Seznam točk

Gotovo vam je znano, da Opus Dei v nekaterih področjih javnega mnenja spremlja nekakšen pridih kontroverznosti. Ali lahko podate svoje mnenje, zakaj je to tako, in še posebej, kako se odzivate na obtožbe o »zarotniški tajnosti« in »skrivni zaroti«, ki pogosto merijo na Opus Dei?

Silno neprijetno mi je vse, kar bi lahko zvenelo kot samohvala. Ker pa ste že načeli to temo, vam moram povedati, da se mi zdi Opus Dei ena izmed katoliških organizacij, ki ima po vsem svetu največ prijateljev. Na milijone je ljudi, tudi veliko nekatoličanov in nekristjanov, ki ga imajo radi in mu pomagajo.

Po drugi strani pa je Opus Dei duhovna in apostolska organizacija. Če človek pozabi na to temeljno dejstvo ali če noče verjeti v dobronamernost članov Opus Dei, ki to trdijo, potem je nemogoče razumeti, kaj počnejo. Ko je razumevanje nemogoče, pa prihaja do izmišljanja zapletenih verzij in skrivnosti, ki nikoli niso obstajale.

Omenili ste obtožbo o tajnosti. To je že stara zgodba. Lahko bi vam korak za korakom opisal zgodovinski izvor te obrekljive obtožbe. Dolga leta se je neka močna organizacija, o kateri ne želim govoriti – ljubimo jo in vedno smo jo ljubili –, trudila s potvarjanjem nečesa, česar ni poznala. Vztrajali so pri tem, da nas prištevajo med redovnike, in se spraševali: Zakaj ne razmišljajo vsi enako? Zakaj ne nosijo habita ali razpoznavnega znamenja? In nerazumno so iz tega sklepali, da smo tajno združenje.

Danes je vse to že minilo in vsak srednje dobro obveščen človek ve, da ni nikakršne tajnosti. Da ne nosimo razpoznavnih znamenj, ker nismo redovniki, ampak navadni kristjani. Da ne razmišljamo vsi enako, ker dopuščamo največji možen pluralizem v vseh časnih in teoloških zadevah, ki so stvar proste presoje. Boljše razumevanje dejstev in razblinjenje nekih neutemeljenih bojazni sta pripomogla, da je tega žalostnega in obrekovanja polnega stanja konec.

Vendar ni presenetljivo, da od časa do časa kdo obnovi stare bajke: ker skušamo delati za Boga in braniti osebno svobodo vseh ljudi, bomo vedno deležni nasprotovanja sektaških sovražnikov te osebne svobode. Ti so toliko bolj napadalni, če gre za ljudi, ki ne prenesejo niti preproste ideje o religiji, ali še huje, če se opirajo na kako versko stališče fanatične narave.

Kljub temu pa so na srečo v večini publikacije, ki se ne zadovoljijo s ponavljanjem starih in lažnivih reči; ki se jasno zavedajo, da nepristranskost ne pomeni širiti nekaj, kar je nekje vmes med stvarnostjo in obrekovanjem, ne da bi se potrudili pokazati objektivno resnico. Osebno menim, da je novica tudi to, da povemo resnico, zlasti kadar gre za poročanje o dejavnosti številnih ljudi, ki si kot člani ali sodelavci Opus Dei prizadevajo za služenje vsem ljudem kljub svojim osebnim napakam; jaz imam napake in ne preseneča me, da jih prav tako imajo drugi. Razbijanje lažnih mitov je vedno zanimivo. Menim, da je resna dolžnost novinarja poskrbeti za točnost informacij in jih tudi posodabljati, četudi to včasih zahteva popravljanje trditev, podanih v preteklosti. Je res tako težko priznati, da je nekaj čisto, plemenito in dobro, ne da bi zraven primešali absurdne, zastarele in ovržene laži?

Pridobiti informacije o Opus Dei je res preprosto. V vseh državah deluje pri belem dnevu, s pravnim priznanjem civilnih in cerkvenih oblasti. Imena njegovih direktorjev in apostolskih dejavnosti so dobro znana. Kdorkoli želi informacije o našem Delu, jih lahko brez težav dobi tako, da se obrne na direktorje ali stopi v stik s katero od naših korporativnih dejavnosti. Vi sami ste lahko priča, da nobeden od voditeljev Opus Dei ali kontaktnih oseb za novinarje tem nikoli ni odrekel sodelovanja pri podajanju informacij, odgovarjanju na njihova vprašanja ali zagotavljanju ustrezne dokumentacije.

