Seznam točk

Združenje poudarja svobodo članov, da izražajo svoja iskrena prepričanja. A če se vrnemo k vprašanju z drugega zornega kota, v kolikšni meri je po vašem mnenju Opus Dei kot združenje moralno zavezan, da javno ali zasebno podaja mnenje o ključnih zadevah duhovne ali posvetne narave? Ali obstajajo situacije, v katerih bo Opus Dei svoj vpliv in vpliv svojih članov uporabil za obrambo načel, ki so mu sveta, kot na primer pri nedavni podpori zakonodaje o verski svobodi v Španiji?

V Opus Dei si vedno in v vsem prizadevamo čutiti s Kristusovo Cerkvijo. Nimamo drugega nauka kot tistega, ki ga Cerkev oznanja vsem vernikom. Edina posebnost, ki jo imamo, je naš lastni, za Opus Dei značilni duh, to je konkreten način življenja po evangeliju, ki se odraža v tem, da se posvečujemo v svetu in opravljamo apostolat s pomočjo strokovnega poklica.

Iz tega takoj sledi, da imajo vsi člani Opus Dei enako svobodo kot drugi katoličani, da svobodno oblikujejo svoja mnenja in skladno s tem tudi ravnajo. Zato Opus Dei kot tak ne sme in ne more izražati nekega lastnega mnenja niti ga ne more imeti. Če gre za vprašanje, o katerem je nauk podala Cerkev, potem bo mnenje vsakega izmed članov Dela takšno. Če pa gre za vprašanje, o katerem se učiteljstvo – papež in škofje – ni izreklo, bo vsak član Opus Dei svobodno imel in zagovarjal mnenje, ki se mu zdi najboljše, in bo temu primerno ravnal.

Z drugimi besedami, načelo, ki ureja odnos direktorjev Opus Dei na tem področju, je načelo spoštovanja svobodne izbire v časnih zadevah. To je nekaj povsem drugačnega od politične abstinence, saj gre za to, da je vsak član postavljen pred svojo odgovornost in povabljen, da jo po svoji vesti prevzame ter pri tem ravna svobodno. Zato je nesmiselno omenjati Opus Dei, ko govorimo o političnih strankah, skupinah ali težnjah oziroma o človeških iniciativah in podvigih nasploh. Še več, to je krivično in meji na obrekovanje, saj lahko napeljuje v zmotno mišljenje in napačno sklepanje, da imajo člani Opus Dei neko skupno ideologijo, miselnost ali časni interes.

Zagotovo so člani katoliki, in sicer katoliki, ki se trudijo dosledno živeti po svoji veri. Če želite, jih lahko opredelite na tak način. Vendar se je treba dobro zavedati, da biti katoličan ne pomeni pripadati neki zaprti skupini, niti v kulturnih in ideoloških zadevah, še manj pa v političnih. Že od začetka Dela, in ne šele od koncila naprej, si prizadevamo živeti odprto katolištvo, ki brani legitimno svobodo vesti in nas vodi k temu, da vsem ljudem izkazujemo bratsko ljubezen ne glede na to, ali so katoličani ali ne, in da sodelujemo z vsemi ter z njimi delimo plemenita hrepenenja, ki ženejo človeštvo.

Naj navedem primer. Glede rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike bo vsak član Dela upošteval jasne trditve krščanskega nauka o enakosti vseh ljudi in o krivičnosti vsakršne diskriminacije. Prav tako bo poznal in čutil nujnost konkretnih napotkov ameriških škofov o tej zadevi. Zato bo branil zakonite pravice vseh državljanov in nasprotoval vsakršni diskriminatorni situaciji ali projektu. Poleg tega bo upošteval, da za kristjana ni dovolj le spoštovanje pravic drugih ljudi, ampak je treba v vseh videti brate in sestre, ki jim dolgujemo iskreno ljubezen in nesebično služenje.

