Seznam točk

Drugi vatikanski cerkveni zbor v svojih dokumentih za poimenovanje Cerkve obilno uporablja izraz »božje ljudstvo« in s tem jasno pokaže na skupno odgovornost vseh kristjanov pri edinstvenem poslanstvu tega božjega ljudstva. Katere značilnosti bi po vašem mnenju moralo imeti »potrebno javno mnenje v Cerkvi«, o katerem je govoril že Pij XII., da bi dejansko odražalo to skupno odgovornost? Kako na pojav »javnega mnenja v Cerkvi« vplivajo posebni odnosi oblasti in pokorščine, ki obstajajo znotraj cerkvene skupnosti?

Ne morem si predstavljati, da bi lahko obstajala resnično krščanska pokorščina, če ta pokorščina ni prostovoljna in odgovorna. Božji otroci niso kamni ali trupla. So razumna in svobodna bitja, prav vsa povzdignjena v isti nadnaravni red, enako kot tisti, ki ukazujejo. Vendar pa nekdo, ki ne bi imel zadostne krščanske izobrazbe, nikdar ne bo zmožen pravilne uporabe razuma in svobode, pa naj gre za pokorščino ali za podajanje mnenja. Zato je problem potrebnega javnega mnenja v Cerkvi v bistvu enakovreden problemu potrebne doktrinalne izobraženosti vernikov. Gotovo Sveti Duh obilno deli svoje darove med člane božjega ljudstva, ki so vsi soodgovorni za poslanstvo Cerkve, vendar to nikogar ne opravičuje od dolžnosti, da to primerno doktrinalno izobrazbo pridobi.

Z besedo doktrina označujem tisto zadostno znanje, ki ga mora vsak vernik imeti o celotnem poslanstvu Cerkve in o posebni udeleženosti ter s tem posebni odgovornosti, ki mu znotraj tega edinstvenega poslanstva pripada. To je, kot nas je večkrat spomnil sveti oče, ogromna pedagoška naloga, ki se je mora Cerkev lotiti v tem pokoncilskem času. V okviru te naloge je po mojem treba iskati pravo rešitev problema, ki ga omenjate, pa tudi drugih upov, ki danes utripajo v naročju Cerkve. Kajti bolj ali manj preroške intuicije nekaterih karizmatikov brez doktrine vsekakor ne bodo tisto, kar bi moglo zagotoviti potrebno javno mnenje v božjem ljudstvu.

Kar zadeva načine za izražanje tega javnega mnenja, se mi to ne zdi stvar organov ali institucij. Za ta namen je lahko škofijski pastoralni svet enako primerno okolje kot časopis, tudi če ni uradno katoliški, ali preprosto osebno pismo vernika svojemu škofu ipd. Možnosti in zakoniti načini, s katerimi lahko verniki to mnenje izražajo, so zelo raznoliki in ne kaže, da bi jih bilo mogoče ali treba ukalupiti z ustanavljanjem kake nove enote ali institucije. Še posebej, če bi šlo za institucijo, pri kateri bi obstajalo tisto tako pogosto tveganje, da pride pod monopol ali instrumentalizacijo neke skupine ali skupinice uradnih katoličanov, ne glede na to, ob kateri tendenci oziroma usmeritvi se ta manjšina navdihuje. To bi ogrozilo sam ugled cerkvene hierarhije in bi zvenelo kot posmeh drugim članom božjega ljudstva.

Odlok Apostolicam actuositatem, št. 5, jasno pravi, da je krščansko poživljanje časnega reda poslanstvo celotne Cerkve. Zadeva torej vse: cerkveno hierarhijo, duhovnike, redovnike in laike. Nam lahko poveste, kako gledate na vlogo in oblike delovanja vsakega izmed teh cerkvenih področij v tem edinstvenem in skupnem poslanstvu?

Pravzaprav najdemo odgovor v samih koncilskih besedilih. Cerkvena hierarhija je pristojna, da kot del svojega učenja podaja doktrinalna načela, ki naj usmerjajo in osvetljujejo uresničevanje te apostolske naloge (prim. konst. Lumen gentium, št. 28; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 24).

Laikom, ki delujejo v vseh okoliščinah in strukturah sekularnega življenja, na poseben način pripada neposredna in direktna naloga, da te časne stvarnosti urejajo v luči doktrinalnih načel, ki jih razglasi učiteljstvo. Pri tem pa istočasno nastopajo s potrebno osebno avtonomijo glede konkretnih odločitev, ki jih morajo sprejemati v svojem družbenem, družinskem, političnem, kulturnem življenju (prim. konst. Lumen gentium, št. 31; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).

Kar zadeva redovnike, ki se od teh sekularnih resničnosti in dejavnosti oddaljijo, tako da sprejmejo poseben življenjski stan, je njihovo poslanstvo javno eshatološko pričevanje, ki pomaga spominjati druge vernike božjega ljudstva, da na tem svetu nimajo stalnega bivališča (prim. konst. Lumen gentium, št. 44; odlok Perfectae caritatis, št. 5). Prav tako pa ne smemo pozabiti na služenje, s katerim časni red krščansko poživljajo tudi številne dobrodelne in socialne dejavnosti, ki jih mnogi redovniki in redovnice opravljajo z globokim duhom požrtvovalnosti.

