Seznam točk

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Je mit, polresnica ali dejstvo, da je Opus Dei v Španiji zaradi položajev, ki jih njegovi člani zasedajo v svetu politike in gospodarstva, postal politična in gospodarska sila?

To je preprosto zmota. Večina članov Dela so ljudje običajnega ali celo skromnega družbenega položaja: fizični delavci, uradniki, kmetje, uslužbenci, učitelji itd. Med njimi so tudi nekateri – teh je veliko manj –, ki so zaposleni v politiki in gospodarstvu. Tako eni kot drugi nastopajo izključno v lastnem imenu, delujejo popolnoma samostojno in so osebno odgovorni za svoja dejanja.

Cilji Opus Dei so izključno duhovni. Od vseh svojih članov, neodvisno od tega, ali imajo kak poseben družbeni vpliv ali ne, zahteva samo, da si prizadevajo za polnost krščanskega življenja. Ne daje jim nobenih smernic o tem, kako naj svoje delo opravljajo. Ne poskuša koordinirati njihovih dejavnosti. Ne izrablja položajev, ki jih člani zasedajo.

V tem smislu bi Delo lahko primerjali s športnim klubom ali dobrodelnim združenjem, ki nima nikakršne zveze s političnimi ali gospodarskimi dejavnostmi svojih članov.

Se vam zdi sprejemljiva trditev, da Opus Dei dejansko »obvladuje« nekatere banke, podjetja, časopise itd.? Če je tako, kaj v tem kontekstu pomeni obvladovanje?

Je nekaj članov Opus Dei – mnogo manj, kot se včasih govori –, ki svoje poklicno delo opravljajo v vodenju različnih podjetij. Nekateri vodijo družinska podjetja, ki so jih podedovali od svojih staršev. Drugi so na čelu družb, ki so jih ustanovili sami ali skupaj z drugimi osebami iz svoje stroke. Spet druge so za vodje podjetij imenovali lastniki le-teh, ki so zaupali v njihove sposobnosti in znanje. Do položaja, ki ga zasedajo, so lahko prišli po katerikoli pošteni poti, po kateri se običajno pride na takšno mesto. Z drugimi besedami, to nima nobene zveze z njihovim članstvom v Delu.

Direktorji podjetij, ki so člani Opus Dei, se tako kot vsi člani trudijo, da bi pri opravljanju svoje službe živeli po duhu evangelija. To od njih predvsem zahteva, da se dosledno držijo pravičnosti in poštenosti. Zato si morajo prizadevati za pošteno opravljanje svojega dela: da zaposlenim izplačujejo pravično plačo, da spoštujejo pravice delničarjev ali lastnikov in pravice širše družbe ter ravnajo skladno z vsemi zakoni v državi. Izogibali se bodo vsakršni pristranskosti ali favoritizmu do drugih ljudi ne glede na to, ali so člani Opus Dei ali ne. Po mojem razumevanju bi bil favoritizem v nasprotju ne le z iskanjem krščanske popolnosti – kar je razlog njihove pridružitve Delu –, temveč tudi z najosnovnejšimi zahtevami evangeljske morale.

Govoril sem že o popolni svobodi, ki jo vsi člani Dela uživajo pri svojem strokovnem delu. To pomeni, da člani, ki vodijo kakršnakoli podjetja, to počnejo v skladu s svojimi osebnimi merili, ne da bi od direktorjev Dela prejemali kakršnekoli smernice o tem, kako naj vršijo svojo službo. Izključno oni sami so odgovorni tako za ekonomsko in finančno politiko pri upravljanju podjetja kot tudi za ideološko usmeritev, če gre za družbo, ki deluje na področju javnega mnenja.

Kakršnakoli predstava o Opus Dei kot o nekakšni centrali, ki bi podajala časne ali gospodarske usmeritve in napotke, pa je neutemeljena.

Nadaljujva, če dovolite, z mladino. Preko rubrike »Mladi« naše revije smo seznanjeni z marsikatero od njihovih težav. Precej pogosto je slišati, da jim starši včasih vsiljujejo svoje ideje, ko morajo otroci sprejemati odločitve o svoji prihodnosti. To se dogaja tako pri izbiri študija ali zaposlitve kot pri izbiri življenjskega sopotnika, še v večji meri pa takrat, ko želi mlad človek slediti božjemu klicu in se posvetiti delu za zveličanje duš. Obstaja kakšno opravičilo za takšno ravnanje staršev? Ali ni to kršitev svobode, ki je nepogrešljiva za doseganje osebne zrelosti?

Jasno je, da mora odločitve, ki določajo smer njegovega življenja, na koncu svobodno sprejemati vsak sam, brez prisile in brez kakršnegakoli pritiska.

To ne pomeni, da pri tem običajno ne potrebujemo drugih ljudi. Ravno zato, ker gre za odločilne korake, ki vplivajo na vse življenje, in ker je sreča v veliki meri odvisna od teh odločitev, je logično, da je potreben mir, da se je treba izogibati prenagljenosti, da sta na mestu odgovornost in razumnost. Del razumnosti pa je ravno v tem, da prosimo za nasvet. Bilo bi znamenje napuha, ki ga človek ponavadi drago plača, če bi mislili, da se lahko odločamo brez božje milosti ter brez topline in perspektive drugih ljudi, predvsem naših staršev.