Niti jaz niti katerikoli član Opus Dei ne pričakujemo, da nas bodo vsi razumeli ali delili naše duhovne ideale. Sem velik prijatelj svobode in želim, da vsakdo sledi svoji poti. Jasno pa je, da imamo tudi mi temeljno pravico, da nas spoštujejo.

Se strinjate z nekje izrečeno trditvijo, da so posebne razmere v Španiji v zadnjih tridesetih letih olajšale rast Dela v tej državi?

Le redkokje smo naleteli na bolj neugodne razmere kot v Španiji. Gre za deželo – to povem s težkim srcem, saj svojo domovino globoko ljubim –, ki je terjala največ napora in trpljenja, da se je Delo ukoreninilo. Komaj se je rodilo, že so mu začeli nasprotovati sovražniki osebne svobode in ljudje, ki so bili tako navezani na tradicionalne ideje, da niso mogli razumeti življenja članov Opus Dei, navadnih državljanov, ki si prizadevajo v polnosti živeti svojo krščansko poklicanost, ne da bi se oddaljili od sveta.

Tudi korporativne apostolske dejavnosti v Španiji niso bile deležne kakih posebnih ugodnosti. Vlade držav, v katerih večina državljanov ni katoličanov, so bile pri podpiranju izobraževalnih in dobrodelnih dejavnosti, ki jih spodbujajo člani Dela, veliko bolj radodarne kot španska država. Pomoč, ki jo te vlade dodelijo oziroma bi jo lahko dodelile korporativnim dejavnostim Opus Dei, tako kot običajno ravnajo glede drugih podobnih projektov, ni privilegij, temveč preprosto priznanje, da imajo določen družbeni pomen, pri čemer prihranijo denar v državni blagajni.

Pri svoji mednarodni širitvi je bil Opus Dei deležen takojšnjega odmeva in dobrega sprejema v vseh državah. Če je kje naletel na težave, je bilo to zaradi neresnic, ki so prihajale prav iz Španije in so si jih izmislili Španci iz nekaterih zelo konkretnih delov španske družbe. Na prvem mestu je bila prej omenjena mednarodna organizacija, vendar se zdi gotovo, da je to stvar preteklosti, in jaz ne gojim zamere do nikogar. Potem so tu nekateri ljudje, ki ne razumejo pluralizma, ki uberejo pristop zaprte skupine, če že ne zapadejo v ozko ali totalitarno miselnost, in ki izrabljajo naziv katoličan za politične namene. Zdi se, da nekateri med njimi – ne znam pojasniti zakaj, morda iz lažnih človeških razlogov – napadajo Opus Dei s posebnim užitkom. In ker razpolagajo z velikimi gmotnimi sredstvi, z denarjem španskih davkoplačevalcev, lahko njihove napade potem širijo določeni časopisi.

Popolnoma se zavedam, da pričakujete konkretna imena oseb in ustanov. Ne bom vam jih dal in upam, da boste razumeli, zakaj. Niti moje poslanstvo niti poslanstvo Dela ni politično. Moja naloga je moliti. In ne želim povedati ničesar, kar bi se lahko razumelo kot vmešavanje v politiko. Poleg tega mi je zelo boleče govoriti o teh stvareh. Skoraj štirideset let sem molčal, in če zdaj kaj rečem, je to zato, ker sem dolžan obsoditi kot popolnoma napačne tiste izkrivljene interpretacije, ki jih nekateri skušajo podati o nekem delu, ki je izključno duhovno. Zato bom, četudi sem doslej molčal, v prihodnje še naprej govoril, in če bo treba, vedno bolj jasno.

A naj se vrnem k osrednji temi vašega vprašanja. Razlage za to, da si veliko ljudi iz vseh družbenih položajev, tudi v Španiji, s pomočjo Dela in skladno z njegovim duhom prizadeva slediti Kristusu, ni mogoče iskati v okolju ali drugih zunanjih razlogih. Dokaz za to je, da tisti, ki tako lahkomiselno trdijo nasprotno, vidijo, kako se njihove lastne skupine krčijo; zunanji vzroki pa so za vse enaki. Morda je človeško gledano tako tudi zato, ker oni tvorijo skupino, mi pa nikomur ne jemljemo osebne svobode.

Če je Opus Dei v Španiji dobro razvit, tako kot v nekaterih drugih državah, je to morda tudi posledica dejstva, da se je naše duhovno delo tam začelo pred štiridesetimi leti ter je bilo zaradi španske državljanske vojne in nato svetovne vojne, kot že rečeno, treba preložiti začetek v drugih državah. Bi pa rad poudaril, da so Španci že vrsto let v Delu manjšina.

Ne mislite, ponavljam, da ne ljubim svoje dežele ali da nisem iskreno vesel dejavnosti, ki jih tam opravlja Delo, vendar je žalostno, da obstajajo ljudje, ki širijo zmote o Opus Dei in Španiji.

