vsakdo mogel gojiti to življenje svetosti in apostolata, prejema od Opus Dei potrebno duhovno pomoč, nasvet, usmeritev. Vendar le v strogo duhovnih zadevah. V vsem drugem – pri svojem delu, v družbenih odnosih itd. – vsakdo ravna po svoji volji, vedoč, da to ni nevtralno področje, temveč posvečujoča in posvečljiva snov ter sredstvo za apostolat.

Tako vsakdo živi svoje lastno življenje s pripadajočimi stiki in obveznostmi, v Delo pa prihaja po duhovno pomoč. To zahteva določeno strukturo, ki pa nikoli ni obsežna: toliko, kolikor je nujno potrebno. Organizirano je doktrinalno versko izobraževanje, ki traja vse življenje in spodbuja dejavno, iskreno in pristno pobožnost ter gorečnost, ki neizogibno vključuje nenehno kontemplativno molitev ter osebno in odgovorno apostolsko delo brez kakršnegakoli fanatizma.

Vsi člani tudi vedo, kje lahko najdejo duhovnika Dela, s katerim se lahko pogovorijo o zadevah vesti. Nekateri člani, zelo maloštevilni v primerjavi s celoto, živijo skupaj, zato da lahko vodijo kakšno apostolsko dejavnost ali nudijo duhovno oskrbo drugim. Ustvarijo si običajen dom, kakor krščanska družina, obenem pa še naprej opravljajo svoj poklic.

V vsaki državi je regionalno vodstvo, ki je vedno kolegialne narave in mu predseduje svétnik; centralno vodstvo, katerega člani prihajajo iz najrazličnejših poklicev in držav, pa ima sedež v Rimu. Opus Dei je sestavljen iz dveh sekcij, moške in ženske, ki sta popolnoma neodvisni, tako da predstavljata dve različni združenji, ki sta povezani samo v osebi generalnega predsednika.³

Upam, da sem pojasnil, kaj pomeni dezorganizirana organizacija: da ima duh prednost pred organizacijo, da življenje članov ni ukalupljeno v napotke, načrte in sestanke. Vsakdo je prost, z drugimi ga povezuje skupni duh in skupna želja po svetosti in apostolatu, prizadeva pa si posvečevati svoje običajno življenje.

Msgr. Escrivá, prosil bi vas, da opišete, kateri so po vašem mnenju temeljni cilji univerze in katero mesto bi namenili verskemu izobraževanju v okviru univerzitetnega študija.

Univerza mora bistveno prispevati k napredku človeštva, kar vi kot študentje dobro veste, ker to živite oziroma si tega želite. Ker so problemi, ki se pojavljajo v življenju narodov, mnogoteri in kompleksni (duhovni, kulturni, socialni, gospodarski itd.), mora univerzitetno izobraževanje obsegati vse te vidike.

Ni dovolj želja delati za skupno dobro. Pot, da bo ta želja postala uresničljiva, je vzgajanje moških in žensk, ki bodo mogli doseči dobro izobrazbo in bodo sposobni drugim predajati sadove te polnosti, ki so jo dosegli.

Religija je največji upor človeka, ki noče živeti kot žival, ki ni zadovoljen in se ne pomiri, dokler ne doseže in spozna Stvarnika. Študij religije je nujna potreba. Človek, ki nima verske izobrazbe, ni celovito izobražen. Zato mora religija kot predmet imeti svoje mesto na univerzi in treba jo je poučevati na višji, znanstveni ravni, na ravni dobre teologije. Univerza, na kateri ni verskega poučevanja, je nepopolna univerza, ker ne pozna temeljne razsežnosti človeške osebe, ki preostalih razsežnosti ne izključuje, marveč jih zahteva.

Po drugi strani pa nihče ne sme kršiti svobode vesti. Verski pouk mora biti svoboden, čeprav se kristjan zaveda, da če želi dosledno živeti svojo vero, ima resno dolžnost, da se na tem področju dobro izobrazi, da torej mora pridobiti versko razgledanost: nauk, da bi lahko po njem živel ter pričeval za Kristusa z zgledom in besedo.

Ko ste v mesecu maju imeli srečanje s študenti Univerze v Navari, ste obljubili knjigo o študentskih in univerzitetnih vprašanjih. Nam lahko poveste, ali bo treba dolgo čakati nanjo?

Dovolite starcu, ki ima več kot šestdeset let, tole drobno domišljavost: verjamem, da bo knjiga izšla in da bo v korist profesorjem in študentom. Vsaj vložil bom vanjo vso svojo ljubezen do univerze, ki je nisem izgubil, odkar sem prvič stopil vanjo pred … mnogimi leti!

Morda bo trajalo še nekaj časa, vendar bo prišla. Ob neki drugi priložnosti sem navarskim študentom obljubil Marijino podobo, ki naj bi jo postavili na sredino kampusa, da bi od tam blagoslavljala čisto, zdravo ljubezen vaše mladosti. Nekaj časa je trajalo, da je kip prispel, vendar je končno prišla, sveta Marija, Mati lepe ljubezni, ki jo je posebej za vas blagoslovil sveti oče.

Kar zadeva knjigo, vam moram povedati naslednje: ne pričakujte, da bo ugajala vsem. V njej bom predstavil svoje poglede in verjamem, da jih bodo spoštovali tisti, ki mislijo drugače, kakor jaz spoštujem vsa mnenja, ki so drugačna od mojega; kakor spoštujem tiste, ki imajo veliko in velikodušno srce, četudi z mano ne delijo Kristusove vere. Naj vam povem nekaj, kar se mi je zgodilo že večkrat, nazadnje tukaj, v Pamploni. K meni je pristopil študent in me želel pozdraviti. »Monsinjor, jaz nisem kristjan,« mi je rekel, »musliman sem.« »Božji otrok si kakor jaz,« sem mu odgovoril in ga objel iz vsega srca.