Seznam točk

Odlok Apostolicam actuositatem, št. 5, jasno pravi, da je krščansko poživljanje časnega reda poslanstvo celotne Cerkve. Zadeva torej vse: cerkveno hierarhijo, duhovnike, redovnike in laike. Nam lahko poveste, kako gledate na vlogo in oblike delovanja vsakega izmed teh cerkvenih področij v tem edinstvenem in skupnem poslanstvu?

Pravzaprav najdemo odgovor v samih koncilskih besedilih. Cerkvena hierarhija je pristojna, da kot del svojega učenja podaja doktrinalna načela, ki naj usmerjajo in osvetljujejo uresničevanje te apostolske naloge (prim. konst. Lumen gentium, št. 28; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 24).

Laikom, ki delujejo v vseh okoliščinah in strukturah sekularnega življenja, na poseben način pripada neposredna in direktna naloga, da te časne stvarnosti urejajo v luči doktrinalnih načel, ki jih razglasi učiteljstvo. Pri tem pa istočasno nastopajo s potrebno osebno avtonomijo glede konkretnih odločitev, ki jih morajo sprejemati v svojem družbenem, družinskem, političnem, kulturnem življenju (prim. konst. Lumen gentium, št. 31; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).

Kar zadeva redovnike, ki se od teh sekularnih resničnosti in dejavnosti oddaljijo, tako da sprejmejo poseben življenjski stan, je njihovo poslanstvo javno eshatološko pričevanje, ki pomaga spominjati druge vernike božjega ljudstva, da na tem svetu nimajo stalnega bivališča (prim. konst. Lumen gentium, št. 44; odlok Perfectae caritatis, št. 5). Prav tako pa ne smemo pozabiti na služenje, s katerim časni red krščansko poživljajo tudi številne dobrodelne in socialne dejavnosti, ki jih mnogi redovniki in redovnice opravljajo z globokim duhom požrtvovalnosti.

Po drugi strani pa je razvoj v zgodovini Cerkve omogočil, da se premaga določen klerikalizem, ki skuša izmaličiti vse, kar se nanaša na laike, tako da jim pripisuje neke skrite namere. Sedaj je lažje razumeti, da tisto, kar živi in oznanja Opus Dei, ni nič več in nič manj kot to: božja poklicanost običajnega kristjana s konkretno nadnaravno zavzetostjo.

Upam, da bo prišel čas, ko se bo besedna zveza katoličani prodirajo v družbena okolja nehala uporabljati in se bodo vsi zavedali, da gre za klerikalen izraz. V vsakem primeru pa prav nič ne velja za apostolat Opus Dei. Članom Dela ni treba prodirati v časne strukture, in sicer zaradi preprostega dejstva, da so navadni državljani, enaki vsem drugim, in so zato tam že prej bili.

Če Bog v Opus Dei pokliče nekoga, ki dela v tovarni, bolnišnici ali parlamentu, to pomeni, da si bo ta človek odslej odločno prizadeval z božjo milostjo posvečevati ta poklic. Pomeni samo to, da se začne zavedati radikalnih zahtev evangeljskega sporočila, skladno s posebnim poklicem, ki ga je prejel.

Mišljenje, da to zavedanje pomeni opustitev običajnega življenja, je legitimno le za tiste, ki od Boga prejmejo redovniški poklic, ki vključuje contemptus mundi, prezir do stvari tega sveta. Če pa bi skušali ta umik iz sveta spremeniti v bistvo ali vrhunec krščanstva, bi to bilo naravnost absurdno.

Ni torej Opus Dei tisti, ki bi svoje člane pošiljal v določena okolja. Ti so že prej tam bili, ponavljam, in ni razloga, da bi to okolje zapuščali. Poleg tega se poklici v Opus Dei, ki izvirajo iz božje milosti ter apostolata prijateljstva in zaupnosti, o katerem sem prej govoril, pojavljajo v najrazličnejših okoljih.

Morda je prav ta preprostost narave in načina delovanja Opus Dei težava za tiste, ki so polni zapletenosti in se zdijo nezmožni razumeti karkoli pristnega in poštenega.

