Seznam točk

Pogosto govorite o delu. Nam lahko poveste, katero mesto pripada delu v duhovnosti Opus Dei?

Poklic v Opus Dei na noben način ne spremeni ali predrugači življenjskega položaja oziroma stanu osebe, ki ga prejme. Človekov življenjski položaj pa je delo, zato nadnaravni poklic k svetosti in apostolatu po duhu Opus Dei človekovo poklicanost k delu potrjuje. Med člani Dela so v veliki večini laiki, navadni kristjani. Njihov življenjski položaj je položaj nekoga, ki ima strokovni poklic, zaposlitev, marsikdaj zelo zahtevno službo, s katero se preživlja, vzdržuje družino, prispeva k skupnemu dobru in razvija svojo osebnost.

Poklicanost v Opus Dei vse to potrjuje do te mere, da je eden od bistvenih znakov za to poklicanost prav življenje v svetu in opravljanje dela v svetu na čim popolnejši način, tako s človeškega kot nadnaravnega vidika, ob upoštevanju človekovih osebnih pomanjkljivosti. To mora biti delo, ki učinkovito prispeva k izgradnji zemeljske države – in je torej opravljeno kompetentno in v duhu služenja – ter k posvečevanju sveta in je zato posvečujoče in posvečeno.

Tisti, ki želijo v polnosti živeti svojo vero in opravljati apostolat skladno z duhom Opus Dei, se morajo posvečevati s svojim delom, posvečevati svoje delo in z delom posvečevati druge. Ko tako živijo, ne da bi se zaradi tega razlikovali od drugih, sebi enakih državljanov, ki skupaj z njimi delajo, si prizadevajo za poistovetenje s Kristusom, tako da posnemajo njegovih trideset let dela v nazareški delavnici.

Ta običajna zaposlitev namreč ni le okolje, v katerem se morajo posvečevati, temveč sama snov njihove svetosti: sredi dnevnih dogodkov odkrivajo božjo roko in najdejo spodbudo za svoje molitveno življenje. Poklicno delo sámo jih postavlja v stik z drugimi ljudmi – sorodniki, prijatelji, sodelavci – in z vélikimi problemi, ki zadevajo njihovo družbo ali ves svet, ter jim tako ponuja priložnost, da živijo tisto predanost služenju drugim, ki je za kristjane bistvenega pomena. Na ta način si morajo prizadevati za resnično in pristno pričevanje o Kristusu, da bi vsi začeli spoznavati in ljubiti Gospoda ter odkrili, da običajno življenje v svetu, vsakdanje delo, lahko postane priložnost za srečanje z Bogom.

Z drugimi besedami, svetost in apostolat sta v življenju članov Dela eno, in zato je delo osišče njihovega duhovnega življenja. Njihova predanost Bogu je vsajena v delo, ki so ga opravljali, preden so prišli v Opus Dei, in ga še naprej vršijo po tem.

Ko sem v prvih letih svojega pastoralnega delovanja začel oznanjati te stvari, me nekateri niso razumeli, drugi so se zgražali. Bili so navajeni, da se o svetu vedno govori v slabšalnem pomenu. Gospod mi je dal razumeti in drugim sem skušal dopovedati, da je svet dober, ker so božja dela vedno popolna, in da smo ljudje tisti, ki z grehom svet delamo slab.

Takrat sem govoril in še vedno pravim, da moramo svet ljubiti, ker v njem najdemo Boga, ker se nam v dogodkih in pripetljajih sveta Bog kaže in razodeva.

Dobro in zlo se prepletata v človeški zgodovini, zato mora biti kristjan nekdo, ki zna razločevati. To razločevanje pa ga ne sme nikoli privesti do zanikanja dobrote božjih del, marveč nasprotno, do priznavanja božjega, ki se kaže v človeškem, celo v ozadju naših lastnih slabosti. Dobro geslo za krščansko življenje lahko najdemo v apostolovih besedah: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji (1 Kor 3,22-23), da bi na ta način uresničevali načrt tega Boga, ki hoče odrešiti svet.

To neprestano oznanjam z besedami Svetega pisma: svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober.² Ljudje smo tisti, ki ga delamo slabega in grdega z našimi grehi in našo nezvestobo. Ne dvomite: za vas, može in žene sveta, je kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja v nasprotju z božjo voljo.

Namesto tega morate sedaj – v novi luči – razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko iz družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, operacijski dvorani, vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti – na duši in na telesu – sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.