Nekateri pravijo, da je Opus Dei notranje organiziran po pravilih tajnih združb. Kaj naj si mislimo o takšni trditvi? Nam lahko ob tej priložnosti predstavite sporočilo, ki ste ga želeli nameniti ljudem našega časa, ko ste leta 1928 ustanovili Delo?

Od leta 1928 oznanjam, da svetost ni nekaj za privilegirane, da so lahko božje vse zemeljske poti, kajti specifična duhovnost Opus Dei temelji na posvečevanju običajnega dela. Treba je zavrniti predsodek, da običajni verniki ne morejo storiti nič drugega kot to, da zgolj pomagajo duhovnikom pri cerkvenih dejavnostih apostolata. Potrebno je tudi zavedanje, da morajo za doseganje tega nadnaravnega cilja ljudje biti in se čutiti osebno svobodne, s svobodo, ki jo je za nas pridobil Jezus Kristus. Za to, da bi oznanjal in ljudi učil živeti po tem nauku, nisem nikoli potreboval nobene tajnosti. Člani Dela imajo odpor do tajnosti, saj so navadni verniki, taki kot vsi drugi. S tem ko se pridružijo Opus Dei, ne spremenijo svojega stanu. Zdelo bi se jim nekaj odvratnega na hrbtu nositi napis: »Naj bo znano, da sem se posvetil služenju Bogu.« To ne bi bilo niti laično niti sekularno. Toda kdor je v stiku s člani Opus Dei in jih pozna, ve, da pripadajo Delu, četudi tega ne razglašajo, saj tega tudi ne skrivajo.

Ali ni dejstvo, da so nekateri člani Dela prisotni v španskem javnem življenju, na nek način spolitiziralo Opus Dei v tej državi? Ali s tem ne kompromitirajo Dela in same Cerkve?

Niti v Španiji niti kjerkoli drugje. Vztrajam pri tem, da vsak član Opus Dei nastopa popolnoma svobodno in z osebno odgovornostjo, ne da bi kompromitiral Cerkev ali Delo, saj se pri opravljanju svojih osebnih dejavnosti ne naslanja niti na Cerkev niti na Delo. Ljudje, ki so bili vzgojeni v vojaškem pojmovanju apostolata in duhovnega življenja, bodo nagnjeni k temu, da v svobodnem in osebnem delu kristjanov vidijo kolektivno delovanje. Vendar vam pravim, kot neutrudno ponavljam že od leta 1928, da različnost mnenj in ravnanj v časnih stvareh in teoloških zadevah, ki so prepuščene prosti presoji, ne predstavlja za Delo nikakršne težave. Nasprotno, različnost, ki obstaja in bo vedno obstajala med člani Opus Dei, je izraz dobrega duha, čistega življenja in spoštovanja legitimne izbire vsakega posameznika.

Če je Opus Dei, kot trdijo njegovi člani, versko združenje, v katerem lahko vsak posameznik svobodno zagovarja svoje lastno mnenje, kako si potem razlagate precej razširjeno prepričanje, da je Opus Dei monolitna organizacija z jasno določenimi stališči o časnih zadevah?

Ne zdi se mi, da bi bilo to mnenje dejansko zelo razširjeno. Številne ugledne mednarodne časopisne hiše so priznale pluralizem, ki vlada med člani Dela.

Res je bilo nekaj ljudi, ki so zastopali to zmotno mnenje, ki ga omenjate. Možno je, da so ga nekateri širili iz različnih nagibov, čeprav so vedeli, da ne ustreza stvarnosti. Mislim, da je razlog v mnogih drugih primerih lahko bil nepoznavanje, morda zaradi pomanjkljivega dostopa do informacij. Če ljudje niso dobro obveščeni in nimajo toliko interesa, da bi osebno stopili v stik ter se dobro seznanili z Opus Dei, potem ni čudno, da Delu kot takemu pripisujejo stališča nekaterih posameznih članov.

Dejstvo je, da nihče, ki je srednje dobro obveščen o dogajanju v Španiji, ne more prezreti resničnosti pluralizma, navzočega med člani Dela. Vi sami bi verjetno lahko navedli številne primere.

Drugi dejavnik pa je lahko podzavesten predsodek ljudi, ki so enostrankarske miselnosti na političnem ali duhovnem področju. Tisti, ki imajo takšno miselnost in pričakujejo, da bodo vsi enakega mnenja kot oni, težko verjamejo, da obstajajo ljudje, ki so sposobni spoštovati svobodo drugih. Tako Delu pripisujejo značaj monolitnosti, ki vlada v njihovih lastnih skupinah.