Seznam točk

Bi lahko opisali, kako se je Opus Dei, tako glede svojega značaja kot glede ciljev, razvijal in izpopolnjeval od ustanovitve dalje, v obdobju, ko je prihajalo do ogromnih sprememb znotraj same Cerkve?

Od prvega trenutka dalje je bil edini cilj Opus Dei to, kar sem ga pravkar opisal: prispevati k temu, da bodo sredi sveta navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki si prizadevajo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili. Vse od začetka Dela leta 1928 sem oznanjal, da svetost ni stvar privilegiranih, temveč da so lahko božje vse zemeljske poti, vsi stanovi, vsi poklici, vsa poštena opravila. Posledice tega sporočila so številne in življenjska izkušnja Dela mi je pomagala, da sem jih spoznaval z vedno večjo globino in bogastvom odtenkov. Delo se je rodilo kot nekaj majhnega in je povsem normalno raslo postopoma, kakor raste živ organizem, tako kot vse, kar se v zgodovini razvija.

Toda njegov cilj in smisel obstoja se nista spremenila in se ne bosta spremenila ne glede na to, kako korenite spremembe se lahko pojavijo v družbi, kajti sporočilo Opus Dei je, da je mogoče posvečevati katerokoli pošteno delo, kakršnekoli že so okoliščine, v katerih se odvija.

Danes so v Delu ljudje vseh poklicev: ne le zdravniki, odvetniki, inženirji in umetniki, temveč tudi zidarji, rudarji, kmetje; vsi poklici, od filmskih režiserjev in pilotov reaktivnih letal do frizerk visoke mode. Za člane Opus Dei je biti na tekočem in razumeti sodobni svet nekaj naravnega in nagonskega, saj so prav oni – skupaj z drugimi, njim enakimi državljani – tisti, ki ta svet ustvarjajo in mu dajejo sodobnost.

Ker je to duh našega Dela, boste razumeli, da nam je bilo v veliko veselje, ko je koncil slovesno razglasil, da Cerkev ne zavrača sveta, v katerem živi, niti njegovega napredka in razvoja, temveč ga razume in ljubi. Poleg tega je osrednja značilnost duhovnosti, ki si jo člani Dela že skoraj štirideset let prizadevajo živeti, zavedanje, da so istočasno del Cerkve in države, zato vsakdo v celoti in svobodno prevzema svojo individualno odgovornost kot kristjan in državljan.

Nekateri pravijo, da je Opus Dei notranje organiziran po pravilih tajnih združb. Kaj naj si mislimo o takšni trditvi? Nam lahko ob tej priložnosti predstavite sporočilo, ki ste ga želeli nameniti ljudem našega časa, ko ste leta 1928 ustanovili Delo?

Od leta 1928 oznanjam, da svetost ni nekaj za privilegirane, da so lahko božje vse zemeljske poti, kajti specifična duhovnost Opus Dei temelji na posvečevanju običajnega dela. Treba je zavrniti predsodek, da običajni verniki ne morejo storiti nič drugega kot to, da zgolj pomagajo duhovnikom pri cerkvenih dejavnostih apostolata. Potrebno je tudi zavedanje, da morajo za doseganje tega nadnaravnega cilja ljudje biti in se čutiti osebno svobodne, s svobodo, ki jo je za nas pridobil Jezus Kristus. Za to, da bi oznanjal in ljudi učil živeti po tem nauku, nisem nikoli potreboval nobene tajnosti. Člani Dela imajo odpor do tajnosti, saj so navadni verniki, taki kot vsi drugi. S tem ko se pridružijo Opus Dei, ne spremenijo svojega stanu. Zdelo bi se jim nekaj odvratnega na hrbtu nositi napis: »Naj bo znano, da sem se posvetil služenju Bogu.« To ne bi bilo niti laično niti sekularno. Toda kdor je v stiku s člani Opus Dei in jih pozna, ve, da pripadajo Delu, četudi tega ne razglašajo, saj tega tudi ne skrivajo.

Monsinjor, imel sem priložnost poslušati vaše odgovore na vprašanja, ki so prihajala iz občinstva v Pamploni, kjer se je pred poldrugim letom zbralo več kot 2.000 ljudi. Takrat ste poudarili, da se morajo katoličani obnašati kot odgovorni in svobodni državljani ter da »naj ne živijo od tega, da so katoličani«. Kakšen pomen in razsežnost pripisujete tej misli?

