Seznam točk

Nam lahko poveste, ali – oziroma v kolikšni meri – ima Opus Dei v Španiji določeno gospodarsko ali politično usmeritev? Če je tako, jo lahko opredelite?

Opus Dei nima nobene gospodarske ali politične usmeritve, ne v Španiji ne kjerkoli drugje. Njegovi člani po nagibu Kristusovega nauka vsekakor vedno branijo osebno svobodo in pravico vseh ljudi, da živijo in delajo, da so v bolezni in starosti deležni oskrbe, da si ustvarijo dom, imajo otroke in jih vzgajajo glede na sposobnosti vsakega izmed njih ter da so dostojno obravnavani kot ljudje in državljani.

Vendar pa jim Delo ne predlaga nobene konkretne poti, niti gospodarske, niti politične, niti kulturne. Vsak od njegovih članov ima popolno svobodo, da na tem področju razmišlja in ravna, kot se mu zdi najbolje. V vseh časnih zadevah so člani Dela v najvišji meri svobodni. V Opus Dei je prostor za ljudi vseh političnih, kulturnih, družbenih in gospodarskih usmeritev, ki jih krščanska vest lahko dopušča.

Nikoli ne govorim o politiki. Kot duhovnik imam izključno duhovno poslanstvo. Sicer pa, tudi če bi kdaj podal mnenje o časnih zadevah, člani Dela ne bi imeli nikakršne obveznosti, da se po njem ravnajo.

Direktorji Dela nikoli ne smejo drugim članom vsiljevati političnih ali strokovnih meril. Če bi kdaj kak član Opus Dei poskušal to storiti ali izrabiti druge člane za doseganje človeških ciljev, bi bil brez pomisleka izključen, saj bi se drugi člani upravičeno uprli.

Nikoli nisem in ne bom vprašal nobenega člana Dela, kateri stranki pripada ali katero politično doktrino zagovarja, ker bi se mi to zdelo napad na njegovo legitimno svobodo. Tako ravnajo tudi direktorji Opus Dei po vsem svetu.

Vem pa, da med člani Dela, tako v Španiji kot v drugih državah, dejansko obstajajo najrazličnejša mnenja, in temu prav nič ne nasprotujem. Vsa mnenja spoštujem, tako kot bom vedno spoštoval vsako časno izbiro človeka, ki si prizadeva ravnati po svoji vesti. Ta pluralizem za Delo ni problem. Nasprotno, je izraz dobrega duha, ki jasno odraža legitimno svobodo vsakega posameznika.

Msgr. Escrivá, prosil bi vas, da opišete, kateri so po vašem mnenju temeljni cilji univerze in katero mesto bi namenili verskemu izobraževanju v okviru univerzitetnega študija.

Univerza mora bistveno prispevati k napredku človeštva, kar vi kot študentje dobro veste, ker to živite oziroma si tega želite. Ker so problemi, ki se pojavljajo v življenju narodov, mnogoteri in kompleksni (duhovni, kulturni, socialni, gospodarski itd.), mora univerzitetno izobraževanje obsegati vse te vidike.

Ni dovolj želja delati za skupno dobro. Pot, da bo ta želja postala uresničljiva, je vzgajanje moških in žensk, ki bodo mogli doseči dobro izobrazbo in bodo sposobni drugim predajati sadove te polnosti, ki so jo dosegli.

Religija je največji upor človeka, ki noče živeti kot žival, ki ni zadovoljen in se ne pomiri, dokler ne doseže in spozna Stvarnika. Študij religije je nujna potreba. Človek, ki nima verske izobrazbe, ni celovito izobražen. Zato mora religija kot predmet imeti svoje mesto na univerzi in treba jo je poučevati na višji, znanstveni ravni, na ravni dobre teologije. Univerza, na kateri ni verskega poučevanja, je nepopolna univerza, ker ne pozna temeljne razsežnosti človeške osebe, ki preostalih razsežnosti ne izključuje, marveč jih zahteva.