Pri izobraževanju, ki ga Opus Dei nudi svojim članom, bodo te ideje v njihovi državi bolj poudarjene kot drugod, kjer se ta konkreten problem ne pojavlja oziroma ni zaznamovan s tolikšno nujnostjo. Nikoli pa ne bo Opus Dei storil tega, da bi diktiral ali predlagal kako konkretno rešitev problema. Odločitev o tem, da podpre tak ali drugačen predlog zakona, da se včlani v to ali ono društvo ali pa v nobeno, da se udeleži ali ne udeleži določenega shoda, je stvar presoje vsakega posameznega člana. In dejansko je vsepovsod mogoče opaziti, da člani ne delujejo kot skupina, temveč v duhu razumljivega pluralizma.

Ta ista merila pojasnjujejo, zakaj toliko španskih članov Opus Dei podpira predlog zakona o verski svobodi v svoji državi v obliki, kot je bil pred nedavnim zapisan. To je seveda njihova osebna izbira, prav tako kot je nekaj osebnega mnenje tistih, ki ta predlog zakona kritizirajo. Vsi pa so se iz duha Opus Dei naučili ljubiti svobodo in razumeti ljudi vseh veroizpovedi. Opus Dei je prvo katoliško združenje, ki že od leta 1950 z dovoljenjem Svetega sedeža v svoje vrste kot sodelavce sprejema tudi nekatoličane in nekristjane, brez kakršnekoli diskriminacije, z ljubeznijo do vseh.

Je mit, polresnica ali dejstvo, da je Opus Dei v Španiji zaradi položajev, ki jih njegovi člani zasedajo v svetu politike in gospodarstva, postal politična in gospodarska sila?

To je preprosto zmota. Večina članov Dela so ljudje običajnega ali celo skromnega družbenega položaja: fizični delavci, uradniki, kmetje, uslužbenci, učitelji itd. Med njimi so tudi nekateri – teh je veliko manj –, ki so zaposleni v politiki in gospodarstvu. Tako eni kot drugi nastopajo izključno v lastnem imenu, delujejo popolnoma samostojno in so osebno odgovorni za svoja dejanja.

Cilji Opus Dei so izključno duhovni. Od vseh svojih članov, neodvisno od tega, ali imajo kak poseben družbeni vpliv ali ne, zahteva samo, da si prizadevajo za polnost krščanskega življenja. Ne daje jim nobenih smernic o tem, kako naj svoje delo opravljajo. Ne poskuša koordinirati njihovih dejavnosti. Ne izrablja položajev, ki jih člani zasedajo.

V tem smislu bi Delo lahko primerjali s športnim klubom ali dobrodelnim združenjem, ki nima nikakršne zveze s političnimi ali gospodarskimi dejavnostmi svojih članov.

Se vam zdi sprejemljiva trditev, da Opus Dei dejansko »obvladuje« nekatere banke, podjetja, časopise itd.? Če je tako, kaj v tem kontekstu pomeni obvladovanje?

Je nekaj članov Opus Dei – mnogo manj, kot se včasih govori –, ki svoje poklicno delo opravljajo v vodenju različnih podjetij. Nekateri vodijo družinska podjetja, ki so jih podedovali od svojih staršev. Drugi so na čelu družb, ki so jih ustanovili sami ali skupaj z drugimi osebami iz svoje stroke. Spet druge so za vodje podjetij imenovali lastniki le-teh, ki so zaupali v njihove sposobnosti in znanje. Do položaja, ki ga zasedajo, so lahko prišli po katerikoli pošteni poti, po kateri se običajno pride na takšno mesto. Z drugimi besedami, to nima nobene zveze z njihovim članstvom v Delu.

Direktorji podjetij, ki so člani Opus Dei, se tako kot vsi člani trudijo, da bi pri opravljanju svoje službe živeli po duhu evangelija. To od njih predvsem zahteva, da se dosledno držijo pravičnosti in poštenosti. Zato si morajo prizadevati za pošteno opravljanje svojega dela: da zaposlenim izplačujejo pravično plačo, da spoštujejo pravice delničarjev ali lastnikov in pravice širše družbe ter ravnajo skladno z vsemi zakoni v državi. Izogibali se bodo vsakršni pristranskosti ali favoritizmu do drugih ljudi ne glede na to, ali so člani Opus Dei ali ne. Po mojem razumevanju bi bil favoritizem v nasprotju ne le z iskanjem krščanske popolnosti – kar je razlog njihove pridružitve Delu –, temveč tudi z najosnovnejšimi zahtevami evangeljske morale.

