Seznam točk

Najrazličnejše okoliščine ter spodbude in nauki cerkvenega učiteljstva so ustvarile in vzpodbudile globoko socialno skrb. Veliko se govori o kreposti uboštva kot o pričevanju. Kako lahko to krepost živi gospodinja, ki mora poskrbeti za primerno blagostanje svoje družine?

Ubogim se oznanja evangelij (Mt 11,5). To je v Svetem pismu izpostavljeno ravno kot eno od znamenj, ki naznanjajo prihod božjega kraljestva. Kdor ne ljubi in ne živi kreposti uboštva, nima Kristusovega duha. In to velja za vse: tako za puščavnika, ki se umakne v samoto, kot za običajnega kristjana, ki živi v družbi in bodisi uporablja dobrine tega sveta bodisi shaja brez marsikatere od njih. Rad bi se malo zadržal ob tej temi, kajti dandanes se o uboštvu ne pridiga vedno na tak način, da bi njegovo sporočilo doseglo vsakdanje življenje ljudi. Nekateri – gotovo z dobrim namenom, vendar ne da bi povsem dojeli znamenja časov – govorijo o uboštvu kot o sadu umskega razglabljanja. Takšno uboštvo se navzven kaže z določenimi pompoznimi znaki, hkrati pa ima ogromne notranje in včasih tudi zunanje pomanjkljivosti. Opirajoč se na besede preroka Izaija – discite benefacere (1,17) – rad pravim, da se je treba naučiti živeti vsako krepost in morda še posebej uboštvo. Treba se je naučiti udejanjati to krepost v življenju, da ne bo le ideal, o katerem je mogoče veliko napisati, nihče pa ga zares ne uresničuje. Pokazati je treba, da je uboštvo povabilo, ki ga Gospod namenja vsakemu kristjanu in je zaradi tega konkreten klic, ki mora oblikovati celotno človekovo življenje.

Uboštvo ni beda, še manj pa umazanost. Najprej zato, ker kristjana ne naredijo predvsem zunanje okoliščine njegovega bivanja, temveč drža njegovega srca. Poleg tega se tukaj bližamo pomembnemu vprašanju, od katerega je odvisno pravilno razumevanje laiškega poklica. Uboštvo namreč ni le preprosta odpoved. V nekaterih primerih se lahko kot pričevanje uboštva od kristjana zahteva, da se odpove vsemu, da se zoperstavi okolju, ki nima drugega obzorja kot materialno blagostanje, ter glasno na vse strani oznanja, da nobena stvar ni dobra, če ji damo prednost pred Bogom. Ampak – je to pričevanje tisto, kar Cerkev danes običajno pričakuje od kristjanov? Ali ni res, da zahteva tudi izrecno pričevanje ljubezni do sveta in solidarnosti do soljudi?

Včasih, ko ljudje razmišljajo o krščanskem uboštvu, vzamejo za glavno izhodišče zgled redovnikov, za katere je značilno, da vedno in povsod dajejo javno, uradno pričevanje. Pri tem pa obstaja tveganje, da prezremo specifičen značaj laičnega pričevanja, ki se udejanja iz notranjosti, s preprostostjo vsakdanjega.

Vsak običajen kristjan mora v svojem življenju uskladiti dva vidika, ki se na prvi pogled lahko zdita protislovna. Po eni strani resnično uboštvo, oprijemljivo in opazno, stkano iz konkretnih reči, ki je izpoved vere v Boga in izraz dejstva, da srca ne zadovoljijo ustvarjene stvari, ampak hrepeni po Stvarniku, se želi napolniti z božjo ljubeznijo in prav to ljubezen nato prinašati vsem ljudem. Po drugi strani pa je in želi biti le eden med mnogimi soljudmi, s katerimi deli življenje, se veseli in sodeluje, pri čemer ljubi svet in vse, kar je dobrega na svetu, uporablja vse ustvarjene stvari za reševanje težav človeškega življenja in za vzpostavljanje duhovnega in materialnega okolja, ki omogoča razvoj ljudi in skupnosti.

Doseganje sinteze obeh vidikov je v veliki meri osebna naloga, stvar notranjega življenja, ki nam omogoča, da v vsakem trenutku presodimo, da v vsakem primeru ugotovimo, kaj Bog od nas pričakuje. Zato nočem dajati fiksnih pravil, lahko pa navedem nekaj splošnih usmeritev, namenjenih zlasti družinskim materam.

Resnično uboštvo je predvsem povezano z žrtvijo, kar pomeni zmožnost odpovedati se odvečnim rečem. Merilo za to, kaj je odvečno, pa niso teoretična pravila, ampak tisti notranji glas, ki nas opozarja, da se vtihotaplja sebičnost ali nedopustna lagodnost. Udobje, v pozitivnem smislu, ni razkošje niti naslada, ampak pomeni lastni družini in drugim napraviti življenje prijetno, da bi mogli vsi bolje služiti Bogu.

Uboštvo pomeni biti popolnoma nenavezan na zemeljske dobrine; veselo prenašati morebitne neprijetnosti in pomanjkanje gmotnih sredstev. Obenem vključuje tudi to, da znamo celoten dan zapolniti s prilagodljivim urnikom, v katerem je poleg dnevnih norm pobožnosti znaten del časa namenjen potrebnemu počitku, družinskemu druženju, branju in ne manjka trenutkov za ljubiteljsko ukvarjanje z umetnostjo, literaturo ali podobnimi razvedrili. Ure našega dneva moramo napolniti s koristnimi dejavnostmi, opraviti stvari čim bolje ter biti pozorni na drobne detajle glede reda, točnosti in dobre volje. Skratka, najti je treba čas za služenje drugim in čas za samega sebe, ne da bi pozabili, da vsi moški, vse ženske – ne samo materialno revni – imajo dolžnost delati. Bogastvo, položaj gmotnega blagostanja pa je znak, da ima tak človek večjo obveznost čutiti odgovornost do celotne družbe.

Ljubezen je tisto, kar daje žrtvi smisel. Vsaka mati ve, kaj pomeni žrtvovati se za svoje otroke. Ne pomeni samo posvetiti jim nekaj ur, temveč za njihovo dobro iztrošiti célo življenje. Živeti z mislijo na druge, uporabljati stvari na tak način, da bi bilo še kaj za druge: vse to so razsežnosti uboštva, ki zagotavljajo dejansko nenavezanost.

Za mater je pomembno ne samo živeti na tak način, ampak takšnega življenja učiti tudi otroke: jih vzgajati, spodbujati v njih vero, optimistično upanje in dobroto; učiti jih premagovati sebičnost in velikodušno uporabljati del njihovega časa za pomoč tistim, ki so imeli manj sreče, sodelovati pri njihovi starosti primernih aktivnostih, v katerih se odraža želja po človeški in božji solidarnosti.

Če povzamem: naj vsakdo živi tako, da izpolnjuje zahteve lastnega poklica. Zame so bili vedno najboljši vzor uboštva tisti očetje in matere številčnih in revnih družin, ki se žrtvujejo za svoje otroke, ki s svojim trudom in stanovitnostjo vzdržujejo svoje domače – pogosto brez možnosti, da bi komurkoli povedali o svojih potrebah – ter ustvarjajo vesel dom, v katerem se vsi učijo ljubiti, služiti in delati.