Vedno mi je bila nadležna drža tistih, ki iz dejstva, da se imenujejo katoličani, delajo nekakšen službeni položaj; enako kot drža ljudi, ki hočejo zanikati načelo osebne odgovornosti, na kateri temelji vsa krščanska morala. Duh Dela in njegovih članov je služiti Cerkvi in vsem ljudem, ne da bi Cerkev izrabljali. Všeč mi je, kadar je Kristus navzoč ne v katoličanovem imenu, ampak v njegovem ravnanju, s katerim resnično pričuje o krščanskem življenju. Upira se mi klerikalizem in razumem, da poleg slabega antiklerikalizma obstaja tudi dobri antiklerikalizem, ki izvira iz ljubezni do duhovništva in nasprotuje temu, da bi navaden vernik ali duhovnik neko sveto poslanstvo uporabljal za zemeljske cilje.

Vendar ne mislite, da se s tem izrekam za nasprotnika kogarkoli. V našem Delu ni nikakršnega stremljenja po ekskluzivizmu, temveč želja po sodelovanju z vsemi, ki delajo za Kristusa, in z vsemi, naj so kristjani ali ne, ki svoje življenje spreminjajo v čudovito in resnično služenje.

Sicer pa ni pomembna le razsežnost, ki jo tem idejam zlasti od leta 1928 pripisujem jaz, ampak pomen, ki jim ga daje učiteljstvo Cerkve. In tega ubogega duhovnika je prevzela silna, težko opisljiva ganjenost, ko je pred nedavnim koncil v dogmatični konstituciji De Ecclesia vse kristjane spomnil, da se morajo v polnosti čutiti državljane zemeljske države, tako da vse človeške dejavnosti opravljajo s strokovno usposobljenostjo in ljubeznijo do vseh ljudi ter iščejo krščansko popolnost, h kateri so poklicani zaradi preprostega dejstva, da so prejeli krst.

Kako si razlagate vse večji pomen, ki se pripisuje Opus Dei? Je to le posledica privlačnosti njegovega nauka ali tudi odraz hrepenenja sodobnega časa?

Gospod je leta 1928 obudil Opus Dei, da bi kristjane pomagal spomniti, da je Bog ustvaril človeka za delo, kot pravi Prva Mojzesova knjiga. Prišli smo, da bi znova opozorili na zgled Jezusa Kristusa, ki je trideset let prebil v Nazaretu, kjer je delal, opravljal ročno delo. V Jezusovih rokah se delo, in sicer poklicno delo, podobno tistemu, ki ga opravlja na milijone ljudi po svetu, spremeni v božje opravilo, v zveličavno dejavnost, pot odrešenja.

Duh Opus Dei zopet izpostavi čudovito dejstvo – na katero so mnogi kristjani dolga stoletja pozabljali –, da lahko vsako dostojno in plemenito človeško delo postane božje opravilo. V služenju Bogu ni nepomembnih zaposlitev; vse so zelo pomembne.

Da bi ljubili Boga in mu služili, ni treba početi čudnih stvari. Kristus vsem ljudem brez izjeme naroča, naj bodo popolni, kakor je popoln njihov nebeški Oče (Mt 5,48). Biti svet za veliko večino ljudi pomeni posvečevati svoje lastno delo, posvečevati se pri svojem delu in s svojim delom posvečevati druge ter tako na svoji življenjski poti srečevati Boga.

Razmere sodobne družbe, ki delo vse bolj ceni, ljudem našega časa gotovo olajšajo razumevanje tega vidika krščanskega sporočila, ki ga je Opus Dei prišel izpostavit. Še pomembnejši pa je vpliv Svetega Duha, ki je v svojem poživljajočem delovanju hotel, da je naš čas priča velikemu gibanju prenove celotnega krščanstva. Pri branju odlokov drugega vatikanskega cerkvenega zbora je jasno razvidno, da pomemben del te prenove predstavlja ravno ponovno odkritje visoke vrednosti običajnega dela in dostojanstva poklicanosti kristjana, ki živi in dela v svetu.

Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.

Vemo, da so v Opus Dei moški in ženske vseh družbenih položajev, tako samski kot poročeni. Kateri je torej skupni element, ki zaznamuje poklicanost v Delo? Katere obveznosti prevzame vsak izmed članov, da bi uresničeval cilje Opus Dei?

Naj to povem na kratko: iskanje svetosti sredi sveta, sredi ulice. Kdor prejme od Boga poseben klic v Opus Dei, ve, da mora doseči svetost v svojem lastnem stanu, v opravljanju svojega dela, bodisi ročnega bodisi umskega, ter skladno s tem tudi živi. Pravim, da ve in tako tudi živi, ker ne gre za sprejetje preprostega teoretičnega postulata, ampak za njegovo uresničevanje iz dneva v dan, v običajnem življenju.