Govoril sem že o popolni svobodi, ki jo vsi člani Dela uživajo pri svojem strokovnem delu. To pomeni, da člani, ki vodijo kakršnakoli podjetja, to počnejo v skladu s svojimi osebnimi merili, ne da bi od direktorjev Dela prejemali kakršnekoli smernice o tem, kako naj vršijo svojo službo. Izključno oni sami so odgovorni tako za ekonomsko in finančno politiko pri upravljanju podjetja kot tudi za ideološko usmeritev, če gre za družbo, ki deluje na področju javnega mnenja.

Kakršnakoli predstava o Opus Dei kot o nekakšni centrali, ki bi podajala časne ali gospodarske usmeritve in napotke, pa je neutemeljena.

Če bi politične razmere v neki državi privedle do takšnega stanja, da bi univerzitetni profesor ali študent po vesti presodil, da ni več na voljo nobenega drugega dopustnega sredstva za preprečitev splošnega zla v državi – ali bi v tem primeru smel kot dejanje lastne svobode v univerzo vnesti politiko?

Če v državi ne bi bilo niti najmanjše politične svobode, bi najbrž prišlo do degeneracije univerze, ki bi prenehala biti skupni dom ter postala bojno polje nasprotujočih si frakcij.

Mislim pa, da bi bilo bolje ta leta posvetiti resni pripravi, oblikovanju družbene miselnosti, zato da tisti, ki bodo pozneje vodili družbo in zdaj študirajo, ne bi zapadli v to zavračanje osebne svobode, ki je resnično nekaj patološkega. Če univerza postane kraj, kjer se razpravlja in odloča o konkretnih političnih problemih, se lahko hitro izgubi akademska vedrina, študentje pa se vzgajajo v duhu strankarstva. Na ta način univerza in država nikoli ne bi presegli kroničnega zla totalitarizma, kakršnekoli narave že je.

Naj pojasnim, da s trditvijo, da univerza ni kraj za politiko, ne izključujem, temveč si želim, da bi vsi državljani imeli na voljo neko normalno možnost za politično izražanje. Čeprav je moje mnenje o tem vprašanju zelo konkretno, ne bi želel nadaljevati o tem, saj moje poslanstvo ni politično, temveč duhovniško. Kar sem vam povedal, je nekaj, o čemer imam pristojnost govoriti, ker se štejem za univerzitetnega človeka: vse, kar zadeva univerzo, me navdušuje. S politiko se ne ukvarjam, se nočem in ne morem ukvarjati. Toda moja pravniška in teološka miselnost, pa tudi moja krščanska vera, me spodbuja, da sem vedno na strani legitimne svobode vseh ljudi.

Nihče nima pravice, da bi v časnih zadevah ljudem vsiljeval dogme, ki ne obstajajo. Ko smo soočeni s konkretnim problemom, kakršenkoli že je, je pristop naslednji: dobro ga preučimo in nato ravnamo po vesti, z osebno svobodo in z ravno tako osebno odgovornostjo.

Omenili ste prisotnost ženske v javnem življenju, v politiki. Trenutno se v Španiji dogajajo velike spremembe v tej smeri. Kaj je po vašem mnenju specifična naloga, ki naj bi jo uresničila ženska na tem področju?

Prisotnost ženske v celotni družbi je logičen in povsem pozitiven pojav, ki izhaja iz malo širšega, prej omenjenega konteksta. Moderna, demokratična družba mora priznati ženski pravico do aktivnega sodelovanja v politiki in ustvariti ugodne pogoje, da bi lahko to pravico uveljavljale vse, ki to želijo.

Ženska, ki se želi aktivno posvetiti vodenju javnih zadev, se mora primerno izobraziti, da bo njeno delovanje v družbi odgovorno in pozitivno. Vsako poklicno delo zahteva predhodno izobraževanje, nato pa neprestan trud za izpopolnjevanje te izobrazbe in usklajevanje z novimi okoliščinami. Ta zahteva predstavlja posebno dolžnost za vse, katerih namen je zasedati vodstvene položaje v družbi, saj so poklicani k pomembni službi, od katere je odvisno blagostanje vseh.