Seveda se bo vedno našel kdo, ki bistva Opus Dei ne bo razumel. To nas ne preseneča, saj je Gospod svoje že vnaprej opozoril na te težave, ko jim je dejal, da non est discipulus super Magistrum (Mt 10,24), učenec ni nad Učiteljem. Nihče ne more pričakovati, da ga bodo vsi cenili, ima pa pravico, da ga vsi spoštujejo kot osebo in kot božjega otroka. Žal obstajajo fanatiki, ki želijo svoje ideje vsiljevati na totalitaren način, in ti ne bodo nikdar razumeli ljubezni, ki jo imajo člani Opus Dei do osebne svobode drugih in zatem do svoje osebne svobode, ki jo vedno spremlja osebna odgovornost.

Spominjam se zelo nazorne anekdote. V nekem mestu, ki naj iz obzirnosti ostane neimenovano, je mestni svet razpravljal, ali naj odobri finančno pomoč vzgojnemu projektu, ki so ga vodili člani Opus Dei in je tako kot vse korporativne dejavnosti Dela predstavljal nedvomno družbeno korist. Večina svetnikov je to pomoč podpirala. Eden od njih, socialist, je kot pojasnilo za takšno stališče povedal, da je imel osebno izkušnjo o aktivnostih, ki so potekale v tem centru: »Gre za dejavnost,« je dejal, »za katero je značilno, da so njeni voditelji veliki prijatelji osebne svobode. V tem domu živijo študentje vseh veroizpovedi in vseh ideologij.« Komunistični svetniki so glasovali proti. Eden od njih je v obrazložitvi svojega negativnega glasu dejal socialistu: »Bil sem proti, kajti če je dejansko tako, potem pomeni ta dom učinkovito propagando za katolištvo.«

Kdor ne spoštuje svobode drugih ali želi nasprotovati Cerkvi, ne more ceniti apostolskega dela. A tudi v teh primerih sem ga kot človek dolžan spoštovati in ga usmerjati k resnici. Kot kristjan pa sem ga dolžan ljubiti in moliti zanj.

Naj vas na koncu še vprašam, ali ste zadovoljni s temi štiridesetimi leti delovanja? Ste na podlagi izkušenj zadnjih let, družbenih sprememb in drugega vatikanskega koncila prejeli kak predlog glede strukturnih sprememb?

Zadovoljen? Le kako bi ne bil, ko vidim, da je Gospod kljub moji osebni bedi uresničil toliko čudovitih stvari v tem Božjem delu. Za človeka, ki živi iz svoje vere, bo njegovo življenje vedno zgodba o božjem usmiljenju. V nekaterih trenutkih te zgodbe je to morda težko razbrati, ker se lahko vse zdi nekoristno, celo brezplodno. Ob drugih priložnostih pa nam Gospod daje videti obilje sadov in tedaj je naravno, da srce prekipeva od hvaležnosti.

Zame je bil eden izmed trenutkov največjega veselja, ko sem videl, kako je drugi vatikanski koncil z vso jasnostjo razglasil duhovno poklicanost laikov. Brez kakršnegakoli postavljanja moram reči, da glede našega duha koncil ni prinesel povabila k spremembi, marveč je, ravno nasprotno, potrdil, kar smo po božji milosti že dolgo let živeli in učili. Glavna značilnost Opus Dei niso nekakšne apostolske tehnike ali metode niti določene strukture, temveč duh, ki vodi k posvečevanju običajnega dela.

Osebne napake in šibkosti, ponavljam, imamo vsi. In vsi se moramo v božji navzočnosti resno izprašati ter svoje življenje pretehtati v luči tega, kar od nas zahteva Gospod. Vendar ne smemo pozabiti na najpomembnejše: Si scires donum Dei! … (Jn 4,10), če bi poznala božji dar, je rekel Jezus Samarijanki. Sveti Pavel dodaja: Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi to preobilje moči bilo od Boga in ne iz nas (2 Kor 4,7).

Ponižnost, krščansko izpraševanje, se začne s tem, da prepoznamo božji dar. To je nekaj povsem drugega kot umikanje pred tokom dogodkov, občutek manjvrednosti ali malodušja ob pogledu na zgodovino. V osebnem življenju, včasih tudi v življenju združenj in ustanov, je morda treba kaj spremeniti, mogoče celo marsikaj. Toda drža, s katero se mora kristjan soočiti s temi problemi, mora biti predvsem čudenje nad veličino božjih del v primerjavi s človeško majhnostjo.