Če hočemo doseči svetost kljub napakam in osebnim šibkostim, ki nas bodo spremljale do konca našega življenja, potem si moramo po božji milosti prizadevati za udejanjanje ljubezni, ki je polnost postave in vez popolnosti. Krepost ljubezni ni nekaj abstraktnega; pomeni resnično in popolno predanost služenju Bogu in vsem ljudem; tistemu Bogu, ki nam govori v tihoti molitve in hrupu sveta; tistim ljudem, katerih bivanje je prepleteno z našim.

Živeti krepost ljubezni – Ljubezen – pomeni živeti vse človeške in nadnaravne kreposti, ki tvorijo neko celoto in jih ni mogoče skrčiti na nekakšen seznam. Ljubezen zahteva življenje pravičnosti, solidarnosti, družinske in družbene odgovornosti, uboštva, veselja, čistosti, prijateljstva …

Takoj lahko vidimo, da udejanjanje teh kreposti vodi v apostolat. Še več: to je že apostolat. Ko namreč skušamo tako živeti sredi vsakdanjega dela, postane krščansko ravnanje dober zgled, pričevanje, konkretna in učinkovita pomoč. Tako se učimo slediti stopinjam Jezusa Kristusa, ki je delal in učil od začetka, coepit facere et docere (Apd 1,1), tako da je besedo združil z zgledom. Zato že štirideset let to delo imenujem apostolat prijateljstva in zaupnosti.

Vsi člani Opus Dei imajo to isto gorečnost za svetost in apostolat. Zato v Delu ni različnih stopenj ali kategorij članov. Obstaja le mnoštvo osebnih situacij; in temu položaju, ki ga posameznik ima v svetu, se prilagaja ena in ista poklicanost, specifična in nadnaravna. To je klic k izročitvi samega sebe, k osebnemu, svobodnemu in odgovornemu prizadevanju za izpolnjevanje božje volje, razodete za vsakega izmed nas.

Kot vidite, je pastoralni pojav Opus Dei nekaj, kar se poraja od spodaj, to se pravi iz običajnega življenja kristjana, ki živi in dela skupaj z drugimi ljudmi. Ne poteka po liniji prilagajanja svetu(desakralizacije) meniškega ali redovniškega življenja. Ni poslednja stopnja v približevanju redovnikov svetu.

Kdor prejme poklic v Opus Dei, dobi nov pogled na stvari okoli sebe: novo luč v svojih družbenih odnosih, zaposlitvi, skrbeh, žalosti in veselju. Vendar niti za trenutek ne preneha živeti sredi vsega tega; in nikakor ne moremo govoriti o prilagajanju svetu ali sodobni družbi. Nihče se ne prilagaja temu, kar je njemu lastno; v tem, kar je človeku lastno, človek preprosto je. Prejeta poklicanost je enaka tisti, ki je vzniknila v dušah ribičev, kmetov, trgovcev in vojakov, ki so v Galileji sedeli ob Jezusu Kristusu in ga slišali reči: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48).

Ponavljam, da je ta popolnost, za katero si prizadeva član Opus Dei, popolnost, ki je lastna kristjanu nasploh, se pravi popolnost, h kateri je poklican vsak kristjan in ki pomeni celostno življenje po zahtevah vere. Ne zanima nas evangeljska popolnost, ki je značilna za redovnike in nekatere ustanove redovniške narave. Še manj pa nas zanima tako imenovano življenje evangeljske popolnosti, ki se cerkvenopravno nanaša na redovniški stan.

Pot redovniškega poklica je zame blagoslovljena in potrebna v Cerkvi, in kdor je ne bi cenil, ne bi imel duha Dela. Toda ta pot ni moja niti ni pot članov Opus Dei. Lahko rečemo, da je vsak izmed članov, ko je prišel v Opus Dei, to storil pod izrecnim pogojem, da se ne spremeni njegov stan. Naša posebna značilnost je posvečevanje lastnega stanu v svetu in posvečevanje vsakega člana na kraju njegovega srečanja s Kristusom. To je zaveza, ki jo sprejme vsak član, da bi uresničeval cilje Opus Dei.

Zakaj so v izrazito laični ustanovi, kot je Opus Dei, duhovniki? Lahko vsak član Opus Dei postane duhovnik ali le tisti, ki so izbrani s strani direktorjev?

Poklic v Opus Dei lahko prejme vsak, ki se želi posvečevati v svojem stanu: lahko je samski, poročen ali ovdovel; laik ali duhovnik.