Ženska, ki ima primerno izobrazbo, mora imeti možnost, da najde odprta vrata na celotnem področju javnega življenja, na vseh ravneh. V tem smislu ni mogoče določiti konkretnih nalog, ki bi pripadale le ženski. Kot sem že omenil, tisto, kar je na tem področju specifično, ne izhaja toliko iz naloge ali položaja, pač pa je bolj v načinu izvajanja te funkcije, v odtenkih, s katerimi bo kot ženska lahko doprinesla k reševanju problemov, s katerimi se bo ukvarjala, in celo v odkrivanju in samem zastavljanju teh problemov.

Zaradi naravne obdarjenosti, ki je zanjo značilna, lahko ženska zelo obogati civilno življenje. To takoj postane jasno, če se ozremo na široko področje družinske in družbene zakonodaje. Ženske vrline bodo mogle zagotoviti, da bodo spoštovane pristne človeške in krščanske vrednote, ko bo treba sprejemati ukrepe, ki na neki način zadevajo družinsko življenje, področje šolstva in prihodnost mladih.

Ravnokar sem omenil pomembnost krščanskih vrednot pri reševanju socialnih in družinskih problemov, želel pa bi poudariti njihovo razsežnost v celotnem javnem življenju. Ko se ženska ukvarja s politiko, ji krščanska vera, enako kot moškim, podeljuje odgovornost za opravljanje resničnega apostolata, se pravi za krščansko služenje celotni družbi. Ne gre za uradno ali poluradno predstavljanje Cerkve v javnem življenju, še manj pa za izkoriščanje Cerkve v prid lastne kariere ali za strankarske interese. Nasprotno, gre za svobodno oblikovanje lastnih mnenj v vseh časnih zadevah, ki so prepuščene svobodni presoji kristjanov, in za prevzemanje osebne odgovornosti glede mišljenja in ravnanja, tako da smo vedno dosledni glede vere, ki jo izpovedujemo.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Vendar temu kristjanu nikdar ne pride na misel in nikdar ne bo rekel, da on iz templja sestopi v svet, da bi zastopal Cerkev, in da so njegove rešitve katoliške rešitve tistih problemov. To se ne sme zgoditi! To bi bil klerikalizem, uradno katolištvo ali kakorkoli ga želite imenovati. V vsakem primeru je nasilje nad naravo stvari. Na vse strani morate širiti resnično laiško miselnost, ki mora voditi do treh sklepov:

biti dovolj pošteni, da prevzamemo lastno osebno odgovornost;

biti dovolj krščanski, da spoštujemo brate v veri, ki v zadevah proste presoje predlagajo drugačne rešitve od te, ki jo podpira vsak izmed nas;

in biti dovolj katoliški, da ne izkoriščamo naše matere Cerkve in je ne mešamo v človeško strankarstvo.

Jasno se vidi, da na tem področju kot na kateremkoli drugem ne bi mogli uresničiti tistega načrta o posvečevanju običajnega življenja, če ne bi uživali polne svobode, ki vam jo istočasno priznavata Cerkev in vaše dostojanstvo moških in žensk, ustvarjenih po božji podobi. Osebna svoboda je bistvena v krščanskem življenju. Vendar ne pozabite, da vedno govorim o odgovorni svobodi.

Razumite torej moje besede kot to, kar so: poziv, da bi dnevno in ne le v izrednih razmerah uveljavljali svoje pravice. Poziv, da bi na političnem, gospodarskem, univerzitetnem in poklicnem področju plemenito izpolnjevali svoje državljanske obveznosti ter pri tem pogumno prevzemali vse posledice vaših svobodnih odločitev in ohranjali osebno neodvisnost, ki vam pripada. In ta krščanska laiška miselnost vam bo pomagala bežati proč od kakršnekoli nestrpnosti, od kakršnegakoli fanatizma. Naj to povem na pozitiven način: omogočala vam bo živeti v miru z vsemi vašimi sodržavljani in tudi spodbujati sožitje na različnih ravneh družbenega življenja.