Starši morejo in morajo otrokom nuditi dragoceno pomoč tako, da jim odkrivajo nova obzorja, z njimi delijo svoje izkušnje, jih spodbudijo k razmisleku, da se ne bi odločali na podlagi bežnih čustvenih razpoloženj, da jim nudijo realen pogled na stvari. Včasih jim bodo to pomoč nudili z osebnim nasvetom, včasih pa s spodbudo, naj se obrnejo še na druge usposobljene osebe: na zvestega in iskrenega prijatelja, učenega in pobožnega duhovnika ali na strokovnjaka za poklicno usmerjanje.

Toda nasvet ne odvzame svobode, temveč ji da snov za presojo, kar možnosti izbire razširi in pripomore, da odločitev ne bo sprejeta na osnovi neracionalnih dejavnikov. Potem ko so bila slišana mnenja drugih in je bilo vse dobro pretehtano, pride trenutek, ko se je treba odločiti. Takrat pa nihče nima pravice, da bi kršil njihovo svobodo. Starši se morajo varovati skušnjave, da bi neupravičeno sami sebe projicirali na svoje otroke in hoteli v njih uresničevati svoje lastne želje. Spoštovati morajo nagnjenja in zmožnosti, ki jih je Bog dal vsakemu posamezniku. Če je navzoča resnična ljubezen, je to ponavadi enostavno. Tudi v skrajnem primeru, ko otrok sprejme odločitev, ki jo starši na podlagi tehtnih razlogov štejejo za napačno in celo predvidijo, da bo vzrok nesreče, rešitev ni v prisili, temveč v razumevanju. Marsikdaj bo šlo za to, da mu stojijo ob strani, mu pomagajo premagati težave, in če bi bilo potrebno, napraviti kolikor mogoče dobrega iz neke nesrečne situacije.

Starši, ki resnično ljubijo, ki si iskreno prizadevajo za dobro svojih otrok, se morajo, potem ko so podali svoje nasvete in predloge, obzirno umakniti, da ne bi nič oviralo velikega daru svobode, ki daje človeku sposobnost ljubiti in služiti Bogu. Ne smejo pozabiti, da je sam Bog želel, da ga ljubimo in mu služimo v svobodi, ter da vedno spoštuje naše osebne odločitve: Bog je človeka prepustil oblasti lastne odločitve, pravi Sveto pismo (Sir 15,14).

Še nekaj besed bi namenil zadnjemu primeru, ki ste ga izpostavili: odločitvi za življenje v služenju Cerkvi in dušam. Kadar katoliški starši ne razumejo te poklicanosti, mislim, da so se izneverili svojemu poslanstvu ustvarjanja krščanske družine in se niti ne zavedajo dostojanstva, ki ga krščanstvo daje njihovemu lastnemu zakonskemu poklicu. Sicer pa je moja izkušnja v Opus Dei zelo pozitivna. Ponavadi govorim članom Dela, da devetdeset odstotkov svojega poklica dolgujejo staršem, ker so jih znali vzgajati in so jih naučili velikodušnosti. Lahko vam zagotovim, da v veliki večini primerov, praktično v vseh, starši ne samo spoštujejo to odločitev svojih otrok, ampak jo tudi ljubijo ter kmalu začnejo gledati na Delo kot na razširitev njihove družine. To je ena izmed mojih velikih radosti in dodaten dokaz, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti zelo božji.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Vendar temu kristjanu nikdar ne pride na misel in nikdar ne bo rekel, da on iz templja sestopi v svet, da bi zastopal Cerkev, in da so njegove rešitve katoliške rešitve tistih problemov. To se ne sme zgoditi! To bi bil klerikalizem, uradno katolištvo ali kakorkoli ga želite imenovati. V vsakem primeru je nasilje nad naravo stvari. Na vse strani morate širiti resnično laiško miselnost, ki mora voditi do treh sklepov:

biti dovolj pošteni, da prevzamemo lastno osebno odgovornost;

biti dovolj krščanski, da spoštujemo brate v veri, ki v zadevah proste presoje predlagajo drugačne rešitve od te, ki jo podpira vsak izmed nas;

in biti dovolj katoliški, da ne izkoriščamo naše matere Cerkve in je ne mešamo v človeško strankarstvo.

Jasno se vidi, da na tem področju kot na kateremkoli drugem ne bi mogli uresničiti tistega načrta o posvečevanju običajnega življenja, če ne bi uživali polne svobode, ki vam jo istočasno priznavata Cerkev in vaše dostojanstvo moških in žensk, ustvarjenih po božji podobi. Osebna svoboda je bistvena v krščanskem življenju. Vendar ne pozabite, da vedno govorim o odgovorni svobodi.

Razumite torej moje besede kot to, kar so: poziv, da bi dnevno in ne le v izrednih razmerah uveljavljali svoje pravice. Poziv, da bi na političnem, gospodarskem, univerzitetnem in poklicnem področju plemenito izpolnjevali svoje državljanske obveznosti ter pri tem pogumno prevzemali vse posledice vaših svobodnih odločitev in ohranjali osebno neodvisnost, ki vam pripada. In ta krščanska laiška miselnost vam bo pomagala bežati proč od kakršnekoli nestrpnosti, od kakršnegakoli fanatizma. Naj to povem na pozitiven način: omogočala vam bo živeti v miru z vsemi vašimi sodržavljani in tudi spodbujati sožitje na različnih ravneh družbenega življenja.