Tako imenovani aggiornamento se mora najprej zgoditi v osebnem življenju, da bi ga uskladili s tisto staro novostjo evangelija. Iti v korak s časom pomeni poistovetiti se s Kristusom, ki ni oseba, ki bi minila. Kristus živi in bo živel vedno: včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Kar zadeva Opus Dei kot celoto, lahko brez kakršnekoli arogantnosti in v hvaležnosti do božje dobrote rečemo, da nikoli ne bo imel težav s prilagajanjem svetu: nikoli ne bo imel potrebe po posodabljanju. Bog, naš Gospod, je Delo posodobil enkrat za vselej ter mu dal te posebne, laiške značilnosti; in nikoli se mu ne bo treba prilagajati svetu, ker so vsi njegovi člani od sveta. Ne bo mu treba zasledovati človeškega napredka, ker so vsi člani Dela skupaj z drugimi ljudmi, ki živijo v svetu, tisti, ki ta napredek ustvarjajo s svojim običajnim delom.

Kdo so ljudje, ki so skupaj z menoj, ubogim grešnikom, šli za Jezusom? Med njimi je majhen delež duhovnikov, ki so predtem opravljali laiški poklic oziroma službo. Veliko število svetnih duhovnikov iz mnogih škofij po svetu, ki na ta način potrjujejo pokorščino svojemu škofu ter krepijo svojo ljubezen in učinkovitost svojega dela v škofiji. Njihove roke so vedno razprostrte v obliki križa, da bi vse duše našle prostor v njihovih srcih, in tako kot jaz se nahajajo sredi ulice, v svetu, in ga ljubijo. In slednjič še velika množica moških in žensk različnih narodnosti, ras in jezikov, ki se preživljajo s svojim poklicnim delom. Večji del je poročenih, mnogi drugi so samski. S svojimi sodržavljani si delijo nadvse pomembno nalogo: napraviti časno družbo pravičnejšo in bolj človeško. Z osebno odgovornostjo, ponavljam, se v plemenitem boju spoprijemajo z dnevnimi skrbmi ter skupaj s soljudmi z ramo ob rami doživljajo uspehe in poraze, ko si prizadevajo izpolnjevati svoje dolžnosti in uveljavljati svoje družbene in državljanske pravice. Vse to pa z naravnostjo, kot katerikoli zaveden kristjan, brez miselnosti izbrancev, stopljeni v množico s svojimi tovariši, pri čemer skušajo zaznati božansko lesketanje, ki se odseva v najobičajnejši stvarnosti.

Tudi dejavnosti, ki jih Opus Dei izvaja kot združenje, imajo te izrecno sekularne značilnosti: to niso cerkvene dejavnosti. V njih ni nobenega uradnega predstavništva svete cerkvene hierarhije. So dejavnosti za človeški, kulturni, družbeni napredek, ki jih vršijo državljani, ki se trudijo, da bi jih razsvetlili z lučjo evangelija in ogreli s Kristusovo ljubeznijo. To nazorno pojasnjuje naslednji podatek: Opus Dei na primer nima in nikoli ne bo imel poslanstva voditi škofijska semenišča, kjer škofje, postavljeni od Svetega Duha,⁸vzgajajo svoje bodoče duhovnike.

Po drugi strani pa Opus Dei podpira centre za usposabljanje delavcev, za napredek podeželja, osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno izobraževanje ter še mnogo drugih, nadvse raznolikih dejavnosti po vsem svetu, kajti njegov apostolski zagon, kot sem zapisal pred mnogimi leti, je brezbrežno morje.

A kaj bi še naprej govoril o tem, če pa je vaša navzočnost sama zgovornejša od dolgotrajnega govora? Vi, prijatelji Univerze v Navari, ste ljudje, ki vedo, da je njihova obveznost delati za napredek družbe, ki ji pripadajo. Vaša iskrena zavzetost, vaša molitev, vaše žrtve in vaš doprinos ne tečejo po strugah uradnega katolištva. S svojim sodelovanjem dajete jasen zgled prave državljanske zavesti, ki ji je mar za zemeljsko skupno dobro. Izpričujete, da se univerza lahko rodi iz energije ljudstva in da jo ljudstvo lahko tudi vzdržuje.

