Seznam točk

To prinaša globlji pogled na Cerkev kot skupnost, ki jo sestavljajo vsi verniki, tako da si vsi delimo isto poslanstvo, ki ga mora vsak opravljati skladno s svojimi osebnimi okoliščinami. Laiki se po nagibu Svetega Duha vedno bolj zavedajo, da so Cerkev, da imajo posebno, vzvišeno in potrebno poslanstvo, saj ga je hotel Bog. In vedo, da to izhaja iz njihovega položaja, ki ga imajo kot kristjani, in ne nujno iz pooblastila hierarhije, četudi je jasno, da ga morajo vršiti v edinosti s cerkveno hierarhijo in skladno z naukom učiteljstva. Brez združenosti z zborom škofov in njihovo glavo, papežem, za katoličana ne more biti združenosti s Kristusom.

Poseben način, kako laiki prispevajo k svetosti in apostolatu Cerkve, je svobodno in odgovorno delovanje v časnih strukturah, kamor prinašajo kvas krščanskega sporočila. Pričevanje krščanskega življenja, beseda, ki razsvetljuje v božjem imenu, in odgovorno delovanje v služenju drugim s prispevanjem k reševanju skupnih problemov so ravno tako izrazi tiste navzočnosti, s katero navaden kristjan izpolnjuje svoje božje poslanstvo.

Že mnogo mnogo let, vse od ustanovitve Opus Dei, premišljujem in spodbujam k premišljevanju Kristusovih besed, ki nam jih sporoča evangelist Janez: Et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum (Jn 12,32).¹ Kristus s smrtjo na križu priteguje k sebi vse stvarstvo in v njegovem imenu naj bi kristjani, ko delajo sredi sveta, vse stvari spravili z Bogom, tako da postavijo Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti.

Rad bi dodal, da poleg tega zavedanja laikov na podoben način prihaja tudi do razvoja v občutljivosti pastirjev. Zavedajo se specifičnosti laiške poklicanosti, ki jo je treba spodbujati in negovati s pastoralno skrbjo. Ta bo pripomogla k odkrivanju karizme svetosti in apostolata sredi božjega ljudstva, v neizmernih in nadvse raznolikih oblikah, v katerih nam jo Bog naklanja.

Ta nova pastorala je zelo zahtevna, a po mojem mnenju nujno potrebna. Zahteva nadnaravni dar razločevanja duhov, občutljivost za božje stvari, ponižnost, da ne bi vsiljevali svojih preferenc in bi služili temu, kar Bog spodbuja v dušah. Skratka: ljubezen do legitimne svobode božjih otrok, ki srečujejo Kristusa in postajajo prinašalci Kristusa, medtem ko hodijo po poteh, ki so med seboj nadvse različne, a vse enako božje.

Ena največjih nevarnosti, ki danes grozijo Cerkvi, bi lahko bilo ravno to, da ne bi prepoznali teh božjih zahtev po krščanski svobodi in bi z lažnim ciljem večje učinkovitosti poskušali kristjanom vsiliti uniformnost. V ozadju takšnega pristopa je ne samo nekaj legitimnega, temveč tudi hvalevrednega: želja, da bi Cerkev pričevala na tak način, da bi ganila sodobni svet. Vendar se zelo bojim, da je ta pot napačna in da lahko po eni strani pripelje do vpletanja cerkvene hierarhije v časne zadeve in do klerikalizma, ki je drugačen, a ravno tako nizkoten kot v preteklih stoletjih; po drugi strani pa lahko tak pristop laike, navadne kristjane, oddalji od sveta, v katerem živijo, ter jih spreminja v glasnike odločitev ali idej, ki so nastale zunaj tega sveta.

Zdi se mi, da se moramo mi, duhovniki, ponižno naučiti tega, da se ne ravnamo po modi. Biti moramo resnično služabniki božjih služabnikov in se spominjati Krstnikovega klica: Illum oportet crescere, me autem minui (Jn 3,30), Kristus mora rasti, jaz pa se manjšati, da bi običajni kristjani, laiki, prinašali Kristusovo navzočnost v vsa področja družbe. Ena od temeljnih duhovnikovih nalog je in vedno bo poslanstvo, da podaja nauk, pomaga pri poglabljanju v osebne in družbene zahteve evangelija, da spodbuja k razločevanju znamenj časa. Toda vse duhovniško delo je treba opravljati ob največjem spoštovanju legitimne svobode vesti: vsak človek mora Bogu odgovoriti svobodno. Razen tega pa vsak katoličan poleg te duhovnikove pomoči tudi sam prejema spoznanja od Boga in ima stanovsko milost za opravljanje posebnega poslanstva, ki mu je bilo dano kot človeku in kot kristjanu.

Kdor misli, da je za to, da bi bil Kristusov glas slišan v današnjem svetu, potrebno, da govori oziroma je vedno navzoča duhovščina, še ni dobro razumel dostojanstva nadnaravne poklicanosti vsakega krščanskega vernika.

Pristno krščanstvo, ki izpoveduje vero v vstajenje mesa, se je seveda vedno zoperstavljalo lažnim spiritualizmom brez strahu pred tem, da bi bilo obtoženo materializma. Zato je dopustno govoriti o krščanskem materializmu, ki drzno nasprotuje materializmom, zaprtim za duha.

Kaj so zakramenti – sledi utelešenja Besede, kot bi rekli starodavni pisci – če ne najjasnejši izraz te poti, ki jo je Bog izbral, da bi nas posvetil in privedel v nebesa. Ali ne vidite, da je vsak zakrament ljubezen Boga, ki se nam z vso svojo stvarjenjsko in odrešenjsko močjo daje po materialnih sredstvih? Ta evharistija, ki jo bomo vsak trenutek obhajali, ni nič drugega kot častitljivo telo in kri našega Odrešenika, ki se nam izroča preko ponižne snovi tega sveta, vina in kruha, preko iz narave vzetih in po ljudeh predelanih prvin, kot nas spominja zadnji koncil.³

Razumljivo je, da je apostol mogel zapisati: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji.⁴ Gre za vzpenjajoče se gibanje, ki ga Sveti Duh, izlit v naša srca, hoče vzbuditi v svetu: od zemlje do Gospodove slave. Da pa bi bilo jasno, da je v to gibanje vključeno tudi tisto, kar se zdi najbolj prozaično, je sveti Pavel še zapisal: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v božjo slavo.⁵