Po drugi strani pa nihče ne sme kršiti svobode vesti. Verski pouk mora biti svoboden, čeprav se kristjan zaveda, da če želi dosledno živeti svojo vero, ima resno dolžnost, da se na tem področju dobro izobrazi, da torej mora pridobiti versko razgledanost: nauk, da bi lahko po njem živel ter pričeval za Kristusa z zgledom in besedo.

Se opravičujem, če vztrajam pri isti temi. Iz pisem, ki prihajajo na uredništvo, vemo, da se nekatere matere številčnih družin pritožujejo, ker se jim zdi, da je njihova vloga omejena na to, da imajo otroke, in čutijo veliko nezadovoljstvo, ker svojega življenja ne morejo posvetiti še čemu drugemu: poklicnemu delu, kulturnemu udejstvovanju, družbenemu delovanju … Kaj bi vi svetovali tem materam?

No, kaj pa je družbeno delovanje, če ne to, da daš samega sebe drugim, s požrtvovalnostjo in služenjem ter dejavnim prispevanjem za skupno dobro? Delo ženske doma ni le samo po sebi družbena funkcija, lahko je celo družbena funkcija največjega dosega.

Predstavljajte si, da je ta družina številčna. Potem je delo matere primerljivo in velikokrat celo prednjači v primerjavi z delom poklicnih vzgojiteljev in učiteljev. Učitelj more, morda v vsem svojem življenju, bolj ali manj dobro vzgojiti le nekaj mladih. Mama pa lahko svojim otrokom da globoko vzgojo v najbolj temeljnih stvareh in lahko doseže, da oni sami postanejo vzgojitelji, tako da se ustvari neprekinjena veriga odgovornosti in kreposti.

Tudi glede tega nas lahko hitro preslepijo zgolj kvantitativna merila in si mislimo: boljše je delo učitelja, s katerim pride v stik na tisoče ljudi, ali delo pisatelja, ki nagovarja na tisoče bralcev. Dobro, ampak koliko otrok lahko zares vzgoji ta učitelj ali pisatelj? Mama skrbi za tri, pet, deset ali več otrok; in iz njih lahko naredi pravo umetnino čudovite vzgoje, ravnovesja, razumevanja, krščanskega smisla življenja, tako da bodo srečni in zares koristni drugim.

Po drugi strani pa je normalno, da otroci pomagajo pri domačih opravilih. Mati, ki zna dobro vzgajati svoje otroke, lahko to doseže in ima tako več možnosti in časa, kar ji – če to dobro izkoristi – omogoča gojiti njene hobije in osebne talente ter obogatiti njeno kulturo. Na srečo danes ne manjka tehničnih sredstev, ki nam, kot dobro veste, prihranijo veliko dela, če jih prav uporabljamo in čim bolje izkoristimo. Pri tem, kot pri vseh stvareh, so odločilne osebne sposobnosti: nekatere ženske imajo najmodernejši pralni stroj, porabijo pa več časa za pranje in to opravijo slabše kot takrat, ko so prale ročno. Pripomočki so koristni le, če jih znamo uporabiti.

Poznam veliko poročenih žensk s številnimi otroki, ki zelo dobro skrbijo za dom, hkrati pa najdejo tudi čas za sodelovanje v drugih apostolskih nalogah, kot sta to delala že zakonca iz zgodnjega krščanstva Ákvila in Prískila. Oba sta delala doma in imela svojo zaposlitev, poleg tega pa sta bila izvrstna sodelavca svetega Pavla. S svojo besedo in zgledom sta k veri v Jezusa Kristusa pritegnila Apola, ki je kasneje postal velik pridigar porajajoče se Cerkve. Kot že rečeno, je veliko večino omejitev mogoče premagati, če to res hočemo, ne da bi opustili katerokoli dolžnost. V resnici imamo čas za veliko stvari: za to, da strokovno skrbimo za dom, da se nenehno razdajamo drugim, da izboljšamo lastno razgledanost in obogatimo kulturo drugih, da uresničimo veliko koristnega.