Seznam točk

Katero vlogo je v tem kontekstu imel in jo ima Opus Dei? Na kakšen način člani sodelujejo z drugimi organizacijami, ki delujejo na tem področju?

Ni na meni, da bi podajal zgodovinsko presojo o tem, kar je po božji milosti naredil Opus Dei. Lahko samo povem, da je namen Opus Dei spodbujati k iskanju svetosti in opravljanju apostolata med kristjani, ki živijo sredi sveta, ne glede na njihov stan ali položaj.

Delo je prišlo na svet, da bi tem kristjanom – ki so s svojo družino, prijateljskimi odnosi, poklicnim delom in s svojimi plemenitimi prizadevanji vključeni v tkanino civilne družbe – pomagalo razumeti, da je njihovo življenje, takšno, kakršno je, lahko priložnost za srečanje s Kristusom. To se pravi, da je pot svetosti in apostolata. Kristus je navzoč v vsakem poštenem človeškem opravilu. Življenje navadnega kristjana, ki se morda komu zdi vsakdanje in nepomembno, more in mora biti sveto in posvečujoče življenje.

Z drugimi besedami: da bi hodili za Kristusom, služili Cerkvi in pomagali drugim ljudem spoznati njihovo večno usodo, ni nujno potrebno zapustiti sveta ali se od njega oddaljiti niti se ni treba posvetiti neki cerkveni dejavnosti. Potreben in zadosten pogoj je izpolnjevanje poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsakemu posamezniku, in sicer na kraju in v okolju, določenem po božji previdnosti.

Ker pa večina kristjanov od Boga prejme poslanstvo, da posvečujejo svet od znotraj in ostanejo sredi časnih struktur, jim Opus Dei pomaga odkrivati to božje poslanstvo in jim pokaže, da človeški poklic – strokovni poklic, poklicanost v družini in družbi – ni v nasprotju z nadnaravnim poklicem, prej nasprotno: je njegov sestavni del.

Edino in izključno poslanstvo Opus Dei je, da to sporočilo, ki je evangeljsko sporočilo, širi med vsemi ljudmi, ki živijo in delajo v svetu, v kateremkoli okolju ali stroki. Tistim, ki razumejo ta ideal svetosti, Delo nudi duhovna sredstva ter doktrinalno, asketsko in apostolsko izobraževanje, potrebno za njegovo uresničevanje v življenju.

Člani Opus Dei ne delujejo v skupinah, temveč posamično, z osebno svobodo in odgovornostjo. Opus Dei torej ni zaprta organizacija ali organizacija, ki bi na neki način zbirala svoje člane ter jih izolirala od drugih ljudi. Korporativne dejavnosti, edine, ki jih vodi Delo,² so odprte za najrazličnejše ljudi brez kakršnekoli diskriminacije: niti socialne, niti kulturne, niti verske. Člani pa ravno zato, ker se morajo posvečevati v svetu, vedno sodelujejo z vsemi ljudmi, s katerimi so v stiku zaradi svojega dela in sodelovanja v civilnem življenju.

Pravkar smo poslušali slovesno branje dveh odlomkov iz Svetega pisma, ki sta predvidena za mašo na 21. nedeljo po binkoštih. Poslušanje božje besede vas že postavlja v vzdušje, v katerem naj tečejo te moje besede, s katerimi se obračam na vas, besede duhovnika, ki jih izgovarja pred veliko družino božjih otrok v njegovi sveti Cerkvi. Besede, torej, ki hočejo biti nadnaravne, glasnice veličine Boga in njegovega usmiljenja do ljudi; besede, ki vas pripravljajo na čudovito evharistično daritev, ki jo danes obhajamo na kampusu Univerze v Navari.

Zadržimo se za trenutek ob tem, kar sem pravkar omenil. Obhajamo sveto evharistijo, zakramentalno daritev Gospodovega telesa in krvi, to skrivnost vere, ki v sebi povezuje vse skrivnosti krščanstva. Obhajamo torej najbolj sveto in presežno dejanje, ki ga po božji milosti ljudje moremo uresničiti v tem življenju: ko prejmemo Gospodovo telo in kri, se na neki način razvežejo naše vezi tega sveta in časa, da bi že sedaj bili z Bogom v nebesih, kjer bo Kristus sam otrl solze z naših oči in kjer ne bo smrti, niti joka, niti krikov bolečine, kajti stari svet bo že prešel.¹

To resnico, tako globoko in polno tolažbe, ta eshatološki pomen evharistije, kot ga navadno imenujejo teologi, pa bi kljub temu lahko narobe razumeli. To se je zgodilo vedno, kadar so ljudje hoteli predstaviti krščansko življenje kot nekaj izključno duhovnega, bolje rečeno spiritualističnega, kot nekaj, kar je lastno čistim in izrednim ljudem, ki se ne mešajo v nizkotnosti tega sveta oziroma jih kvečjemu dopuščajo kot nujnost, ki spremlja duha, dokler živimo na zemlji.

Pri takšnem gledanju na stvari postane tempelj prvenstveni kraj za krščansko življenje; in biti kristjan potem pomeni obiskovati tempelj, udeleževati se svetih obredov, zakoreniniti se v nekakšno cerkveno družbo, v neke vrste ločen svet, ki ima samega sebe za preddverje nebes, medtem ko gre običajni svet svojo pot. Nauk krščanstva in življenje milosti bi torej zgolj rahlo oplazila burni potek človeške zgodovine, ne bi pa se z njim srečala.

Ko se tega oktobrskega jutra pripravljamo na obhajanje spomina Gospodove pashe, recimo preprosto ne temu iznakaženemu pogledu na krščanstvo. Za trenutek pomislite na prizorišče naše evharistije, našega dejanja zahvale: nahajamo se v edinstvenem svetišču. Lahko bi rekli, da je univerzitetni kampus glavna ladja, univerzitetna knjižnica je retabel, tamle so stroji, ki gradijo nova poslopja, zgoraj pa navarsko nebo …

V tej prispodobi ste gotovo zaznali nazorno in nepozabno potrditev dejstva, da je resnični kraj našega krščanskega bivanja običajno življenje. Tam, kjer so vaši soljudje, kjer so vaša hrepenenja, vaše delo, vaše ljubezni, tam je kraj vašega vsakodnevnega srečevanja s Kristusom. Sredi najbolj snovnih zemeljskih stvari se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem.

To neprestano oznanjam z besedami Svetega pisma: svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober.² Ljudje smo tisti, ki ga delamo slabega in grdega z našimi grehi in našo nezvestobo. Ne dvomite: za vas, može in žene sveta, je kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja v nasprotju z božjo voljo.

Namesto tega morate sedaj – v novi luči – razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko iz družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, operacijski dvorani, vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti – na duši in na telesu – sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.