Zato se Opus Dei pridružujejo tudi škofijski duhovniki. Ti ostanejo škofijski duhovniki, tako kot so bili prej, saj jim Delo pomaga stremeti h krščanski popolnosti, lastni njihovemu stanu, s posvečevanjem njihovega običajnega dela, ki je ravno duhovniško delo v služenju njihovemu škofu, škofiji in celotni Cerkvi. Tudi zanje velja, da vez z Opus Dei v ničemer ne spremeni njihovega položaja. Še naprej so popolnoma predani poslanstvu, ki jim ga je zaupal njihov ordinarij, ter drugim nalogam in apostolskim dejavnostim, ki jih morajo opravljati, ne da bi se Delo kakorkoli vmešavalo v ta opravila. Posvečujejo se tako, da čim popolneje udejanjajo za duhovnika značilne kreposti.

Poleg teh duhovnikov, ki se Opus Dei pridružijo po tem, ko so že prejeli zakrament svetega reda, so v Delu še drugi svetni duhovniki, ki prejmejo duhovniško posvečenje po vstopu v Opus Dei in so se mu torej pridružili kot laiki, navadni kristjani. Teh je v primerjavi s skupnim številom članov zelo malo, manj kot dva odstotka, in njihova naloga je služiti apostolskim ciljem Opus Dei z duhovniškim delom, pri čemer se v večji ali manjši meri odpovejo opravljanju svojega civilnega poklica. Dejansko so to zaposleni ali delavci, ki so bili poklicani v duhovništvo po tem, ko so pridobili neko strokovno usposobljenost ter več let opravljali svoj poklic: zdravniki, inženirji, rokodelci, kmetje, učitelji, novinarji itd. Poleg tega z vso globino in brez naglice opravljajo študij predvidenih cerkvenih znanosti do doktorata. Pri tem pa ne izgubijo miselnosti okolja, ki je značilno za njihov civilni poklic. Ko prejmejo sveti red, so torej zdravniki-duhovniki, pravniki-duhovniki, delavci-duhovniki itd.

Njihova navzočnost je potrebna za apostolat Opus Dei. Ta apostolat opravljajo predvsem laiki, kot sem že povedal. Vsak član skuša biti apostol v svojem delovnem okolju ter z zgledom in besedo, z dialogom, zbližuje duše s Kristusom. Toda v apostolatu, pri vodenju duš po poteh krščanskega življenja, človek na neki točki pride do zakramentalnega zidu. Posvečujoča funkcija laika potrebuje posvečujočo funkcijo duhovnika, ki podeljuje zakrament pokore, obhaja evharistijo in v imenu Cerkve oznanja božjo besedo. In ker apostolat Opus Dei vključuje neko specifično duhovnost, je potrebno, da duhovnik tudi z življenjem pričuje o tem posebnem duhu.

Poleg tega služenja preostalim članom Dela se ti duhovniki morejo posvečati in se dejansko posvečajo tudi služenju mnogim drugim dušam. Duhovniška gorečnost, ki zaznamuje njihovo življenje, jih mora priganjati, da bi vsakdo, ki pride v njihovo bližino, prejel vsaj nekaj Kristusove luči. Nadalje jih duh Opus Dei, ki ne pozna skupinic in razlikovanja, spodbuja, da se čutijo tesno in globoko združene s svojimi brati, z drugimi svetnimi duhovniki. Čutijo se in dejansko so škofijski duhovniki v vseh škofijah, kjer delujejo in katerim skušajo predano in učinkovito služiti.

Rad bi poudaril, ker gre za zelo pomembno dejstvo, da tisti laiki Opus Dei, ki prejmejo duhovniško posvečenje, s tem ne spremenijo svojega poklica. Ko sprejmejo duhovništvo, tako da se svobodno odzovejo na povabilo direktorjev Dela, tega ne storijo misleč, da so na ta način bolj povezani z Bogom ali da v večji meri stremijo k svetosti. Prav dobro vedo, da laiški poklic sam po sebi vključuje polnost in celovitost, da je bila njihova predanost Bogu v Opus Dei že od prvega trenutka jasna pot za doseganje krščanske popolnosti. Duhovniško posvečenje torej nikakor ni nekakšna krona poklicanosti v Opus Dei: je klic, namenjen nekaterim, da bi na nov način služili drugim. Sicer pa v Delu ni ločevanja na dva razreda članov, klerike in laike. Vsi so in se čutijo enake in vsi živijo v istem duhu: posvečevanje v svojem lastnem stanu.⁴