Ob tej priložnosti se želim še enkrat zahvaliti za sodelovanje, ki ga naši Univerzi nudijo moje žlahtno mesto Pamplona, vélika navarska pokrajina, prijatelji z vseh koncev Španije ter – to povem s posebno ganjenostjo – nešpanci pa tudi nekatoličani in nekristjani, ki so razumeli namen in duha te ustanove in to dokazujejo z dejanji.

Vsem gre zasluga za to, da postaja Univerza vedno bolj živo gorišče državljanske svobode, izobraženstva, strokovne odličnosti ter spodbuda za visoko šolstvo. Vaša velikodušna požrtvovalnost je temelj univerzitetnega dela, ki si prizadeva za razvoj znanosti, družbeni napredek, vzgojo v veri.

Kar sem pravkar povedal, so jasno razumeli prebivalci Navare, ki prav tako v svoji Univerzi vidijo gonilno silo gospodarskega razvoja za pokrajino in še posebej družbenega napredka, ki je mnogim izmed njihovih otrok omogočil dostop do umskega dela, kar bi bilo sicer težavno in v določenih primerih nemogoče. Razumevanje vloge, ki jo Univerza ima v njihovem življenju, je zagotovo vzpodbudilo podporo, katero ji Navara izkazuje od vsega začetka; podporo, ki bo nedvomno iz dneva v dan rasla po obsegu in navdušenju.

Še naprej upam, kajti to ustreza načelu pravičnosti in dejanski izkušnji mnogih dežel, da bo prišel trenutek, ko bo španska država prispevala svoj delež k lajšanju bremena dejavnosti, ki ne išče nobene zasebne koristi, temveč se nasprotno, s tem ko je popolnoma posvečena služenju družbi, trudi učinkovito delovati za sedanjo in prihodnjo blaginjo naroda.

Končati moram, otroci moji. Na začetku sem dejal, da bi vam s svojo besedo želel oznaniti nekaj o božji veličini in usmiljenju. Mislim, da sem to izpolnil, ko sem vam govoril, kako sveto živeti običajno življenje. Kajti sveto življenje sredi sekularne stvarnosti, brez hrupa, v preprostosti in resnicoljubnosti – mar ni to danes najganljivejši izraz magnalia Dei,¹² tistih veličastnih del, ki jih je Bog vedno izvrševal in jih še naprej izvršuje, da bi rešil svet?

Sedaj vas s psalmistom prosim, da se združite z mojo molitvijo in hvalnico: Magnificate Dominum mecum, et extollamus nomen eius simul.¹³Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. To pomeni, hčere in sinovi moji, naj živimo iz vere.

Vzemimo ščit vere, čelado odrešenja in meč duha, ki je božja beseda. Tako nas opogumlja apostol Pavel v pismu Efežanom,¹⁴ iz katerega smo malo prej poslušali berilo.

Vera, krepost, ki jo kristjani tako zelo potrebujemo, še posebno v tem letu vere, ki ga je razglasil naš predragi sveti oče, papež Pavel VI., kajti brez vere nam manjka sam temelj za posvečevanje običajnega življenja.

Živa vera v tem trenutku, ker se bližamo sveti evharistiji, mysterium fidei;¹⁵ ker se bomo udeležili Gospodove pashe, ki povzema in uresničuje božje usmiljenje do ljudi.

Vera, otroci moji, da bi izpovedali, da se bo vsak čas na tej daritveni mizi obnovilo delo našega odrešenja.¹⁶Vera, da bi lahko okušali Credo in ob tem oltarju, v tem občestvu, doživeli navzočnost Kristusa, po katerem postanemo cor unum et anima una,¹⁷ eno srce in ena duša, in ki nas spreminja v družino, v Cerkev, eno, sveto, katoliško, apostolsko in rimsko, kar za nas pomeni vesoljno.

Vera, slednjič, predrage hčere in sinovi, da bi svetu dokazali, da vse to niso ceremonije in besede, temveč božanska stvarnost, kadar bomo pred ljudmi pričevali o običajnem življenju, ki ga posvečujemo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in svete Marije.