To prinaša globlji pogled na Cerkev kot skupnost, ki jo sestavljajo vsi verniki, tako da si vsi delimo isto poslanstvo, ki ga mora vsak opravljati skladno s svojimi osebnimi okoliščinami. Laiki se po nagibu Svetega Duha vedno bolj zavedajo, da so Cerkev, da imajo posebno, vzvišeno in potrebno poslanstvo, saj ga je hotel Bog. In vedo, da to izhaja iz njihovega položaja, ki ga imajo kot kristjani, in ne nujno iz pooblastila hierarhije, četudi je jasno, da ga morajo vršiti v edinosti s cerkveno hierarhijo in skladno z naukom učiteljstva. Brez združenosti z zborom škofov in njihovo glavo, papežem, za katoličana ne more biti združenosti s Kristusom.

Poseben način, kako laiki prispevajo k svetosti in apostolatu Cerkve, je svobodno in odgovorno delovanje v časnih strukturah, kamor prinašajo kvas krščanskega sporočila. Pričevanje krščanskega življenja, beseda, ki razsvetljuje v božjem imenu, in odgovorno delovanje v služenju drugim s prispevanjem k reševanju skupnih problemov so ravno tako izrazi tiste navzočnosti, s katero navaden kristjan izpolnjuje svoje božje poslanstvo.

Že mnogo mnogo let, vse od ustanovitve Opus Dei, premišljujem in spodbujam k premišljevanju Kristusovih besed, ki nam jih sporoča evangelist Janez: Et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum (Jn 12,32).¹ Kristus s smrtjo na križu priteguje k sebi vse stvarstvo in v njegovem imenu naj bi kristjani, ko delajo sredi sveta, vse stvari spravili z Bogom, tako da postavijo Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti.

Rad bi dodal, da poleg tega zavedanja laikov na podoben način prihaja tudi do razvoja v občutljivosti pastirjev. Zavedajo se specifičnosti laiške poklicanosti, ki jo je treba spodbujati in negovati s pastoralno skrbjo. Ta bo pripomogla k odkrivanju karizme svetosti in apostolata sredi božjega ljudstva, v neizmernih in nadvse raznolikih oblikah, v katerih nam jo Bog naklanja.

Ta nova pastorala je zelo zahtevna, a po mojem mnenju nujno potrebna. Zahteva nadnaravni dar razločevanja duhov, občutljivost za božje stvari, ponižnost, da ne bi vsiljevali svojih preferenc in bi služili temu, kar Bog spodbuja v dušah. Skratka: ljubezen do legitimne svobode božjih otrok, ki srečujejo Kristusa in postajajo prinašalci Kristusa, medtem ko hodijo po poteh, ki so med seboj nadvse različne, a vse enako božje.

Ena največjih nevarnosti, ki danes grozijo Cerkvi, bi lahko bilo ravno to, da ne bi prepoznali teh božjih zahtev po krščanski svobodi in bi z lažnim ciljem večje učinkovitosti poskušali kristjanom vsiliti uniformnost. V ozadju takšnega pristopa je ne samo nekaj legitimnega, temveč tudi hvalevrednega: želja, da bi Cerkev pričevala na tak način, da bi ganila sodobni svet. Vendar se zelo bojim, da je ta pot napačna in da lahko po eni strani pripelje do vpletanja cerkvene hierarhije v časne zadeve in do klerikalizma, ki je drugačen, a ravno tako nizkoten kot v preteklih stoletjih; po drugi strani pa lahko tak pristop laike, navadne kristjane, oddalji od sveta, v katerem živijo, ter jih spreminja v glasnike odločitev ali idej, ki so nastale zunaj tega sveta.

Zdi se mi, da se moramo mi, duhovniki, ponižno naučiti tega, da se ne ravnamo po modi. Biti moramo resnično služabniki božjih služabnikov in se spominjati Krstnikovega klica: Illum oportet crescere, me autem minui (Jn 3,30), Kristus mora rasti, jaz pa se manjšati, da bi običajni kristjani, laiki, prinašali Kristusovo navzočnost v vsa področja družbe. Ena od temeljnih duhovnikovih nalog je in vedno bo poslanstvo, da podaja nauk, pomaga pri poglabljanju v osebne in družbene zahteve evangelija, da spodbuja k razločevanju znamenj časa. Toda vse duhovniško delo je treba opravljati ob največjem spoštovanju legitimne svobode vesti: vsak človek mora Bogu odgovoriti svobodno. Razen tega pa vsak katoličan poleg te duhovnikove pomoči tudi sam prejema spoznanja od Boga in ima stanovsko milost za opravljanje posebnega poslanstva, ki mu je bilo dano kot človeku in kot kristjanu.

Kdor misli, da je za to, da bi bil Kristusov glas slišan v današnjem svetu, potrebno, da govori oziroma je vedno navzoča duhovščina, še ni dobro razumel dostojanstva nadnaravne poklicanosti vsakega krščanskega vernika.